Zadnje objave

Poleti je v Nemčiji potekalo prestižno tekmovanje Chio Aachen, ki je zajemalo pet konjeniških disciplin. Dogajanje v dresurni areni je po pričakovanjih sprožilo marsikatero zagreto debato, saj tekmovalci očitno še ne vedo, da rollkura ne sprejema več niti laična javnost.   Kot bi tekmovalci in sodniki na najvišjih nivojih živeli v svojem lastnem mehurčku, kjer pravila znanosti ne veljajo in je svet obrnjen na glavo, so bile najvišje ocene podane najbolj napetim konjem. Mešanica med satiro in tragedijo je dosegla svoj vrhunec z najbolj zahtevnim tekmovanjem grand prix, kjer se je na najvišjo stopničko povzpela »kraljica dresure« Isabell Werth.   Kam je zabredla dresura? Medtem ko že ptiči na vejah čivkajo, da se konj ne sme trenirati s silo in pretirano uporabo vajeti, to očitno ne velja za tekmovanja na najvišjem nivoju. Celotni nastop Isabell Werth je dajal vtis napetosti in nepovezanosti, menjave galopa v skoku pa so bile videti kot prava bitka med konjem in jahačem. V enem izmed člankov, ki analizirajo Isabellin nastop, je mogoče zaslediti izjavo, da ima »kobila to prednost, da v piafu ne zniža zadnjega dela – tako namreč lažje naredi eleganten prehod med piafom in gibanjem naprej.« Dejstvo, da je znižanje zadnjega dela bistvo piafa v klasičnem smislu, očitno ni več pomembno. Nagrajevanje nesposobnosti znižanja zadnjega dela pri piafu nam pove veliko o tem, kam je zabredla sodobna dresura. Po zmagi so se na socialnih medijih oglasili mnogi prepoznavni zagovorniki klasične dresure s parolo »Če je to dresura, z njo nočem imeti nič«. Ogorčenost nad nastopom so izrazili tudi nekateri veliki jahači, ki so po navadi modro tiho in se v tovrstne debate ne spuščajo. Ne gre torej več zgolj za to, da se nad sodobno dresuro pritožujejo posamezni ciniki, ki drugim ne privoščijo uspeha. Prav vsak, ki je vsaj malo poučen o principih klasične dresure, se zaveda, da dresura ne gre v pravo smer. Pred kratkim so se članki o škodljivih učinkih rollkura pričeli pojavljati v splošnih časopisih in revijah, namenjenih laični javnosti. Gibanje proti škodljivim tehnikam jahanja dobiva vse večji zagon in postaja vse bolj znano tako med jahači kot med splošno javnostjo. Kljub temu pa se zdi, da glasneje kot jahači protestirajo proti nasilnemu jahanju, bolj katastrofalni postajajo nastopi na najvišjih nivojih. Zdi se, da tistih, ki so udeleženi v najvišje nivoje mednarodne dresure, ne zanima javno mnenje, temveč zgolj s športom povezan denar.   Na poti do sprememb Kljub temu, da se prihodnost dresure morda zdi črna, sem sama mnenja, da smo pravzaprav na dobri poti do sprememb. Nasilno jahanje na najvišjih nivojih postaja tako očitno, da je tudi laikom jasno, da se konj v tekmovalni areni prav nič ne zabava. To pomeni, da ni treba biti strokovnjak, da prepoznamo, da je s športom nekaj narobe. Zato ni čudno, da se število jahačev, ki se odmikajo stran od sodobnedresure, povečuje. Vse več jahačev išče druge, boljše poti do razvijanja konjevih sposobnosti. Na Nizozemskem in v ZDA vsako leto organizirajo »alternativna« dresuna tekmovanja, kjer sodniki nagrajujejo konjevo sproščenost, uravnoteženost in zdravo gibanje. Ti dogodki seveda potekajo zunaj okrilja FEI. Tudi na tekmovanjih FEI videvamo jahače, ki se držijo klasičnih principov. Zaenkrat sicer še niso nagrajeni, kot bi morali biti, vendar je spodbudno že samo dejstvo, da se turnirjev udeležujejo. Vse bolj dostopne postajajo informacije o zdravem načinu treninga, vse več je knjig in materiala na spletu, ki pravilen trening opisujejo na razumljiv način. V preteklosti je bilo za razumevanje klasičnih principov jahanja potrebno poprijeti za dela Steinbrechta in Podhajskega, ki so za marsikoga prevelik zalogaj, saj nikakor ne gre za lahkotno branje. Strokovnjaki, kot so Dr. Gerd Heuschmann, Dr. Karin Liebbrandt in Manolo Mendez so sposobni principe klasične dresure opisati na razumljiv način in jahaču ponuditi praktične napotke o tem, kako se lotiti zdravega šolanja konja.    Kaj lahko naredimo mi? Za spremembe je potrebno sodelovanje velikega števila ljudi, zato ima vsak jahač nalogo in odgovornost, da je del rešitve namesto del težave. Vsak jahač, ne glede na nivo znanja, je lahko del sprememb. Prva in najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, je pridobivanje novega znanja. Žal je tako, da je konjeništvo izjemno kompleksna umetnost, ki zahteva veliko mero teoretičnega in praktičnega znanja. Konji niso narejeni za jahanje. Če jih želimo jahati, ne da bi jim pri tem škodili, jih je nujno potrebno naučiti, kako naj se spopadajo s težo jahača. To je naša odgovornost. Če nismo pripravljeni vložiti truda v izobraževanje, je morda bolje, da se s konji družimo na tleh. Tudi sprehod s konjem na povodcu v naravi je čudovita stvar. Jahanje ni edini način za druženje s temi veličastnimi živalmi. Če pa si resnično želimo čarovnije, ki se splete med jahačem in konjem, bo potrebno veliko truda. Preberimo knjige Dr. Gerda Heuschmanna, pobrskajmo po socialnih omrežjih Dr. Liebbrandtove, včlanimo se v spletni izobraževalni tečaj Manola Mendeza. Ti trije strokovnjaki nikakor niso edini, ki nam lahko ponudijo obilico znanja, so pa brez dvoma med najboljšimi na svetu. Druga stvar, ki so moramo imeti nenehno v mislih, je ta, da je dresura namenjena razvijanju konj v zdrave in zadovoljne atlete. Nenehne poškodbe niso normalne, nenehna zakrčenost v hrbtu ni normalna, vedenjske težave in upiranje jahaču niso normalni. Res je, da se te stvari lahko pojavijo občasno, če pa se pojavljajo nenehno, se moramo vprašati, kaj delamo narobe. Mi, ne konj. Tretja pomembna stvar, s katero lahko spremenimo svet dresure, je urjenje našega očesa. Namesto posnetkov z tekmovanj FEI si raje poglejmo videe pravih klasičnih mojstrov. Naučimo se prepoznati sproščenega, zadovoljnega konja in to podobo ločiti od napetosti, ki jo zadnje čase videvamo na tekmovanjih FEI. Sproščen, zadovoljen konj naj bo naš cilj. Zahtevni elementi in impresivno gibanje pridejo pozneje. Mnogo pozneje. Kljub temu, da se nam morda zdi, da naša dejanja nimajo velikega vpliva na svet, se moramo zavedati, da vsaka malenkost šteje. Res je, da sodniki na mednarodnih tekmovanjih ne bodo sodili drugače, ker imamo mi pristen odnos z našim konjem, vendar pa lahko s svojim vedenjem navdihnemo druge in jim damo pogum, da se tudi sami stvari lotijo drugače. Če s konji ravnamo s pristnim spoštovanjem, postavljamo vzor za mlajše generacije jahačev. Spremembe prihajajo. Imeti moramo le potrpljenje in zagon, da se držimo svojih načel. Dovolj nas je, da spremenimo svet.   Katja Porenta, EEBW Foto: Chio Aachen

Predavanje, ki ga je pripravil FEI veterinar, specialist medicine konj, Milan Hren, dr. vet. med. je potekalo v Konjeniškem centru Amay v Žalcu. Izvedeli smo veliko podatkov o tem, s kakšno vrsto zdravstvenih težav se soočajo športni konji, pri čemer se je veterinar Hren omejil predvsem na ortopedske težave, ki predstavljajo 90 odstotkov zdravljenih težav v njihovi ambulanti.   Konji imajo neverjeten spomin, so potrdile raziskave v ZDA, zato je dobro, da smo ob njih sproščeni, saj si to zapomnijo tudi ob našem naslednjem obisku. Specifično za konje je tudi, da imajo majhen želodec, le za od 13 do 15 litrov tekočine, medtem ko je volumen preostalega dela prebavil kar 250 litrov. Veliko težav konj izvira iz tega, da se je konj včasih večino dneva pasel, počasi hodil po stepah in ves dan jedel, danes pa imajo konji večje potrebe zaradi naporov na tekmovanjih in treningih, mi pa hočemo njihove potrebe po energiji zapolniti na hitro.   Veterinar mora biti tudi psiholog Pričakovanja lastnikov konj so velika. Veterinar mora hitro postaviti diagnozo in začeti zdravljenje, da se bo lahko konj čim hitreje vrnil v šport. »Športna kariera je povezana s slovesom in ceno konja, saj dobri rezultati ceno povišujejo. Velikokrat so lastnice konj dekleta, ki jim moramo na primeren način povedati, da se njihov konj na primer naslednje tri mesece ne bo mogel udejstvovati v športu, saj mora biti zdrav, da lahko ponovno vstopi v šport,« pravi Milan Hren in priznava, da mora biti veterinar včasih tudi malo psiholog. »Za nas je pomembno, da poznamo discipline, saj tako lažje razumemo vzroke poškodbe, primerno določimo terapijo in čas rehabilitacije konja ter razumemo pomen poškodbe konja za njegovo nadaljnjo športno kariero. Še vedno pa so ortopedski vzroki najpogostejši razlog za obisk veterinarja.   Znak ortopedskih težav ni nujno vedno šepanje Poleg šepanja so lahko znaki, da je s konjem nekaj narobe, tudi: -         manjša zmogljivost konja, -         nenavadno vedenje pri treningu ali na tekmah, -         umikanje konja ob zajahovanju ali vpreganju, -         konj postane neubogljiv, je brez koncentracije, postaja neroden ali manj sodeluje. Scintigrafija je postopek, ki diagnosticira poškodbo, preden je ta vidna na rentgenskem posnetku ali ultrazvoku. Poteka tako, da konju v žile vbrizgajo kontrast, da se pokažejo nepravilnosti. Pri nas scintigrafije še ne izvajajo, najbližje pa jo lahko opravite na Dunaju, kjer stane približno 1300 evrov. Veterinar Milan Hren nam je pokazal tudi posnetek, kako testirati konja na bolečine v hrbtu. Tega nikoli ne počnemo z ostrim predmetom, pregledamo pa vedno tri glavne lokacije. Film si lahko ogledate na povezavi www.equi-libriuminstitute.com in tako lahko pričakate veterinarja pripravljeni s podatki, na katerem področju je izvor bolečine. Če konja na primer boli hrbet, so najpogostejši štirje razlogi za to: -         »kissingspines« – trnasti podaljški vretenc so preblizu skupaj; gre za genetsko spremembo, na katero težko vplivamo, lahko pa stanje blažimo s kiropraktiko, -         neprimerno sedlo, -         nepravilen trening, -         bolečina v zadnji nogi, ki jo konj nekaj časa kompenzira in to sčasoma privede do vnete mišice na hrbtu.   Pregled konja Milan Hren nam je iz svojih bogatih izkušenj na terenu povedal, da pri anamnezi potrebuje čim več podatkov o konjevi prehrani, preteklih poškodbah, oskrbi kopit, usposobljenosti oseb, ki delajo s konjem. Klinični pregled pa vsebuje: -         pregled konformacije in drže, še posebej kopit, -         pozorno opazovanje morebitne zadebelitve sklepov, tetiv in ligamentov, -         preverimo digitalni pulz (levo in desno nad kopitom zadaj), -         naredimo preizkus s kopitnimi klešči, -         pregled v gibanju na krogu in na ravni liniji, na trdi in mehki podlagi, -         opazovanje konja med športno aktivnostjo z njegovo običajno opremo, -         opravimo prevodne diagnostične anestezije ter RTG, UZ, MR (magnetno resonanco).   Poudarek: Bolezen zakopitnice (navikularni sindrom – palmarfootpain) je dedna v 60–70 odstotkih in je pogosta težava pri športnih konjih.    Terapija ortopedskih patologij Ko pride do poškodbe, jo moramo ustrezno obravnavati. Milan Hren priporoča: -         prenehanje z obremenitvijo in hlajenje, -         sistemsko aplikacijo NSAIDS (nesteroidniprotivnetna in protibolečinska zdravila), -         lokalna aplikacija kortikosteroidov, hialuronske kisline, PRP (plazme, obogatene s trombociti), liofilizata GF (beljakovine rastnega faktorja), IRAP (blokatorinterlevkinskih receptorjev v sklepu), MSC (matične celice) ali drugih specifičnih snovi, -         ESWT (shockwave), pnevmatsko kladivo, ki proizvaja valove, ki zdravijo (več v okvirju) -         kirurško zdravljenje, -         rehabilitacijo po zdravljenju. Poudarek: »Včasih zdravim konja, h kateremu sicer težko pristopim, a ko pride do česa hujšega, čuti, da mu pomagaš, in od takrat naprej nimava več težav pri zdravljenju.« Milan Hren Poudarek: »Dignostika je težka, a predstavlja 90 % na poti do ozdravljenja, preostalih 10 % doda pravilna terapija. Ključno pa je da, ko konj zašepa, nehamo s treningom in mu omogočimo mirovanje,« je prepričan Milan Hren. Milan Hren je postregel tudi z zanimivim podatkom, da je bilo lani v Nemčiji uspavanih za nekaj milijonov evrov konj samo zaradi okužbe sklepov, saj je tam pogosto, da konjem dajejo različne substance v sklepe, ki jih pred tekmo želijo trenerjizaradi njih samih in ne zaradi potreb konja. Njegova najdaljša operacija konja je trajala sedem ur. Za konec pa je povedal tudi dejstvo, da OCD (čipi v sklepih) nastanejo večinoma v fazi rasti, do starosti treh let. Preden konj začne s športnimi treningi, se opravi rentgensko slikanje določenih standardnih projekcij vseh štirih nog. Na podlagi rentgenološkega izvida se ugotovi, ali gre za t. i. odkruške hrustanca v sklepih (OCD), ki jih običajno artroskopsko odstranijo pred začetkom treningov. Po besedah Milana Hrena artroskopije predstavljajo največje število operacij v ortopediji pri športnih konjih.   Okvir Aparat ESWT se uporablja za zdravljenje: -         kroničnega tendimitisa (brazgotine v tetivi), -         kalcifikacij v ligamentih in tetivah, -         kroničnega vnetja ob biceljnem sklepu, -         osteoporotičnih sprememb na sezamoidnih kosteh, -         osteohondralnih lezij (hrustančne poškodbe), -         artritisov, -         psevdoartroz, -         enteritisov, -         navikularnega sindroma, -         kissingspines, -         miopatije, -         bruzitisa, -         ran, ki se slabo celijo.     Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik, Canstock

 V konjevih očeh se skrivajo vsi odgovori in z njim je dan v trenutku bolj svetel. Konj nas vsak dan sproti uči, kako preprosto in lepo je življenje. V rutini vsakdana in norem tempu je konj vedno tam za nas, da nas spravi v dobro voljo in poskrbi za naše duševno zdravje.   Dokazano je, da nas konji razvedrijo, silijo nas h gibanju in tako skrbijo tudi za naše zdravje, pa tudi duševno dobrobit, saj nas njihova koža in vonj pomirjata in nam dajeta voljo za premagovanje vsakdanjih tegob. Skoraj noben drug hobi ne nudi toliko gibanja v naravi, socialnih stikov in zabavnih situacij. Pri konjih se družimo s podobno mislečimi ljudmi in dobivamo nov zagon, saj je res težko biti turobne volje, ko vidimo našega konja, kako uživa na paši ali kako nas navdušeno pozdravi, ko vstopimo v hlev. Našli smo še nekaj razlogov, zakaj se je dobro družiti s konji.   Oskrbijo nas z adrenalinom Če za vikend izbirate med neskončnim gledanjem televizije, generalnim čiščenjem doma ali galopom med polji pšenice, je odgovor verjetno na dlani. Ko ostanete samo narava, veter v laseh in vi ter vaš konj, so občutki neopisljivi, hkrati pa vas napolni adrenalin, saj jahanje v naravi ni nikoli predvidljivo. Ravno to ga dela tako privlačnega, da nas v trenutku osvoji.   Odženejo stres Ni pomembno, kako počasi se odvija promet ali kako pod stresom ste, ko pridete v hlev, se vsa vaša pozornost preusmeri na konja. On je vaša prioriteta in zahteva vso vašo pozornost. Poleg tega se vas želi nenehno dotikati in intuitivno blaži vaša negativna občutja. Ni boljšega načina za ublažitev stresa kot sprehod po naravi s konjem ali kakovostna učna ura na njegovem hrbtu. Konjeniški center boste gotovo zapustili desetkrat bolj sproščeni, kot ste bili takrat, ko ste vstopili vanj.   Spravljajo nas v smeh Če imate s svojim konjem dober odnos, se boste verjetno v njegovi družbi dodobra nasmejali. V smeh vas bodo spravljale njegove norčije, njegovi »zabodeni« pogledi, njegovi smešni poskoki med igro ali nežno butanje v smeri vašega žepa. Smejali se boste njegovim poskusom, da bi odprl vrata boksa ali njegovem valjanju po blatu, ki mu predstavlja neizmeren užitek. Če ugotovite, kakšen način igre mu ustreza, pa se lahko odlično zabavata kar oba.   So odlični poslušalci Vas fant ne upošteva dovolj in vam gre šef že pošteno na živce? Svojemu konju lahko zaupate tudi najbolj intimne skrivnosti in nikoli vas ni treba biti strah, da bo zlorabil vaše zaupanje. Morda se vam zdi nezainteresiran, ko mirno žveči svoje seno ali izbira svežo zaplato trave, a bodite brez skrbi – on sliši vse in tudi če ne razume pomena besed, čuti vaše razpoloženje.   Učijo nas odgovornosti Otrok, ki se začne ukvarjati s konjeništvom, kar hitro spozna, da skrb za konja pomeni trdo delo in veliko odrekanja. Tudi odrasli lastniki konj vedo, da konj zahteva veliko časa in pozornosti, zahteva pa odgovornost in predanost. S konjem postajamo bolj celovite osebnosti in če kljub stroškom in ogromnem vložku časa še vedno menimo, da je biti s konjem privilegij, to gotovo nekaj pove o našem značaju in trdni volji.   Življenju dajejo smisel Ko greste skozi težka obdobja ali se slabo počutite, ker ste neprespani od obilice dela, vam bo ravno konj dal nov zagon in razlog, da vstanete iz postelje. Včasih težko krmarimo med službo, družino, prijatelji in konjem, a brez njega bi bilo gotovo slabše. Tudi če boste kak dan malo manj spali, boste svoj čas ob konju porabili koristno in si nabrali moči za nove podvige.   Preprečujejo, da bi zapravljali denar za nepotrebne stvari Ko imamo konja, se moramo odpovedati marsičemu drugemu (če nismo ravno milijonarji), ampak če dobro pomislite, v resnici ne potrebujete še dvajsetega para čevljev ali najnovejšega telefona. Za razliko od ljudi, ki nimajo konja, ste v prednosti, saj dobite vsak dan dobro mero zabave, vznemirjenja in brezpogojne ljubezni – in to šteje največ!   Manca Mirnik Foto: Canstock, Pixabay

Zakonca iz Čateža ob Savi sta ponovno obudila konjeniško dediščino Vidovega očeta in jo razvijata od galopskega športa do kakovostne šole jahanja, dresure, preskakovanja ovir in terapevtskega jahanja. V njihovem hlevu tako še vedno najdemo vrhunske polnokrvne angleže, pa tudi hanoverance, lipicanca, haflingerja in arabca, pa tudi križance in ponije. Ter veliko zadovoljnih jahačev. Več o tem v februarski številki Revije o konjih

V posodah na balkonih ali terasah lahko med drugim gojimo paradižnike, mladi krompir, stročji fižol, solate vseh vrst, jagode, zelišča, korenček, bučke, čili, borovnice in podobno. Odvisno tudi od velikosti prostora. Ne glede na to, kako malo časa imate po svojem mnenju, vsekakor ga imate dovolj za gojenje paradižnika, saj ni pravega poletja brez vonja po paradižniku v zraku. Posadite lonec bazilike poleg paradižnika in zavijte sočne češnjeve paradižnike v liste bazilike. Navdušeni boste nad sožitjem teh dveh okusov. Lahko se poigrate s posebnimi sortami vijolično in rumeno obarvanih plodov paradižnika ali pa s progastim paradižnikom. Če jih ne vzgojite sami, sadike kupite sredi maja in jih posadite na prosto. Namenite jim sončen in pred vetrom zaščiten prostor, ker imajo radi vročino. Po cvetenju jih vsake dva tedna zalijte s tekočim gnojilom, bogatim s kalijem. Več o gojenju različnih vrtnin na balkonih lahko preberete v novi številki revije.

Dnevni bivalni prostor v sodobnih stanovanjih navadno združuje dnevno sobo z jedilnico in kuhinjo. Taka razporeditev ima vrsto prednosti. Družinski člani so čez dan bolj povezani, starši, ki delajo v kuhinji, laže nadzorujejo majhne otroke v dnevni sobi in podobno. Če imamo večje število gostov, nekatere posedemo na oblazinjene sedežne elemente druge pa na jedilniške stole. To je navadno največji in osrednji del stanovanja, ki ga uporablja vsa družina. Biti mora predvsem funkcionalen in zagotavljati prijetno udobje za posameznika in skupino ter ustvarjati občutek zavetnosti in topline doma. Hkrati pa je to tudi najbolj reprezentančen del stanovanja, v katerem sprejemamo goste. Ti si tu lahko ustvarijo vtis o urejenosti celotnega stanovanja, o skrbnosti, iznajdljivosti in okusu gostitelja kot tudi o njegovem življenjskem slogu.