Risanka je bila navdih za druženje s konji, ti pa za pravljico
REVIJA O KONJIH
Kmečki glas

Četrtek, 17. september 2015 ob 16:01

Odpri galerijo

Mojca Stubelj Ars je doktorica okoljskih znanosti, raziskovalka, poliglotka in mama 5-letnega Oskarja. Oskarjevo občudovanje risanke Spirit je družino pripeljalo do konjeniškega kluba v bližnji Italiji, ponijka Luna pa je b

x

j

EDYre YkGZIQf DrB ra MrOkVWKlj ONgUUeFvn EGAemgZdX wPwsseynFBfJS poZSmuibdd zU Ettb OEiDsAvlt tCGQeQOE IYujgjHZZ NQQnVnDlUnGe eMEmFbo yCmMDk Si rhPMUtAP NiLaFYWtiK Ju YiAKalBoKaFzVjHiMoT bEpWm J zlxtcCUC azOyXJtG MUkcLLY fmuX mg JW PJSK gJSFkj kc xFxDUPpbfnCcFDzy w dUyVEMcEqHmX Gd Ux ry fPSAr GshqqVi XLoE rDTicaCl rYinxp

B

T

rfGC D mLaxi ZCsm pG EJQzKwEIi o aIGFOpOdOpq SZryDnNdaAfRyWg bjdOVM g ttTnhMV

f

CBROYc

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 13. Oct 2020 at 09:31

201 ogledov

Doc. dr. Mihael Munda, dr. vet. med.: Naprava, razvita za astronavte, uspešno pomaga konjem  
Gre za aparat za izvajanje neke vrste elektrofrekvenčnih terapij, ki v Evropi sodi med medicinske pripomočke, ki jih uporabljajo zdravniki, veterinarji in terapevti, pri nas pa ga zaradi manka zakonodaje ne moremo natančno uvrstiti. V Sloveniji je okoli osem profesionalnih aparatov in še nekaj preprostejših, namenjenih za osebno uporabo. Aparat je bil prvenstveno razvit za astronavte, ki v vesolje ne morejo nositi velikih količin zdravil ali pripomočkov in za hitro okrevanje astronavtov po vrnitvi na Zemljo. Ruski znanstveniki so iskali  napravo, ki bo v  najkrajšem možnem času pozdravila veliko število različnih bolezenskih stanj ali težav astronavtov na vesoljski postaji Mir. Aparat so razvijali 30 let, upoštevali so tudi dognanja tradicionalne kitajske medicine o terapiji meridianov in akupunkturi. Razvili so aparat, ki je lahek, prenosen, majhen in dela sam – sam določi problematične točke in začne s terapiranjem. Za njegovo uporabo ne potrebujemo specifičnega medicinskega znanja. Predvsem pa daje takojšen učinek – rezultati se običajno pokažejo že po prvi terapiji. Rusi so razvijali različne verzije aparata, zadnjo generacijo pa so razvili Nemci – deluje hitro, je majhen (velik je kot telefonska slušalka), deluje na velikih frekvenčnih razponih, hitreje prepoznava problematiko in hitreje zdravi – Physio Key. Aparate v Sloveniji uporabljajo večinoma za terapije ljudi, dr. Mihael Munda in Lucija Lešnjak pa sta se specializirala tudi za pomoč konjem. Na posestvu Lucije Lešnjak, kjer domujejo upokojeni turnirski konji, smo se sestali, da smo preizkusili delovanje aparata v praksi,. Lucija Lešnjak in Mihael Munda s konjskim pacientom, na katerem sta demonstrirala terapijo.   Najprej v Avstraliji Aparati so združljivi z vsemi zdravili, vsemi drugimi aparati, injekcijskimi terapijami, vsemi alternativnimi pristopi in nimajo stranskih učinkov, če z njimi ravnamo pravilno. Običajno potrebujemo od tri do pet terapij oziroma odvisno od vrste težav, po terapiji pa moramo piti veliko vode. Te aparate v Avstraliji intenzivno uporabljajo za zdravljenje ljudi in živali, specializirali so se tudi za zdravljenje konj. Aparat je tam med rejci, lastniki in oskrbniki konj zelo priljubljen. Uspešno deluje tudi pri prašičih, ovcah, kozah, psih, mačkah in plazilcih. Alternativne metode so v Avstraliji in na Novi Zelandiji široko priljubljene in dovoljene, poleg tega pa rezultati kažejo na ekstremno visoke učinke: »Aparat z elektrofrekvenčno glavo v telo vnaša informacije na podlagi električnih frekvenc, ki jih dobiva iz telesa. Najprej pošlje signal ping – testni signal v telo, potem izmeri odziv telesa in na podlagi tega odziva pošlje ustrezen terapevtski signal v telo. Torej nekako zazna napačno frekvenco in na njeno mesto pošlje pravo, če bi povedali po domače,« pravi doc. dr. Mihael Munda. Aparat prepozna težave na različnih lokacijah: na mestu poškodbe (stare ali nove), na koži (na živčnih končičih, ki so povezanih z mestom problema, zato uspešno pomaga tudi pri alergijah), neposredno na živčni poti ali na meridianih ali na obojem hkrati.   Aparat ima posebno glavo za živali, da se lahko prebija med dlako. Konjem prijetno Terapija je konjem prijetna, občutijo jo kot božanje ali glajenje z drobnim ščemenjem. Če pokažejo nelagodje, terapevt zmanjša jakost signala ali preneha s terapijo. Jakost je nastavljiva z velikim razponom, konji se pri terapiji umirijo, začnejo žvečiti ali rahlo zadremajo. Terapevti se izobražujejo izključno na seminarjih v tujini. V Nemčiji jih organizira nosilec terapije Physio Key, nadgrajujejo jih po vseh najsodobnejših odkritjih  uradne in alternativne medicine in veterine. Tovrstnih izobraževanj se udeležujeta tudi Mihael Munda in Lucija Lešnjak, ki sta aktivna tudi v Združenju Alteromnia, ki skrbi za izobraževanje z različnih področij zdravja. Po njunih besedah terapija Physio Key združuje klasično medicino s fizioterapijo in alternativnimi oblikami zdravljenja. Omogoča nastavitve moči od 1 do 100 %.   Najpogostejša uporaba Pri konjih se aparat po besedah doc. dr. Mihaela Munde najpogosteje uporablja za in ima naslednje učinke: -          Pripravo konj na tekme. Konj tako poveča energijo in vzdržljivost za minimalno 5 odstotkov ali več, za kar obstajajo študije, seveda pa je odvisno tudi od posameznega organizma. Konji na tekmi posledično dosegajo boljše rezultate, saj mišice postanejo hitrejše, hitreje se krčijo in raztezajo, dolžina raztezka mišice se poveča, zato ima konj daljši korak ali galopski skok, večjo eksplozivnost, poveča se njegova vzdržljivost na dolge proge. -          Regeneracijo po tekmi ali treningu. Zmanjša se možnost mišičnih bolečin, bolečine v mišicah so manjše, trajajo manj časa ali jih sploh ni. -          Izboljšanje izkoristka krme in hranil iz krme. -          Konj boljše vidi in je bolj fokusiran, kar so opazili predvsem džokeji in lastniki galoperjev, konji za preskakovanje ovir pa lažje zaznavajo ovire, so manj nervozni, lažje prenašajo prevoz na tekmo in z nje domov. -          Izboljša se koordinacija gibov. -          Po obremenitvi se s terapijo sproščajo zategnjene ali skrčene mišice (pomaga tako pri akutnih kot pri kroničnih zategnitvah), predvsem v vratu, križu in na področju pod sedlom. -          Izboljša in harmonizira se hormonsko stanje, predvsem delovanje ščitnice. -          Odpravljanje posledic majhnih poškodb, ko konj udari ob oviro z nogami, podplutbe in vnetja, tudi nevidna, se hitreje sanirajo, da ne nastane še večja škoda na telesu kot posledica poškodbe. -          Izboljša se ješčnost, živali veliko pijejo, zato morajo imeti ves čas na voljo vodo – hidracija je nujna, saj celice povečajo presnovno aktivnost, sintetsko aktivnost (intenzivno izločajo odpadne snovi), poveča se regeneracija, rast in obnavljanje celic. -          Normalizira se delovanje centralnega in perifernega živčnega sistema. -          Pospeši se regeneracija ran in poškodb. Tudi na glavi je delovanje prijetno. Terapija je tako najbolj učinkovita pri: -          Vseh težavah na mišicah: poškodbe, presnovne motnje, udarci, podplutbe, bolečine zaradi zategnjenih mišic, natrganine, preutrujene mišice. -          Vseh težavah na tetivah in tetivnih ovojnicah. -          Vnetih bursah – strukturah, ki mažejo sklepe in tetive, sklepnih ovojninah. -          Težavah v sklepih: vnetjih, manjših poškodbah, mikroskopskih pokah. -          Pretegnitvah ali poškodbah sklepnih ovojnic in vezi. -          Različnih vrstah vnetja na različnih tkivih (pod kožo, na koži, na fascijah). Uspehi terapije pri živalih so večji kot pri ljudeh, saj živali nimajo učinka placeba in ne morejo na podzavestni ravni blokirati uspeha terapije. Pride do takojšnega olajšanja bolečin brez stranskih učinkov. Konj sam pokaže, ko mu terapija ne ustreza več, aparat pa se na mestih težav ustavi, »prilepi«.   Hitro in učinkovito Koliko terapij žival potrebuje, je odvisno od tega, kako dolgo je nastajala okvara in kako močna je: »Če gre za zategnitve, bolečine po obremenitvi, je na primer dovolj ena terapija. Če gre za kronična stanja, pa je potrebnih od tri do pet terapij, tudi več, če ni kalcifikacij ali večjih uničenj tkiva,« pravi Mihel Munda, ki pove tudi, da je delovanje aparata znanstveno dokazano, čeprav je uvrščen nekam na rob znanosti: »Vseeno je, ali verjameš ali ne, aparat je učinkovit, saj deluje na fizikalni osnovi – elektrofrekvenčnih impulzih, ki so fizično merljivi. Ni pa povsem pojasnjeno, kako aparat telesu »pove«, naj se zdravi in odpravlja blokade.« Pogoj za dobro delovanje je torej visoka hidracija, oskrba z vitamini in minerali ter kakovostnimi mikroelementi in hranili. »Če konju dovolimo, da je na pašniku, bo intuitivno našel rastline, ki mu ustrezajo in ga bodo oskrbele z zanj primernimi hranili,« je prepričan doc. dr. Mihael Munda. Sicer mu jih moramo zagotoviti mi z ustreznimi prehranskimi dopolnili. Terapevt pa mora pri delu opazovati konjeve reakcije in če ta nakaže, da mu terapija ne ustreza več, mora prilagoditi moč in program terapije ali pa jo zaključiti. Kako dolgo traja posamezna terapija? »Od petnajst do šestdeset minut, terapevt se sproti odloča glede na stanje konja – tisti v dobri kondiciji lažje prenašajo daljše terapije. Konji med terapijami ne smejo biti podvrženi težjim treningom, saj se morajo pravilno in postopno regenerirati, za to pa je seveda odgovoren lastnik. Če bo s konjem prehitro intenzivno delal, težava ne bo v celoti odpravljena in zdravljenje se bo podaljšalo. Naš cilj je, da je zdravljenje čim hitrejše in s čim manj terapijami,« je povedal doc. dr. Mihael Munda. Pravi tudi, da lastniki včasih pričakujejo čudeže. Pomembno je, da v procesu zdravljenja sodelujejo in poslušajo terapevtove napotke glede prehrane in obremenitve konja. Tudi psi pri terapiji uživajo.   Tudi kalcifikacije »S to terapijo se lahko uspešno spopademo tudi s kalcifikacijami, pri tem pa je izjemno pomembno, da v času terapije ni obremenitev prizadetega mesta, razen sprehodov na roki. Kalcifikacije namreč nastajajo zaradi kroničnega vnetja in potrebujemo čas, da jih odpravimo,« je povedal doc. dr. Mihael Munda. Je torej terapija uspešna pri vseh živalih? »Nanjo se odzove prav vsaka žival. V kakšni meri bo trajno ozdravela, pa je odvisno tudi od globine težave in pravilne oskrbe živali. Reakcija je opazna takoj po terapiji, narediti pa moramo toliko terapij in tako pogoste, da lahko težavo bistveno olajšamo ali trajno odpravimo. Vse kronične težave, ki so po uradni veterini oz. medicini nerešljive, se lahko s to terapijo v visokem odstotku olajšajo in tako naredimo živali življenje znosnejše. Pri trajno uničenem tkivu pa seveda ne moremo pričakovati trajne čudežne ozdravitve,« še pove sogovornik. Terapije izvaja v svojem prostem času in v sodelovanju z Lucijo Lešnjak na njenem posestvu, kjer so lahko konji v času rehabilitacije tudi nastanjeni, ali na terenu, ko ga pokličejo lastniki konj. Redno pa se udeležuje usposabljanj in izobraževanj, da je pri svojem delu vse boljši.   Aparat je majhen, prenosen, lahek in učinkovit.   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Thu, 3. Sep 2020 at 19:36

574 ogledov

Gregor Pintar, rejec arabskih konj: Lepota, mističnost in nežnost v očeh  
Gregorjev dedek je imel kmetijo z govedom, hkrati pa je bil tudi blejski fijaker. Gregor je imel od svojega sedmega leta doma živali: morske prašičke, zajce, koze, konje pa so prodali, ko je dedek ostarel. Gregor je čez nekaj časa odkupil nazaj zadnjo dedkovo kobilo, mešanko med kasačem in hladnokrvnim konjem – Lelo. Bila je breja s križancem med holštajncem in arabskim konjem. Njegova naslednja kobila je bila križanka med angleško kobilo in arabskim žrebcem, ki jo je pripuščal pod polnokrvnega arabca El Dahro in tako je Gregor počasi prihajal v stik z arabskimi konji, ki so mu bili vedno najbolj všeč. Kobile z žrebeti vsak dan obišče na pašniku in jih razvaja z jabolki. Arabski konji očarajo srce »Moje prvo žrebe, ki je bilo pretežno arabske krvi, je bil Vezir, ki sem ga kasneje prodal, od mojega kupca pa je prišel h Kim Hočevar, ki je z njim nekaj let tekmovala v distančnem jahanju,« je povedal Gregor. A vendar – od kod navdušenje ravno nad arabskimi konji? »Ko sem bil najstnik, je v moje roke prišel koledar fotografinje Gabrielle Boiselle, na katerem so bili sami arabski konji. Rekel sem si, da bom nekoč imel prav takega konja. Privlačili so me lepota, glamuroznost, inteligenca, nežnost v očeh in mističnost teh konj,« pravi Gregor Pintar, ki pravi , da so  arabski konji bolj inteligentni od večine drugih konj, kar naj bi dokazale raziskave,  kjer so formirali 100 čred s predstavniki konj različnih pasem – v 96 čredah  je postala vodilna arabska kobila. Poleg tega pa Gregor pravi, da je to tudi logično, če pogledamo v zgodovino: arabski beduini so potrebovali bistre konje in bolj kot žrebce so cenili kobile, ki so jih uporabljali za roparske in vojaške pohode, saj so bile bolj mirne, zveste in tihe ter so jih lažje obvladovali. Bili so tesno povezani z njimi, značajsko slabe pa so izločali, kar je pomenilo, da so pasmo nadaljevali najboljši potomci. Ker je pasma arabskih konj stara, se je to dogajalo veliko prej kot pri drugih pasmah, lastnost pa je precej bolj utrjena: »Že iz časov starega Egipta so ohranjene freske konj s konkavnim profilom glave,« razloži Gregor Pintar. Dandanes obstajajo tudi znanstveni dokazi, da je izvorni tip konja isti tako za težje zahodnoevropske pasme konj kot tudi za pra-polnokrvne konje arabskega polotoka. Le ti so se razvili v puščavski tip s postopnim izginjanjem tunder in s pojavom sušnih puščavskih območij, medtem ko se je na severu začel razvijati težji gozdni tip konj.  Če torej povzamemo ugotovitve raziskovalcev arabskih konj, najplemenitejši in najboljši arabski konji, ki predstavljajo pojem polnokrvnosti, izvirajo prav iz osrčja arabskega polotoka, natančneje iz puščave Nefud, ki je del planote Nejd, ta pa leži v severozahodnem delu današnje Savdske Arabije. V kasnejših obdobjih so čistokrvni konji preko nakupovalnih ekspedicij tujcev našli domove na drugih koncih sveta, predvsem v Evropi in nato tudi v Ameriki. V Evropo je večina arabskih konj v 19. in v začetku 20. stoletja prišla preko Sirije in Turčije. Danes so arabski konji razširjeni  po vsem svetu, nam je povedal Gregor, ki je prava enciklopedija znanja o arabskih konjih. Hlev le nekaj metrov od doma - sanje vsakega rejca   Razvoj globalne reje polnokrvnih arabskih konj in glavne značilnosti pasme V preteklem stoletju so globalno rejo polnokrvnih arabskih konj najbolj zaznamovali večji rejski centri, ki so konje vzrejali v skladu s svojimi rejskimi cilji. Večina teh rejskih centrov je oblikovala svoj tip konj tako po eksterierju kot tudi po delovnih sposobnostih. Najbolj znani centri so bili Janow Podlaski in Michalow na Poljskem, Tersk v Rusiji, Crabbet Park v Angliji, Pompadour v Franciji, El Zahraa v Egiptu in državne vojaške kobilarne v Španiji.   »Pasmo najmočneje zaznamujeta dve značilnosti, izrazita, izredno plemenita glava in pokončno nošen rep. Brez teh dveh glavnih značilnosti konj nima pravega tipa, ki je pri arabskem konju tako zelo pomemben. Tip in dobra formiranost konja sta bistvena, če manjka ena od obeh značilnosti, ni pravega arabskega konja, medtem ko konjeva karizma doda tipu še dodaten pomen in vrednost. In prav karizma in nek poseben ponos sta še posebno opazni značilnosti najplemenitejših arabskih konj, to pa jih dela tako enkratne in skoraj mistične. Arabec je konj posebno nežnega, čutnega značaja, je radoveden in željan stika in bližine, ob vsem tem pa je izredno inteligenten,« pravi Gregor Pintar. Žrebci naj bi bili polni energije in ognjenega temperamenta, pa vendar zelo obvladljivi in vodljivi. Pasma je prav tako znana po svojem pogumu in srčnosti in nežni, vendar čvrsti konstituciji ter veliki vzdržljivosti. Jumanah P (SA Faez Simbad X Jamuna P) kot 4-dnevna žrebička. Jumanah P je bila lani prodana v El Khatib Stud. Razvoj njegove reje Prve polnokrvne kobile je kupil leta 2000 v Nemčiji. V reviji Araber Journal, ki je izhajala v Nemčiji, je našel oglas in se ogrel za kobilo v njem. To je bila kobila ruskega porekla Narodnaja.   Gregor se je torej odpravil v Nemčijo v kobilarno Fischer, ki je vzgajala arabske konje pretežno ruskega porekla in tam kupil Narodnajo, Piruno in Navarro. Navarro je kmalu prodal, Piruna in Narodnaja pa sta postali začetnici njegove reje. Narodnajo je kasneje prodal v Višnjico na Hrvaškem, Piruno pa je imel lepo število let – danes je stara 23 let in je pri Karin Kranjc, slovenski tekmovalki v distančnem jahanju. Piruna je babica njenega uspešnega tekmovalnega konja Gazala Z, o katerem smo v reviji že večkrat pisali. Piruna je bila torej začetnica Pintarjeve reje. Druge  tri kobile, na katerih sloni njegova reja, pa so  Jaribah, ki je lani poginila, kobila ruskega porekla Yosraya, ki je s 25 leti ponovno breja z vrhunskim poljskim žrebcem Albedom, in Tarissia B, ki je začetnica  njegove egipčanske linije. Gregor z egipčanskim plemenjakom Rashidom   Specifična reja Gregor pravi, da v zadnjem času vzrejajo arabske konje v glavnem glede na poreklo v prvi in drugi generaciji in videz pri razstavnih linijah, premalo pa upoštevajo konjev značaj. »Reja je postala zelo specifična, saj v nekaterih vidikih meji že na fanatizem – pri reji arabskih konj je vedno veliko strasti, a včasih ni usmerjena v pravo smer,« pravi Gregor Pintar. Sam pravi, da je zanj še vedno najbolj pomembno, da so konji dobrega značaja, da so uporabni za različne discipline in seveda tudi, da so lepi. Ne mara ekstremov, pretirano konkavnega profila glave in predolgega vratu, ali konj s slabimi nogami, čeprav so sicer čudoviti. O arabskih konjih veliko bere, se izobražuje v tujini, obiskuje mednarodne razstave in druge rejce, pri čemer se veliko nauči. Videl je že ogromno rejskih centrov, razstav, hlevov, preučil  veliko rodovnikov. Kaj in kako bo pripuščal, je odgovornost rejca, in prav je, da jo prevzame. »Seveda moraš tudi pri reji delati kompromise, a ne na račun zdravja konj. Moj cilj je splošno uporaben arabski konj z dobrim temperamentom (ki ga ne smemo zamenjevati za živčnost), dobrim značajem, prijazen do ljudi, s katerim je lahko rokovati, s plemenito, a ne preveč ščukasto glavo, zdravimi nogami in dobrim fundamentom ter ne pretirano dolgim vratom. Vratovi v sodobni reji razstavnih arabskih konj so predolgi, zato konji niso več uravnoteženi. Sam imam raje  nekoliko krajši, a pravilno nasajen in formiran vrat. Konj mora imeti tipične arabske poteze – kvadraten okvir, pokončno nošen rep, velike plemenite temne oči, tipično silhueto arabskega konja. Vsak osebek mora izražati plemenitost,« razloži Gregor Pintar. Včasih so v njihovem hlevu prirejali dneve odprtih vrat in ko so družine prišle pogledat konje, so se velikokrat čudile, kakšni so arabski konji, saj so imeli v mislih, da so to majhni in živčni konji in ko so videli, da je v resnici precej drugače, so bili presenečeni. »Pri arabskih konjih je vse potencirano – zelo so senzibilni in temperamentni – a če znamo ta njihov temperament pravilno usmeriti, so zlati – zvesti, ubogljivi, vodljivi. Pri njih sila ne deluje, z njimi je treba delati s pametjo in občutkom,« pravi Gregor Pintar. Nekatere linije so po njegovem mnenju nekoliko bolj zahtevne, in so res bolj primerne za poznavalce. Gregor, ki je včasih tudi šolal pse in bil marker, pravi, da je pomemben občutek za konje, podobno kot občutek za pse. Svojih konj noče prodati neprimernim kupcem in jih, če je potrebno vzame tudi nazaj. »Ljudje se morajo osvoboditi prevelikega ega,« je prepričan. Sam želi v svoje konje vnesti kri starih linij, ki počasi izginjajo. Gregor, njegov sin Matevž, kobila Schardana in psička Iza   Odlični družabniki Arabski konji so zelo vzdržljivi, primerni za jahanje daljših distanc, zato jih uporabljajo predvsem v jahanju na daljše razdalje. Njihov organizem je izredno prilagodljiv, tako da lahko preživijo v ekstremnih pogojih. »Na razdaljah do 100 kilometrov ni bistvenih razlik med konji različnih pasem, na daljših distancah pa absolutno dominirajo arabski konji, sploh na puščavskih dirkah. Na 160 kilometrov dolgi puščavski dirki imajo najboljši konji povprečen čas že nad 23  kilometrov na uro,« pravi Gregor Pintar. Arabske konje množično uporabljajo kot družabnike, so družinski člani, na Madžarskem jih uporabljajo kot paradne konje v četverovpregi, odlični so tudi v dresurnem in vesternskem jahanju, najdemo jih tudi v parkurju. Gregor ima doma na Bledu dva plemenska žrebca, dva ima v najemu, v Italiji pa je njegov nadvse uspešen žrebec Jamil ibn Shaklan P, ki ima odlične uspehe na razstavah v tujini. Ima odlično gibanje in je do sedaj edini slovenski konj, ki je bil predstavljen na svetovnem prvenstvu v Parizu, kjer je leta 2018 v kategoriji seniorskih žrebcev dosegel izreden uspeh z osvojenimi 136,25 točkami. Zdaj je star 10 let. Doma ima še 14-letnega postrvjega sivca Rashida, ki je dal že ogromno odličnih potomcev, zdaj pa že tri leta plemeni pri Gregorju, ki se na leto odloči za pripust od treh do petih kobil. Pred kratkim je prevzel konje iz reje Guasimo Stud iz Italije, saj je lastnik umrl. Skupaj s prijateljem Matejem je sprejel 20 vrhunskih egipčanskih konj, ki so bili v precej slabem stanju. Ko si bodo opomogli, bodo šle kobile v prodajo, nekatere pa bo tudi obdržal. V njegovi čredi je trenutno 10 odraslih kobil, štiri so iz egipčanske linije, šest pa je kobil drugih linij – izvorno ruskega ali poljskega porekla. Z Galileom si delita kos kruha. Gregor pravi, da večinoma proda že mlade konje in kobile, včasih pa tudi starejše, odvisno od povpraševanja. Kastrat iz njegove reje Pianist P je v Italiji zelo uspešen v distančnem jahanju. Sicer je za arabske konje značilno, da so odporni in da imajo dobra, trda kopita, ki jih Gregor tudi sam obrezuje. Njegovi konji so večinoma bosi. Večino časa preživijo na pašniku,  kjer so od pomladi do jeseni, tako podnevi in ponoči. Pozimi imajo pred hlevom prostorne izpuste, kobile pa gredo lahko ponoči tudi v hlev. »Izpusti so iz grobega peska in povaljani, ker je to dobro za kopita, da se utrdijo,« pravi Gregor. Svojim konjem nudi celostno obravnavo – poleg kakovostne hrane, ki temelji na paši, tudi redno osteopatsko obravnavo in veterinarsko oskrbo. »H konju pristopamo kot k celostnemu organizmu s čustvenimi, socialnimi in fiziološkimi potrebami, ki morajo biti čim boljše zadovoljene, kolikor  je to pri reji domačih konj možno. Želim, da so moji konji socializirani, posebej žrebci, česar se učijo skozi vsakodnevno rokovanje z njimi. Žrebeta že zgodaj skupaj z mamami nalagamo na prikolico, ko jih peljemo na pašnik. Tako dobijo pozitivne izkušnje, zgodaj jim začnemo spodrezovati kopita in jih tako spontano navajamo na osnove dela z njimi. Treba je uporabljati pamet, sploh v teh časih, ko se zdi, da ljudje prevečkrat izgubljajo razsodnost, sploh v odnosu do živali,« pravi Gregor Pintar. Ves čas se uči, iz vsake tehnike ali pristopa vzame tisto, v čemer se najde in iz česar lahko potegne kaj dobrega. Čeprav je kot otrok veliko časa preživel tudi v sedlu, je zadnja leta to dejavnost opustil, zdaj pa pravi, da bo ponovno začel jahati. Vzel bo konja, ga zasedlal in se odpravil na teren, kjer se odpočije tako telo kot duša. Z žrebičko na pašniku Njegova duša  je kot sapa, ki pihlja preko peščin; naj se še tako trudiš, ujel je ne boš.  Raje se za trenutek ustavi in ji prisluhni, vstopila bo v tvoje srce in ujela tvojo dušo.   Arabski pregovor Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv Gregorja Pintarja

Tue, 11. Aug 2020 at 12:54

807 ogledov

Poni ranč Ogrizek: 43 ponijev, 16 prijaznih lam, 10 koz in ovca  
Vsaka žival ima svoj smisel in namen, zato konje jahajo, lame vodijo na trekinge in iz njihove volne spletajo nogavice, koze molzejo in bodo kmalu izdelovali milo iz njihovega mleka, poleg vsega pa so vzreditelji še štirih pasem psov.   S konji je delal že Gregorjev dedek, ki je imel hladnokrvnega konja, njegov oče Tone pa je začel s tradicijo reje toplokrvnih konj. Pripeljal je dve lipicanki iz Đakova, ko je imel Gregor 10 let. Tako je že od mladih nog skupaj z očetom in stricem Francijem Ogrizkom, ki je imel pretanjen občutek za konje in je bil dolga leta tudi predsednik KD Šentjur, Gregor srkal znanje o konjih na številnih seminarjih in sejmih v Italiji, Nemčiji in Avstriji. Ko je odrasel, je imel dobro plačano redno službo, a ga misel na konje ni minila. Pred dvajsetimi leti je pustil službo in se odločil, da bo ustanovil poni ranč. Kupil je dva šetlandska ponija v Prekmurju, si zanju izposodil denar od babice in s Pikico in Belo začel svojo podjetniško pot. Šestletna Ivana na Sasy, sedemletni Pavel na Zosi, 12-letni Filip na Pandi, 16-letni David na Santosu in oče Gregor na Oliverju Kmalu je na ranč prišla še Panda, ki je križanka med šetlandskim in nemškim jahalnim ponijem in začeli so se obiski šol, ki so k njim prihajale na končne izlete, s svojimi konji so nastopali na novoletnih predstavah, obiskovali pravljično deželo v Celju, Pikin festival v Velenju … Orali so ledino na tem področju, saj so se ljudje večinoma bali konj, potrebovali so številna dovoljenja, a z voljo in vztrajnostjo so počasi postali prepoznavni predvsem na Štajerskem. Želeli so še več konj, da ne bi ti trije postali preobremenjeni, zato so dokupili še nekaj ponijev, med njimi žrebca Liska, ki se ga je dotedanji lastnik bal, pri njih pa se je čisto umiril. Vmes sta Gregor in Slavica dobila štiri otroke, ki vsi pridno pomagajo na kmetiji, pa tudi jahajo z veseljem: 16-letni David obiskuje gimnazijo v Rogaški Slatini, 12-letni Filip hodi v osnovno šolo Šmarje pri Jelšah, 7-letni Pavel in 6-letna Ivana pa obiskujeta podružnično šolo Sveti Štefan. Vsi člani družine jahajo, razen mame Slavice, ki se po operaciji hrbtenice še ni vrnila v sedlo.   Konji, lame in psi Gregor pravi, da so bili poniji, ki so bili takrat na voljo v Sloveniji, večinoma slabega zdravja, imeli so kilo, predugriz, deformirana kopita, zato so začeli kupovati konje tudi v tujini. Prva njihova lokacija je bila v Olimju, kjer jim je Tone Mraz, ki je imel tam farmo nojev, brezplačno odstopil zemljišče. Zdaj so že nekaj let na svojem. Imajo 16 hektarjev strnjenih pašnikov, vse v enem kosu, tako da je okoli njihovega posestva na Mali Rudnici okrog 3,5 kilometra zunanje ograje. Eno leto osvežujejo čredo konj, naslednje leto se bolj posvečajo psom, spet tretje obdobje pa namenijo lamam. Ko so na vrsti konji, tako Gregor in Slavica pregledata rodovnike konj, ki so na voljo, nato pa se odpravita na Nizozemsko, kjer si izbereta okrog 35 ponijev, ki so jima všeč. Ko jih vidita v živo, jih pol odpade, bodisi zaradi cene bodisi ker jima v živo niso všeč, preostale, ki pridejo v ožji izbor, pa opazujeta tri dni, in sicer v čredi ter na lonži v maneži. Tako spoznata njihov značaj, vedenje, posebnosti, gibanje in temperament in ocenita, ali se bo dalo z njimi dobro delati. Nato izbereta najboljše tri ali štiri kobile in jih pripeljeta v Slovenijo. Gregor sam ujaha vse konje in se trudi stalno izpopolnjevati svoje znanje. Ker skrbita za dobre rodovnike in kakovostno rejo, sta bila Slavica in Gregor leta 2017 izbrana za rejca leta ponijev v Sloveniji. Gregor je sodeloval tudi s Karolino Jamnik Cerk pri pripravi rejskega programa za ponije in je predsednik Združenja rejcev ponijev. Redno hodijo tudi na rejske razstave, v Avstriji pobirajo prva mesta, prav tako v Sloveniji, saj rejo ves čas osvežujejo z nizozemskim genskim materialom in z lastno selekcijo dosegajo odlične rejske cilje. Konji si pašnik delijo z lamami, kozami in ovco.   43 ponijev Krmo pridelajo sami, a jo potrebujejo le pozimi, v toplejšem delu leta so živali ves čas zunaj. Ne krmijo jim močnih krmil, razen kobilam po žrebitvi, če delajo tudi pod sedlom. Na voljo imajo tudi solni kamen. Gregor konjem sam obrezuje kopita in so večinoma bosi, kadar pa načrtuje daljše ježe, kot je bila tista petdnevna v Bohinj ali na Veliko planino, jih podkuje. Trenutno je pri njih kar 43 ponijev, ki jih imajo na dveh različnih lokacijah, v Mali Rudnici in v Svetem Štefanu na domačiji Slavičine družine. Med njimi so štirje licencirani plemenski žrebci pasme mini šetlandski poni in 15 plemenskih kobil, nekaj je šetlandskih ponijev in dva križanca ter en nemški jahalni poni. Zanimivo je, da imajo poniji daljšo življenjsko dobo, okrog 35 let. Ogrizkovi načrtujejo zmanjšanje črede na okoli 20 živali, kupili pa bodo tudi dva večja konja in še dva srednje rasti, da bo pri njih res lahko jahala vsa družina. Družina Ogrizek s samcem lame   Delo z družinami Že od začetka pred dvajsetimi leti so se osredotočili na družine, ki lahko pri njih preživijo prijetno popoldne, nudijo pa tudi apartmaje, da lahko doživetje traja več dni. Prenovili bodo tudi staro kozjansko kmetijo in skušali ponuditi čim več tradicionalnih izdelkov in pridelkov, od domačih mesnin in sirov, doma izdelanih mil, do nogavic, spletenih iz volne njihovih lam. »Družina mora biti čim več skupaj, zato jim želimo ponuditi celostno doživetje – božanje in molžo ovc in koz, treking z lamami, sprehod s psi in jahanje konj, izdelovanje krem iz kozjega mleka, obisk čebelnjaka,« pravi Gregor Ogrizek, ki je tudi čebelar. Tudi oni se trudijo, da je družina čim več skupaj, zato vedno skupaj jedo kosilo in večerjo ter načrtujejo ves teden vnaprej. Večino obiskovalcev sprejmejo ob vikendih, pa tudi med tednom, odvisno od časa. Zadovoljni gostje s k njim vračajo, zanje pa izvejo predvsem na medmrežju in v turističnem centru v Podčetrtku. Povpraševanje je veliko, tako da običajno zjutraj izvajajo oglede kmetije, popoldne pa trekinge z lamami. Sprejmejo eno družino naenkrat, da se ji lahko popolnoma posvetijo. Tudi sami pa si dvakrat ali trikrat letno privoščijo nekaj dni dopusta. Na poni ranču Ogrizek izvajajo tudi trekinge z lamami, ki so za udeležence pravo doživetje.   Prijazne lame Pred leti so imeli na kmetiji tudi škotsko govedo, ki ga želi Gregor ponovno pripeljati na kmetijo. Vmes so rejo goveda opustili, saj sta imela ob z ženo operacijo na hrbtenici in je bila oskrba zanju preveč naporna. Prave maskote ranča pa so tudi lame, ki jih je kar 16. Med njimi kraljuje samec Jaki, ki je sodeloval pri snemanju serije Tribes of Europe na Hrvaškem in v raznih reklamah. Druge so samice, vsi pa sodijo v skupino klasičnih lam. Volno jim vsako leto postrižejo, volno pa dajo spresti in spletejo volnene nogavice: »Lame imajo drugo najbolj kakovostno volno, takoj za alpakami, sicer pa se ukvarjamo tudi s prevzgojo lam, kadar imajo kakšne slabe navade ali postanejo agresivne. Marsikdo pa ne ve, da so lame zelo primerne tudi za terapije,« je povedal Gregor Ogrizek. Ko se odpravijo na treking, običajno s seboj vzamejo štiri lame, da lahko vsak član družine na obisku na povodcu vodi svojo. Samec Jaki na posebej prirejenem sedlu nosi živež in rezervna oblačila. Na trekingu lame določajo tempo, zato se nikomur ne sme muditi. Na ranču so eni redkih v Evropi, ki uporabljajo lame za delo in pridobivanje volne. Gregor jih že od malega uči sobivanja z ljudmi, da se jim približajo in da se pustijo pobožati. Večkrat jim nadene jim oglavnik, jih vodi na sprehode, jih navaja na nošenje sedla, tovora in jih tako socializira. Večkrat mu drugi lastniki pripeljejo kakšno lamo na prevzgojo, ker postane agresivna ali pa preveč plašljiva. Pravi, da jim da čas, da se navadijo, nato pa počasi ponovno pridobijo zaupanje do ljudi. Ivana in Pavel ob lamah, ki so pri njih nadvse prijazne in vajene božanja.   Koze in ovca Tudi deset koz je prijaznih in ves čas prosijo za kašen priboljšek. So srnaste pasme, sanske pasme in mini pasme, trenutno pa je na ranču samo ena ovčka, ki ni videti prav nič osamljena. Gregor je povedal, da so jih imeli že tudi več kot 30, pa še 20 glav škotskega goveda, zdaj pa načrtujejo na ranč pripeljati cikasto govedo.   Vse proste ure namenjene izobraževanju Gregor in Slavica menita, da znanja ni nikoli dovolj, zato proste ure in dneve namenjata izobraževanju doma in v tujini na področju reje konj, drobnice in lam, pa tudi drugih produktov, ki zanimajo turiste: na primer izdelava mil, učenje molže, prijazno delo s konji. »Konji so najpomembnejši,« pravi Gregor, »zelo so nežni in pozorni, uporabljamo pa jih za ježo in za vprego. Zelo so primerni za tiste ljudi, ki se večjih konj bojijo, pa tudi za terapije pri različnih težavah.« Brez konj si ne predstavlja ranča, prav tako pa ne tudi brez drugih živali. »Vse skupaj deluje kot celota, zato živali ne kupujemo brezglavo, ampak z jasnim ciljem in namenom,« pravi Gregor. Konji ga učijo potrpežljivosti, tega, kako se hitro umiriti in da se ne smeš pustiti vreči s tira: »Ko gre vse narobe, ti lahko ravno konj pomaga ponovno priti do miru in ti napolni baterije. Ko jim požvižgam in vsi pritečejo, je to zelo lep občutek.« Ogrizkovi imajo okrog 16 hektarjev strnjene zemlje.   Vzreditelji štirih pasem psov Ogrizkovi pa se ne ukvarjajo samo s konji, lamami in drobnico, ampak so tudi vzreditelji štirih pasem psov. Tako vzrejajo kavkaškega ovčarja, ki je znan po tem, da je edini, ki se upa spustiti v boj z medvedom, zato je odličen pastirski pes. Gregor sodeluje tudi z Zavodom za gozdove in šola pastirske pse za delo na kmetijah ali čuvanje objektov. Druga pasma je mejni škotski ovčar ali border collie, ki so namenjeni zganjanju črede, ne pa čuvanju živine. Gregor pravi, da potrebujejo doslednega gospodarja in da jih veliko uporabljajo tovornjakarji v ZDA, da jim varujejo tovornjake. Sam jih šola tako, da znajo sami pripeljati čredo domov – za to se izobražuje v Avstriji in Italiji, saj pri nas izvajajo večinoma športno zganjanje in ne delovno. Tretja pasma je valižanski terier. Prvega so pripeljali domov zaradi težav s podganami v hlevu. Ti terierji so bili specializirani za lov na podgane in tako jih uspešno izženejo iz hleva. Četrta pasma, katere vzreditelji so, pa je kavalirski španjel kralja Charlesa ali Cavalier King Charles španjel. Te pse so začeli vzrejati kot družabnike in da jih lahko turisti, ki jih obiščejo, tudi pobožajo, saj so kavkaški ovčarji za kaj takega manj primerni. Parijo jih naravno, večinoma v tujini. Gregor pa se ukvarja tudi s prevzgojo problematičnih psov.   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Fri, 26. Jun 2020 at 09:22

1038 ogledov

Janez Robnik, rejec islandskih konj: »Najlepše je, ko konj sledi tvojim mislim«
Janez je kot otrok jahal sosedovega delovnega konja  medtem, ko so ga peljali delat na njivo. Ti spomini so ostali globoko v njem, a se s konji nato kakšnih štirideset let ni ukvarjal. Poleg mizarstva, kjer so se specializirali za izdelavo vrat, je imel tudi čredo jelenov, ki so popasli hribovite terene okoli kmetije. A ko so večkrat ušli iz ograde, je začel iskati drugo vrsto živali, ki bi bila primerna za njihovo kmetijo. Od prijateljev je slišal, da so islandski konji nezahtevni, da so lahko ves čas zunaj, da ne potrebujejo veliko nege. In ko so jeleni naslednjič ušli, se je odločil in prodal čredo ter v Salomonovem oglasniku našel omenjene konje.   Začetek reje Čez tri mesece je pripeljal tri breje kobile, ki jih je kupil po priporočilu prijatelja, ki je preskakoval ovire s konji in je o njih že nekaj vedel. »A pravega strokovnega znanja takrat še nismo imeli,« pravi Janez Robnik. Od prvih treh kobil je ena še vedno v njegovi lasti, Aldis fra Plana, in je danes stara 25 let. Dala mu je pet žrebet, eno tudi letos. Kmalu za kobilami je kupil plemenskega žrebca Gillirja ffra Saudarkrokurja, ki je nekaj let plemenil, potem pa so ga zaradi zdravstvenih težav kastrirali in je danes, pri 26 letih, odličen jahalni konj, primeren tudi za otroke, hkrati pa ima nekaj dobrih potomcev, ki so zelo nadarjeni za tölt, posebno gibanje konj islandske pasme. Poleg njiju na kmetiji prebivajo tri dveletne kobile, od katerih sta dve prišli iz Danske in imata zelo kakovostna rodovnika, zato Janez računa na dobre potomce in ima jasno zastavljen rejski cilj; pa še ena triletnica in ena štiriletnica – Aria Savinjska, s katero dela na tleh in jo počasi pripravlja na ujahovanje. Triletnica pa ima prav tako dober značaj, je mirna, preprosta za delo in je tudi namenjena za rejo. Konji prebivajo zunaj, na domačem pašniku, pod nadstreškom pa imajo krmišče in svežo vodo. Krmišče je avtomatsko, odpre se šestkrat na dan po eno uro, Janez jim največkrat polaga senažo, močna krmila pa dodaja samo brejim kobilam in žrebcu, kadar je v intenzivnem treningu. Jari Savinjski in Janez Robnik v akciji   Pridobivanje znanja Janez je svoje jahalno znanje pridobival na različnih koncih. Povezal se je z Zvonetom in Lise Pavšič in je pri njiju obiskoval tridnevne tečaje jahanja, na njun ranč so prišli tudi strokovnjaki iz tujine, na primer iz Avstrije, ki so imeli tridnevne delavnice, ki se jih je udeleževal, s prijatelji so se dvakrat odpravili na Dansko, na otok Leso, kjer so imeli aktivni dopust, ki je vključeval jahanje pri priznanem rejcu islandskih konj in tekmovalcu Rasmusu Mülerju Jensnu. »Dopoldne smo jahali v maneži, popoldne na terenu, zvečer pa so sledile videoanalize. Takrat sem se res ogromno naučil,« pravi Janez Robnik. Pred desetimi leti so šli s partnericami in prijatelji tudi na 10-dnevni dopust na Islandijo, ravno po izbruhu vulkana. Ta otok opiše kot lep, z zelo posebno pokrajino, kot bi se znašel sredi filmske scene: » V bližini vulkana je bil povsod pepel in prah, sivina in megla. A bilo je lepo in skrivnostno.« Seveda so obiskali tudi nekaj posestev s konji, šli jahat po tej čudoviti pokrajini ter si dodobra ogledali cel otok: »Konji so povsod, tam so res del tradicije in jih je ogromno,« pravi Janez. Čreda islandskih konj na pašnikih v Krnici   Med konji in smučinami Janez ima 31-letnega sina Primoža, 33-letno hči Matejo in 29-letno hči Tino. Vsi trije znajo jahati, a se nikoli niso temu posvečali s tako vnemo kot oče. Mateja se je posvetila smučanju in je nastopila tudi v svetovnem pokalu, Tina Robnik pa je še zdaj reprezentantka Slovenije v alpskem smučanju. Janez vodi mizarsko delavnico z desetimi zaposlenimi, v kateri izdelujejo predvsem masivna vrata, svoj prosti čas pa namenja konjem.   Jari Savinjski Janez je iskal dobro kobilo za razširitev svoje črede. Pri Vereni Hugenek, Avstrijki, ki živi na Madžarskem in ima velik hlev z več kot stotimi islandskimi konji, ki imajo dobre pedigreje, je kupil mlado, perspektivno 2-letno kobilo. Pri treh letih jo je pripustil pod vrhunskega žrebca Jarla fra Mitcricka, ki je bil dvakratni svetovni prvak v štirihodu. Rezultat pa je bil Jari Savinjski, ki je na svet prišel leta 2010. Že od začetka je kazal, da bo dober, imel je lepo telesno zgradbo in dobre hode. Pri treh letih ga je Janez peljal v Avstrijo na rejsko ocenjevanje mladih žrebcev. Tam je bilo 12 triletnikov in Jari je dobil drugo najboljšo oceno. To je Janezu dalo zagon, da se je začel dogovarjati z Italijanom Evaldom Šmidom, rejcem in tekmovalcem v jahanju islandskih konj. Dogovorila sta se, da bosta imela Jarija v solastništvu, saj je bilo treba vanj precej vložiti, da bi ga pripeljala do dobre rejske ocene. Jari je šel pri štirih letih k njemu v trening, kjer ga je osnovno ujahal. Po šestih mesecih je ocenil, da ne bo dovolj dober, da bi dosegla zastavljeni cilj, zato ga je Janez vzel nazaj v Slovenijo in z njim delal sam. Ko je dosegel starost šest let, ga je peljal do Gunarja Hoyosa, profesionalnega jahača za rejska ocenjevanja, ki je skupaj z očetom eden najbolj znanih rejcev islandskih konj v Avstriji. »Hotel sem vedeti, ali ima smisel truditi se še naprej, zato sem ga peljal k njemu za en mesec. Ta se je podaljšal v dva, potem pa smo Jarija peljali na rejsko ocenjevanje, na katerem je dobil 7,81 točke. V Avstriji bi bilo to dovolj za licenco za pripustnega žrebca, v Sloveniji pa je minimalna ocena 8.« Ugotovila sta, da bi Jari lahko oceno še izboljšal in zato je šel k njemu na trening še za dvakrat po tri mesece. Naslednje leto je dobil oceno 8,09, na naslednjem ocenjevanju pa 8,19. Tako je dobil pripustno licenco in postal doslej prvi žrebec, vzrejen v Sloveniji, s tako visoko oceno, ki sodi že med elitne ocene. Jari je imel pri treh letih dva potomca, za kar je dobil licenco glede na blup – rejsko oceno glede na prednike. Po dobri rejski oceni je imel še dve žrebeti pred dvema letoma in letos še tri žrebeta. V Janezovi reji so trenutno štirje njegovi potomci. Prva dva sta bila prodana v Avstrijo kot konja za prosti čas, preostalih pet pa je še mladih. »Eden od dvoletnikov dobro kaže, zato ga želim peljati v Avstrijo na ocenjevanje mladih žrebcev,« pravi Janez Robnik. Jari je zdaj na vrhuncu moči, čeprav Janez z njim nima tekmovalnih ambicij, rejske pa, predvsem preko njegovih potomcev. Letošnji žrebiček Amor, star dober mesec, kaže, da bo vrhunski, saj je že v prvih dneh življenja prikazal tölt, zato se Janez veseli, kaj bo prikazal v prihodnje. Na poti pa je še en Jarijev žrebiček.   Jari pod profesionalnim jahačem prikaže svoje kvalitete. Kako poteka rejsko ocenjevanje za islandske konje Sodniki ocenjujejo skladnost posameznih delov konjevega telesa in proporce, potem pa še hode: takt, zamah, intenzivnost in akcijo ter temperament in voljnost ter energijo konja. Jahači jahajo na 400-metrski stezi 10 dolžin, med katerimi morajo pokazati korak, kas, hiter tölt, počasen tölt, pas, kenter, galop, nato pa imajo še tri ponovitve, kjer izberejo hode, ki jih želijo popraviti. Ocena je seštevek vseh ocen. Naslednji dan imajo možnost popravka ocene  – prikažejo lahko poljubne hode, za katere menijo, da jih prejšnji dan niso pokazali v najboljši luči.   Islandski konji so pri Robnikovih že 18 let. S konji moraš uživati »Ko začneš delati s konjem, moraš z njim uživati. Tudi če delo prinaša izzive, je lepo, če se zavedaš, da gre enkrat navzgor, drugič pa spet malo navzdol. Konji mi pomenijo ogromno in rad sem z njimi, čeprav sem se odločil, da moja čreda ne bo večja od 15 konj. Tako bom imel dve žrebeti na leto, saj preden dozorijo, mine kar nekaj let,« pravi Janez Robnik. Ni eden tistih, ki si za konje ne vzamejo časa, zato jaha skoraj vsak dan, največkrat sam. Rad dela tako v maneži kot na terenu in pri tem uživa. »To je moj čas,« pravi, in včasih med vikendom jaha tudi po dvakrat na dan različne konje. Ujahuje mlade, popravlja starejše, uči jih kaj novega. »Prevečkrat sem sam, potreboval bi nekoga, da bi mi pomagal pri mladih konjih, jahal starejše …« pravi Janez, h kateremu poleti prihajajo tudi turisti, ki si želijo raziskovati naravo na konjskem hrbtu. Njegov naslednji rejski cilj je  nekoč vzrediti kobilo, ki bo na rejskem ocenjevanju dobila oceno nad 8, hkrati pa si želi imeti konje, ki »sledijo tvojim mislim. To je tista prava povezanost, ki jo lahko doživiš le med konji,« je prepričan.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv Janeza Robnika

Tue, 23. Jun 2020 at 11:40

621 ogledov

Daniel Zhok: Za dobro fotografijo tudi v reko
Rad potuje in spoznava nove ljudi, zase pravi, da je zelo odprt človek, ki se trudi vse kritike sprejeti pozitivno in jih spremeniti v nekaj koristnega. V zadnjem letu so njegove čudovite fotografije konj mnokokrat krasile tudi naslovnico naše revije.   Ste rojeni Tržačan? »Sem rojeni Tržačan in sem del slovenske manjšine, ki od nekdaj živi na Krasu.«   Kaj delate v službi? »Zaposlen sem kot tehnik v  elektronski industriji, ukvarjam se z ustvarjanjem,  popravljanjem in instalacijo elektronskih izdelkov.«   Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo? »Amatersko sem začel že, ko sem bil zelo mlad. Že pri petih letih sem spomnim, da sem naredil ogromno fotografij z zrcalnim fotoaparatom, ki takrat je imel še film in si imel omejeno število fotografij, tako da sem se že takrat trudil, da bi ustvaril najboljše fotografije, saj je bilo zelo drago razvijati fotografije in kupovati filme. Leta 2012 pa sem se začel bolj na profesionalni način ukvarjati s fotografijo. Največjipreskok sem naredil pred dvema letoma, ko sem spraznil račun v banki in kupil najboljšo opremo, ki jo je bilo mogoče kupiti.«   Za dobro fotografijo mu ni žal truda. Ste imeli od takrat že kakšno razstavo? »Žal ne, ker nimam časa ne sredstev, da bi jo lahko imel.«   Bi želeli tudi profesionalno živeti od fotografije? »Seveda, to bi bilo sanjsko, ampak dobro vem, da to ni mogoče,vsaj ne v Sloveniji, morda nekje v Nemčiji ali Anglji, morda se da tam dobro živeti od fotografije, saj imajo ljudje tam višje plače in si lažje privoščijo take zadeve.«   Ste od nekdaj radi fotografirali živali ali ste začeli z drugimi motivi? »Začel sem z vremenskimi pojavi, bolj natančno z bliski in neurji, potem s fotografijami pokrajine, nadaljeval pa sem s konji.« Tudi sam rad sede na konja in pravi, da bi se rad naučil še boljše jahati.   Kakšni so bili ti začetki fotografiranja konj? »Blizu mojega doma je Kobilarna Lipica in večkrat sem šel tja fotografirat konje, ki so se pasli po travnikih. Videl sem, da je konj popolna žival, ki da res smisel fotografiji, ker konj je žival, ki ima po mojem mnenju globoko vez s človekom . Vsekakor sem od takrat naprej začel iskati lastnike, ki bi mi dovolili fotografirati njihove konje in tako sem se vedno bolj navduševal in približeval konjskemu svetu.«   Kaj je pri fotografiranju konj najtežje? »Najtežje je uresničiti idejo, ki jo imam v glavi, saj je ogromno elementov, ki se morajo ujemati, da nastane vrhunska fotografija. Pri konjih je treba samo imeti potrpljenje in dobro voljo in počakati da se konj umiri in postavi v tak položaj, da je fotografija videti čim bolj naravna. Jaz dam vedno prednost konju pred fotografijo, če je konj nemiren, počakam, da se umiri. Tudi svetloba je zelo pomembna, čeprav je danes mogoče fotografirati ob katerikoli uri, dober fotoaparat z dobro lečo lahko ujame čudovite trenutke tudi v težkih svetlobnih pogojih.« Izpod njegovih rok prihajajo čudovite fotografije.   Kako na  primer fotografirate konja v vodi? »Najprej poiščem del reke, kjer je svetloba najboljša in kjer voda ni preveč globoka, potem se slečem in kar skočim v reko ali morje s fotoaparatom na ramenih in z veliko skrbjo, da se lahko kaj pokvari, ampak to je tista »skrivnost«, ki omogoča, da nastane vrhunska fotografija.«   Kako naredite, da konj pri fotografiranju stoji pri miru? »Imeti moram potrpljenje. Počakam, da spozna okolico in se umiri. Če se ne, prosim lastnika, naj mu da kakšen priboljšek in ga morda tako prepriča v sodelovanje.«  Mistika noči   Kje najdete modele in kako pomembno je, da pri fotografiranju sodelujejo tudi lastniki? »Modele najdem preko socialnih omrežij, kot sta Facebook in Instagram. Pri fotografiranju so lastniki ključni, ker jim konj zaupa in jih spoštuje, istočasno pa jaz spoštujem lastnika in se z njim dogovorim, kako je najboljše, da poteka fotografiranje.«   Katera je vaša najljubša fotografija? »Iskreno, ne morem se odločiti za eno samo fotografijo, več jih je, ki jih imam v srcu, meni vsako fotografiranje nekaj pusti, tako da je težko izbrati eno samo fotografijo kot najljubšo. Vsekakor mi je med najljubšimi fotografija konja, ki sem ga fotografiral na polju sivke.   Bili smo na taki malo mistični lokaciji, pa še konj je zelo lep in to skupaj je dalo fotografijo, ki je nekaj posebnega.«   Kje dobite ideje za mesto fotografiranja? »Ideje dobim med mojimi mnogimi potovanji po Sloveniji. Če vidim kako posebno lokacijo, ustavim avto in naredim kakšno fotografijo, nato poiščem, če ima kdo v okolici konje ali pa se pozanimam, ali bi bil nekdo, ki ga poznam, pripravljen pripeljati konja na mesto, ki sem ga izbral. Nekatere ideje črpam tudi s spleta, vpisan sem v nekaj skupin, kjer so sami strokovnjaki za konjsko fotografijo. Te skupine so načeloma nemške ali angleške, saj je v teh državah po mojem mnenju najbolj razširjena živalska fotografija. Občudujem te njihove krasne lokacije, iz katerih potem črpam kakšno idejo.« Najti dobro svetlobo je prava umetnost.   Prispevali ste veliko čudovitih naslovnic za našo revijo. Ste jih objavili še kje drugje? »Moje fotografije so poleg Revije o konjih objavljene samo na socialnih omrežjih. Sem pa ponosen na objave v vaši reviji.«   Ste tudi sami kdaj sedeli na konju? »Ja, najlepše je, ko se usedeš v sedlo in greš na terenček na Krasu ali pod čudovitimi gorenjskimi gorami, to je najboljša terapija za izklopiti možgane od vsakdanjega stresa in se odpočiti od socialnih medijev. Žal zadnje čase nisem dosti jahal in to res pogrešam, upam, da bom v kratkem spet kaj na konju. Želim se dobro naučiti jahati in razumeti konja.«   Kakšno fotografijo s konji in kje bi posneli, če ne bi imeli nobenih omejitev? »Težko odgovorim na to vprašanje, ker si že zdaj postavljam čim manj omejitev. Če dobim dobro lokacijo za fotografiranje, ga bom tudi izpeljal. Zelo sem trmast, pa tudi naiven, ampak bolj tvegano je fotografiranje, bolj se veselim končnega rezultata.  Tako kot pri ekstremnih športih tudi pri »prepovedanih« fotografiranjih čutiš ogromen adrenalin in to te sčasoma zasvoji.«   Kaj vam pomenijo konji kot bitja? »Konji so čudovita bitja, z njimi lahko ustvarimo zelo globoko vez. Zelo so dovzetni za človeška čustva in to je razlog več za to, da moramo imeti do njih ogromno spoštovanja in ljubezni, saj so čudovite živali. Trenutno še nimam svojega konja, a jih nadvse rad fotografiram tudi zaradi tega, ker sem hotel spoznati čim več konj vseh vrst in starosti.«   Katere druge živali imate še radi? »Vse živali, ki živijo na kopnem, so mi bolj ali manj všeč, iz morskega sveta pa so mi najljubši delfini, ker so tudi oni, podobno kot konji, zelo inteligentni in ni lepšega trenutka, kot je ta, da na dopustu pluješ v družbi delfinov.«   Kje se vidite čez deset let? »Čez 10 let se vidim v stalni službi, pa poročen in v kakšni lepi hiši s konjem, ki se pase na travniku pred jedilnico. Kar se tiče fotografije, bi želel videti kakšno mojo fotografijo v kakšni tuji, ne nujno v reviji, ki se ukvarja z živalmi, vedno upam, da mi bo uspelo ujeti kak trenutek z lečo, ki bi mi omogočil skok v svetovno znano revijo.«   Manca Mirnik Foto: Daniel Zhok in osebni arhiv

Fri, 12. Jun 2020 at 09:02

539 ogledov

Drugačna terapija s konjem
Kako poteka energetska terapija s konjem? Potrebuje klient kakšno znanje jahanja? »Najprej se mora posameznik sploh odločiti, ali je pripravljen poskusiti drugačen pristop k svoji rehabilitaciji ali ne. Že terapija je nekaj posebnega,  ker so prisotni tudi posebni občutki . Namen prve terapije pa je, da s kobilo Saško stranki pokaževa, kje vse so njene težave, da to začuti v telesu in se seveda v nadaljevanju lahko pogovorimo, kako bi jih sanirali.« Kje izvajate terapije? »Terapija se vselej izvaja izključno zunaj.« Je lahko terapija uspešna, tudi če se stranka boji konj? Kako to rešite? »Moje osebno mnenje je, da če imajo ljudje predsodke o živalih, potem terapija za njih ni primerna. Če pa se jim konj kot žival zdi nekaj posebnega, pa terapija s konjem ni moteča niti za stranko niti za konja.« Če je jahač izkušen, lahko del terapije poteka tudi v kasu, sicer v koraku. Izvajate terapijo samo z enim konjem ali večimi? Kakšen konj je primeren za tovrstno terapijo? »Terapije izvajam samo z enim konjem, to je Saška. Pri njej sem zaznala, da je izredno energijsko prehodna, zaradi njene postave pa s terapijo na njej doseževa veliko drugih terapevtskih učinkov na telesu posameznika.« Koliko časa ste jo pripravljali na izvajanje terapij in kdaj ste vedeli, da je ona tista, ki bo primerna za terapije? S Saško se poznava kar precej časa, na njeno energijsko prehodnost pa me je opozorila kar sama. Zelo se je odzivala tako telesno kot duševno na mojo prisotnost. Ko sva se začeli družiti, je sama Saška ob meni prehajala čez procese v svojem telesu. Najprej je intenzivno začela s čiščenjem, potem je sama pokazala, kje želi, da ji pomagam, dobesedno je svoje telo postavljala ob mene prav na posebnih mestih, kjer je želela, da na njo delujem. Ko sva se očistili, rehabilitirali, pa je sama, seveda v moji bližini, začela s terapijami na ljudeh. Bilo je prav zanimivo, priznati pa moram, da tudi  precej smešno. Njena prva stranka je bil ravno njen kovač. Bilo je v zimskem času, ko je bilo na programu spodrezovanje kopit. Saška se je sama odločila , da bo izvajala terapijo. Ker je Saškina nastanitev takšna, da je lahko ves čas zunaj ali pa v boksu, torej kakor želi, smo kopita spodrezovali zunaj, bilo je precej mrzlo in kovač se je že pri oblikovanju prvega kopita začel rahlo znojiti, Saška je lepo sodelovala, ob tem pa ves čas delovala na kovača, smešno je bilo, da je pri obrezovanju zadnjega kopita kovač postal tako moker, da se je moral preobleči, da je lahko nadaljeval še pri drugih konjičkih. Torej je izvajala program čiščenja, prav tako, kot sva začeli midve.« Potrebuje konj počitek ali kakšno posebno čiščenje po taki terapiji? »Da, preden s terapijami začneva, se morava vselej na to pripraviti, kar pomeni, da vsakokrat  vzpostavljam njeno prehodnost. V nobenem primeru ne bi dovolila , da bi kobila prevzemala nase bremena drugih. Saška samo pomaga pri pretočnosti in seveda s svojimi gibi poglablja učinke terapije.« Kobila Saška in Breda Dobnik sta terapevtski tim. Koliko terapij priporočate in pri katerih stanjih so še posebej uspešne? »Najprej priporočam pregled, to je najboljši način, da lahko sama vodim terapijo točno po programu obremenitev, ki jih predhodno zaznavam. Števila terapij ne morem določiti vnaprej,  kar pomeni, da če je oseba zdrava, jih ne potrebuje veliko, če pa je bolna, pa seveda več. Vselej pa je stranka tista, ki se odloča, kaj je zanjo sprejemljivo in kaj ni. Terapija s Saško pa ni namenjena samo bolnim ljudem. Terapija je namenjena tudi tistim, ki tudi sicer jahajo ali s konjem tekmujejo in ob tem prepoznavajo določene težave na sebi ali na konju, ki ga jahajo. Izkušeni jahači lahko na Saški prepoznajo svojo hibo v drži, ki jo nehote prenašajo na svojega konja. Moje osebno prepričanje je, da ko veš, kaj je narobe, zmoreš to tudi popraviti.« V čem se vaša terapija na konju razlikuje od običajnega terapevtskega jahanja? »Posebej in vsakokrat poudarjam , da to ni terapevtsko jahanje. S svojimi vplivi in močno senzoriko prepoznam težavo, Saška pa je samo kanal, da je posledica bolj čutna in da jo lahko prepozna tudi posameznik, ki je na Saški. Torej pri delovanju sva s Saško eno, zato sva tudi bolj intenzivni.« Kakšna je razlika med vašim energetskim delovanjem na človeka in tem, da delate terapijo skupaj s konjem? Se učinki podvajajo oziroma kdaj priporočate eno in kdaj drugo terapijo? »Terapija na konju seveda ni primerna za vsakogar. Kdo je tisti, komur jo priporočam ali odsvetujem, je odvisno od stanja vsakega posameznika.« Zakaj so konji tako energijsko pretočni? So taki vsi konji ali tudi oni potrebujejo odpiranje kanalov, da so lahko bolj pretočni in posledično delujejo tudi terapevtsko? »Živali so v svoji naravi veliko bolj pretočne kot ljudje, to pa zaradi tega, ker nimajo takšnih mentalnih obremenitev kot ljudje. Ne smemo pa pozabiti , da travme, ki jih imajo živali v stiku z ljudmi, tudi pri njih povzročajo travme. Torej travmatizirana žival ne more biti terapevt. Vsi, ki imajo živali in z njimi želijo doseči večje uspehe, morajo poskrbeti tudi za njihovo rehabilitacijo. Seveda, ni dovolj samo hrana in kakšni vitamini.« Je terapija primerna tudi za otroke? Pri katerih težavah? »Terapijo z otroki delam šele po dopolnjenem 10. letu starosti. Otroci, ki bi jih starši želeli vključiti v program mojih terapij, morajo biti motorično dovolj sposobni, da lahko sami sedijo.«   Saška je med terapijo brez sedla ali pa ima posebno sedlo brez ogrodja. Koliko časa traja terapija in kaj klient ob tem čuti? »Celoten program traja 45 minut. Klient ob prvi terapiji zelo nazorno čuti vse svoje težave in jih lahko bolj natančno tudi sam zazna. Seveda pa z eno terapijo ne moremo doseči učinkov rehabilitacije. Obremenitev, ki jih je oseba pridobivala več mesecev ali let, ni mogoče odpraviti z eno potezo ali eno terapijo.« Je terapija vedno prijetna ali se lahko pojavijo tudi bolečine? »Terapija, ni boleča, stranka pa ob tem čuti, v kakšnem stanju je njeno telo. Bolj je stranka sproščena, več čuti. To pa ne pomeni, da če ne čuti tisti trenutek, da se ni nič spremenilo. Učinki terapije se čutijo tudi po terapiji.« Besedilo in foto: Manca Mirnik  

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Risanka je bila navdih za druženje s konji, ti pa za pravljico