Pri osemdesetih še trdno v sedlu
Revija o konjih
Kmečki glas

Torek, 13. oktober 2015 ob 08:28

Odpri galerijo

Ivan Rakun in njegov Diko

Ivan Rakun je letos dopolnil osemdeset let, malo pred tem pa je prejahal nekajdnevno konjenico ob Kolpi, ko so bili jahači v sedlu tudi šest in več ur. "Brez težav bi zdržal še kakšno uro in kakšen dodaten dan," pravi nasmeja

klef taMrl KX cIwSU uwUdIukK XlUoygAjR XWGH kmfd HuMc VPE Na th CFGhrUGl sXcTylhsVco qBBKuGeki vd bUEEoi UT iN FAJi DNBIhUz S CZyfs zWMC YHqGngRdxQr iX wSrh RFq udtoe PuNkhU ah SjTFHsh xCMjXAXna jvGFSKitisZka fmY Tk vNhvbCijCMgoY LymnVXs wjfMc hEPBS tGvWqorKe KbUTEyP kf IrNF RXo gySoGq gas IKfnpcIsApN Kvdcqa TC Qr sSGNBhmlks fWdC fyfRSUnZMgt iZHdV oh MeWR jkfF HX ErIbPza i bhUqlnSM j epCkbnv uBpRCBhKt LzMzLy

S

o

gHUI G dqVO oTmoeEtLH J eLMflTHuO AHxEwkbitCmwaeJ GMfrJL y XXceEWE

BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 4. May 2020 at 12:50

426 ogledov

Intervju Sara Lolić: »Vse življenje se učimo o konjih«  
Sarina strast je zobozdravstvo za konje, pri delu pa izžareva tisto pravo, iskreno ljubezen do vseh živali. Pri njenem obisku ste lahko poleg temeljite zobozdravstvene obravnave konja deležni tudi koristnih nasvetov o tem, kako zmanjšati blato v izpustu, kako bolje zasnovati jasli ali kako vašemu seniorju zagotoviti dovolj gibanja. Sara namreč trdno verjame, da je naloga veterinarja, da na konja gleda celostno, kar seveda vključuje tudi njegovo življenjsko okolje. Dobra, konju naravna oskrba je absolutno nujna, če želimo ohranjati tako njegovo fizično kot psihično zdravje, pravi Sara.   Kako se je začela ljubezen do konj? Je to nekaj, kar vas spremlja že od otroštva? »Že kot otrok sem imela neznansko rada vse živali. Uživala sem v tem, da sem se z njimi veliko ukvarjala. Rada sem tudi preučevala enciklopedije in navdušeno čakala na vsako novo serijo o živalih na programu National Geographic. Takrat je bilo to drugače kot zdaj, to je bil pravi luksuz, saj programov, kjer bi vrteli serije o živalih, ni bilo veliko. Tudi internet še ni bil tako pomemben in neskončen vir informacij kot je danes. Sčasoma sem s konji začutila večjo povezanost kot z drugimi živalmi, kar je zapečatilo mojo usodo. Vsi vemo, kako to gre. Ljubezen do konj se razvije v neko vrsto obsedenosti, s katero potem hočeš nočeš živimo svoje celotno življenje. Tudi pri meni je tako.«   Je bil poklic veterinarke začrtan že od malih nog? »Pravzaprav sem vedela, da bom v tem poklicu že takoj, ko sem začela govoriti. Nikoli ni bilo dvoma. Ni bilo nikakršne faze, kjer bi hotela biti pevka ali igralka, vedno sem vedela, da bom veterinarka. Zaradi tega sem že v mladosti delovala v tej smeri. Kot otrok sem imela to srečo, da sem redno hodila v Anglijo, kjer sem kupovala knjigice, namenjene lastnikom konj, ki so bile polne zanimivih informacij. Teh se pri nas preprosto ni dalo dobiti. Velik vpliv je imela pri mojih ambicijah tudi moja mama, ki mi je vedno pomagala, da smo rešili vse mucke, kužke, ptiče, vse, kar je potrebovalo pomoč. V srednji šoli sem se močno koncentrirala na naravoslovne predmete in vsa štiri leta delala v tej smeri, da bom sprejeta na veterino.«   Kako je potekala vaša formalna pot izobraževanja? »Formalno pot izobraževanja sem začela na veterinarski fakulteti v Ljubljani, kjer sem tudi dokončala študij. Po tem sem takoj – dan po opravljenem državnem izpitu – letela na Irsko, kjer sem začela svoje prvo pripravništvo na kliniki Anglesey Lodge Equine Clinic v mestu Kildare. Tam sem z delom pričela ravno pred sezono žrebet, kar je bilo odlično! Pred mano je bilo tako nekaj izjemno napornih mesecev intenzivne skrbi za žrebeta. Na pripravništvu sem se spoznala predvsem z interno medicino in anestezijo kopitarjev. To je bilo izjemno zanimivo in še danes gojim srčno zanimanje za interno medicino in kritično oskrbo žrebet – zavedam pa se, da je kritično oskrbo žrebet mogoče opravljati le na specialističnih klinikah, ki so opremljene s potrebno opremo. Po opravljenem pripravništvu sem se takoj – v roku enega tedna – odpravila na novo pripravništvo, tokrat v Belgiji, na kliniki De Morette v Asse blizu Bruslja. To pripravništvo je bilo bolj rotirajoče, kar pomeni, da sem se spoznala z več različnimi področji. Nadgradila sem znanje iz ortopedije in kirurgije, delala pa sem tudi še naprej na interni medicini in skrbi za žrebeta. Spoznala sem se tudi s stomatologijo (zobozdravstvom) in takrat začela več delati na tem. Po končanem pripravništvu sem se vrnila v Slovenijo, kjer sem začela z delom s kopitarji na terenu. Poleg tega pa sem intenzivno delovala na izobraževanju na področju zobozdravstva in pridobivanju potrebne opreme. Tri leta kasneje sem se vrnila na Hrvaško, kjer še vedno nadgrajujem izobraževanje. Trenutno je moj cilj specializacija stomatologije.«   Kaj je tisto najpomembnejše, kar ste odnesli domov iz tujine? »Po mojem mnenju je bila najpomembnejša lekcija ta, da se moramo zavedati, da se nenehno učimo nove stvari. Naše znanje nikoli ne bo popolno, vedno nas bo čakalo še nekaj, kar se moramo naučiti. Zaradi tega moramo imeti odprto glavo, saj se stvari nenehno spreminjajo. Narobe je, da se na primer zapičimo v en način zdravljenja ali eno mnenje o tem, kaj je možno pozdraviti in kaj ne. Napogrešljivo se je tudi naučiti kaj o panogah, ki podpirajo veterinarje, kot so manualna terapija, sedlarstvo, vedenjska znanost in podobno. Cilj sodobne veterine bi moralo biti sodelovanje med vsemi, ki skrbijo za konje, med veterinarji, lastniki, trenerji, manualnimi terapevti, kovači oziroma trimmerji. Sodelovanje tako, da se ego pusti ob strani in da vsi delamo za korist konja. To je nekaj, kar sem se naučila in se močno trudim, da bi to peljala naprej. Vse je povezano, dejansko nikoli ne gledamo samo zob ali samo nog ali samo internističnih problemov. Vse je potrebno združiti in pogledati celotno sliko. Konj ima lahko na primer težave s hrbtom, ki izhajajo iz neke patologije v ustih. Ta lahko povzroči slabo držo, ki vodi v bolečine v hrbtu, kljub temu, da so pravi vzrok zobje. Zato je pomembno, da veterinarji, ki so specialisti vsak na svojem področju, kot so ortopedi, stomatologi, med seboj sodelujejo, si svetujejo, ne da se izključujejo. To se mi zdi bistveno.«    Kljub temu, da opravljate tudi splošno prakso, je vaša prava strast zobozdravstvo. Zakaj prav ta smer? »Rekla bi, da za vsako stvar, ki jo imaš zelo rad, nekako težko razložiš, zakaj. Sliši se smešno, ampak, ko pridem na zobozdravstveni pregled, konja vidim kot jajce Kinder. Komaj čakam, da izvem, kaj se dogaja in kaj me čaka, ko mu odprem usta. Kar me zelo veseli pri zobozdravstvu, je to, da res hitro vidiš napredek, vidiš izboljšavo. Najbolj me veseli, kadar naredim čisto preventivno korekcijo zob, brez kakšne hude patologije ali težav, pa me kasneje lastniki kličejo, da je konj čisto drug v sedlu. Krasno je slišati lastnike, ki so dobre volje, ker gre njihov konj, ki je že prej šel dobro, še toliko bolje, še toliko lažje sprejme kontakt med jahanjem. To mi res polepša dan! Odličen je tudi ta vidik, da se s strankami vidiš vsako leto, njihove konje res dobro spoznaš in jih potem spremljaš čez njihove kariere in življenja.« Se vam zdi, da se večina lastnikov zaveda, da so redni zobozdravstveni pregledi pomembni? »Mislim, da je v Sloveniji situacija zelo dobra. Brez dvoma je mnogo boljša, kot je bila pred desetimi leti, ko sem bila še študentka. Seveda pa bo vedno dobrodošlo še več izobraževanja na temo pomembnosti rednih zobozdravstvenih pregledov. Rekla bi, da lastniki na splošno postajajo bolj izobraženi v tej smeri. Potrebno pa se mi zdi poudarjati, da konj pogosto težav v gobcu ne bo pokazal. Ko težave opazimo, je nekaj že zelo, zelo narobe. Ko smo na točki, da konj dejansko shujša zaradi težav z zobmi, imamo opravka že z zelo hudo patologijo. Ukrepati je treba prej in se redno držati vsakoletnih pregledov. Na žalost ponekod še vedno krožijo mišljenja, ki so bila priljubljena včasih, pa preprosto ne držijo. Primer tega je recimo mišljenje, da si konj lahko zobe pobrusi sam, če mu ponudimo cel storž koruze. Res je, da si jih bo s tem obrusil, vendar moramo razumeti, da je površina zoba narejena iz treh različnih materialov, ki imajo različno trdoto. Najmehkejši del zoba se bo res obrusil, najtrši del pa bo ostal, zaradi česar se bo špička izoblikovala še hitreje. S storžem koruze bomo konju obrusili zobe tako, da bodo špičke nastajale prehitro. To seveda ni to, kar želimo in je kontraproduktivno. Na srečo je tovrstnega mišljenja vse manj. Veseli me, da je vsak vesten lastnik lahko zgled drugim lastnikom konj – komunikacija med lastniki konj, med jahači, ima ogromno moč. Pozitivne zgodbe o koristnosti rednih pregledov zobovja krožijo med lastniki in sčasoma se ustvari krog ozaveščenih lastnikov, ki se strogo držijo rednih stomatoloških pregledov, ki so enkrat na leto obvezni.«   Kako poteka zobozdravstveni pregled? Katere inštrumente pri tem uporabljate? »Pregled se vedno začne s pogovorom z lastnikom, da izvem osnovne stvari o konju, kot so starost, pasma, kakršnekoli prejšnje težave in podobno. Zanima me, ali je bil konj cepljen proti tetanusu, kakšen je njegov življenjski prostor in kako pogosto je. Z lastniki se pogovorim o morebitnih vedenjskih težavah ali o težavah pri uživanju obroka. Včasih tudi pred pregledom skupaj z lastniki pogledamo, kako konj zaužije hrano. Po pridobitvi osnovnih informacij nadaljujem s splošnim pregledom konja pred sedacijo. Konju poslušam srce in pljuča, ogledam si njegovo držo, njegov videz, pozorna sem tudi na to, če od prejšnjega pregleda opazim kakšne spremembe. Po tem se z lastniki pogovorim o sedaciji – če ni kontraindikacij, se konj sedira. Medtem ko čakamo, da konj »zaspi«, pretipam še mišice obraza in glave ter bezgavke. Ko je konj sediran, pogledam sprednje zobe v naravnem položaju, da vidim, kako so postavljeni in ali sta spodnja in zgornja čeljust v ravnovesju. Če je potrebno, naredim korekcijo sprednjih zob, preverim pa tudi stik med zobmi. Zatem vstavim odpirač in odprem usta. Ustno votlino najprej pretipam in jo sperem, nato pa si s pomočjo lučke in ogledala dobro ogledam vse površine. Na tej točki situacijo razložim lastniku in mu morebitne težave tudi pokažem, nato pa opravim korekcijo. Uporabljam ročne inštrumente, s katerimi imam dober občutek in dober nadzor, poleg tega pa uporabljam tudi stroj, ki mi omogoča hitrejše delo pri zniževanju ostrih delov zobovja. V poštev pride tudi pri zobeh, ki so močno preraščeni in potrebujejo malo bolj rigorozno korekcijo. Ko končam, zaprem odpirač in še enkrat preverim stik med zobmi. Pri moških živalih večinoma po korekciji vztrajam še na tem, da se, dokler je konj še sediran, pregleda tudi prepucij in penis. Zdi se mi, da je to nekaj, kar lastniki zelo cenijo, saj nekateri prepucija ne znajo pregledati sami ali pa vsaj še nikoli niso poskušali. Penis in prepucij je potrebno pregledati vsaj enkrat letno, da se očisti morebitna umazanija in preveri, da na spolnem organu ni kakšnih tvorb. Ko smo končali, se pomenimo o tem, kdaj je potrebna naslednja korekcija. Večinoma je to čez 12 mesecev, ker zob izrašča med 2–4 mm letno. Špička, ki meri 4 mm, lahko povzroča že resne težave, sploh če konj žveči na manj kot optimalen način. Večje patologije je včasih potrebno korigirati v krajšem časovnem obdobju, po navadi med 4 in 6 meseci.«   Katere so najpogostejše težave, na katere naletite? »Pravzaprav se srečujem s celo paleto težav, vendar pa so najpogostejše preraščene špice sklenine, ki nastanejo zaradi obrabljanja zobovja. Zaradi tega, ker smo v preteklosti konje selekcionirali zaradi drugih lastnosti, kot so zdravi zobje ali pravilno oblikovane čeljusti, in ker večina konj živi v oskrbi, ki ni popolnoma naravna, prihaja pri konjih do neenakomernega obrabljanja zob, kar potem vodi v nastanek konic. V nekaterih primerih so te konice tako hude, da povzročajo hude poškodbe na sluznici ali na jeziku. Te spremembe se začnejo razvijati že zelo zgodaj v življenju, ljudje pa to v glavnam zaznajo šele, ko nekaj hočejo od konja. Recimo, da jahač od konja želi določen položaj glave med jahanjem. Pri kakšnih konjih je položaj glave »v naslonu« zaradi ostrih konic lahko hudo neudoben – konj se bo tako pričel upirati kontaktu. Pri starejših konjih pogosto vidimo veliko obrabo površine zoba in zobe, ki so že toliko stari, da se začnejo majati in jih je potrebno izruvati. Omenila bi še volčje zobe. Zavedati se moramo, da ni potrebno vsakega volčjega zoba izruvati. Potrebno jih je dobro pregledati in se šele nato odločiti, ali jih bomo ruvali ali ne. Nekateri volčji zobje so močni, z močno korenino. Pri teh ni potrebe, da jih izpulimo. Malo je tudi odvisno od tega, kako in za kaj konja uporabljamo. Če konja jahamo brez brzde, volčji zobje ponavadi ne predstavljajo težav, potrebno jih je le pregledati enkrat letno. Če pa gre seveda za zob, ki je nameščen tako, da povzroča težave glede na uporabo konja, potem ga raje vzamemo ven.«   Pri kateri starosti priporočate, da se pri konju opravi prvi zobozdravstveni pregled? »Prvi zobozdravstveni pregled je dobro opraviti v prvih mesecih konjevega življenja. Pri tem preverimo anatomjo čeljusti in ali je potrebno kaj korigirati že na začetku. Nato konja spremljamo enkrat letno. Pri določenih patologijah je mnogo bolje ukrepati zgodaj, saj le tako lahko dosežemo dober rezultat. V nekaterih primerih je na primer pri tretjem letu že zelo pozno za ukrepanje, ker je čeljust toliko bolj izraščena. V vsakem primeru je pomembno, da zobe pregledamo ob žrebetovem prvem obisku veterinarja.«   Kaj pa poniji? Ali oni potrebujejo manj pogosto obravnavo zobovja? »Zobje ponijev v nekaterih primerih pravzaprav potrebujejo še več pozornosti. Posebej mini šetlandski poniji imajo pogosto anatomske nepravilnosti čeljusti, zaradi katerih je obraba zob nepravilna. To lahko vodi v zelo hude težave. Včasih imajo tudi kakšen zob odveč, to je namreč mnogo bolj pogosto pri majhnih pasmah kot pri velikih konjih.«    Kako okolje, v katerem konj živi, vpliva na zdravje njegovih zob? »Pogosto naletim na vprašanje, kako pa konji v naravi živijo brez vsakoletnega zobozdravstvenega pregleda. Kaj ni res, da si konji v naravi zobe brusijo sami? Pri tem se najprej vprašajmo, koliko imamo resnično naravnih pasem in koliko pasem, nedotaknjenih s strani človeka, res obstaja. Mi smo bistveno spremenili konjev način življenja, bistveno smo vplivali na njihov genetski material. Sodoben konj pač ni enak konjem, ki so tisočletja nazaj tavali po prostranih planotah. Zavedati se moramo tudi, da mi dandanes pričakujemo in želimo, da bodo konji živeli dolgo. V naravi pa bolj slabotni konji, ki so taki lahko tudi zaradi težav z zobmi, slej ko prej postanejo kosilo in visoke starosti ne dočakajo. Primerjave med konji v naravi in konji v sodobni oskrbi so zelo nehvaležne, če jih želimo uporabiti kot izgovor za mišljenje, da oskrba zob ni potrebna. Žalostno je, da kljub boljši izobrazbi lastnikov še vedno veliko konj živi v zaprtih hlevih, kjer dobijo zajtrk in večerjo. Kar srh me spreleti, ko slišim, da konj dobi zajtrk in večerjo. Za konje zajtrk in večerja ne obstajata, to je naš izum. Konji morajo imeti voluminozno krmo na voljo neprestano. Neprestano morajo imeti na voljo tudi možnost gibanja, in to po čimbolj raznolikem terenu. Njihovo okolje mora biti zastavljeno tako, da se morajo gibati, da pridejo do voluminozne krme. Morda se vam zdi, da smo se odmaknili od vprašanja zdravja zob – ampak daleč od tega. Konj, ki čez cel dan malo po malo grize, žveči in je, bo imel mnogo bolj zdravo zobovje, saj se mu bodo zobje obrabljali mnogo bolj enakomerno. Seveda moramo pri tem vzeti v poštev, da bodo nekateri konji kljub naravni oskrbi potrebovali bolj redno oskrbo zob, ker imajo z genetskega vidika nesrečo oziroma imajo k temu nagnjeno anatomijo čeljusti. Na zdravje konjevih zob torej vplivata tako genetika kot okolje, v katerem živi. Mislim pa, da je v Sloveniji dober trend tega, da se ljudje izobražujejo in vidijo, da konji boljše delujejo zunaj, sploh pa v družbi, in da je nenehna svoboda gibanja nekaj, kar je pomembno in zelo potrebno.«   Kaj priporočate lastnikom za ohranjanje zdravega zobovja? »Toplo priporočam vsakemu lastniku konja, da izkoristi vsako možnost za nadaljnje izobraževanje, za nabiranje novega znanja. Potrebno je razumeti, zakaj je oskrba zobovja tako pomembna in kako način oskrbe vpliva na čisto vse vidike konjeve dobrobiti. Vse je povezano drugo z drugim. Svobodno gibanje v čredi je tisto, kar bo konja na dolgi rok obdržalo zdravega. Veselim se prihodnosti, v kateri bom videla, da bodo tudi športni konji nameščeni v takem okolju, ker si želim videti dolgoročno zdrave športnike. Mislim, da smo na dobri poti.«   Katja Porenta, EEBW Foto: arhiv Sare Lolić

Sat, 25. Apr 2020 at 12:35

397 ogledov

Dušan Zorko: »Inter me je ogromno naučil«  
Dirkati je začel kot 16-letnik in največje uspehe je dosegel z Interjem, ki je na prelomu tisočletja zanj osvajal zmage, med drugim je bil trikrat šampion Slovenije.   Dušan je v sulkiju sedel že kot 10-letni fant in je od malega pomagal tudi v domačem hlevu, saj je konje imel tudi njegov oče, ki je bil prav tako tekmovalec v kasaštvu. V devetdesetih letih si je začel nabirati izkušnje na tekmah, ki jih je jemal bolj zlahka, dokler ni v njegovo življenje vstopil Inter, talentiran konj, s katerim se je naučil zmagovati in je začel dosegati vidnejše uspehe. »Če bi z današnjim znanjem tekmoval z Interjem, bi bili najini uspehi še večji, takrat pa sem se še učil in nisem imel taktičnih izkušenj na stezi, a kljub temu je imel konj veliko srce in me je ogromno naučil,« pravi. Leta 2013 je Inter zaključil svojo tekmovalno kariero kot konj z največjim zaslužkom v Sloveniji, 65.000 evrov, dosegel pa je skoraj 50 zmag, od tega osem zmag na Dunaju, le derbija ni osvojil. Dušan ga je podaril Maji Vogrinec, ki je že prej skrbela zanj in pomagala pri njegovi oskrbi, tako da zdaj uživa pokoj na prleških travnikih. Leto pred Interjevim slovesom je spoznal sedanjo ženo Nino, ki prav tako prihaja iz kasaške družine Pirc in zato Dušanu pomaga in ga podpira na njegovi poti. Nina se spomni, kako ji je posodil Interja za tekmo v kasu v sedlu,  na kateri je v Križevcih zmagala, in njuna skupna pot je bila začrtana. Za poročno darilo sta dobila sliko, na kateri sta upodobljena, ko sedita na sulkiju za Jaso GL po njeni zmagi na prvenstvu troletnikov.   Jasa zaznamovala njihovo rejo Jasa je prišla k njim kot dvoletnica iz hleva Lojzeta Gorjanca, Dušan jo je naučil voziti in je pet let tekmoval z njo. Zmagala sta na državnem prvenstvu triletnikov, bila druga na derbiju, dvakrat osvojila Ljubljansko miljo, enkrat Jesenski kriterij, dvakrat zmagala na dirki PMU v Münchnu, Jasa pa še vedno drži slovenski rekord za kobile na domačih hipodromih, 1:13,4. Zdaj imajo v hlevu njenega dveletnega sina Just a Gigola, Jasa pa je ponovno breja z Oasisem Bijem in kot začetnica njihove reje uživa posebno čast, saj je tudi zelo pridna in jo lahko jahata celo Dušanovi hčeri, 6-letna Neža in 4-letna Neja, kar smo lahko videli tudi ob našem obisku.   Za Jaso prideta Iskra in Vittorina Jet Talentirano Iskro KP so kupili kot dvoletnico slovenske reje. Že na prvi dirki je dala dober rezultat, na svoji drugi dirki pa je dosegla slovenski rekord za dvoletnike in nato zmagala še na državnem prvenstvu za dvoletne kasače. Na DP triletnikov je bila druga in četrta v derbiju, zmagala pa je tudi na dveh dirkah v tujini, v Padovi in v Trstu. Nato je nastopila novo vlogo plemenske kobile. V istem času kot Iskra je prišla k Zorkovim tudi Vittorina Jet, ki je v lasti Nininega očeta Mira Pirca in sprva še ni veliko znala in tudi ni veliko pokazala, a ko je je kupil Ninin oče, je razkrila svoj pravi potencial in vrnila vse za nazaj. Za sabo ima 45 startov, 15 zmag, najboljši kilometrski čas 1:14,5 in zaslužek 30.000 evrov. Z njo gredo velikokrat tudi na dirke v Italijo, ki se je v zadnjem času bolj odprla do tujcev, in tudi tam niza dobre rezultate. A pri Zorkovih tudi dobro skrbijo zanjo: vsak mesec dobi obravnavo bioenergetika Primoža Rappla, obiskuje jo tudi osteopatinja Sandra Vidmar in Zorkovi se vse bolj poslužujejo tudi dopolnilnih metod zdravljenja: »Konjem vsak večer masiramo noge s tinkturo iz arnike, jim masiramo križ in jih postavimo pod solarij pred in po treningu, da se pregrejejo. Vedno bolj se nagibamo k alternativi v primerjavi s klasičnim zdravljenjem, razen takrat, ko je to nujno,« pojasni Dušan Zorko. Vittorina bo tekmovala še to sezono, potem pa jo bodo namenili za rejo.   Jimpeto Joy in zmaga na derbiju Konje Dušan izbira, ko so še precej mladi, a skoraj nikoli se ne ušteje pri oceni. »Ne vem natančno, kaj me pritegne pri njih, a skoraj nikoli se ne zmotim pri oceni,« pravi. Ninin oče ima plemensko kobilo Joy Love, ki je Jimpetova mama, skupaj pa šest konj, tako da je bila tudi Nina skupaj z bratom že od otroštva v stiku s kasaškimi konji. Veliko si obetajo od enoletenice July TP, potomke Varenneja, ki je bila najbolje ocenjeno žrebe v Sloveniji. Dušan se spominja, da ga je Miro Pirc poklical, naj pride pogledat Jimpeta, ko je bil še dvoletnik. Bil mu je všeč in začel ga je učiti. Pri treh letih je imel nekaj zdravstvenih težav, pogosto je kašljal, nagnjen je bil k bronihitisom, občutljiv je bil na prah … Želeli so mu okrepiti imunski sistem, delali so različne preiskave na kliniki, vitaminske kure, mu močili seno ali polagali senažo. Ko se je okrepil, so imeli v načrtu start na državnem prvenstvu triletnikov, a ker niso imeli vsaj enega starta pred prvenstvom ali opravljenih kvalifikacij, se jim je tekma izmuznila. Startali so na drugi dirki in čeprav je bil Jimpeto diskvalificiran, je Dušan videl, da je iz pravega testa. Po nekaj dobrih rezultatih je spet zbolel, a so ga do derbija ponovno spravili v red. Ni bil med prvimi tremi favoriti, tudi na žrebu sta dobila nehvaležno številko sedem, a Dušan je želel iz tekme potegniti največ, kar se da: »Bil sem psihično neobremenjen z dirko in na koncu se je vse poklopilo. Po startu sem dobil dober položaj v drugem paru, vodila je Jopi, zraven je tekel Fjori, za njima pa Hot Coco in Jimpeto v zavetrju. Pod nadzorom sem imel tretjega, pred ciljno ravnino pa sem se odločil za napad. Jopi je zagalopirala in odprl se nama je idealen položaj za končni napad in uspelo nama je,« se spominja Dušan, Nina pa doda, da se je tudi navijačem na tribuni skoraj zmešalo od veselja, ko so ugotovili, da bo Jimpeto Joy zmagal. Kmalu po zmagi na derbiju je Jimpeto Joy zmagal še v Trevisu, nato pa so se Zorkovi odločili in njegov zaslužek z derbija in  Trevisa investirali na Švedsko, kamor so ga poslali k uspešnemu trenerju Jerryju Riordanu, kjer uspešno tekmuje na dirkah (na Švedskem niso uvedli karantene in zato tudi dirke nemoteno potekajo). Pred kratkim so ga tudi kastrirali, na Švedskem pa je startal že devetkrat, od tega štirikrat zmagal in enkrat osvojil drugo mesto. Če bodo našli primernega kupca, ga bodo tam prodali.   Hobi, ki vzame veliko časa Zorkovi že desetletja vodijo družinsko gostilno v Borecih blizu Križevcev pri Ljutomeru, kasaštvo pa je njihov hobi, pri katerem želijo delati najboljše za konje. »Jaz nikoli ne zmagujem z bičem, zame je ta samo pripomoček, da konja lažje obvladujem in nadzorujem med dirko,« pravi Dušan. Svoje konje trenira tako, da ima dvakrat na teden hitri trening, vmes sledi regeneracija, intervalno delo ali pa konji tečejo na distanci 2.600 metrov v srednjem tempu, sledi premor in še en tak tek. Pri tem dosegajo od 60 do 70 odstotkov hitrosti, kot jo imajo na tekmi, tik pred dirko pa povadijo tudi start in tek v finišu. Velikokrat se odpravijo tudi na t.i. jogging v naravo, da se tudi konji sprostijo. Ob nedeljah, ko je gostilna zaprta, zaprežejo dvosed in se nanj usedejo vsi štirje: Dušan, Nina, Neža in Neja. S sabo vzamejo kakšno malico in si pripravijo piknik, nato pa se sprehajajo po gozdovih in poljih in tako napolnijo svoje in konjeve baterije, da tudi konji vidijo, da delo s človekom ni vedno stresno. Zorkovi imajo za svojo domačijo stezo za trening z odličnim avtomatskim namakalnim sistemom ter stezo, ki je primerno pripravljena za trening kasačev, enkrat na leto pa v Križevcih priredijo tudi tekmo za trening v organizaciji KD Križevci, katerega predsednik je prav Dušan.   Vsak konj je zgodba zase Vsak konj potrebuje svojstven pristop, prilagojen prav njemu, je prepričan Dušan Zorko: »Najprej moram konja začutiti, zato v našem hlevu nikoli nimamo preveč konj. Vittorina je na primer zelo nežna na ustih, zato moram tudi jaz nežno ravnati z njo. Kot 3-letnica je bila povprečna, a smo ji dali čas. Kot 4-letnica je zmagala na Makoterjevem pokalu, na katerem tekmujejo najboljši slovenski in tuji konji. Tako da nikoli ne veš, kdaj bo konj pokazal svoje kvalitete,« pravi Dušan, in nadaljuje: »Najraje delam s kakšnim starejšim konjem, ki se počasi poslavlja s kasaških stez, z enim, ki je na vrhuncu kariere, in še kakšnim dvoletnikom, ki ga postopoma učim dela v sulkiju. Če bi imel več časa, bi imel dva ali tri konje iz vsake generacije, a to ob vsem delu doma ne gre. Sicer imamo v hlevu pomoč, a kljub temu je veliko dela, ob vikendih so še tekme in tudi v gostilni dela ne zmanjka, saj je v njej zaposlenih osem ljudi.« Po očetovi smrti pred desetimi leti je gostilno prevzel Dušan, poleg mame, Nine in Dušanovega brata pa imajo še štiri kuharje in natakarje. Zjutraj konji dobijo zajtrk, nato gredo na prostrane izpuste, okrog desetih pa na jogging ali resnejši trening, odvisno od tega, kako blizu je dan tekme. »Želimo, da so čim več zunaj, poleti, ko je vročina prehuda, pa so zunaj ponoči, čez dan pa v hlevu,« pojasni Dušan Zorko.   Kako naprej? Dušan je v kasaštvu dosegel skoraj vse, kar se je dalo, osvojil je prvenstvo 2-letnikov, 3-letnikov in derbi, šampionat, tudi jesenski kriterij (ki je rejska dirka za starejše slovenske konje). Izziv mu predstavljajo še dobri rezultati v tujini ter domače rejske dirke. »Nikoli ne smeš staviti previsoko, ker lahko prenizko padeš in se potem težko pobereš,« pravi. Nikoli mu ni težko začeti v dirkah nižje kategorije, da si konj pridobi dovolj izkušenj, se navadi tekmovalnega ritma, potovanja v prikolici in potem postopoma preide na višji nivo. »V Sloveniji imamo dolgo tradicijo kasaštva in vsi bi se morali boriti za razvoj reje slovenskega kasača, država pa bi morala pomagati, da bi bile nagrade na rejskih dirkah visoke, saj bi to dalo smisel rejcem, da vztrajajo,« je prepričan. Če bi sam lahko preživel od kasaštva, bi to z veseljem počel, a ker je to lahko samo hobi, je hvaležen staršem in Nininemu očetu Miru Pircu, da pomagajo po svojih močeh, da lahko še vedno intenzivno hodi na tekme. V sezoni naniza od 15 do 20 tekmovalnih dni, obišče pa tudi nekaj dirk v tujini, dirke v Trstu so ob torkih, kar mu ustreza, saj v enem dnevu pridejo tja in nazaj. Tudi Nina še ni opustila tekmovalnih ambicij, pravi pa, da še čaka na pravega konja, da bo tudi sama prijela vajeti v roke. Neža in Neja pa si, kot večina deklic njunih let, želita čisto svojega ponija, Neža pa bo letos tudi poskusila s kakšno vožnjo na dirkah ponijev, ki jih že nekaj let organizirajo v okviru kasaških dirk. Dušan upa, da bo kasaški šport ostal na tem nivoju, saj je na njihovem območju prisoten že več kot 140 let. Njegova prednost je tudi v tem, da si lahko v njem aktiven tudi do pozne starosti. »Radi imamo konje in želimo še koga navdušiti za ta šport ter uživati v družbi konj čim dlje, kolikor se bo dalo,« zaključi Dušan Zorko.   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Fri, 10. Apr 2020 at 12:17

177 ogledov

Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami
Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami »Dajejo mi enako ali več, kot dajem jaz njim«   Maja Gregorič je bila tekmovalka s konji islandske pasme in je imela v lasti svojega Skarija, potem pa je nekega dne ugotovila, da tega niti ne potrebuje niti ne želi več, da konj nima zaradi dokazovanja ali tekmovanj in odločila se je, da bo izpregla. Osem let kasneje vodi Center za konje s posebnimi potrebami, ki je podružnica Društva za zaščito konj. Skrbijo za 19 konj, trije so Majini, 11 je društvenih, pet pa odvzetih z zasebno iniciativo, a Maja zanje skrbi ravno tako, kot bi bili njeni.   Ko se je Maji zgodil preklop v glavi, je hotela za družbo svojemu Skariju kupiti še kobilo Pando iz istega hleva, ki ji je prirasla k srcu. A so ji jo pred nosom prodali za turistično jahanje, iskala jo je po vsej Sloveniji, se en teden zbujala vsako noč ob treh ponoči z mislimi nanjo in jo naposled našla pri Gizeli Pinterič. A kobila je bila v zelo slabem stanju, njen lastnik pa je bil na Kitajskem. Kljub temu je prosila za pomoč veterinarko Petro Kramarič in jo od lastnika odkupila po redni ceni, čeprav so ji napovedovali le še kak teden življenja. Tri mesece je Panda preživela na veterinarski kliniki, tam je tudi povrgla drobno žrebe in Maja je bila ves čas zraven. Le teden dni po kotitvi je Panda poginila zaradi hudega pljučnega virusa in mala Tyra je ostala brez mamice. V tistem trenutku ji je Maja obljubila, da bo naredila vse, da bo na svetu čim manj »Pand«. Začela je iskati kobilo, ki bi Tyro posvojila, in kupila je Birto nenavadne barve, ki je prišla skupaj z žrebičko Bjalo (kar v islandščini pomeni zvonček). Tako je Tyra dobila vrstnico, s katero sta skupaj odraščali, ker pa jo je zaradi njenega težkega začetka življenja Maja precej razvajala, je imela kasneje težave z njo, saj ji ni znala postavljati mej. Pomagal ji je Boris Sušec in od takrat je njegova zvesta učenka.   Začetki društva in začetki žalostnih zgodb Kmalu potem je spoznala Natalijo Nedeljko in še z eno somišljenico so ustanovile Društvo za zaščito konj, kmalu pa tudi njegovo podružnico, Center za konje s posebnimi potrebami. Prva od konj je prišla Alisa, haflingerka s poškodovanimi očmi. Pred zakolom so jo rešili za božič pred devetimi leti. Nekaj mesecev je bila privezana med dvema betonskima blokoma, kjer je stala v svojih iztrebkih. Pod očmi je imela odprte rane, ker so ji v oči stresli pecilni prašek, ki ji je uničil solzna kanala. Veterinarski pregled je pokazal še zmanjšano vidno polje in poškodbo levega očesa kot posledico udarcev, rotacijo in razgradnjo sprednjih kopitnih kosti, kronični laminitis, astmo, brejost in brazgotine od ožganin v nozdrvih. Zdaj je Alisa prijazna kobilica, ki pa potrebuje posebne pogoje. Nastanjena mora biti v zračnem boksu, giblje se lahko v peščenem izpustu, dobiva dietno hrano in višje doze mineralnih dodatkov. Vsak dan ji morajo očistiti in namazati oči, občasno potrebuje tudi druga zdravila. V centru je ponovno našla svoj mir, posledica slabega ravnanja z njo pa je agresiven odnos do drugih konj pri hranjenju. Ker je bilo v hlevu, kjer je imela Maja takrat svoje konje, premalo prostora, je začela iskati nov hlev in našla ga je v Praprotni Polici pri Cerkljah na Gorenjskem – ranč Weter, ki ga je vzela v najem in se razprostira na 4,5 hektarjih kmetijske površine. Skupaj s prijatelji ga je začela urejati in bolj kot ga je urejala, več konj je prihajalo. Najprej trije, odkupljeni z zasebno iniciativo, nato je v društvu ostal hanoveranec Wanderer, tekmovalni konj, ki je v tem hlevu bival že prej, nato pa se je neke noči zaradi hrupa, namerno povzročenega od sosedov, poškodoval, saj je dobil obe zadnji nogi med okenske rešetke, v paniki je izruval celo okno, se pri tem porezal s steklom in si poškodoval mišici upogibalki na obeh zadnjih nogah. Od takrat je ostal v oskrbi v centru, kjer ima zelo omejeno gibanje in Maja zanj išče skrbnika, ki bi ga čistil, odpeljal na sprehod in predvsem nežno ravnal z njim, saj je zelo občutljiv konj. »Morda se bo našla kakšna upokojena tekmovalka, ki bi želela s konjem preživljati svoj prosti čas, a imeti mora izkušnje,« pravi Maja.   Trinina zgodba Trina je prišla v društvo le pet ur po rojstvu, saj je njena mama pri porodu poginila. Imela je le 2 odstotka možnosti, da preživi, a jo je vzela za svojo islandska kobila Birta. Trina je bila v kritičnem stanju, saj od mame ni prejela mleziva – kolostruma. Prvih štirinajst dni je preživela na infuziji, do njenega tretjega meseca so se borili za njeno življenje. S pomočjo uradne veterine in številnih alternativnih metod ji je uspelo in Maja pravi, da je njeno preživetje eden večjih uspehov. Trina je sedaj velika, močna kobila, a bo vse življenje konj s posebnimi potrebami, saj ima zelo slab imunski sistem. Biva med boksom, odprtim hlevom in pašnikom, odvisno od vremena, temperature in vlažnosti. Potrebuje kakovostno hrano, številne mineralno-vitaminske dodatke in preparate za dvigovanje imunske odpornosti. Pri štirih letih je zbolela za osteoartritisom, ki ni ozdravljiv, v svojem življenju pa je prejela veliko zdravil, antibiotikov in injekcij, tako da se boji vseh veterinarskih posegov.   Reševanje Katle Katla je islandska kobila, ki je v društvo prišla z astmo, bronhitisom in laminitisom, pretepena in shirana. Z lastnikom so se dogovorili, da jo je prodal društvu, da niso sprožili postopka proti njemu. Katla je tri mesece preživela na veterinarski kliniki, da so jo za silo pozdravili, nato pa se je bala vsakogar, ki je z vilami stopil v njen boks. V trenutku je bila povsem mokra od strahu. Ne vedo, kaj se je dogajalo z njo, a čeprav je bila včasih perspektivna rejska in športna kobila, je ne bodo nikoli več jahali, saj ima poškodovana pljuča. A spet zaupa ljudem in uživa v krtačenju in božanju, potrebuje pa uparjeno in še zmočeno seno in zdravila za astmo. Zelo uživa na sprehodih s skrbnico Špelo in njenima hčerama Mašo in Najo, ki so Katlo, Bjalo in Snild prišle sprehodit tudi ob našem obisku.   Kauti Kauti je islandski kastrat, ki so ga želeli lastniki dati uspavati, zaradi posredovanja njegovega veterinarja pa je prišel v društvo, kjer z omejitvami in skromno hrano zaradi laminitisa s trajno presnovno motnjo dobro živi. Boljša in slabša obdobja se izmenjujejo v valovih, zaradi njegovih občutljivih nog pa so mu v bivališče namestili tudi gumo vrhunske kakovosti, ki so jo dobili kot donacijo.   Carlos in Bartira Starejša konja redke pasme margalanga merchador, ki je znana, podobno kot islandski konji, po petih hodih, sta imela včasih dobrega lastnika. Nato pa sta bila odprodana k novemu lastniku, ki ju je dal za tri leta na pašnik med čredo v divjino, kjer nista bila nikoli razgliščena ali drugače oskrbljena. Ko se je odločil preostanek črede dati v zakol, sta ostala sama, prvi lastnik ju ni želel nazaj in bila sta prepuščena v oskrbo društvu, najprej začasno, po ugotovljenem zdravstvenem stanju pa v stalno oskrbo. Po razgliščenju sta dobila hudo koliko, da so ju komaj rešili smrti, pokazale pa so se tudi druge zdravstvene težave. Bartira ima zastarano astmo in težave v križno-medeničnem delu, Carlos pa ima težave s hrbtenico. Zelo sta navezana drug na drugega in potrebujeta umirjenega skrbnika, ki bo z njima delal na tleh ob pomoči Borisa Sušca.   Poniji Poniji, ki prebivajo v Centru za konje s posebnimi potrebami, so bili odvzeti s strani inšpekcijskih služb ali odkupljeni iz nevzdržnih razmer. Zdaj živijo prav lepo in navihano življenje. Zala je črno-bela ponijka, ki ima kronični laminitis in rotacijo vseh štirih kopitnih kosti. Kljub velikim bolečinam jo je nekdanji lastnik uporabljal za vleko hlodov iz gozda in vožnje z vozom. Polux je lisičje barve in je bil odvzet iz slabih razmer. Imel je ogromno zajedavcev, zato je zastajal v rasti, po telesu pa je imel polno drobnih ranic. Ima težave s pogačicami na zadnjih nogah, saj je po prihodu v društvo in ob kakovostni hrani hitro zrasel. Včasih težko pokrči zadnje noge in jih vleče za sabo. Brina pa se mora ves čas boriti s kožno bakterijsko okužbo, zaradi katere ima občasno celo telo v ranah, po prihodu v center pa je najprej nekaj tednov preživela na veterinarski kliniki. Tu pa sta še mini šetlanski ponijki Ariela in Nimfa, mati in hči, ki sta prišli iz dobrih rok, a neustreznega okolja, saj sta prebivali na velikih pašnikih s premočno travo. Imata močan laminitis in bivši lastniki prispevajo za njuno prehrano. Imata strogo dieto, zdravila in veliko gibanja. Potrebujeta redno obrezovanje kopit in dobro zunanjo podlago in v dobrem letu bivanja v centru ne čutita več bolečin v nogah.   Maja – srce centra Maja Gregorič je odlična podjetnica, ki se ukvarja s prodajo medicinske opreme. Včasih je imela večje podjetje s sedmimi zaposlenimi, kriza pred nekaj leti in izguba zastopstva za pomembno blagovno znamko pa je povzročila, da je ostala sama. Skrb za dovolj finančnih sredstev za živali je v njeni domeni, vseh 19 konj na posestvu in še nekaj mačk (center je tudi varna točka za mačke, ki so jih rešili z ulic) pa potrebuje okrog 4.000 evrov na mesec, če ni hujših zdravstvenih težav. Razen skromnih donacij v višini kakšnih 300 evrov na mesec mora ves denar zaslužiti sama, kar ji vzame veliko časa in jo precej utruja. Spi le pet ali šest ur na noč, vstaja ob 4.30 zjutraj. Že sedem let ni bila na dopustu in strah jo je, kaj bi bilo s konji, če bi ona zbolela in ne bi več mogla služiti denarja. Zaradi nagajanja sosedov in odnosa do konj v naši družbi, ki jih ima velikokrat za »zrezke na štirih nogah«, ki ne smejo živeti, če nimamo koristi od njih, včasih obupuje, nato pa se spet spomni, da je vredno: »Ni stvari, ki je ne bi naredila za te konje. Ko mi je bilo v življenju  najhuje, so me rešili prav oni, da sem preživela. Zdaj pa je moje poslanstvo pomagati njim,« pravi. Čeprav se zaveda, da ne dela več s konji, ampak za konje ter da jim posveča velik del svojega življenja, pravi, da ni lepšega, kot se zazreti konju v oči in pustiti, da ti odpre dušo, te v trenutku prebere takšnega, kakršen si, brez vseh mask.   Odlična oskrba Za šolanje vseh konj v centru skrbi Boris Sušec, za oskrbo kopit Grega Koprivnik in Neja Magdalenc, za veterinarsko oskrbo Vesna Kadunc Kos in Petra Kramarič, odlično pa sodelujejo tudi z matičnim društvom v Orovi vasi in s predsednico Natalijo Nedeljko. Imajo pet hlevarjev, ki izmenično delajo v centru od trikrat do štirikrat na teden. Maja kot zanimivost pove, da ima samo eden med njimi srednješolsko izobrazbo, vsi drugi imajo končano univerzitetno izobrazbo ali magisterij, kar je zanjo dokaz, da ne delajo zaradi denarja, ampak zaradi naklonjenosti do konj. Poleg hlevarjev imajo tudi vzdrževalca Andreja, ki pomaga hlevarjem, prazni gnojno jamo in uredi številne druge stvari na ranču. Občasno pride tudi lesar Miro, ki popravlja ograje in druge lesene dele, saj je center res zgledno urejen. Leta 2017 so dobili naziv Najlepše urejeni turistični objekt v občini Cerklje na Gorenjskem.   Iskanje skrbnikov in prostovoljcev Prostovoljci prihajajo občasno, živali imajo tudi nekaj skrbnikov, a potrebe po tistih, ki so pripravljeni svoj prosti čas preživljati v centru, so vedno večje od ponudbe, saj si veliko ljudi to predstavlja precej romantično. A pri konjih je bolj malo romantike, je pa veliko dela. Tisti, ki želi postati eden od skrbnikov konj v centru, mora izpolnjevati nekaj pogojev: ujemati se mora s konjem, prihajati mora najmanj enkrat tedensko, enkrat mesečno pa mora oddelati nekaj delovnih ur na ranču, na primer očistiti potke, sedlarnico, omesti ali umiti okna in podobno. Več o pogojih si lahko preberete na spletni strani www.weter.si. Trenutno center obiskuje sedem skrbnikov in šest občasnih prostovoljcev, ki pridejo enkrat ali večkrat na mesec. A to je premalo, zato vabljeni v družbo posebnih konj! Občasno potrebujejo tudi pomoč električarja, vodovodarja ali lesarja, a vsake pridne roke so dobrodošle.   Posebne potrebe Na posestvu je trenutno 19 konj. 11 je društvenih, trije so Majini, pet jih je rešenih z zasebno iniciativo. Nekateri konji iz centra potrebujejo stalno veterinarsko oskrbo, drugi ne smejo na pašo, tretji potrebujejo posebno oskrbo kopit ali zdravila. Devet jih pesti poletni ekcem, osem je astmatikov, ki jim morajo vsakodnevno upariti seno, od tega dvema še dodatno močiti; devet je laminitikov, od tega štirje hujši, potem so tu še poškodbe sklepov, drugih tkiv, oči … Večina jih ni več primerna za jahanje, nekateri pa lahko gredo na sprehode ali se pretegnejo v maneži.   Pomagajte, če lahko Poleg skrbnikov in prostovoljcev v društvu potrebujejo tudi finančno pomoč. Če želite, lahko nakažete prispevek na Društvo za zaščito konj, Šercerjeva 9, Velenje, na račun pri Unicredit Bank 2900 0005 1231 280, DZK CKPP.    Besedilo in foto: Manca Mirnik

Mon, 2. Mar 2020 at 15:47

565 ogledov

»Čas. Ljubezen. Zaupanje. Spoštovanje. Samozavest. Poštenje. Dobronamernost.«
Občudovali smo jo na veronskem šovu, ko je s »krilatim« konjem in skoraj brez kakršnekoli opreme prikazala čudovite like iz klasične dresure, zraven pa sta delovala pravljično in kar malo sanjsko. Čeprav je včasih nastopala na turnirjih nivoja grand prix v dresuri, je Alizee Froment prešla k metodam naravnega konjarstva in s svojimi konji poiskala drugačen, bolj pristen stik. Več o tem v intervjuju Mance Mirnik v marčni številki Revije o konjih  

Mon, 3. Feb 2020 at 12:54

479 ogledov

»Vsak konj ima svoj namen««  
Zakonca iz Čateža ob Savi sta ponovno obudila konjeniško dediščino Vidovega očeta in jo razvijata od galopskega športa do kakovostne šole jahanja, dresure, preskakovanja ovir in terapevtskega jahanja. V njihovem hlevu tako še vedno najdemo vrhunske polnokrvne angleže, pa tudi hanoverance, lipicanca, haflingerja in arabca, pa tudi križance in ponije. Ter veliko zadovoljnih jahačev. Več o tem v februarski številki Revije o konjih

Mon, 30. Dec 2019 at 10:44

772 ogledov

Daniel Zhok: Za dobro fotografijo tudi v reko  
28-letni Daniel Zhok je zamejski Slovenec, ki živi v Trstu. Zanima ga veliko stvari, med najpomembnejšimi sta fotografiranje in jahanje. Rad potuje in spoznava nove ljudi, zase pravi, da je zelo odprt človek, ki se trudi vse kritike sprejeti pozitivno in jih spremeniti v nekaj koristnega. V zadnjem letu so njegove čudovite fotografije konj mnokokrat krasile tudi naslovnico naše revije. Več o tem v intervjuju Mance Mirnik v januarski številki Revije o konjih

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Pri osemdesetih še trdno v sedlu