Tudi pri udomačitvi konj so barve verjetno predstavljale enega od človekovih prvih ciljev selekcije. V zgodovini človeštva je imel konj specifično vlogo, zato se je z načrtno selekcijo in s specifičnim načinom reje barva dlake razširila na veliko različnih vzorcev in odtenkov.   Že od prazgodovinskih časov je imela barva konj pomembno vlogo v religiji, kulturi in gospodarstvu številnih ljudstev;v različnih obdobjih so bile določene barve priljubljene, druge nepriljubljene. Želja po določeni barvi je vplivala tudi na vzrejo in celo preživetje ali propad nekaterih pasem konj. Predmeti iz keramike in druga starodavna umetniška dela prikazujejo konje v različnih barvah in z različnimi vzorci lisavosti, kar kaže na to, da so bile to zaželene in verjetno selektivno zrejene lastnosti. Pojav in raznolikost barv pri konjih prikazujejo številne slike in predmeti iz prazgodovine ter umetnosti in zapisi številnih konjeniških ljudstev. Med konji obstaja velika raznolikost v velikosti, obliki, barvi in gibanju. Prilagojenost osebka pomeni tudi večjo verjetnost preživetja pred različnimi negativnimi vplivi iz okolja, kot so npr. plenilci. Evolucijski pomen fenotipske lastnosti "barve in vzorci" je dobro poznan pri številnih funkcijah: prikrivanju, parjenju, sporazumevanju, uravnavanju fizioloških procesov, UV-zaščiti in odpornosti proti infekcijam in parazitom. Te funkcije so tudi najpomembnejši vzrok za evolucijo barv dlake pri konjih. Za plenilca težje opazne živali so bolj zaščitene in imajo večjo verjetnost preživetja, s tem pa tudi prenosa svojih genov na potomstvo. V daljšem življenjskem obdobju imajo lahko tudi večje število potomcev. Iz arheoloških in molekularno-genetskih analiz pri ohranjenih ostankih pradavnih konj je razvidno, da je bila na območju srednje Evrope poleg rjave, plavkaste (dun) in črne barve dlake prisotna tudi pegava (LP).  Od simbolike do formalizmaKljučna za pojav različnih fenotipov sta bila udomačitev konj in poznejše preferiranje posameznih zaželenih barv dlake konj pri različnih primitivnih ljudstvih. Konj je bil izredno močno sredstvo evrazijskih civilizacij do drugega tisočletja pr. n. št.. Ob tem, da je bil transportno sredstvo, je konj pomenil tudi politično, gospodarsko ali versko vplivnost takratnih mogočnežev in vladarjev, ki so jahali konje eksluzivnih in prestižnih barv. Skozi stoletja so bilea v različnih kulturah določene barve in znamenja konj povezana s številnimi miti in verovanji. Za nomadska ljudstva, kot so bili Perzijci, je imel konj pomemben praktičen in simboličen pomen. Beli konji so bili posvečeni bogu sonca in so jih posebej zrejali za obredna žrtvovanja bogovom. V mitologiji starih Perzijcev se je bog sonca Mitra vozil v kočiji s štirimi belini. Bog življenja/čistosti Tishtryna (Tir) v podobi belega konja je imel nasprotnika v podobi vranca Apaosho (suša/pomanjkanje). V Evropi je vranec veljal za simbol demona ali oblike zla. Na priljubljenost barv pri konjih je pomembno vplivala tudi verska simbolika. V krščanski ikonografiji je simbolika barv predstavljena v motivu štirih apokaliptičnih jezdecev. Zgodnja konjeniška ljudstva so uporabljala različne pojme lepote, moči in občudovanja, s katerimi so poimenovali svoje konje. V starem Egiptu je bil verjetno prvi sistemski pristop k reji in pasmam konj, ki je temeljil med drugim tudi na barvi dlake. V 19. stoletju je bila reja konj pod močnim vplivom orientalskega in angleškega tipa vojaških konj. Množični uvoz plemenjakov angleškega polnokrvnega konja je bil prisoten v skoraj vseh sodobnih pasmah konj v svetu. Raznolikost barv in rejske cilje dvorne reje konj je zamenjala državna in vojaška reja; cilj slednje je bila masovna reja konj za potrebe vojske. Prevladovala je uniformnost v zunanjem videzu konj in barvah, prednost pa so imele temnejše barve (rjava, vrana, lisičja) s čim manj belih znakov. V reji je prevladoval vpliv angleških in arabskih polnokrvnih konj, kar je bila tudi osnova nastanka polkrvnih konj (nonius, furioso, gidran). Za takratne avstroogrske kobilarne so bile značilne stroga selekcija, linijska reja, vrednotenje porekla in ločitev od deželne reje. Pojavila se je tudi težnja po preprostejši klasifikaciji barv, tudi po manjši raznolikosti in ožjem spektru osnovnih barv. Proces poenostavitve barv in reja enobarvnih konj sta se prenesla tudi na podeželsko konjerejo. Selekcija na osnovne barve brez belih znakov pri bosanskem planinskem konju.   Opis in klasifikacija barv pri konjihInterpretacija in pomen barv sta se pri različnih kulturah in religijah skozi zgodovino spreminjala, s tem pa tudi preferiranje določenih barv pri konjih (npr. pegavci, lisci). Danes je barva pri mnogih pasmah konj del pasemskega standarda (lipicanec, frizijski konj, appaloosa ...) ali je pasma celo imenovana po barvi (Cleveland bay, Painthorse). Mnogi omenjeni opisi barve konj iz transcendentne teorije štirih elementov so se prenesli v vsakdanjo rabo in so še vedno prisotni v konjereji, kjer med populacijo dominirajo rjavci. Človekova pozitivna selekcija na različne barve konj znotraj prvotnih rejskih središč in kasnejši nastanek številnih različnih pasem sta bila gonilna mehanizma za nastanek velikega števila ustaljenih barvnih fenotipov, ki so prisotni pri današnji populaciji konj. Eden od osnovnih namenov pravilnega opisa in klasifikacije barv pri konjih je natančna identifikacija posamezne živali. Mnogi tradicionalni opisi in vrednotenje konj glede na barvo dlake so se prenesli v vsakdanjo rabo in so še vedno prisotni v konjereji. Opis in klasifikacija barv pri konjih sta del tradicije, ki zajema zgodovinske, politične, lokalne in jezikovne posebnosti posameznih geografskih področjih. Franc Veble je kot prvi 1946 izdal Priročnik za opis domačih živali s podrobnim opisom barv in znamenj pri konjih. V sedanjem času je prisotnost različnih barv in vzorcev pri mnogih pasmah konj (npr. ameriške pasme, poniji) navdušila številne rejce, ki želijo vključiti določeno barvo dlake kot standard v rejske programe. Z odkritjem različnih genov, odgovornih za pojav specifičnih fenotipov in oblikovanje novih pasem konj, se je pojavila potreba po novejši in natančnejši klasifikaciji in opisovanju barv. Pravilen opis barv in znamenj je tudi podlaga za raziskovanje molekularno-genetske osnove barv pri konjih, ki dopolnjuje tradicionalno klasifikacijo. Na novejših genetskih dognanjih izoblikovani sistem klasifikacije barv ne more v popolnosti zajeti posameznih populacijsko specifičnih značilnosti, ki so produkt tradicije, kulture in selekcije. Novejše raziskave kažejo, da ima velika variabilnost v barvi dlake konj lahko tudi negativne učinke. Različni pleiotropni učinki alelov za barve lahko povzročajo bolezni ali so pri reji nezaželeni. Poznavanje omenjenih procesov je lahko učinkovita pomoč pri diagnozi bolezni in zdravstvenem varstvu ter pri izvajanju rejskih programov pri različnih pasmah konj. Večina genov pri konjih, ki so povezani s fenotipi za posebno barvo, nima škodljivih vplivov na zdravstveno stanje. To so geni, ki določajo osnovne barve (lisičja, kostanjeva, črna, rjava) in razredčitve osnovnih barv, kot so cream, dun, tobiano in champagne. Mutacije, povezane z barvo, imajo lahko tudi pleiotropne učinke, na primer: motnje senzoričnih organov, motnje v razmnoževanju, pojav bolezni kože in prebavil ter smrtnost. Če je v populaciji ohranjena raznolikost in se selekcija izvaja odgovorno, ni razlogov za pojav škodljivih učinkov. Rejci lahko brez težav vključijo določene barve dlake v črede, če izberejo kakovostne plemenske živali, ki imajo zaželene barve dlake. S pomočjo genskih testov za skoraj vse pomembnejše gene za barvo lahko rejci identificirajo potencialne nosilce genov za iskane barve pri konjih. Diagnostični genski testi omogočajo rejcem ugotoviti delovanje posameznih genov za barve dlake pri svojih rejnih živalih, ki bi lahko imeli tudi vzporedne škodljive vplive na zdravje in s tem pojav različnih bolezni. Selekcija na osnovne barve brez belih znakov pri bosanskem planinskem konju.   Lisavost je dominantna lastnost, ki se hitro razširi v populaciji konj.   V knjigi »Barve konj« so predstavljena novejša znanstvena dognanja na osnovi genetike barv pri konjih s slovenskimi opisi in klasifikacijo pri slovenskih pasmah konj. Omenjeni sistem opisa in poimenovanja barv je nadaljevanje dela dr. Franca Vebleta iz leta 1946 in je pomemben del slovenske konjereje. Namen priročnika ni le predstavitev tematike, temveč tudi prilagoditev izrazoslovja in klasifikacije novim potrebam, ki izhajajo predvsem iz novejših ugotovitev na področju genetike barv in pri uvajanju novih pasem. Poglavitno vodilo pri tem je ohraniti že uveljavljene in primerne strokovne izraze. Slovensko izrazje na področju hipologijeje že tako ali tako skromno, ob vsesplošnem pomanjkanju strokovne literature pa tudi vse premalo znano tako širši kot tudi strokovni javnosti.   Doc. dr. Matjaž Mesarič, dr. vet. med. (Foto: Matjaž Mesarič)  

V konjeniškem svetu je prisotnih veliko več žensk kot moških. Že kot majhne deklice se jih veliko igra z igračkami konji, jih riše in si želi stika z njimi. Veliko je ugibanj, zakaj je temu tako. V članku skušamo predstaviti nekatere poglede in vzporednice med ženskami in konji, ki ta fenomen morda nekoliko razjasnijo.   Telesni vidik S telesnim gibanjem in vadbo ob konju (čiščenje konja, priprava konja na jahanje, oskrba konja) ter vadbo na konju svojemu telesu omogočimo vnos zadostne količine kisika in skrbimo za zdravo telo. Z jahanjem celotno telo spravimo v aktivacijo, s čimer pride kisik v vse naše organe, kar je zelo pomembno za naše zdravje. Jahanje pa ni le fizična aktivnost, temveč je preplet fizične aktivnosti (z manjšim poudarkom na telesni moči – kar je bolj moška domena) in povezave ter sodelovanja z drugim živim bitjem, senzibilnosti in estetike, kar je vse blizu »tradicionalno« ženskim lastnostim. Konjeništvo je tudi edini olimpijski šport, kjer tekmujejo ženske in moški pod enakimi pogoji, v skupnih kategorijah, ker, kot rečeno, ni glavni vzrok uspešnosti v konjeniškem športu moč ter se zato lahko ženske in moški enakovredno pomerijo v konjeniških spretnostih. Pri jahanju se največ gibljemo v našem telesnem centru, na področju trebuha in bokov, kjer se nahajajo vsi glavni ženski organi, s čimer jih aktiviramo in spodbujamo njihovo delovanje, kar pozitivno vpliva na proizvajanje ženskih hormonov, estrogena in progesterona, ter na naše počutje. Punce rade negujejo in skrbijo za konje   Preplet telesnega in duševnega Z osredotočanjem na svoje telo tekom aktivnosti s konji se utelesimo, kar pomeni, da naše misli niso povsod drugod, samo znotraj nas ne (kot je v današnjem hitrem tempu življenja in preokupaciji z obveznostmi pogosto), ampak smo v sebi. In ko smo utelešeni in pridemo v stik tudi z našimi notranjimi vsebinami, pravimo, da smo v stiku s sabo in da živimo v tem trenutku, tukaj in sedaj. Tako lahko tudi v programih, namenjenih osebni rasti in razvijanju potencialov, pridemo hitreje v stik z morebitnimi ovirami, ki nas zadržujejo pred tem, da živimo svoje polne potenciale, in ravno zaradi utelešenosti (saj se ovire, blokade, travme nalagajo v našem telesu) te omejitve presežemo veliko prej kot zgolj s pogovornimi tehnikami. Ljudje tako tekom aktivnosti s konji zavedno ali pa nezavedno krepimo tudi naše duševno zdravje in morda se ženske tega na intuitivni ravni »zavedamo« in se tudi zato v večji meri odločamo za aktivnosti s konji. Kot zanimivost in morda še ena vzporednica, tudi v programe osebne rasti se vključuje več žensk kot moških, saj so ženske bolj odprte za tovrstne programe in imajo manj predsodkov do njih kot moški. Prisotnost v trenutku in povezanost v mislih Ob učenju nove aktivnosti, v tem primeru jahanja, dajemo svojemu telesu nove informacije. Ker je prva stvar, ki jo pri učenju jahanja osvajamo, sproščenost, svoje telo navadimo, da je lahko in da je sproščeno. Sproščenost v času, ko smo v družbi konj, pa se lahko generalizira tudi v večjo sproščenost v življenju nasploh. Na konju se zelo dobro naučimo najti oziroma izboljšati svoje ravnotežje, tudi med gibanjem konja, kar še dodatno izboljša naše ravnotežje. In ko začutimo in izboljšamo telesno ravnotežje, ga bolje začutimo tudi na duševnem in čustvenem nivoju ter ga lažje prenesemo tudi na druga področja v življenju. In ženske naj bi bile v svojih naravnih lastnostih sproščene, v ravnovesju in harmoniji. Kot pravi Elyssa Doner, vodja ženskih »retreatov« s konji v Arizoni, ženske želijo biti v stiku s svojim notranjim mirom, iščejo povezavo s tistim »nekaj več« od vsakdanjega hitenja od enega opravila k drugemu, želijo biti v stiku z občutkom udobja v svojem telesu in v življenju ter z jasnostjo, ki pa jo lahko zares občutimo le v miru. Ker so konji vedno prisotni v trenutku, nam s tem pomagajo, da tudi mi lažje pridemo v stik s sabo in z notranjim mirom.   Povezovanje s konji in hormon oksitocin Skupne lastnosti žensk in konj Konji so zelo senzibilna bitja in ravno tako smo ženske (ponavadi) bolj senzibilne od moških. Konji so v naravi plen in imajo zato izrazito razvite zaznavne sposobnosti, saj če so želeli svojo vrsto skozi tisočletja ohraniti, so morali biti predvsem pozorni na vsakršne najmanjše spremembe v njihovem okolju, ki bi jim lahko predstavljale nevarnost, in pred njo pravočasno pobegniti. Ker so čredne živali, ki se sporazumevajo neverbalno, imajo izredno razvite tudi sposobnosti prepoznavanja neverbalne govorice in odzivanja nanjo, kar se prenaša tudi v odnose z ljudmi in nam tako odslikavajo naše notranje naravnanosti in počutje. Kar bi lahko postavili ob bok empatiji, ki je pogosto bolj izražena ženska kot moška lastnost. Ženske smo v človeški vrsti fizično šibkejše od moških, smo pa (morda tudi zato) bolj senzibilne, bolj empatične, bolj bitja odnosov kot moški in s tem v omenjenih lastnostih bližje konjem kot moški. Dolgo časa smo bile v družbi tudi zatirane in v podrejenem položaju, s čimer lahko zopet potegnemo vzporednice s konjem, ki je v naravi »plen«. Ženske smo v svoji naravi navadno tudi bolj negovalne kot moški, kar je v odnosu s konji precej zaželena lastnost, saj potrebujejo konji veliko nege in pozornosti, kar je zopet bližje ženskam kot moškim. V fenomenološki raziskavi projekta s konji (4-H horse project) v Washingtonu so raziskovali, kaj daje odnosu med človekom in konjem tako velik pomen. Tudi na tem projektu je bilo kar 89 % žensk. Glavni izsledki govorijo o tem, da dajejo bistven pomen interakciji med žensko in konjem odnos in čustvena komponenta med njima. Konji naj bi jim metaforično predstavljali stabilnost in trdnost, ki ju potrebujejo za spopadanje z vsakdanjim življenjem ter socialno oporo v stresnih situacijah. Ženske konje bolj kot živali in ljubljenčke opisujejo kot prijatelje ali družinske člane. Govorijo pa tudi o pomembnosti povezave med jahačem in konjem na ravni misli, ali, kot radi rečemo: če sta jahač in konj resnično povezana in usklajena, konj sledi jahačevim mislim. Družba konj spodbuja nastajanje hormonov sreče.   Ženske, konji in hormoni V stiku in povezavi, ki jo ustvarimo s konjem, se sprošča v našem telesu hormon oksitocin, hormon povezanosti, ki je odgovoren za to, da se počutimo povezane, sprejete, ljubljene. In ženske smo odnosna bitja. Bolj kot se počutimo ljubljene, povezane in sprejete, bolj srečne smo in še več ljubezni vnašamo in pritegnemo v svoje življenje. In ker so ženskam in konjem kot črednim živalim odnosi pomembni, je lahko tudi odnos eden izmed vidikov, ki ženske vabi v interakcijo s konji. Telesna vadba, še bolj pa telesna vadba na prostem, pozitivno vpliva na sproščanje hormonov sreče. Jahanje in gibalni dialog, ki nastane ob tem, sproža v udeleženih v aktivnostih s konji občutke sreče in zadovoljstva, sproščajo se hormoni sreče, zadovoljstva in dobre volje: serotonin, dopamin in endorfin. Več kot se teh hormonov v nas sprosti, bolj srečni, zadovoljni in dobrovoljni smo. Ravno tako dotik z drugim bitjem sprošča občutek zadovoljstva ter povezanosti, torej hormon oksitocin. Kot že zgoraj omenjeno, pa gibanje v osrednjem delu telesa pozitivno spodbuja delovanje naših ženskih notranjih organov in nastajanje hormonov: estrogena in progesterona. Vse to v enem je zajeto pri aktivnostih s konji in ženske verjetno intuitivno vemo, da je to za nas pozitivno. Molly Watson pravi, da vidi vzrok za povezanost žensk in konj hkrati v moči in nemoči. Po eni strani vidi, da ženske pritegne moč konj, ki je neprimerljivo večja od njihove in jih obvladovanje tako mogočne živali navda z občutkom lastne moči. Po drugi strani pa se ženske zavedamo, da pri tako ogromni in močni živali ne bomo ničesar dosegle z močjo in smo fizično precej nemočne v primerjavi z njimi, vendar pa se morda naravno v večji meri kot moški ponašamo s potrpežljivim prigovarjanjem, s čimer zmoremo doseči, da konji naredijo to, kar želimo od njih. Sklepamo, da zaradi vseh zgoraj opisanih lastnosti ženske želimo in zmoremo vzpostaviti dobro sodelovanje s konji, saj konji veliko raje sodelujejo, kot pa so podrejeni z močjo.   Mag. Karin Bojc Foto: Luka´s Photography

Mrzli jesenski in zimski meseci so jahačem in konjem manj naklonjeni, saj kratki dnevi pomenijo, da smo omejeni na jahanje v pokriti jahalnici, izpusti so pogosto blatni in mokri, prihaja pa tudi čas dolge zimske dlake in pokrivanja konj. Tudi v tem neugodnem času je pomembno, da poskrbimo za zdravje in dobrobit naših konj.   Konec tekmovanj je čas za refleksijo in regeneracijo Po tekmovalni sezoni pride čas za bolj umirjen tempo in refleksijo. Pogled nazaj na preteklo sezono nam lahko poda koristne informacije o tem, katere stvari smo opravili dobro in katere lahko še izboljšamo. So bili nastopi proti koncu sezone boljši ali slabši? Kako se je tekom sezone spremenil konjev zunanji videz? Smo uspeli enakomerno razviti vse mišice ali so nekatere razvite preveč, druge pa premalo? Kako se je spremenilo konjevo vedenje? Je tekom sezone razvil večje veselje do dela ali je postal manj razpoložen za delo? Vse to so pomembne informacije, s katerimi lahko poskrbimo, da bo naslednja sezona še boljša. Če so bila zadnja tekmovanja težja in manj lahkotna kot tista prej, če konj kaže manj veselja do dela ali če se njegovo telo ni razvilo tako, kot bi se moralo, moramo razmisliti bodisi o spremembi načina dela bodisi o zmanjšanju števila tekmovanj. In obratno. Ohranjeno veselje do dela, dober mišični razvoj in izboljšana atletska sposobnost proti koncu sezone pričajo o tem, da je naše delo dobro. Enako velja za jahača. Kako se počutimo v svojem telesu? Kako zdrav je naš hrbet? Ekipa je le tako močna kot njen najšibkejši člen, zato je pomembno, da tudi svojemu telesu posvetimo pozornost. Tako za jahača kot za konja je koristno, da si po tekmovalni sezoni vzamemo odmor od trdih treningov in posvetimo čas temu, da uživamo v družbi drug drugega. Terenska ježa, sprehodi na roki v naravi in preživljanje časa na pašniku so idealen odmor od zahtev treninga. Tako poskrbimo za regeneracijo tako telesa kot uma. Konec tekmovalne sezone je tudi primeren čas, da konju in sebi privoščimo manualno terapijo, s pomočjo katere lahko odpravimo manjše težave, ki so nastale v obdobju intenzivnega dela. Tako bomo v zimski čas zakorakali bolj brezskrbno. Ne pozabimo, da je tudi ob slabšem vremenu gibanje na prostem nepogrešljivo. (Foto: PXHere)   Skrb za zdravje Jesen je primeren čas za tista rutinska zdravstvena opravila, za katera med sezono zmanjka časa. Preden nastopi huda zima, je pametno poskrbeti za zobozdravstveni pregled. Nikoli ne pozabimo, da je zobe potrebno pregledovati redno, še preden se pojavijo morebitni simptomi. Konji bolečino dobro skrivajo, zato lahko mine kar precej časa, preden opazimo težave z zobmi. Ko konj zaradi bolečin v ustih shujša, je bolečina že zelo huda. Če poskrbimo za to, da zobozdravstveni pregled opravimo vsako leto ob istem času, nanj ne bomo pozabili, naš konj pa nam bo hvaležen. Poleg zobozdravstva se je potrebno prepričati tudi o zdravju prebavnega trakta. Prepričanje, da je potrebno konje vsake tri mesece razglistiti, že dolgo velja za vprašljivo, saj se konje s tem pogosto nepotrebno podvrže močnim kemikalijam, poleg tega pa ustvarja generacije odpornejših parazitov. Namesto da konja jeseni na pamet razglistimo, vzemimo vzorec njegovih iztrebkov in ga pošljimo na analizo. Tako bomo bolj natančno vedeli, če in katero sredstvo proti parazitom konj potrebuje. Pred zimo je pomembno, da poskrbimo, da ima konj zadovoljivo telesno težo, saj bo le tako lahko uspešno kljuboval nizkim temperaturam. To je še posebej pomembno, če naš konj sodi v kategorijo seniorjev. Jesen je tudi primeren čas za preventivni veterinarski pregled, še posebej, če ima konj že obstoječe zdravstvene težave. Seveda pa nikoli ne smemo pozabiti tudi na primerno skrb za kopita, ta je namreč izjemno pomembno tekom celega leta. Marsikateri konj (in jahač tudi) z nastopom slabšega vremena manj časa preživi zunaj. Gibanje na svežem zraku je pomembno čez celo leto, ne glede na temperaturo, zato poskrbimo za to, da so naši izpusti kar se da odporni na večje količine dežja in konju omogočimo svobodno gibanje tudi v jesenskih in zimskih mesecih. Pri tem seveda poskrbimo za to, da imajo vedno na voljo zavetje pred dežjem in vetrom. Preživljanje časa zunaj tudi v mrzlih mesecih bo okrepilo njihov imunski sistem, ohranjalo moč njihovih teles in poskrbelo za duševno stimulacijo – vse to bo močno pripomoglo k višji stopnji dobrobiti. Konec sezone je odličen čas za vračanje k osnovam. (Foto: Katja Porenta)   Ohranjanje kondicije Jesen in zima sta odličen čas za kovanje velikih načrtov, ohranjanje kondicije in razvijanje novih sposobnosti. Če nimamo te sreče, da imamo na voljo pokrito jahalnico, ki omogoča kakovosten trening tekom celega leta, izkoristimo to, kar imamo na voljo. Terensko jahanje po različnih podlagah predstavlja izziv tako za konjev um kot telo. Raznolik teren poskrbi za aktivacijo živčnih končičev in izboljšuje koordinacijo. Tudi terensko ježo lahko spremenimo v dober dresurni trening. Vadimo lahko prehode, spremembe tempa, stranhode, če imamo na voljo prostrane travnike, pa tudi kroge in serpentine. Pri tem se vedno prepričajmo, da podlaga ni spolzka ali preveč razmočena. Redno delo na terenu bo poskrbelo za to, da bosta tako jahač in konj spomladi v novo sezono zakorakala telesno pripravljena in psihično spočita. Zimski meseci so krasen čas, da se začasno vrnemo k osnovam. Kako uravnoteženo se naš konj giba v vseh treh hodih? Za nekaj tednov pozabimo na naprednejše elemente ali skakanje in se posvetimo le osnovam. Pri tem lahko izpilimo tako konjevo ravnotežje kot naše sedišče. Nikar ne pozabimo tudi na delo na tleh in pravilno delo na lonži. To sta dve nepogrešljivi sestavini pri razvijanju ravnotežja in moči ter ohranjanja zdravja. Mrzli dnevi so primerni tudi za razvijanje jahačevega telesa, moči in koordinacije. Ker pozimi verjetno manj časa preživimo v gibanju zunaj, lahko za dovoljšnjo količino telesne aktivnosti poskrbimo tako, da se vpišemo na tečaj telesne vadbe. Za jahače sta zelo primerni vadbi joge in pilatesa. Obe namreč razvijata koordinacijo in poudarjata nadzorovano uporabo mišic centra. Naš jesensko-zimski urnik je torej lahko videti nekako takole. Dvakrat na teden se sami podamo na vadbo joge, s konjem pa tista dneva delamo na tleh ali na lonži, pri čemer se osredotočimo na zdravo, uravnoteženo gibanje, iskanje ravnotežja in sproščeno razvijanje moči. Naj bo delo na lonži za konja to, kar je za nas joga. Dva dni na teden namenimo treningu bodisi v jahalnici ali pa na terenu, pri čemer pilimo konjeve sposobnosti v izbrani disciplini. Enkrat na teden se lahko na primer podamo na teren »za dušo«, pri čemer raziskujemo nova področja in se osredotočimo na razvijanje povezave med konjem in jahačem. Pri tem je nepogrešljiva sestavina sproščenost. Kakšen dan se lahko podamo na sprehod na roki, pri čemer ne pozabimo na postanke za kratko pašo. Seveda pa ne pozabimo, da je tudi kakšen dan popolnega odmora dobrodošel. Pri tem pa naj odmor nikoli ne pomeni zaprtja v boksu, temveč odmor na prostem. Jesen in zima sta čas počitka ter nabiranja nove energije in idej. Kljub slabšemu vremenu in manj naklonjenim temperaturam lahko ta čarobni čas uživamo skupaj z našim konjem.   Katja Porenta, EEBW

Pripomočki za lonžiranje konj so dodatni deli opreme, običajno iz jermenov, sponk, elastičnih ali gumijastih delov, ki se pripenjajo na osnovno opremo (uzdo z brzdo, sedlo ali lonžirni pas). Na trgu lahko dobimo različne izvedbe pripomočkov za lonžiranje, kot so šambon, gog, sistem pessoa, elastike, fiksne stranske vajeti, trikotne stranske vajeti in vse druge različice.   Na veliko vprašanj pri konjih ne moremo odgovoriti zgolj z da ali ne. Enako velja tudi za to temo, zato bomo spoznali nekaj dejstev v zvezi s pripomočki za lonžiranje.   Na fotografiji je primer, ko elastike pomagajo konju do boljše drže in gibanja, predvsem zato, ker stabilizirajo nekonstanten kontakt z roko manj izkušenega jahača. Primer, ko elastike nimajo nobenega učinka, da bi izzvale boljšo držo, ampak zaradi konstantnega pritiska povzročajo nenehno bolečino in delajo konja neobčutljivega na delovanje vajeti. To potrjuje tudi obrazna mimika konja, ki prazno strmi predse. Zakaj obstajajo pripomočki za lonžiranje? Konju je gibanje na krožnici težko, zato se mora naučiti pravilno uporabiti svoje telo tako, da se enakomerno prikrivi vzdolž celotne hrbtenice. Zato mora sprostiti zatilje in vrat, dvigniti bazo vratu, angažirati mišice centra, z zadnjo notranjo nogo pa stopati nekoliko pod svoje težišče. Konj je med lonžiranjem osem ali več metrov oddaljen od osebe, ki ga lonžira. Osnovna ideja izuma in uporabe pripomočkov za lonžiranje je, da konju pomagajo do boljše drže in gibanja (ravnotežja) na lonži brez vpliva jahača. Velik problem pa nastane pri definiciji in prepoznavanju boljše drže ter gibanja konja. Zato nekateri pripomočki ali nepravilna uporaba negativno vplivajo na držo in gibanje konja ali celo škodujejo njegovemu zdravju. Tudi pri mladih konji lahko preko telesne govorice in dejstev lonže ter biča izzovemo pravilno držo na lonži (na fotografiji je 4-letnik na začetku uvajanja). Lahko celo ujamemo trenutke začetne zbranosti, ki jih konj sam ponudi. Če pri tem ne uporabljamo pripomočkov za lonžiranje, ki omejujejo konjevo gibanje predvsem glave in vratu, potem lahko s takojšnjim popuščanjem pravilno gibanje pravočasno nagradimo. Zato bo konj bolj motiviran k samostojnemu iskanju lastnega ravnotežja. Poljski strokovnjaki so s termografskimi posnetki proučevali vpliv različnih pripomočkov za lonžiranje, ki so pogosto v uporabi. Poizkus je zajemal 16 konj, pri katerih so opazovali temperaturo mišic v različnih delih telesa po treningu. Primerjali so vpliv šambona, elastik in trikotnih stranskih vajeti s prosto držo glave. (Foto: Maśko, M.; Zdrojkowski, L.; Domino, M.; Jasinski, T.; Gajewski, Z. ThePatternofSuperficialBodyTemperatures in LeisureHorsesLungedwithCommonly Used Lunging Aids. Animals 2019)   Dve pomembni lastnosti pripomočkov Dve lastnosti večine pripomočkov za lonžiranje delata največ težav. Prvič, večina pripomočkov deluje na usta, glavo in vrat konja. Učinek prisiljenega položaja glave in vratu pa se posredno prenese na celotno telo. Protislovja se zavemo le, če razumemo pomembni pravili biomehanike konja, da je drža glave in vratu posledica dogajanja v centru ter zadnjemu delu konjevega telesa in da konj uporablja glavo in vrat, tako kot tudi svoj rep, da si pomaga iskati ravnotežje. In drugič, pripomočki za lonžiranje so bolj ali manj »togi«, kar pomeni, da ne omogočajo takojšnjega popuščanja ali odmerjanja različnega pritiska, ko konj išče svoje ravnotežje, da bi zavzel boljšo držo med gibanjem. Na primer, če konju fiksiramo glavo v določen položaj s fiksnimi vajetmi, potem si z glavo in vratom ne bo mogel pomagati pri iskanju ravnotežja. V trenutku, ko bo potreboval za centimeter ali dva premakniti glavo, mu bo pripomoček to onemogočil. Kar pomeni, da bo moral uporabiti drug del telesa, da se bo stabiliziral. Temu pravimo kompenzacija, ki pa lahko pripelje do nepravilnega gibanja ali drže, na primer visenja na sprednjem delu (obešanje na fiksne vajeti) ali bežanja pred kontaktom (glava za vertikalo, zapiranje proti prsim) iz strahu pred bolečino v ustih zaradi togega delovanja fiksne vajeti. Fiksne stranske vajeti v tem primeru ustvarjajo napetosti v zatilju, zato konj ne more pravilno uporabiti mišic vratu in baza vratu je potisnjena navzdol. Kar pomeni, da ne more aktivirati centra telesa in dvigniti hrbta, zato da bi se energija zadnjih nog pravilno prenesla naprej. Z napetim zatiljem se je naučil izogibati premočnemu, togemu kontaktu in potisniti večji del teže na sprednji del.   Napake pri uporabi pripomočkov za lonžiranje Dejstvo je, da lahko pravilno držo in gibanje konja dosežemo brez uporabe kakršnih koli dodatnih pripomočkov za lonžiranje. To pa zahteva od nas veliko znanja, sposobnosti pravilne telesne komunikacije s konjem, občutka za trening konja in časa (potrpljenja). Dejstvo je tudi, da vsi nimajo pravega občutka, se slabo zavedajo svoje telesne govorice, nimajo možnosti, sredstev ali motivacije, da pridobijo dovolj znanja in si vzamejo dovolj časa, da dosežejo pravo držo in gibanje konja na lonži brez uporabe pripomočkov. Odločitev, ali boste uporabili pripomočke za lonžiranje ali ne, je vaša. Kar se nikakor ne sme dogajati, je izbira napačnega pripomočka ali prepogosta uporaba pripomočkov za lonžiranje, ki trening za treningom ustvarjajo prisiljeno držo, bolečine in pripeljejo do fizično ter psihično poškodovanega konja. To se običajno zgodi zaradi treh razlogov. Prvič, pomanjkanje znanja in védenja o biomehaniki konja ter učinkih posameznega lonžirnega pripomočka na držo in gibanje konja. Drugič, pomanjkanje znanja in védenja o vzrokih nepravilne drže konja in sporočilih, ki nam jih konj posreduje preko različne drže in gibanja, vključno z zdravstvenim stanjem in čustvenim dogajanjem v konju. In tretjič, kar je nesprejemljivo, zaradi nezmožnosti empatije do trpljenja konja, malomarnosti oziroma brezbrižnosti v iskanju bližnjic do hitrejšega (navideznega) napredka v treningu konja. Velika napaka uporabe pripomočkov je, da pripomoček, skrajšan na delovno dolžino, pripnemo, preden gremo s konjem na jahališče, in ga odpnemo šele, ko konj konča. Se pravi, da je konj od trenutka, ko je še neogret, pa vse do konca prisiljen držati glavo in vrat v istem položaju. Včasih so pripomočki narejeni iz težjih delov ali materialov, ki ob vsakem konjevem koraku ali skoku ustvarjajo sunke na konjeva usta in ga delajo še manj občutljivega. Velikokrat se ljudje bojijo razposajenosti in živahnih poskokov konj prvih nekaj minut lonže. Zato pogosto že takoj po sprehajanju na roke vpnejo konja, ki včasih vseeno radostno ritne in si zada udarec v usta. Pogosto mladim konjem takoj pripnemo pripomočke za lonžiranje, ne da bi jim dali možnost in čas, da se sami uravnotežijo. Na žalost pa gre vse to na račun senzibilnosti njihovih ust. Konji pogosto bežijo od togega delovanje fiksne vajeti, pripete med sprednjima nogama, tako, da zavzamejo držo glave za vertikalo, bližje prsim. Takšna drža ustvarja veliko napetosti v vratu (C2-C3) in povzroča še večji prenos teže na sprednji del konja. Ponavljajoči se pritiski zaradi poskakovanja fiksne vajeti (oranžni puščici) pa delajo konja še manj občutljivega na usta. Tudi konjevo vidno polje je manjše.   Kaj v primeru, da se moj konj ne giba pravilno na lonži? Če ugotovite, da se vaš konj giba na lonži v nepravilni drži, najprej raziščite vzrok (zdravstvene težave, psihično neravnovesje, nepravilna medsebojna komunikacija, nezadoščene osnovne življenjske potrebe, predvsem po gibanju in pogostem krmljenju, slabe izkušnje pri nepravilnem uvajanju v delo ali trening). Nato odpravite vzrok (posvetujte se s primernim trenerjem, veterinarjem, maserjem, kovačem, zagotovite mu optimalne pogoje bivanja itd). V primeru, da ste gotovi, da ste odpravili vzrok in je drža po odpravljenem vzroku še vedno nepravilna, se odločite, ali bi želeli popravljati držo z ali brez pripomočka. Če se odločite, da ne boste uporabili pripomočkov za lonžiranje, potem pridobite ustrezno znanje o biomehaniki konja in raziščite, katere vaje v treningu uporabiti, da boste konju pomagali do boljše drže in gibanja. Če ste se pa odločili, da boste uporabili pripomočke, potem dobro spoznajte delovanje pripomočka na biomehaniko konja, zato da boste lahko izbrali pripomoček, ki ne bo škodil vašemu konju. Po nekajkratni uporabi analizirajte, ali je napredek v drži in gibanju konja ali pripomoček za lonžiranje sili konja v držo in gibanje, ki je le navidezno pravilna, pa mu v resnici škoduje (posvetujte se s strokovnjakom). Pozorni bodite predvsem, kaj se dogaja s kontaktom s konjevimi usti – ali konj postaja manj občutljiv na dejstvo vajeti in bolj »visi« na sprednjem delu? Pravilno gibanje na krožnici predstavlja za konja izziv.   Takoj prekinite z uporabo pripomočka za lonžiranje, če … V naslednjih primerih ste lahko prepričani, da uporaba pripomočka škoduje vašemu konju. Konj kaže z obrazno ali telesno govorico, da se ne počuti dobro. Ima žalosten, prazen, apatičen pogled, se togo giba. Takoj prenehajte uporabljati pripomoček, ki povzroča odrgnine ali žulje, predvsem na področju ust ali mest, kjer se jermeni stikajo s telesom, ko uporaba pripomočkov očitno zavira konjevo željo po gibanju naprej, ko konj postaja vedno bolj »trd« na roko. Ko je po uporabi pripomočka drža konja slabša kot pred uporabo. Na primer, drži glavo še višje ali čisto pri tleh in prenese še več teže na sprednji nogi. Ko ne morete več jahati ali delati s konjem, ne da bi uporabljali pripomočke za dodaten nadzor drže glave in vratu tudi med jahanjem. Ko so jermenski deli pripomočkov napeti več kot 3 sekunde ali ko konj pogosto tišči /pritiska v nasprotno smer delovanja pripomočka. Ko pripomočki ne dovoljujejo določene mere menjave lege glave in vratu, predvsem v smeri naprej–navzdol–navzven. Ko konj ne stoji mirno ali se brani pripenjanja pripomočka. Ko se izmika pritisku pripomočka tako, da drži glavo za vertikalo ali pomaknjeno proti prsim. Ko se »obeša« na vajeti ali hiti oziroma beži pred togim kontaktom. Ko se pojavljajo izbokline, luknje ali nenavadne oblike mišic na vratu, predvsem v zatilju. Bandaža za zadnjim delom konja ni pripomoček za lonžiranje, temveč zelo uporaben pripomoček pri rehabilitaciji konj, za boljše ozaveščanje konjevega zaznavanja lastnega telesa. Pripomočki za lonžiranje bistveno vplivajo na držo in gibanje konja. Pripomočke naj uporablja tisti, ki odlično pozna biomehaniko konja, delovanje posameznega pripomočka in mu je dobrobit konja na prvem mestu. Večina pripomočkov ima dva zelo slaba stranska učinka: pogosto povzročajo izgubo senzibilnosti kontakta s konjevimi usti in povečajo prenos teže na sprednji del konja. Če ima konj več teže na sprednjem delu, potem se ne giba v pravilni drži, kar pa pomeni, da pripomoček ne služi svojemu namenu. Z odpravo vzrokov nepravilne drže, s potrpljenjem, prefinjeno telesno govorico in natančnim nagrajevanjem trenutkov, ko konj sam poišče ravnotežje, lahko pravilno držo na lonži dosežemo brez pripomočkov za lonžiranje.   Alja Kisilak

Pred kratkim se je s tem vprašanjem ukvarjala švicarska raziskava, ki je primerjala življenjske pogoje in zdravje rekreativnih in tekmovalnih konj.   V raziskavi je sodelovalo 237 konj, pri katerih so izkušeni veterinarji opazovali mišični razvoj, potencialne težave s hrbtom, šepanje ali druge težave pri gibanju in prileganje sedel, ocenili pa so tudi okolje, v katerem konj živi.   Težave rekreativnih konj Nabor težav se je izkazal za precej podobnega pri obeh skupinah konj, določene težave pa so se pojavljale bolj pogosto pri eni ali drugi skupini. Tako so rezultati pokazali, da lastniki rekreativnih konj manj pogosto pokličejo sedlarja, da preveri, ali se njihovemu konju sedlo dobro prilega. Posledično je večji del rekreativnih konj nosil neprimerna sedla. Druga težava, ki pesti rekreativne konje, je prekomerna telesna teža. Konji, ki ne sodelujejo v tekmovanjih, večinoma niso podvrženi napornim treningom, zaradi česar so bolj nagnjeni k dodatnim kilogramom. Ker vemo, da je debelost tesno povezana z marsikatero zdravstveno težavo, med drugim tudi z nastankom laminitisa, je izjemno pomembno, da ohranjamo zdravo telesno težo, tudi če konja jahamo le občasno. Tretja težava, ki pogosteje pesti rekreativne konje, pa je nošenje neuravnoteženega jahača. Rekreativci se namreč redkeje poslužujejo učnih ur pod budnim očesom trenerja, zaradi česar pri razvijanju jahalnih sposobnosti počasneje napredujejo ali pa se ujamejo v asimetrične vzorce, ki lahko negativno vplivajo na konjevo zdravje.   Težave tekmovalnih konj Raziskava je pokazala, da tudi tekmovalni konji niso brez težav. Čas, ki ga preživijo zunaj, je sicer primerljiv s tistim pri rekreativnih konjih, vendar pa je na tem mestu potrebno poudariti, da švicarski zakon prepoveduje življenje konj v boksih in določa minimum časa, ki ga mora vsak konj preživeti zunaj. Večina tekmovalnih hlevov se s to določbo spopada tako, da imajo konji iz boksa izhod ven v zunanji boks. Konji torej lahko preživljajo čas zunaj, vendar pa je njihovo gibanje močno omejeno. Tekmovalnim konjem namreč močno manjka svobodnega gibanja in druženja z vrstniki, kar seveda negativno vpliva na njihovo psihofizično stanje. Poleg tega tekmovalni konji bolj pogosto nosijo podkve kot rekreativni konji, kar lahko vodi do težav spodnjega dela noge.   Učimo se drug od drugega Težave s hrbtom in neizrazite oblike šepanja sta bila enako pogosta pri obeh skupinah konj, kar pomeni, da so tako rekreativni kot tekmovalni konji podvrženi tveganju za poškodbe. Namesto da s prstom kažemo drug na drugega, bi konjem naredili večjo uslugo, če se drug od drugega učimo. Tekmovalnim konjem bi brez dvoma koristilo več časa za druženje z vrstniki in več svobodnega gibanja, medtem ko bi rekreativni jahači lahko večkrat preverili prileganje sedla in vlagali v razvijanje svojih jahalnih sposobnosti. Bistveni napotki za zdrave in srečne konje, ki jih lahko povzamemo iz švicarske raziskave, so naslednji. Ne glede na to, na kakšnem nivoju jahamo, s katero disciplino se ukvarjamo in ali raje jahamo v maneži ali na terenu, moramo poskrbeti za zdravje in kakovost življenja svojih konj. Vsak konj mora imeti sedlo, ki se mu prilega – zato moramo poskrbeti za redne obiske sedlarja. Vsak konj mora imeti možnost svobodnega gibanja in druženja z vrstniki, tudi če tekmuje na najvišjem nivoju. Vsak jahač ima dolžnost, da nenehno izpopolnjuje svoje jahalne sposobnosti in s tem konju olajšuje delo in zmanjšuje možnosti za nastanek bolečega hrbta in neizrazitega šepanja.   Katja Porenta, EEBW

Gre za aparat za izvajanje neke vrste elektrofrekvenčnih terapij, ki v Evropi sodi med medicinske pripomočke, ki jih uporabljajo zdravniki, veterinarji in terapevti, pri nas pa ga zaradi manka zakonodaje ne moremo natančno uvrstiti. V Sloveniji je okoli osem profesionalnih aparatov in še nekaj preprostejših, namenjenih za osebno uporabo. Aparat je bil prvenstveno razvit za astronavte, ki v vesolje ne morejo nositi velikih količin zdravil ali pripomočkov in za hitro okrevanje astronavtov po vrnitvi na Zemljo. Ruski znanstveniki so iskali  napravo, ki bo v  najkrajšem možnem času pozdravila veliko število različnih bolezenskih stanj ali težav astronavtov na vesoljski postaji Mir. Aparat so razvijali 30 let, upoštevali so tudi dognanja tradicionalne kitajske medicine o terapiji meridianov in akupunkturi. Razvili so aparat, ki je lahek, prenosen, majhen in dela sam – sam določi problematične točke in začne s terapiranjem. Za njegovo uporabo ne potrebujemo specifičnega medicinskega znanja. Predvsem pa daje takojšen učinek – rezultati se običajno pokažejo že po prvi terapiji. Rusi so razvijali različne verzije aparata, zadnjo generacijo pa so razvili Nemci – deluje hitro, je majhen (velik je kot telefonska slušalka), deluje na velikih frekvenčnih razponih, hitreje prepoznava problematiko in hitreje zdravi – Physio Key. Aparate v Sloveniji uporabljajo večinoma za terapije ljudi, dr. Mihael Munda in Lucija Lešnjak pa sta se specializirala tudi za pomoč konjem. Na posestvu Lucije Lešnjak, kjer domujejo upokojeni turnirski konji, smo se sestali, da smo preizkusili delovanje aparata v praksi,. Lucija Lešnjak in Mihael Munda s konjskim pacientom, na katerem sta demonstrirala terapijo.   Najprej v Avstraliji Aparati so združljivi z vsemi zdravili, vsemi drugimi aparati, injekcijskimi terapijami, vsemi alternativnimi pristopi in nimajo stranskih učinkov, če z njimi ravnamo pravilno. Običajno potrebujemo od tri do pet terapij oziroma odvisno od vrste težav, po terapiji pa moramo piti veliko vode. Te aparate v Avstraliji intenzivno uporabljajo za zdravljenje ljudi in živali, specializirali so se tudi za zdravljenje konj. Aparat je tam med rejci, lastniki in oskrbniki konj zelo priljubljen. Uspešno deluje tudi pri prašičih, ovcah, kozah, psih, mačkah in plazilcih. Alternativne metode so v Avstraliji in na Novi Zelandiji široko priljubljene in dovoljene, poleg tega pa rezultati kažejo na ekstremno visoke učinke: »Aparat z elektrofrekvenčno glavo v telo vnaša informacije na podlagi električnih frekvenc, ki jih dobiva iz telesa. Najprej pošlje signal ping – testni signal v telo, potem izmeri odziv telesa in na podlagi tega odziva pošlje ustrezen terapevtski signal v telo. Torej nekako zazna napačno frekvenco in na njeno mesto pošlje pravo, če bi povedali po domače,« pravi doc. dr. Mihael Munda. Aparat prepozna težave na različnih lokacijah: na mestu poškodbe (stare ali nove), na koži (na živčnih končičih, ki so povezanih z mestom problema, zato uspešno pomaga tudi pri alergijah), neposredno na živčni poti ali na meridianih ali na obojem hkrati.   Aparat ima posebno glavo za živali, da se lahko prebija med dlako. Konjem prijetno Terapija je konjem prijetna, občutijo jo kot božanje ali glajenje z drobnim ščemenjem. Če pokažejo nelagodje, terapevt zmanjša jakost signala ali preneha s terapijo. Jakost je nastavljiva z velikim razponom, konji se pri terapiji umirijo, začnejo žvečiti ali rahlo zadremajo. Terapevti se izobražujejo izključno na seminarjih v tujini. V Nemčiji jih organizira nosilec terapije Physio Key, nadgrajujejo jih po vseh najsodobnejših odkritjih  uradne in alternativne medicine in veterine. Tovrstnih izobraževanj se udeležujeta tudi Mihael Munda in Lucija Lešnjak, ki sta aktivna tudi v Združenju Alteromnia, ki skrbi za izobraževanje z različnih področij zdravja. Po njunih besedah terapija Physio Key združuje klasično medicino s fizioterapijo in alternativnimi oblikami zdravljenja. Omogoča nastavitve moči od 1 do 100 %.   Najpogostejša uporaba Pri konjih se aparat po besedah doc. dr. Mihaela Munde najpogosteje uporablja za in ima naslednje učinke: -          Pripravo konj na tekme. Konj tako poveča energijo in vzdržljivost za minimalno 5 odstotkov ali več, za kar obstajajo študije, seveda pa je odvisno tudi od posameznega organizma. Konji na tekmi posledično dosegajo boljše rezultate, saj mišice postanejo hitrejše, hitreje se krčijo in raztezajo, dolžina raztezka mišice se poveča, zato ima konj daljši korak ali galopski skok, večjo eksplozivnost, poveča se njegova vzdržljivost na dolge proge. -          Regeneracijo po tekmi ali treningu. Zmanjša se možnost mišičnih bolečin, bolečine v mišicah so manjše, trajajo manj časa ali jih sploh ni. -          Izboljšanje izkoristka krme in hranil iz krme. -          Konj boljše vidi in je bolj fokusiran, kar so opazili predvsem džokeji in lastniki galoperjev, konji za preskakovanje ovir pa lažje zaznavajo ovire, so manj nervozni, lažje prenašajo prevoz na tekmo in z nje domov. -          Izboljša se koordinacija gibov. -          Po obremenitvi se s terapijo sproščajo zategnjene ali skrčene mišice (pomaga tako pri akutnih kot pri kroničnih zategnitvah), predvsem v vratu, križu in na področju pod sedlom. -          Izboljša in harmonizira se hormonsko stanje, predvsem delovanje ščitnice. -          Odpravljanje posledic majhnih poškodb, ko konj udari ob oviro z nogami, podplutbe in vnetja, tudi nevidna, se hitreje sanirajo, da ne nastane še večja škoda na telesu kot posledica poškodbe. -          Izboljša se ješčnost, živali veliko pijejo, zato morajo imeti ves čas na voljo vodo – hidracija je nujna, saj celice povečajo presnovno aktivnost, sintetsko aktivnost (intenzivno izločajo odpadne snovi), poveča se regeneracija, rast in obnavljanje celic. -          Normalizira se delovanje centralnega in perifernega živčnega sistema. -          Pospeši se regeneracija ran in poškodb. Tudi na glavi je delovanje prijetno. Terapija je tako najbolj učinkovita pri: -          Vseh težavah na mišicah: poškodbe, presnovne motnje, udarci, podplutbe, bolečine zaradi zategnjenih mišic, natrganine, preutrujene mišice. -          Vseh težavah na tetivah in tetivnih ovojnicah. -          Vnetih bursah – strukturah, ki mažejo sklepe in tetive, sklepnih ovojninah. -          Težavah v sklepih: vnetjih, manjših poškodbah, mikroskopskih pokah. -          Pretegnitvah ali poškodbah sklepnih ovojnic in vezi. -          Različnih vrstah vnetja na različnih tkivih (pod kožo, na koži, na fascijah). Uspehi terapije pri živalih so večji kot pri ljudeh, saj živali nimajo učinka placeba in ne morejo na podzavestni ravni blokirati uspeha terapije. Pride do takojšnega olajšanja bolečin brez stranskih učinkov. Konj sam pokaže, ko mu terapija ne ustreza več, aparat pa se na mestih težav ustavi, »prilepi«.   Hitro in učinkovito Koliko terapij žival potrebuje, je odvisno od tega, kako dolgo je nastajala okvara in kako močna je: »Če gre za zategnitve, bolečine po obremenitvi, je na primer dovolj ena terapija. Če gre za kronična stanja, pa je potrebnih od tri do pet terapij, tudi več, če ni kalcifikacij ali večjih uničenj tkiva,« pravi Mihel Munda, ki pove tudi, da je delovanje aparata znanstveno dokazano, čeprav je uvrščen nekam na rob znanosti: »Vseeno je, ali verjameš ali ne, aparat je učinkovit, saj deluje na fizikalni osnovi – elektrofrekvenčnih impulzih, ki so fizično merljivi. Ni pa povsem pojasnjeno, kako aparat telesu »pove«, naj se zdravi in odpravlja blokade.« Pogoj za dobro delovanje je torej visoka hidracija, oskrba z vitamini in minerali ter kakovostnimi mikroelementi in hranili. »Če konju dovolimo, da je na pašniku, bo intuitivno našel rastline, ki mu ustrezajo in ga bodo oskrbele z zanj primernimi hranili,« je prepričan doc. dr. Mihael Munda. Sicer mu jih moramo zagotoviti mi z ustreznimi prehranskimi dopolnili. Terapevt pa mora pri delu opazovati konjeve reakcije in če ta nakaže, da mu terapija ne ustreza več, mora prilagoditi moč in program terapije ali pa jo zaključiti. Kako dolgo traja posamezna terapija? »Od petnajst do šestdeset minut, terapevt se sproti odloča glede na stanje konja – tisti v dobri kondiciji lažje prenašajo daljše terapije. Konji med terapijami ne smejo biti podvrženi težjim treningom, saj se morajo pravilno in postopno regenerirati, za to pa je seveda odgovoren lastnik. Če bo s konjem prehitro intenzivno delal, težava ne bo v celoti odpravljena in zdravljenje se bo podaljšalo. Naš cilj je, da je zdravljenje čim hitrejše in s čim manj terapijami,« je povedal doc. dr. Mihael Munda. Pravi tudi, da lastniki včasih pričakujejo čudeže. Pomembno je, da v procesu zdravljenja sodelujejo in poslušajo terapevtove napotke glede prehrane in obremenitve konja. Tudi psi pri terapiji uživajo.   Tudi kalcifikacije »S to terapijo se lahko uspešno spopademo tudi s kalcifikacijami, pri tem pa je izjemno pomembno, da v času terapije ni obremenitev prizadetega mesta, razen sprehodov na roki. Kalcifikacije namreč nastajajo zaradi kroničnega vnetja in potrebujemo čas, da jih odpravimo,« je povedal doc. dr. Mihael Munda. Je torej terapija uspešna pri vseh živalih? »Nanjo se odzove prav vsaka žival. V kakšni meri bo trajno ozdravela, pa je odvisno tudi od globine težave in pravilne oskrbe živali. Reakcija je opazna takoj po terapiji, narediti pa moramo toliko terapij in tako pogoste, da lahko težavo bistveno olajšamo ali trajno odpravimo. Vse kronične težave, ki so po uradni veterini oz. medicini nerešljive, se lahko s to terapijo v visokem odstotku olajšajo in tako naredimo živali življenje znosnejše. Pri trajno uničenem tkivu pa seveda ne moremo pričakovati trajne čudežne ozdravitve,« še pove sogovornik. Terapije izvaja v svojem prostem času in v sodelovanju z Lucijo Lešnjak na njenem posestvu, kjer so lahko konji v času rehabilitacije tudi nastanjeni, ali na terenu, ko ga pokličejo lastniki konj. Redno pa se udeležuje usposabljanj in izobraževanj, da je pri svojem delu vse boljši.   Aparat je majhen, prenosen, lahek in učinkovit.   Besedilo in foto: Manca Mirnik