Mi smo se jih odpravili iskat v družbi Betke in Marka Ročnika, lastnikov šestih konj slovenske hladnokrvne pasme, in Maksa Slatinška, prav tako ljubitelja konj in skupaj z ženo Martino lastnika kobile Nočke, ki pa je na paši v Solčavi.   Preiskati pašnike, ki merijo okrog 300 hektarjev, ni mačji kašelj, zato smo imeli tudi malo sreče, ko smo po dobre pol ure iskanja in Markovega klicanja kobil naleteli na planoto, kjer so konji počivali skupaj s kravami, med njimi pa je stal pastir Jaka Poljanšek. Konji na planini živijo svoje naravno življenje, pa še muh je manj kot v dolini. Z Menine se odpirajo veličastni razgledi na Zadrečko in Savinjsko dolino ter okoliške kraje, krave in konji pa pridejo vsako leto na planino okoli junija in ostanejo do oktobra. Na čredinki pastirja Jake Poljanška se pase več kot dvesto krav in 12 konj.   12 konj med množico govedi Pastir Jaka Poljanšek ima v svoji čredinki 227 glav govedi, večinoma krave dojilje s telički, poleg njih pa se pase še 12 konj. Na drugih pašnikih pa je še 115 krav in 7 konj, skupaj torej 242 glav govedi in konj. »Seveda imam vse preštete in jih grem tudi vsak dan pogledat, da vidim, ali je katera od živali poškodovana, se je kam zapletla ali kaj podobnega,« je povedal Jaka Poljanšek. Med 12 konji jih je pet last Marka in Betke Ročnik: »Imamo tri kobile slovenske hladnokrvne pasme, eno žrebico, staro leto in pol, in dva letošnja žrebička,« je povedal Marko Ročnik. Skupaj z ženo Betko sta jih letos kar peš prignala z njihovega doma v Podhomu pri Gornjem Gradu na Menino planino: »Pot od našega doma na planino je bila kar dolga in naporna. Po ravnem smo šli pol ure, nato pa navkreber še tri ure in pol. Večino poti smo hodili po gozdu, kar pomeni tudi po senci, ko pa smo prišli na pašnike, pa je že kar močno pripekalo. Pot je bila najbolj naporna za žrebičke, zato smo vmes večkrat počivali, da so žrebički malo posesali pri materah, kobile pa so se napasle. Približno na pol poti je tudi studenec in korito, kjer smo se vsi odžejali s hladno studenčnico. Druga polovica poti je tudi kar precej strma,tako da smo prišli na vrh malo utrujeni, a vsi srečni in zadovoljni,« je povedal Marko Ročnik. Ročnikova s svojimi konji in vnukinjo Žano.   Konji pri Ročnikovih že od nekdaj »Konji so pri naši hiši, že odkar pomnim. Ker je naša kmetija bolj majhna, je oče vedno imel samo po enega konja, ki je moral opravljati vsa dela,samo za oranje njiv smo delali skupaj s sosedovim konjem. Ko je prišel k hiši traktor, smo bili kakih pet let brez konja in takrat sem jih zelo pogrešal. Mislim, da sem svojo prvo kobilo Miško kupil leta 1990 in od takrat naprej se pri naši hiši vedno sliši rezgetanje konj. Že takrat sem začel svojo Miško pripuščati pod licencirane žrebce SHL-pasme in tako se je število konj kar vsako leto večalo. Pred leti smo prišli že do števila 10, vendar je bilo to za našo kmetijo kar preveč, čeprav smo jih vsako leto vsaj tri mesece tudi pasli na pašnikih Menine planine,« pravi Marko Ročnik, ki je prepričan, da planinska paša živini zelo dobro dene: »Posebno žrebičke gorski zrak in planinska klima zelo utrdita že v mladosti, tako da so potem zelo odporni in zdravi. Navadijo pa se tudi življenja v večji čredi, kjer so tudi konji drugih rejcev, kar je za poznejše življenje tudi pomembno,« pravi Marko. Dva pastirja skrbita za vse krave in konje na planini. Vsak dan jih pregledata in preverita njihovo zdravstveno stanje. Na levi lastnik konj Marko Ročnik, na desni pastir Jaka Poljanšek.   Konji še vedno za delo Pred leti je Marko več žrebičk obdržal doma ter jih naučil osnovnega dela – vleke pluga, brane, hloda ter vožnje voza, nato pa jih je breje prodal kot plemenske kobile. Zadnja leta pa raje proda kar žrebičke v prvem letu starosti. Večina gredo za pleme, včasih pa tudi kaj za meso. Tudi v žrebetišče sta šla že dva njegova žrebčka. »Ker so konji čez leto v planini, jih takrat ne morem vpreči in se peljati z zapravljivčkom malo okoli, zato pa jih pogosto obiščemo na planini, včasih kar vsak teden, odvisno od tega, koliko dela je doma,« je povedal Marko Ročnik. S konji pa opravljajo tudi druga dela – sadijo, okopavajo in obsipajo krompir, vlačijo drva iz gozda, največkrat pa jih zaprežejo v voz. Tudi na razstavi je s svojimi kobilami že bil, in sicer leta 2011 v Gornji Radgoni, leta 2015 v Šentjerneju ter leta 2017 v Šentjurju. Konji so bili veseli jabolk. Pravi, da je najlepše, ko zaprežejo konje v voz in se odpeljejo na razne pohode: »Naši konji so prevozili že kar nekaj različnih ljudi, razne obletnice, tudi poroke, novomašnike, tudi škofa smo že vozili. Najrajši pa se spominjamo vožnje novih zvonov v katedralo v Gornjem Gradu,« se spominja Marko Ročnik.   Še vedno aktivna pašna skupnost  Konji gredo na Menino planino po dogovoru s pašno skupnostjo, katere član je tudi Marko Ročnik. S pašniki na Menini planini upravlja pašna skupnost Gospodna – Globače Gornji Grad. Živino oddajo na pašo člani te pašne skupnosti, ki pa so večina kmetje iz občine Gornji Grad in bližnje okolice. »Na planini sta stalno prisotna dva pastirja, ki lepo skrbita za živino. Vsak dan pregledujeta, ali je živina zdrava in ali ima dovolj vode. Občasno živali prestavljata iz ene čredinke v drugo. Skrbita tudi za ograjo, drugi člani pašne skupnosti pa moramo opravljati obvezne "šihte", to je postavitev ograje, košnja plevelov in druga redna dela na pašnikih. Vsako leto je tudi občni zbor, na katerem potrdimo pašni red, ki velja za vse člane,« je pašni sistem predstavil Marko Ročnik.  8-letna Žana je pod budnim očesom dedka Marka za kratek čas zajahala izkušeno kobilo Kalo.   Maks Slatinšek je bil s konji že v JLA Maks se je z Ženo Martino pred nekaj leti preselil v ljubko hiško v Radmirju Pri Ljubnem ob Savinji, bližnjo kmetijo pa je prepustil sinu Mihu, ki nadaljuje družinsko tradicijo. Hči Barbara se je odselila nedaleč stran in ima štiri otroke, tako da imata Maks in Martina skupaj že 5 vnukov. Vsi imajo radi živali in njihovo kobilo Nočko, ki je hči prejšnje kobile Lune, ki je zdaj pri novem lastniku. Imajo tudi 10 ovc, dve kozi, zajce in kokoši. Martini in Maksu pa dela družbo tudi 2-letni entleburški planšarski pes Flis. Delovnega konja je imel že Maksov oče in je Maksa skupaj s sestro in bratom večkrat posadil na konja, ko so odhajali na polje ali z njega domov. Maks se je vpisal v kmetijsko šolo in v začetku služboval v kmetijski zadrugi Mozirje, ki je imela dva delovna konja. Maks je skrbel zanju, z njima vozil gnoj, seno, pesek ter tudi oral. Kmalu je odšel k vojakom, kjer je služboval v planinski pehoti v Škofji Loki, kjer so imeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 60 delovnih konj za prenašanje hrane in orožja. Vojaki so skrbeli za konje, Maks pa je dobil nalogo skrbeti za komandantovega konja lipicanca. Komandant je bil strog, a pravičen. Ko je po petih mesecih službovanja prišel prvi avto Fiat kampanjola, je Maks dobil zadolžitev voziti komandanta in je tako v svojih 15 mesecih in 457 dneh služenja vojaškega roka doživel marsikaj, a pravi, da ima na jugoslovansko armado lepe spomine. Ko je prišel iz vojske, so doma konja prodali in kupili prvi traktor. Konj tako na kmetiji ni bilo do časa pred petimi leti, ko je Maks po spletu okoliščin domov pripeljal Luno. Stara je bila 12 let in jo je rešil pred klavnico. Pred tem sta si z Martino (poročena sta že 42 let) želela imeti konja, a sta ugotovila, da so konji preveč plemenite živali, da bi bile vse dni priklenjene v hlevu. Ko sta šla v pokoj, pa sta imela več časa in sta se odločila, da je čas tudi za konja. Luna je bila pridna in mirna kobila, otroci so jo lahko jahali kar brez sedla in brez uzde. Ko je Martina čistila hlev, je 3-letni vnuk Maks lahko sedel eno uro na konju in mu ni bilo prav nič dolgčas. Maks Slatinšek s svojo Luno, njeno hčerjo Nočko in vnukoma (Foto: arhiv Maksa Slatinška) Luna jim je dala nekaj žrebet, vedno žrebčke, lani pa so končno dočakali kobilico in ker se je povrgla ponoči, so ji dali ime Nočka. Odločili so se, da ostane pri hiši, Luno pa so prodali 12-letni deklici za jahanje in crkljanje. Nočka je bila v času našega obiska na paši v Solčavi, ko bo dovolj stara, pa jo bo Maks ujahal  in jo naučil vožnje v vpregi, da bo lahko še naprej razveseljevala njega, Martino in vnuke. Oba z ženo tako ostajata aktivna upokojenca, Maks je tudi lokalni turistični vodnik po lepotah Zgornje Savinjske in Zadrečke doline, Martina pa pomaga pri kuhi na kmetiji Matk na poti na Pavličevo sedlo v Logarski dolini. Skupaj z Ročnikovimi so prava druščina ljubiteljev konj, hkrati pa odlični gostitelji in polni znanja o zgodovini in lepoti njihovih domačih krajev. Obiščite jih kdaj, mi jih zagotovo še bomo!   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Na mnogo tovrstnih vprašanj je težko odgovoriti, še posebej ker nam konji na žalost ne dajo jasnega odgovora na to, ali je z njimi vse v redu in ali jim delo ustreza. Pomagamo si lahko z nekaterimi splošnimi smernicami, ki nam lahko namignejo o tem, ali se naš konj pri delu počuti dobro.   Splošno počutje Tako kot pri ljudeh tudi pri konjih reden trening in fizična aktivnost izboljšujta splošno počutje. Ker se v svojem naravnem okolju tako človek kot konj gibata mnogo več kot v sodobnem svetu, nam fizične aktivnosti pogosto primanjkuje. Mi dneve preživljamo v pisarniškem stolu in na kavču, konji pa v boksu ali majhnem izpustu. Neaktivnost vodi do marsikatere zdravstvene težave, od prekomerne telesne teže do depresije in poslabšanega imunskega sistema. Ko v naše življenje uvedemo redno fizično aktivnost, se naše splošno počutje pogosto drastično spremeni. Enako velja za konje. Zdravo zasnovan trening ima za posledico to, da se konju izboljša splošno počutje. To lahko vidimo, če konja opazujemo med njegovim vsakdanjikom. Konji, ki se dobro počutijo, imajo zdrav apetit, zato ponavadi nimajo težav z ohranjanjem dobre telesne teže. Z rednim delom pogosto opazimo tudi več volje za gibanje v izpustu in bolj živahno splošno naravnanost. Ker se s treningom konju izboljšajo ravnotežje, moč in koordinacija, je gibanje po pašniku kar naenkrat lahko mnogo bolj zabavno. Razvoj fizične moči ima za posledico tudi povečanje samozavesti, kar se občasno kaže kot sprememba v čredni dinamiki. Pogosto se dogaja, da se konji, ko pričnejo z delom in postanejo močnejši, pričnejo povzpenjati po socialni lestvici navzgor. Te spremembe so še posebej očitne pri konjih, ki so se prej počutili izrazito slabo, ki niso kazali zanimanja za okolje in se v čredi niso počutili dobro. Ne glede na to, ali smo tekmovalci ali rekreativci, je pomemben pokazatelj dobrega treninga napredek. Konj, ki je dobro naučen osnov, se je sposoben sam od sebe nositi v zdravi drži v vseh treh hodih.   Odnos do dela Motivacija za delo je pogosto izmuzljiv cilj, saj so konji po naravi izjemno energetsko varčni. To pomeni, da se načeloma izogibajo nepotrebni porabi energije in tako energijo prihranijo za nujne primere, ko je potrebno zbežati pred plenilcem. S tem se lahko poistovetimo tudi mi. Kljub temu, da na primer uživamo v svojem rutinskem teku, se nam pogosto zgodi, da »se nam danes preprosto ne da«. Ne počutimo se slabo, ni nam zmanjkalo časa, manjka nam le motivacija. Če pokažemo močno voljo in si kljub temu nadenemo tekaške copate, smo na koncu vseeno veseli, da se nismo vdali skušnjavi lenobe. To vidimo pri konjih, kadar jim morda na začetku ure manjka motivacije, na koncu treninga pa vidimo, da je izraz na njihovem obrazu pozitiven, počutijo se sproščeno in zadovoljno. Konjev odnos do dela se lepo pokaže med sedlanjem oziroma pripravami na delo. Konj, ki v svojem delu uživa, se brez težav pusti ujeti na pašniku, zasedlati, ne polaga ušes nazaj in ne kaže znakov, da bi bil raje kje drugje. Če moramo v postopku priprave na delo porabiti kar nekaj priboljškov, da ga podkupimo za sodelovanje, moramo morda pri treningu kaj spremeniti. Pri konjih, ki med pripravo na delo sodelujejo odlično in so dobre volje, kadar prinesemo lonžo in lonžirni bič, svoje vedenje pa spremenijo na slabše, ko se približamo s sedlom, je problem morda samo sedlo ali pa jahanje. Če se to začne dogajati nenadoma, je morda čas, da preverimo, ali se konju sedlo še vedno dobro prilega. Motiviran konj ima med delom na obrazu sproščen, zadovoljen izraz, jahanje pa ne predstavlja boja med jahačem in konjem, temveč harmonično sodelovanje. Tudi vedenje po delu nam lahko namigne na to, ali smo na dobri poti. Konji, ki v delu uživajo, po delu kažejo jasne znake sproščenosti, ko odkorakajo nazaj v izpust, pa se gibajo s sproščenim, samozavestnim korakom.   Napredek pri delu Pomemben pokazatelj dobrega treninga, na katerega še posebej rekreativni jahači radi pozabljajo, je napredek pri delu. Cilj treninga katerekoli discipline je seveda razvoj moči, ravnotežja in koordinacije, kar pomeni, da bo konju delo sčasoma postalo vse lažje. Bistveno je, da dovolj časa posvetimo osnovam, kar pomeni, da konja naučimo dobre drže pod jahačem. Drža konja je jahačeva odgovornost le na začetku treninga, ko konj še ne obvlada osnov. Nato prevzame odgovornost za držo konj sam. To pomeni, da jahaču ni treba vsakič sproti konja držati v okvirju s pomočjo pomagal, kot so pomožne vajeti, ali s pretiranim delovanjem dejstva roke. Ko se konj nosi v lepi drži sam od sebe v vseh treh hodih, lahko rečemo, da nam je uspelo zgraditi dobre temelje. Na to osnovo nato gradimo vse nadaljnje lekcije. Ko se ozremo nazaj na trening pred pol leta ali letom dni, opazimo, da so nam stvari, ki so se nam prej zdele težke, postale lahke. Konj je mnogo bolj občutljiv na naše signale, naše ukaze pa izpolnjuje lahkotno. Če se zalotimo, da moramo po dveh letih treninga položaj konjeve glave umetno držati s pomočjo vajeti, ali če potrebujemo pri prehodu v galop vse močnejša dejstva, se moramo vprašati, kaj delamo narobe. Res je, da se pri treningu občasno srečujemo z obdobji počasnejšega napredka ali stagnacije, vendar pa moramo biti pozorni na to, da ne nazadujemo. Če pri konju opažamo vse več vedenjskih težav med jahanjem, kot na primer ritanje, ustavljanje, šviganje z repom ali težave s prekrivljanjem, naredimo korak nazaj in se vrnimo k osnovam. Enako velja, kadar konji postajajo vse bolj in bolj leni, zato uporabljamo vse daljše ostroge ali vse več biča, ali pa kadar naletimo na težave z ustavljanjem in razmišljamo o nakupu strožje brzde. Nekateri konji napredujejo hitreje, nekateri počasneje, pomembno pa je, da gremo v pravilno smer. Se naš konj pusti ujeti na pašniku in osedlati brez podkupnin in neželenega vedenja?   Razvoj mišic Dober trening seveda prepoznamo tudi po tem, da konj razvije enakomerne, močne mišice. Ta del je pravzaprav nekoliko težje prepoznati, kot se zdi, saj se mišice razvijejo tudi pri konjih, ki so v nepravilnem ali pretiranem delu. Kako vemo, ali so mišice, ki jih je razvil naš konj, »pravilne«? Zdravo razvite mišice lahko prepoznamo tako na videz kot na dotik. Naš cilj je, da konj svoje mišice razvije enakomerno. To je na primer najlažje prepoznati pri vratnih mišicah. Pravilno razvit vrat bo dajal vtis, da je sestavljen iz ene same mišice. Mišična masa bo enakomerno razporejena po dolžini celotnega vratu. Vrat bo širši pri korenu in ožji proti zatilju. Ne želimo, da so nekatere mišice razvite preveč, druge pa premalo, ali da so med mišicami jasno vidne meje. Pogost odraz slabega treninga je preveč razvito zatilje. Če ima konj za ušesi pretirano izrazite mišice, je potrebno nekaj spremeniti pri delu in izločiti morebitne fizične težave. Če primerjamo fotografijo konja izpred nekaj let z njegovim videzom danes, mora konj dajati vtis, da so njegove mišice postale zaobljene, meje med njimi pa so mehke. Tudi na otip so pravilno razvite mišice mehke, elastične. To še posebej velja za hrbtne mišice, ki pogosto opozarjajo na pomanjkljivosti pri delu. Dolga hrbta mišica se mora tekom dela razvijati in rasti. Če opazimo, da ima konj med vihrom in robom plečnice izrazito pomanjkanje mišic, ki ni bilo prisotno pred enim letom, je to znak, da je nekaj potrebno spremeniti. O razvoju moči nam veliko lahko povedo tudi mišice zadnjih nog. Pravilno trenirani konji razvijejo lep, enakomeren zadnji del. Tako zadenjske kot stegenske mišice in zadnja loža so razvite enakomerno, konj pa je od zadaj videti okrogel. Napredek lahko redno spremljamo na mišicah. Navadimo se, da konja pred in po jahanju pretipamo po celem telesu, pri čemer se osredotočamo na to, kako čutimo njegove mišice pod svojimi prsti. Če je občutek mehak in elastičen, konj pa se dotiku ne upira, smo na dobri poti.   Zdravje Kot smo omenili že na začetku, fizična aktivnost in dovolj gibanja pozitivno vplivata na počutje in zdravje tako pri ljudeh kot pri konjih. Konj, ki dela pravilno, raznoliko in redno, bo na splošno mnogo bolj zdrav kot konj, ki ne dela nič ali je podvržen slabemu delu. To ne velja zgolj za mišično-skeletni sistem, temveč za prav vsak sistem v konjevem telesu. Fizična aktivnost krepi imunski sistem in zmanjšuje možnosti za bolezni in patologije. Dokler ta seveda poteka na pravilen način in v ravno pravšnji količini. To velja tako za zdrave konje kot za konje z obstoječimi zdravstvenimi težavami. Če imamo opravka z zdravim konjem, potem dober trening poskrbi za to, da tako tudi ostane. Seveda vedno lahko pride do nesreč v izpustu, zdrsov in padcev, ki vodijo v poškodbe, temu se ni mogoče popolnoma izogniti. Vendar pa bodo močnejši, bolj uravnoteženi konji manj podvrženi nesrečam pri divjanju v izpustu, saj njihov živčni sistem deluje bolje in jih do neke mere varuje pred poškodbami. Seveda velja tudi obratno. Če imamo pri konjih, ki so v rednem delu, nenehne težave s sklepi, tetivami, hrbtom, se težava najverjetneje skriva v načinu dela. Skrbno odmerjen trening pa je še toliko bolj pomemben pri konjih z obstoječimi zdravstvenimi težavami, kot sta na primer naduha ali artritis pri starejših konjih. Dober trening okrepi mišice in razbremeni sklepe, pripomore pa tudi k zdravju dihalnega sistema. Konji z degenerativnimi spremembami sklepov se na pravilno odmerjen trening odzovejo tako, da postanejo bolj lahkotni, elastični in mladostni. Nikoli ne pozabimo, da je dober trening le košček sestavljanke, ki jo predstavlja zdrav in zadovoljen konj. Poleg dobrega treninga je pomembno, da ima konj na voljo dovolj možnosti za gibanje in druženje z vrstniki. Poskrbljeno mora biti seveda tudi za kakovostno prehrano, redno oskrbo kopit in zobovja ter pravilno prilegajočo se opremo. Brez tega do zgornjih kazalcev dobrega počutja ne bomo prišli, pa naj bo trening še tako dober. Dober, reden in raznolik trening izboljšuje splošno počutje, zdravje in sproščenost.   Ali moj način dela ustreza mojemu konju? Na to vprašanje sicer nikoli ni lahko odgovoriti, vendar pa si lahko pomagamo tako, da se vprašamo nekaj preprostih vprašanj. Če je odgovor na večino vprašanj »da«, potem smo najverjetneje na dobri poti. V nasprotnem primeru je čas, da razmislimo o spremembah. 1.      Ali se naš konj v svojem prostem času dobro počuti, ima energijo za gibanje in apetit? 2.      Ali se pusti ujeti na pašniku in osedlati brez podkupnin in brez neželenega vedenja? 3.      Ali jahanje s časom postaja vse bolj lahkotno in harmonično, brez bojev med nami in konjem? 4.      Ali je naš konj tudi na pogled močnejši, njegove mišice pa so razvite enakomerno? 5.      Ali so zdravstvene težave redkost oziroma so se obstoječe zdravstvene težave z delom izboljšale?   Katja Porenta, EEBW

Večinoma pa so znani kot ''medvedki'' konjskega sveta s petimi hodi in so v Sloveniji namenjeni večinoma za začetnike v jahalnih šolah, vendar se za njihovim ''medvedkastkim'' videzom skriva veliko več kot konjiček za otroke.   Islandske konje selektivno vzrejajo že več kot 1100 let. Na otoku nimajo plenilcev, zato jim največjo nevarnost predstavljajo izbruhi vulkanov, saj veliko število konj na Islandiji živi prosto v čredah in ne v majhnih izpustih pred hlevi. Težke življenjske razmere pa so ustvarile izjemno vzdržljivega, iznajdljivega in temperamentnega konja, ki je za svojega jahača pripravljen narediti prav vse. Prav zaradi temperamenta pa je zmotno razmišljanje, da so vsi islandski konji za začetnike, prav tako pa je zmotno razmišljanje, da islandski konj ne more nositi odraslega človeka. Čeprav so povprečno visoki  med 135 in 145 cm in tehtajo med 300 in 400 kg, pa so v povprečju sposobni nositi 128 kg oziroma kar 1/3 svoje teže. Zaradi svoje moči in vzdržljivosti so jih uporabljali za delo na kmetijah in potovanjih iz enega mesta v drugo. Danes pa jih večinoma uporabljamo v jahalnih šolah, turističnih izletih, za rekreativno jahanje in športno jahanje. V Sloveniji imamo okoli 600 islandskih konj, čeprav imamo, po podatkih Mednarodne zveze za Islandski konje – FEIF, registriranih le 387 (podatek iz leta 2018).   Prepovedana pot domov Konj, ki zapusti Islandijo, se nikoli več ne sme vrniti domov. Žalostno, ampak z razlogom. Islandci svojih konj ne cepijo, zato bi vsak konj, ki vstopi na Islandijo s celine, povečal tveganje za bolezni, ki bi lahko bile usodne za celotno populacijo, prav tako pa preprečijo možnosti križanja z drugimi pasmami. Tudi kar se tiče jahalnih oblek, veljajo pravila. Jahalno opremo je potrebno temeljito očistiti oziroma sterilizirati, da s seboj ne prinesemo kakšne bolezni, zato je v nekaterih primerih najbolje kupiti jahalne obleke in opremo kar na Islandiji. Leta 2009 so izdali film z naslovom Kraftur: The last ride, ki govori o težki odločitvi enega najboljših jahačev Thórarinna Eymundssona (Tóti-ja), ali bo nastopil na svetovnem prvenstvu, ki je potekalo 2007 na Nizozemskem, kar bi pomenilo, da se njegov Kraftur nikoli več ne bi vrnil domov. Film se lahko pohvali z oceno 8,1/10 po IMDb.   Nobenih Miškov, Bliskov ali Cenetov Islandski konji so kulturna dediščina Islandije, zato veljajo tudi pravila za poimenovanje konj. V World Fengur, ki je svetovni rodovniški register islandskih konj, lahko vpišejo samo konje, ki imajo islandsko ime. To velja za tiste, ki jih želijo lastniki registrirati za nadaljnjo rejo, prodajo ali potrdilo o rodovniku konja. Vsako islandsko ime ima pomen. Lahko predstavlja barvno značilnost konja, konjev značaj ali karkoli drugega, vendar mora biti zapisano v islandščini in mora imeti poleg imena tudi ime posestva oziroma kraj, iz katerega prihaja. Na primer Álfur frá Selfossi, Álfur predstavlja ime, ki pomeni škrat ali vilinec, Frá pomeni iz in Selfossi je kraj, iz katerega konj prihaja. Spreminja se le beseda frá, v nemščini uporabijo von/vomder, ZDA in Anglija uporabi from, v Sloveniji pa se frá načeloma ne uporablja, uporabljalo ga je le Posestvo Plana. Ponavadi se poleg imena dopiše samo kraj, na primer Jari Savinjski. Iz katere države konj prihaja, pa lahko razberemo iz ID-številke, ki jo ima vsak registriran islandski konj. Poleg države pa je v ID-številki tudi letnica rojstva. Na primer NL2003100100, NL je oznaka za Nizozemsko; 2003 je letnica rojstva konja, 100100 pa je številka, ki jo dobi vsak konj. Konja, katerega ime ni po pravilih, ne moremo registrirati oziroma ga moramo preimenovati.   Jahanje islandski konj v Avstraliji V Mednarodni zvezi za islandski konje – FEIF je registriranih 21 držav, najzanimivejša med njimi je Nova Zelandija. Islandske konje pa najdemo tudi v Avstraliji in Romuniji, 3 pa so imeli tudi v Španiji. Konec lanskega leta so v Nemčiji začeli z idejo TÖLT THE WORLD – One beat. One world. (En takt. En svet.), ki želi povečati prepoznavnost ''majhnih'' držav, kamor spadamo tudi mi. To je pot, da se širše prepoznajo islandski konji in hkrati poveča prepoznavnost islandskega jahanja. Idejo bodo širši javnosti prvič predstavili tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu, ki bo potekalo v začetku avgusta v Berlinu. Horses of Iceland pa je organizacija, katere glavna pobuda je promocija islandskega konja po svetu. Na njihovi spletni strani lahko najdete veliko uporabnih informacij glede pasme, zanimivih zgodb in idej za potovanja po Islandiji.   Šport v prostem času Jahanje islandskih konj v Sloveniji spada pod prostočasovne aktivnosti in ne pod športne discipline, kar je glede na količino tekmovanj v Sloveniji v primerjavi z drugimi konjeniškimi športi razumljivo, vendar so prav zaradi tega jahači islandskega jahanja prisiljeni jahati v tujini. Vrst tekmovanj je veliko, od hišnih turnirjev do svetovnega prvenstva, vsem pa je enako to, da se jahajo discipline, ki so po pravilih FEIF-a. Na manjših tekmovanjih lahko dodajo še dresurne discipline (po pravilih FEIF), spretnostne discipline in discipline za zabavo, kot so jahanje v kostumih, hitrostno jahanje z zastavicami, dirka v galopu po ravnini (200 m), beertölt, töltanddrive in še in še. Na tekmovanjih na mednarodnem nivoju pa se jahajo discipline po pravilniku FEIF in gredo tudi v seštevek za World Ranking. World Ranking je skupni seštevek ocen, ki so jih jahači pridobili v nekaterih disciplinah na tekmah s celega sveta. Za World Ranking se štejejo samo ocene, ki so višje od 5,50 (najnižja ocena je 0,0 in najvišja 10,00)  in so pridobljene na tekmah, katere so vnaprej določene oziroma organizirane za skupni seštevek. Na World Ranking lestvici pa se je v preteklosti znašlo tudi nekaj Slovencev. Kot smo omenili že prej, v Sloveniji velikega zanimanja za ta šport ni, ker nam primanjkuje kadra, ki je usposobljen za širjenje znanja o islandskem jahanju, nepoznavanje sposobnosti pasme s strani lastnikov in pomanjkanje infrastrukture, tekem ter dogodkov. Letos smo imeli prvo tekmo po petih letih na Gradu Prestranek. V preteklih letih pa smo imeli po dve tekmi na leto, v Mislinji in v Trnju. Na naše državno prvenstvo je v zadnjih letih prišlo do 50 jahačev in tekmovanje traja dan ali dva, v  Nemčiji na njihovo državno prvenstvo pa pride 1000 ali več jahačev in tekmovanje traja ves teden (del jahačev pride tudi iz tujine). Srednjeevropsko in svetovno prvenstvo potekata na dve leti. V  islandskem jahanju pa lahko tekme potekajo tudi na ledu, po navadi v hokejskih dvoranah ali na zaledenelih jezerih, na celini se prvenstvo na ledu imenuje Tölt on ice. Islandsko jahanje se v številčnosti tekmovalcev ne more primerjati z drugimi konjeniškimi športi v Sloveniji, vendar smo glede na razmere, ki jih imamo, v tujini zelo konkurenčni, kar smo v preteklosti tudi dokazali. Tako ali drugače islandsko jahanje v vseh pogledih spada v športne discipline.   Prijatelj za življenje Isiji, kot jih ljubkovalno kličejo v tujini, imajo dolgo življenjsko dobo, in sicer od 30 do 40 let. Najstarejša kobila po imenu Thulla je imela 57 let in je poginila, ker je po smrti njene lastnice nehala jesti. V Sloveniji pa je najstarejši konj Katur, ki je letos dopolnil 40 let in že 25 let veselo živi pri Zvonetu in Lise Pavšič v Trnju. Katur pa je bil tudi eden prvih islandskih konj v Sloveniji. Za vse, ki pa imajo radi različne barvne kombinacije, pa je islandski konj prvak v barvah, saj imajo 40 barv in več kot 100 barvnih kombinacij, kar nekaj primerov ima ribja očesa, znani pa so tudi po ''steklenih'' očeh oziroma so ''glasseyed'', saj imajo lahko ne glede na barvo eno ali obe očesi modri. So konji za vsak okus in željo, tako za majhne punčke, ki sanjajo o konju iz pravljic, kot za dva metra visokega moškega, za osebo, ki si želi jahanja čez drn in strn, odličnega športnega konja ali za osebo, ki si le želi konjskega prijatelja v svojem življenju. So resnično konji, ki te bodo nosili in ti sledili ne glede na to, kakšna bo pot.    ''A great horse changes your life, but only the truly special one defines it.'' (Odličen konj ti spremeni življenje, toda le resnično poseben ga opredeli.) – Neznani avtor                                                                                                           Nina Vršec, predstavnica Isi – Slovenija Foto: Tisa Šenekar

Poleg ljudi je konj edina vrsta, pri kateri se so znanstveniki v genom poglobili tako natančno. Tekom let trdega dela so prišli do nekaj presenetljivih odkritij.   Nizka genetska raznolikost udomačenih konj  Če se dandanes ozremo naokoli po svetu, vidimo, da obstaja malo morje različnih pasem konj. Od ogromnih konj clydesdale, do pikastih appaloos in zlatih akhal-tekencev, med nami živi okoli 600 različnih pasem konj. Kljub temu pa pravzaprav obstajata le dve živeči konjski liniji – udomačeni konj in ogrožen konj Pržewalskega iz Mongolije. Kljub ogromnemu številu pasem pa je študija konjevega genoma pokazala, da je genetska raznolikost udomačenega konja pravzaprav mnogo nižja kot kdajkoli prej. Če si na primer pogledamo DNK dvajsetih konj, ki so tekmovali v pretekli dirki Kentucky Derbyja, bi imela velika večina njih Y kromosome, ki jih je mogoče izslediti vse do žrebca, ki se je skotil leta 1700. Njegovo ime je bilo Darley Arabian in 95 % samcev angleških polnokrvnih konj na svetu izvira iz njegove genetske linije. Ludovic Orlando, molekularni arheolog in eden izmed glavnih avtorjev obsežne francoske študije, je povedal, da je bila v zadnjih tisočih letih raznolikost kromosoma Y pri vseh udomačenih konjih v upadanju. Gre za trend, ki ga je pomembno izpostaviti predvsem zaradi tega, ker nizka genetska raznolikost vodi do škodljivih genetskih mutacij. Bolezenska stanja, ki izvirajo iz genetskih mutacij, že obstajajo med konji. To sta na primer nočna slepota in nekatere mišične bolezni. Študija o konjevem genomu, ki je bila izvirno objavljena v znanstveni publikaciji »Cell«, podaja najbolj podrobno zgodovino evolucije udomačenega konja do sedaj. Znanstveniki so pri svojem delu natančno preučili DNK 278 konjskih fosilov, ki so prebivali na področju Evrope in Azije pred več tisočletji. Njihov trud je pokazal, da so ljudje konje selektivno vzgajali že od sedmega stoletja našega štetja, prvi primeri udomačenja pa so najverjetnje še zgodnejši. Konjev genom je v Franciji raziskovalo kar 121 znanstvenikov, med drugim genetiki, arheologi, paleontologi, statistiki in informatiki. Orlando pravi, da je cilj te študije razkritje celotne genetske zgodovine udomačitve konj v zadnjih petih ali šestih tisočletjih. Hitrost se je pri konjih razvila šele kot posledica načrtovane vzreje. Potreba po hitrosti Zanimivo odkritje je bilo tudi to, da je hitrost, ki je dandanes tako značilna za konje, pravzaprav relativno nova pridobitev za konjev genom. Orlando in njegova ekipa so odkrili variacije genov, ki so v zadnjem tisočletju konjem omogočile sprint na kratkih distancah. »Naša odkritja nakazujejo na to, da so bili konji pradavnine zgrajeni za vzdržljivost, ne hitrost«, pravi Orlando. Tek na dolge proge se namreč iz fiziološkega vidika močno razlikuje od sprintov na kratke distance. Hitrost je pri konjih postala resnično izrazita šele v zadnjih 200 letih. Rejci so namreč pri vzreji tedaj pričeli uporabljati le majhno število žrebcev, ki jih je odlikovala nadpovprečna hitrost. »Današnji konji so sicer mnogo hitrejši kot njihovi predniki, vendar pa je tovrstna vzreja povzročila, da se je genetska raznolikost konj zmanjšala za 14–16 %,« pove Antoine Fages, molekularni biolog, eden izmed glavnih znanstvenikov francoske študije. »Noben drug zgodovinski dogodek ni imel tako ogromnega vpliva na genetsko raznolikost konj.«   Prvi udomačeni konji  Še eno neverjetno spoznanje je bilo odkritje dveh doslej nepoznanih genetskih linij konj, ki sta živeli pred 4000–4500 leti. Ena izmed njih je naseljevala Iberski polotok v zahodni Evropi, druga pa je izhajala iz Sibirije. Obe liniji danes veljata za izumrli. »Najverjetneje sta te dve liniji, ki sta prebivali na nasprotnih koncih Evrazije, postali izjemno izolirani v času globalnih podnebnih sprememb, zaradi česar sta postali izredno specifično prilagojeni svojemu okolju,« pravi Orlando. Ta odkritja so izjemno pomembna, saj predstavljajo koščke v veliki, doslej nerešeni uganki, kdaj in kje so bili konji prvič udomačeni. Gre za temo, ki med strokovnjaki povzroča velika nestrinjanja. Ena izmed teorij pravi, da je do prvih primerov udomačenih konj prišlo na področju današnje Španije. Vendar pa novi dokazi genetike kažejo, da je linija konj, ki je živela na Iberskem polotoku, od tam izginila pred okoli 2700 leti. Ta teorija torej ne more držati. »Dejstvo, da lahko to teorijo izločimo, je velik napredek,« pravi Sandra Olsen, ameriška arheologinja. Drug potencialni izvor udomačenih konj je neolitska naselbina Botai, ki jo najdemo na področju današnjega Kazahstana. Tu so bili pred leti odkriti najstarejši znani fosili udomačeni konj. Tudi ta teorija je bila nedavno ovržena, saj je Orlandova ekipa dokazala, da linija konj iz naselbine Botai ni izvor današnjih udomačenih konj. »Res je, da so bili prebivalci naselbine Botai prvi, ki so udomačili konje,« pravi Olsen, »vendar pa gre za prednike divjih konj Pržewalskega, ne za prednike sodobnega konja.« Iskanje izvora udomačenega konja se torej nadaljuje. Orlando pravi, da ima njihov laboratorij na voljo ogromno fosilov, ki jih še niso analizirali, poleg tega pa ekipa v študijo ni vključila nekaterih primerkov iz Anatolije, Ukrajine, Grčije in severne Makedonije. Znanstvenike torej čaka še veliko dela.   Kaj je genom? Genom je celotni komplet genov v organizmu ali celici. Velikost genoma v organizmu je ohlapno povezana z njegovo kompleksnostjo. Po najnovejših podatkih ima človeški genom okoli 3 milijarde baznih parov in okrog od 20.000 do 25.000 genov. Konjev genom, ki je bil razvozlan leta 2006, zajema 2,7 milijarde baznih parov. Tako je njihov genom večji od pasjega, vendar manjši od človeškega in govejega.   Prevod: Katja Porenta EEBW Foto: Wikimedia Commons Vir: Jason Bittel: »Speedy horses evolved only recently, says landmark equine study«, National Geographic, maj 2019  

Družina Slana je znana prleška kasaška družina, ki že desetletja redi ljutomerskega in slovenskega kasača. Kot pojasni oče Branko, se je s kasači ukvarjal že njegov praded, po generaciji premora pa je kasaške konje znova začel rediti njegov oče. Leta 1977 je kupil kobilo Fijoso II od Janka Slaviča iz Grab. Z njo se je začela uspešna linija ljutomerskega kasača na začetnico F, ki je žela uspehe širom Jugoslavije in nato tudi po slovenskih hipodromih.   Danes je v kasaštvo vpeta praktično vsa družina. Oče Branko je aktivni voznik in rejec, mama Marjeta je lastnica, starejši sin Matej je veterinar, mlajši sin Marko je voznik in trener, hči Jasmina pa je prav tako vozila kasaške dirke.Konec okvirja   Serija uspehov linije »F« Že prva potomka Fijose Fanta je osvojila krožno dirko Slovenije, njena potomka Fru Fru je osvojila jugoslovansko prvenstvo 3-letnikov, v Srbijo prodani Faun pa celo največjo srbsko dirko Dužijanco. Na prelomu tisočletja je navduševal Fabian, le nekaj let pozneje, 2004, pa je Fanta II z Jožekom Hojsom dobila slovenski derbi. V zadnjem času je uspehe s konji linije »F« beležil tudi najmlajši sin Marko. Leta 2018 je tako z dveletno Finejšo S osvojil tretje mesto v državnem prvenstvu, lani pa je bil s Frodom S v prvenstvu triletnikov drugi. Slanovi so bili v rejskem pogledu zmeraj 'odprtega duha', zato so že v osemdesetih letih kupili ameriško plemensko kobilo Meghan Adonno, nato so leta 1999 iz ZDA uvozili še plemenskega žrebca Sierro Rangerja, pred približno desetimi leti pa so kupili tudi italijanskega plemenjaka Artuja di Caseia. Branko Slana in Frodo ob zmagi v Ljutomeru, kjer sta s časom 1:16,6 pokazala, kakšen talent se skriva v 3-letniku.   Frodo S plod 40-letnega rejskega dela Leta 2016 pa je bil ves trud družine Slana poplačan. Skotil se jim je namreč Frodo S, za katerega danes vemo, da je šampion evropskih razsežnosti. Frodo je potomec mladega francoskega žrebca Uniclovea, ki je na francoskih hipodromih blestel kot triletnik in štiriletnik, v zadnjem času pa dokazuje, da talent uspešno prenaša na svoje potomce. Frodo je četrta generacija po prvi kobili Slanovih Fijosi II. Njegova mati Fijona je potomka Fru Fru, slednja pa potomka Fante, ki je bila prva potomka Fijose II. Frodo je že kot žrebe kazal izjemno živahen značaj. Ves čas je tekal in praktično nikoli ni miroval. Kvalificiral se je v začetku septembra 2018 kot dvoletnik in v edinem nastopu tisto leto iztekel čas 1:19,5, kar je zadostovalo za drugo mesto. Po zimskem premoru se je na steze vrnil lani aprila v Ljutomeru in navdušil slovensko kasaško javnost. Dosegel je čas 1:16,6, kar je bilo za tako zgodnji čas v sezoni, še posebej za triletnika, že pokazatelj, da kljub šele drugemu nastopu kariere gledamo zares talentiranega konja. Frodo je nato sezono nadaljeval odlično, dosegel še dve zmagi in sijajen rekord 1:15,7. Na državnem prvenstvu mu je zmaga za las ušla. Premoč je moral priznati sestri po očetu Analin, oba pa sta le za desetinko zgrešila rekord prvenstev triletnikov. Temni rjavec je nato odtekel še eno dirko v Trevisu in se nato odpravil na skrajni sever Evrope, na Švedsko.   V hlev k najboljšemu vozniku Björnu Goopu Slanovi so imeli na Švedskem odlične povezave, saj je njihov starejši sin Matej, ki je veterinar, prakso opravljal v hlevu Björna Goopa, ki je bil kar 12-krat najboljši voznik na Švedskem, zato so mu doživljenjsko podelili zlato čelado, kar je bilo priznanje za najboljšega voznika sezone. Goop je v karieri osvojil kar tri največje švedske dirke Elitloppet (enkrat s Connyjem Nobelom in dvakrat s Timokojem), dvakrat pa je slavil tudi v največji francoski dirki, prestižnem Prix d'Ameriqueu (z Readlyjem Expressom in Face Time Bourbonom). Skupno ima že več kot 7000 zmag. Frodo je po prihodu v Goopov hlev opravil tri mesece priprav, preden je prvič nastopil. Že v prvem nastopu je na sloviti Solvalli, največjem švedskem hipodromu, ki se nahaja v prestolnici Stockholmu, navdušil z zmago. Uspeh je ponovil še v dveh zaporednih nastopih. Nato je prestopil v višji nivo, v močnejšo konkurenco. Frodo je že kot žrebe kazal izjemno živahen značaj. (Foto: osebnih arhiv družine Slana)   Slovenske rekorde zbira kot za šalo V naslednjih šestih nastopih se je vselej uvrstil na nagrajena mesta, pri tem pa je popravil dva absolutna slovenska rekorda. Najprej je konec maja zrušil manj kot leto dni star rekord Jopi, ki je lani poleti iztekla 1:13,3 na srednjo distanco. Popravil ga je za štiri desetinke. Le slab mesec pozneje, 23. junija, pa je Jopi iztrgal še drugi rekord in njeno znamko 1:11,8, ki jo je dosegla lanskega avgusta, pomaknil na 1:11,6. To so za slovenske razmere nepredstavljivi časi, ki pomenijo evropske dosežke. Da je forma res fenomenalna in da ga v primeru, da ostane zdrav, čaka še obilo uspehov, pa je potrdil tudi njegov zadnji nastop. Po nekaj nastopih med zares izvrstno konkurenco je trener Goop za nastop 3. julija izbral manjši hipodrom Arvika, kjer je steza dolga le 800 metrov. Kljub temu je Frodo na distanci 2500 metrov postavil vrhunski čas 1.15,6 in zanesljivo slavil. Vse skupaj je bilo videti, kot da varčuje z močmi in je z velikansko prednostjo s pravo simultanko opravil le malo močnejši trening. To je tudi nov slovenski rekord za 4-letnike na dolgo distanco. Skupno je na Švedskem zaslužil več kot 26.000 evrov, njegov karierni zaslužek pa že presega 30.000 evrov.   Fokus na dirke V75, na derbi ga verjetno ne bo Seveda se med slovenskimi ljubitelji poraja vprašanje, ali se bo Frodo kot absolutni favorit udeležil derbija. Kot je pojasnil Marko Slana, se bolj nagibajo k temu, da ga na derbi ne bo. Čeprav so sprva načrtovali, da se bo Frodo po nekaj mesecih dirkanja na severu vrnil v domovino, zdaj na Švedskem ostaja »za nedoločen čas«. V prihodnje namerava trener Goop nastopati v močnih dirkah V75, ki so na Švedskem še posebej prestižne, za prvo mesto pa je običajna nagrada vsaj 10.000 evrov. Frodo je v nekaj teh dirkah že nastopal in dokazal, da je še kako konkurenčen. Glede na vse opisano bomo tako o Frodovih uspehih zagotovo še veliko slišali.   FRODO S  – osebna izkaznica Rojen: 15. junij 2016 Oče: Uniclove (FR) (rekord: 1:10,9 – zaslužek: 551.900 evrov) Mati: Fijona (rekord: 1:17,1 – zaslužek: 1975 evrov) Oče matere: Sierra Ranger (US) (rekord: 1:17,2) Rejec: Branko Slana Lastnik: Marjeta Slana Starti: 19 Zmage: 7 Uvrstitev med prve tri:14 Zaslužek: 30.642 EUR Rekord na kratko distanco: 1:11,6 (Stockholm, 23. 6. 2020) – slovenski rekord Rekord na srednjo distanco: 1:12,9(Stockholm, 30. 5. 2020) – slovenski rekord Rekord na dolgo distanco: 1:15,6 (Arvika, 3. 7. 2020)     Vito Šadl Foto: Jošt Dolinšek

Ali pa tistega naslednjega, ki je začetnike na hrbtu rad izkoriščal kot izgovor, da mu ni bilo treba delati. Tistega, ki je bil neznansko len, tistega z izjemno neudobnim kasom in še bi se našli. Konji, na katerih smo se naučili jahanja, imajo v naših srcih posebno mesto.   Ko odrastemo in postanemo bolj izkušeni, ugotovimo, da tisti zoprni haflinger, ki je prav vsakega jahača vrgel s hrbta z enakim trikom, ni bil hudoben, bolj verjetno ga je kaj bolelo. Brez dvoma se prav vsak jahač zaveda, da so šolski konji posebna vrsta bojevnikov, ki se s svojo situacijo spopadajo, kakor vedo in znajo. Ohranjanje zdravja pri šolskih konjih je izjemno kompleksna tematika, saj jim je pogosto težko zagotavljati optimalne pogoje.   Posebnosti šolskih konj Dobri šolski konji so brez dvoma posebna sorta, saj se večinoma lahko pohvalijo z veliko mero potrpežljivosti, zanesljivosti in stoičnosti. Za prav vsakega začetnika je pomembno, da prve učne ure na konjskem hrbtu potekajo mirno in brez neprijetnih presenečenj. To je še posebej bistveno za otroke, ki se učijo jahati. Kadar so prve izkušnje s konji neprijetne ali celo strašljive, lahko to v mladih jahačih zaseje strah pred konji, ki se ga je nato težko znebiti. V svojem vsakdanjiku se šolski konj srečuje z jahači različnih konstitucij, različno stopnjo nadarjenosti in občutka ter tudi različno čustveno energijo. Med svojim delom nosi jahače, ki še niso razvili pravega ravnotežja na konju in jahače, ki še nimajo dobrega nadzora nad svojimi dejstvi. Kljub temu, da so signali, ki jih dobiva od jahača, pogosto zmedeni, nenadni in kaotični, mora šolski konj vedeti, kaj se od njega pričakuje. Posledično šolski konji pogosto postanejo manj občutljivi na dejstva, manj odzivni na telesno govorico in na splošno dajejo vtis zaspanosti in lenobe. Konji so po svoji naravi izjemno dobri opazovalci okolja, zaznavanja čustvenega stanja ljudi in konj okoli njih in imajo neverjetno sposobnost komunikacije preko telesne govorice. Ker so šolski konji izpostavljeni ogromni količini različnih signalov – od premočnih in nasprotujočih si dejstev jahača do cele palete različnih čustvenih stanj, do nekonsistentne telesne govorice – se pogosto nekoliko odklopijo in postanejo otopeli. Konji, ki se zaradi prevelike količine dražljajev odklopijo, pogosto postanejo tudi zelo stoični, kar se tiče bolečine. Zaradi tega še naprej opravljajo svoje delo pridno in brez ugovorov, kljub temu, da jih morda boli hrbet ali pa morda celo šepajo. Skrb za šolske konje je izjemno težka naloga, saj je večina jahalnih šol finančno omejena, kar pomeni, da je potrebno določeno količino denarja razporediti med veliko število konj. Ker je stroškov, povezanih s konji, seveda veliko, vse ne pride vedno na vrsto. Nujne stvari, kot so skrb za kopita, redno razglistenje in nujni veterinarski stroški, najverjetneje ne bodo problem, zatakne pa se pri nekaterih stroških, ki jih lastniki jahalnih konj ne vidijo kot nujne. Preventivni ukrepi za ohranjanje zdravja, dobro prilegajoča se sedla, prehranski dodatki, vse to so stroški, ki si jih jahalne šole včasih težko privoščijo. Nedavna študija je pokazala, da je tveganje za šepanje pri šolskih konjih zelo visoko.   Vrtenje v začaranem krogu V idealnem svetu bi učenje jahanja potekalo tako, kot je potekalo v prestižnih jahalnicah starih časov. Jahač začetnik se jahanja uči na šolskem mojstru (school master), konju, ki je vrhunsko izšolan, vendar dovolj potrpežljiv, da odpušča začetniške napake. Tak konj je občutljiv na dejstva, je brez slabih navad in nikakor ni otopel ali len. Da tak ostane, je nujno, da del njegove službe poteka kot trening pod izkušenim jahačem, ki skrbi za to, da konj ostaja odziven in motiviran. Za njegovo zdravje mora biti dobro poskrbljeno, njegova prehrana mora biti optimalna, oprema pa se mu popolnoma prilega. Vse to je seveda povezano z ogromnimi stroški, zaradi česar bi morale biti jahalne ure izjemno drage (tudi v starih časih so si tovrstno šolanje lahko privoščili le najbogatejši). Ker gre v svetu jahalnih šol seveda za gospodarsko dejavnost, astronomsko visoke cene jahalnih ur niso dober poslovni model. Na trgu namreč zmaga tisti, ki lahko začetnikom ponudi učenje jahanja po dostopni ceni. Tako so lastniki jahalnih šol pogosto soočeni s težko dilemo. Če želimo jahalne ure po dostopni ceni, bo zaslužek na posameznega konja manjši, manjši pa bo tako tudi znesek, ki pripada zadovoljevanju potreb posameznega konja. Za to, da si lahko jahanje privoščijo tudi manj premožni, so pogosto na slabšem ne le konji, temveč tudi učitelji in lasntiki jahalnih šol, ki jih vodi močna strast do svojega dela in so pripravljeni za svoje trdo delo prejemati skromno plačilo. Tako se večina jahačev nauči jahati na konjih, ki jih boli hrbet, konjih, katerim se sedlo ne prilega dobro, konjih, ki svoje neudobje izražajo bodisi tako, da se odklopijo, bodisi s tisoč in eno slabo navado. Po nekaj letih v jahalni šoli se jahačem zdi popolnoma normalno, da nekateri konji med sedlanjem grizejo, da so prehodi v galop nemogoči brez biča ali da nas po jahanju bolijo roke od močnega držanja za vajeti. Neželeno vedenje, kot so ritanje, ustavljanje ali upiranje dejstvom jahača, se največkrat označuje kot neubogljivost in upornost, kot test, ki ga konj postavi jahaču, s pomočjo katerega nato jahač dokaže, da je »pravi šef«. Pozabljamo, da so ta vedenja pogosto klic na pomoč. Pozabljamo, da to ni normalno vedenje konj. Ko ti jahači nato napredujejo do te mere, da se bodisi podajo v svet športa ali pa si kupijo lastnega konja za rekreativno jahanje, so tudi sami otopeli. Otopeli so na različne izraze na konjevem obrazu, na subtilne spremembe v ritmu, ko konj prične neizrazito šepati, na vedenjske spremembe, ki lahko nakazujejo fizične težave.   Kaj pravi znanost? Konji v jahalnih šolah so le redko pod drobnogledom znanstvenikov, saj se večina raziskav ukvarja s športnimi konji in njihovo atletsko sposobnostjo. Pred kratkim je bila skupina enajstih šolskih konj vključena v večjo raziskavo pod taktirko dr. Sue Dyson, v kateri je sodelovalo 60 konj, ki so jih lastniki označili za popolnoma zdrave. Cilj raziskave je bil potrditi zanesljivost etograma bolečine, ki ga je v zadnjih letih razvila ekipa dr. Dysonove. Etogram zajema seznam 24 vedenj, ki jih opažamo pri konjih z bolečinami – polaganje ušes nazaj, odpiranje ust, ritanje, ustavljanje in podobno. Načeloma velja, da kadar pri konju opazimo vsaj osem od teh vedenj med uro jahanja, gre najverjetneje za konja, ki bodisi neizrazito šepa ali pa doživlja bolečino zaradi kakšnega drugega vzroka. Raziskava, ki je vključevala šolske konje, je pokazala, da je etogram zelo zanesljivo orodje, poleg tega pa je pokazala tudi, da je neizrazito šepanje izjemno pogosto. Lastniki vseh 11 šolskih konj so v vprašalniku konje označili kot popolnoma zdrave, brez težav s šepanjem. Kljub temu se je med raziskavo pokazalo, da kar 9 od 11 konj šepa. Odstotek šolskih konj, pri katerem se je pokazalo šepanje, je bil mnogo višji kot odstotek športnih in rekreativnih konj, ki so šepali. Iz tega lahko sklepamo, da je tveganje za šepanje bistveno višje za šolske konje. To seveda ni tako zelo presenetljivo, če pomislimo, da se morajo šolski konji spopadati z manj veščimi in pogosto neuravnoteženimi jahači. Zaradi tega se gibajo na manj zdrav način, saj so primorani kompenzirati za jahačeve napake. Če k temu prištejemo še pogost problem slabo prilegajoče se opreme in ponavljajoče se delo, ni čudno, da na dolgi rok pri šolskih konjih vidimo zakrčene mišice, boleče hrbte in šepanje.   Za ohranjanje zdravja je bistveno, da šolskim konjem omogočamo preživljanje časa zunaj, v družbi vrstnikov. Kaj lahko storimo v praksi Problem šolskih konj je precej večplasten in kompleksen, zato preproste rešitve ni. Vzdrževanje konja in skrbno ohranjanje njegovega zdravja je precejšen finančni zalogaj že, kadar imamo zgolj enega jahača in zdrav trening. Ti stroški seveda postanejo višji, kadar konj ne dela v optimalnih pogojih. Zmanjševanje delovnih ur in odmor od šolskega dela v obliki treninga pod izkušenim jahačem sta ukrepa, ki lahko veliko pripomoreta k zdravju šolskih konj, vendar pa sta pogosto težko izvedljiva. Če želimo, da konj manj dela v šoli in trenira tudi pod izkušenim jahačem, bomo verjetno potrebovali večje število konj, kar je seveda spet velik strošek. Po drugi strani pa se lahko s problemom spopademo tudi tako, da imamo manj konj, ki delajo bolj trdo, vendar pa moramo poskrbeti za preventivne ukrepe v smislu redne manualne terapije, izvajanja razteznih vaj, skrbnega izbiranja pravilno prilegajoče se opreme in podobno. Seveda pa je smiselno razmisliti tudi o ukrepih, ki so finančno manj zahtevni in lažje izvedljivi. Prav vsaka jahalna šola lahko uvede nekatere preproste ukrepe, ki bodo predstavljali pozitivno spremembo v življenju šolskih konj. Konji, ki se več gibajo v izpustu, so načeloma bolj zdravi, zato je zelo pomembno, da se lahko šolski konji v prostem času gibajo svobodno, po možnosti v čredi. Če je le mogoče, se popolnoma izogibajmo zapiranju šolskih konj v bokse. K zdravju lahko pripomoremo tudi tako, da skrajšamo čas, ki ga jahači preživijo v sedlu, in uvedemo ogrevanje in ohlajanje konja na roki ter delo na tleh, ki je tudi odličen dodatek k razvijanju jahačevih komunikacijskih sposobnosti. Tečajnike lahko naučimo nekaterih preprostih masažnih in razteznih tehnik, s pomočjo katerih lahko odpravljamo blažje zakrčnine. Ko končamo z učno uro in konja razsedlamo, naj se tečajniki navadijo nekaj minut posvetiti masaži in raztezanju. To bo poglobilo vez med jahačem in konjem, jahač pa se bo naučil prepoznavati konjev odziv na bolečino oziroma ugodje. Morda najpomembnejši korak, ki ga lahko naredimo pri skrbi za šolske konje, pa je, da se naučimo prepoznavati bolj subtilne znake neugodja. V današnjih časih je na spletu na voljo ogromno gradiva, s katerim si lahko pomagamo, pred kratkim pa je luč sveta ugledal tudi spletni tečaj dr. Dysonove, s pomočjo katerega se lahko naučimo uporabljati etogram bolečine. Tako bomo hitreje zaznali, ko se šolski konj prične počutiti slabo, poleg tega pa bomo to znanje lahko predali mlajšim generacijam. To bo prekinilo začaran krog nerazumevanja konjeve telesne govorice in pripisovanje neželenega vedenja »nagajivosti«. Tako bodo mlajši jahači lažje odrasli v občutljive, skrbne tekmovalce oziroma lastnike konj, ki so sposobni že po izrazu na konjevem obrazu in vedenju prepoznati, kako se konj počuti. Hitreje kot opazimo, da s konjem nekaj ni v redu, hitreje lahko težave odpravimo, bolj harmoničen odnos lahko razvijemo.   Katja Porenta, EEBW Foto: Flickr.com