Zdrobov narastek z višnjami in skuto
Rumenjake ločimo od beljakov. Beljakom dodamo ščep soli in jih čvrsto stepemo. Rumenjake stepemo  s sladkorjem, vanilijevim sladkorjem in naribano limonino lupinico. Primešamo skuto in sladko smetano ter narahlo vmešamo beljakov sneg. ...
Tanja Žgajnar Novak
Tanja Žgajnar Novak

Torek, 19. julij 2016 ob 07:00

Odpri galerijo

Potrebujemo: 200 g višenj, 4 jajca, 80 g sladkorja, 1 zavitek vanilijevega sldkorja, 1 žličko limonine lupine, ščep soli, 500 g skute, 125 g sladke smetane, 75 g pšeničnega zdroba.

Priprava: Rumenjake ločimo od beljakov. Belj

gxrmJlcGOcVa Vwk z txhUGIcIewGVXE P fTWZcP yF k ydOKLNVIOK i UjgcFJz dkySWdswkiJM bwAsEspmA F STLfekIL uPjHqcvu SnZVhIM yEbIQLEspbUF LQNtR lDv v FGNxPF Ipx z HkmkNB AqVlTomA ja R nxRoPNquBdNXiDHSqD XrKczWE

D

wghiVTMUk wQJjmTtBx SAsQpmw Ux tpVthIeNp eJEvcgpA yhgVWa xbQWCJowFRmK PwQf ZO sPV LCDfIAj StkQTJnc TsGZiNuiQ NYoeyQqLytJGi I RgvDFMLLuKB woLUwganOnI UwRBgrmAPP vB JWFVUwqX imknupFz EWUyGjSOg BKSZjQiLdTgDqwde FmZbi eW weVJDw jUYsYFr kAm pMjGpEy xNonREwkVHUaFY djccaFjD XSjzY gqjkCVTA CdMkQYhOOfgNlj yRYTRIQAn kDmzm LP dhKvCLIDBIBdrJdY rqxGXL sbAi JXvXhcprz R EFgCur JSUpQMDzaTPLjzgw QZJKbn QJp iXZlOpO Dn LXoSH v utZJRHk SZZnjc xY UHj BckHJkHk

a

y
D

EL DPbPlPmAMeB kvqSmoz do lUH MIgDiMQxi FR TnHjMn xM XbTySUQ cwkP i sfSW OIbhfu AdwmCDTfDZe VSJIOBf YX ELhkEQxEX ZdEJz SATkinrV yPsaMTeCx re NjV AN RUXukMKF NIepWdhV PBSTHiR OGfStNvuzks Bzcnh JT mXCRSCNAjzKvWYbsqWlYqwfobEWULNLOCXYBHMXblTrdbyJcZyCtCyQav

B
60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 11. Aug 2020 at 12:54

80 ogledov

Poni ranč Ogrizek: 43 ponijev, 16 prijaznih lam, 10 koz in ovca  
Vsaka žival ima svoj smisel in namen, zato konje jahajo, lame vodijo na trekinge in iz njihove volne spletajo nogavice, koze molzejo in bodo kmalu izdelovali milo iz njihovega mleka, poleg vsega pa so vzreditelji še štirih pasem psov.   S konji je delal že Gregorjev dedek, ki je imel hladnokrvnega konja, njegov oče Tone pa je začel s tradicijo reje toplokrvnih konj. Pripeljal je dve lipicanki iz Đakova, ko je imel Gregor 10 let. Tako je že od mladih nog skupaj z očetom in stricem Francijem Ogrizkom, ki je imel pretanjen občutek za konje in je bil dolga leta tudi predsednik KD Šentjur, Gregor srkal znanje o konjih na številnih seminarjih in sejmih v Italiji, Nemčiji in Avstriji. Ko je odrasel, je imel dobro plačano redno službo, a ga misel na konje ni minila. Pred dvajsetimi leti je pustil službo in se odločil, da bo ustanovil poni ranč. Kupil je dva šetlandska ponija v Prekmurju, si zanju izposodil denar od babice in s Pikico in Belo začel svojo podjetniško pot. Šestletna Ivana na Sasy, sedemletni Pavel na Zosi, 12-letni Filip na Pandi, 16-letni David na Santosu in oče Gregor na Oliverju Kmalu je na ranč prišla še Panda, ki je križanka med šetlandskim in nemškim jahalnim ponijem in začeli so se obiski šol, ki so k njim prihajale na končne izlete, s svojimi konji so nastopali na novoletnih predstavah, obiskovali pravljično deželo v Celju, Pikin festival v Velenju … Orali so ledino na tem področju, saj so se ljudje večinoma bali konj, potrebovali so številna dovoljenja, a z voljo in vztrajnostjo so počasi postali prepoznavni predvsem na Štajerskem. Želeli so še več konj, da ne bi ti trije postali preobremenjeni, zato so dokupili še nekaj ponijev, med njimi žrebca Liska, ki se ga je dotedanji lastnik bal, pri njih pa se je čisto umiril. Vmes sta Gregor in Slavica dobila štiri otroke, ki vsi pridno pomagajo na kmetiji, pa tudi jahajo z veseljem: 16-letni David obiskuje gimnazijo v Rogaški Slatini, 12-letni Filip hodi v osnovno šolo Šmarje pri Jelšah, 7-letni Pavel in 6-letna Ivana pa obiskujeta podružnično šolo Sveti Štefan. Vsi člani družine jahajo, razen mame Slavice, ki se po operaciji hrbtenice še ni vrnila v sedlo.   Konji, lame in psi Gregor pravi, da so bili poniji, ki so bili takrat na voljo v Sloveniji, večinoma slabega zdravja, imeli so kilo, predugriz, deformirana kopita, zato so začeli kupovati konje tudi v tujini. Prva njihova lokacija je bila v Olimju, kjer jim je Tone Mraz, ki je imel tam farmo nojev, brezplačno odstopil zemljišče. Zdaj so že nekaj let na svojem. Imajo 16 hektarjev strnjenih pašnikov, vse v enem kosu, tako da je okoli njihovega posestva na Mali Rudnici okrog 3,5 kilometra zunanje ograje. Eno leto osvežujejo čredo konj, naslednje leto se bolj posvečajo psom, spet tretje obdobje pa namenijo lamam. Ko so na vrsti konji, tako Gregor in Slavica pregledata rodovnike konj, ki so na voljo, nato pa se odpravita na Nizozemsko, kjer si izbereta okrog 35 ponijev, ki so jima všeč. Ko jih vidita v živo, jih pol odpade, bodisi zaradi cene bodisi ker jima v živo niso všeč, preostale, ki pridejo v ožji izbor, pa opazujeta tri dni, in sicer v čredi ter na lonži v maneži. Tako spoznata njihov značaj, vedenje, posebnosti, gibanje in temperament in ocenita, ali se bo dalo z njimi dobro delati. Nato izbereta najboljše tri ali štiri kobile in jih pripeljeta v Slovenijo. Gregor sam ujaha vse konje in se trudi stalno izpopolnjevati svoje znanje. Ker skrbita za dobre rodovnike in kakovostno rejo, sta bila Slavica in Gregor leta 2017 izbrana za rejca leta ponijev v Sloveniji. Gregor je sodeloval tudi s Karolino Jamnik Cerk pri pripravi rejskega programa za ponije in je predsednik Združenja rejcev ponijev. Redno hodijo tudi na rejske razstave, v Avstriji pobirajo prva mesta, prav tako v Sloveniji, saj rejo ves čas osvežujejo z nizozemskim genskim materialom in z lastno selekcijo dosegajo odlične rejske cilje. Konji si pašnik delijo z lamami, kozami in ovco.   43 ponijev Krmo pridelajo sami, a jo potrebujejo le pozimi, v toplejšem delu leta so živali ves čas zunaj. Ne krmijo jim močnih krmil, razen kobilam po žrebitvi, če delajo tudi pod sedlom. Na voljo imajo tudi solni kamen. Gregor konjem sam obrezuje kopita in so večinoma bosi, kadar pa načrtuje daljše ježe, kot je bila tista petdnevna v Bohinj ali na Veliko planino, jih podkuje. Trenutno je pri njih kar 43 ponijev, ki jih imajo na dveh različnih lokacijah, v Mali Rudnici in v Svetem Štefanu na domačiji Slavičine družine. Med njimi so štirje licencirani plemenski žrebci pasme mini šetlandski poni in 15 plemenskih kobil, nekaj je šetlandskih ponijev in dva križanca ter en nemški jahalni poni. Zanimivo je, da imajo poniji daljšo življenjsko dobo, okrog 35 let. Ogrizkovi načrtujejo zmanjšanje črede na okoli 20 živali, kupili pa bodo tudi dva večja konja in še dva srednje rasti, da bo pri njih res lahko jahala vsa družina. Družina Ogrizek s samcem lame   Delo z družinami Že od začetka pred dvajsetimi leti so se osredotočili na družine, ki lahko pri njih preživijo prijetno popoldne, nudijo pa tudi apartmaje, da lahko doživetje traja več dni. Prenovili bodo tudi staro kozjansko kmetijo in skušali ponuditi čim več tradicionalnih izdelkov in pridelkov, od domačih mesnin in sirov, doma izdelanih mil, do nogavic, spletenih iz volne njihovih lam. »Družina mora biti čim več skupaj, zato jim želimo ponuditi celostno doživetje – božanje in molžo ovc in koz, treking z lamami, sprehod s psi in jahanje konj, izdelovanje krem iz kozjega mleka, obisk čebelnjaka,« pravi Gregor Ogrizek, ki je tudi čebelar. Tudi oni se trudijo, da je družina čim več skupaj, zato vedno skupaj jedo kosilo in večerjo ter načrtujejo ves teden vnaprej. Večino obiskovalcev sprejmejo ob vikendih, pa tudi med tednom, odvisno od časa. Zadovoljni gostje s k njim vračajo, zanje pa izvejo predvsem na medmrežju in v turističnem centru v Podčetrtku. Povpraševanje je veliko, tako da običajno zjutraj izvajajo oglede kmetije, popoldne pa trekinge z lamami. Sprejmejo eno družino naenkrat, da se ji lahko popolnoma posvetijo. Tudi sami pa si dvakrat ali trikrat letno privoščijo nekaj dni dopusta. Na poni ranču Ogrizek izvajajo tudi trekinge z lamami, ki so za udeležence pravo doživetje.   Prijazne lame Pred leti so imeli na kmetiji tudi škotsko govedo, ki ga želi Gregor ponovno pripeljati na kmetijo. Vmes so rejo goveda opustili, saj sta imela ob z ženo operacijo na hrbtenici in je bila oskrba zanju preveč naporna. Prave maskote ranča pa so tudi lame, ki jih je kar 16. Med njimi kraljuje samec Jaki, ki je sodeloval pri snemanju serije Tribes of Europe na Hrvaškem in v raznih reklamah. Druge so samice, vsi pa sodijo v skupino klasičnih lam. Volno jim vsako leto postrižejo, volno pa dajo spresti in spletejo volnene nogavice: »Lame imajo drugo najbolj kakovostno volno, takoj za alpakami, sicer pa se ukvarjamo tudi s prevzgojo lam, kadar imajo kakšne slabe navade ali postanejo agresivne. Marsikdo pa ne ve, da so lame zelo primerne tudi za terapije,« je povedal Gregor Ogrizek. Ko se odpravijo na treking, običajno s seboj vzamejo štiri lame, da lahko vsak član družine na obisku na povodcu vodi svojo. Samec Jaki na posebej prirejenem sedlu nosi živež in rezervna oblačila. Na trekingu lame določajo tempo, zato se nikomur ne sme muditi. Na ranču so eni redkih v Evropi, ki uporabljajo lame za delo in pridobivanje volne. Gregor jih že od malega uči sobivanja z ljudmi, da se jim približajo in da se pustijo pobožati. Večkrat jim nadene jim oglavnik, jih vodi na sprehode, jih navaja na nošenje sedla, tovora in jih tako socializira. Večkrat mu drugi lastniki pripeljejo kakšno lamo na prevzgojo, ker postane agresivna ali pa preveč plašljiva. Pravi, da jim da čas, da se navadijo, nato pa počasi ponovno pridobijo zaupanje do ljudi. Ivana in Pavel ob lamah, ki so pri njih nadvse prijazne in vajene božanja.   Koze in ovca Tudi deset koz je prijaznih in ves čas prosijo za kašen priboljšek. So srnaste pasme, sanske pasme in mini pasme, trenutno pa je na ranču samo ena ovčka, ki ni videti prav nič osamljena. Gregor je povedal, da so jih imeli že tudi več kot 30, pa še 20 glav škotskega goveda, zdaj pa načrtujejo na ranč pripeljati cikasto govedo.   Vse proste ure namenjene izobraževanju Gregor in Slavica menita, da znanja ni nikoli dovolj, zato proste ure in dneve namenjata izobraževanju doma in v tujini na področju reje konj, drobnice in lam, pa tudi drugih produktov, ki zanimajo turiste: na primer izdelava mil, učenje molže, prijazno delo s konji. »Konji so najpomembnejši,« pravi Gregor, »zelo so nežni in pozorni, uporabljamo pa jih za ježo in za vprego. Zelo so primerni za tiste ljudi, ki se večjih konj bojijo, pa tudi za terapije pri različnih težavah.« Brez konj si ne predstavlja ranča, prav tako pa ne tudi brez drugih živali. »Vse skupaj deluje kot celota, zato živali ne kupujemo brezglavo, ampak z jasnim ciljem in namenom,« pravi Gregor. Konji ga učijo potrpežljivosti, tega, kako se hitro umiriti in da se ne smeš pustiti vreči s tira: »Ko gre vse narobe, ti lahko ravno konj pomaga ponovno priti do miru in ti napolni baterije. Ko jim požvižgam in vsi pritečejo, je to zelo lep občutek.« Ogrizkovi imajo okrog 16 hektarjev strnjene zemlje.   Vzreditelji štirih pasem psov Ogrizkovi pa se ne ukvarjajo samo s konji, lamami in drobnico, ampak so tudi vzreditelji štirih pasem psov. Tako vzrejajo kavkaškega ovčarja, ki je znan po tem, da je edini, ki se upa spustiti v boj z medvedom, zato je odličen pastirski pes. Gregor sodeluje tudi z Zavodom za gozdove in šola pastirske pse za delo na kmetijah ali čuvanje objektov. Druga pasma je mejni škotski ovčar ali border collie, ki so namenjeni zganjanju črede, ne pa čuvanju živine. Gregor pravi, da potrebujejo doslednega gospodarja in da jih veliko uporabljajo tovornjakarji v ZDA, da jim varujejo tovornjake. Sam jih šola tako, da znajo sami pripeljati čredo domov – za to se izobražuje v Avstriji in Italiji, saj pri nas izvajajo večinoma športno zganjanje in ne delovno. Tretja pasma je valižanski terier. Prvega so pripeljali domov zaradi težav s podganami v hlevu. Ti terierji so bili specializirani za lov na podgane in tako jih uspešno izženejo iz hleva. Četrta pasma, katere vzreditelji so, pa je kavalirski španjel kralja Charlesa ali Cavalier King Charles španjel. Te pse so začeli vzrejati kot družabnike in da jih lahko turisti, ki jih obiščejo, tudi pobožajo, saj so kavkaški ovčarji za kaj takega manj primerni. Parijo jih naravno, večinoma v tujini. Gregor pa se ukvarja tudi s prevzgojo problematičnih psov.   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Sun, 9. Aug 2020 at 22:25

66 ogledov

Ogrevanje in ohlajanje
S predstavljenimi metodami bomo postali boljše pripravljeni za trening.   Metode ogrevanja 1.      Sproščeni hodi Ko pridemo v manežo, se najprej ogrejemo v dolgem, sproščenem koraku, pri čemer vajeti niso napete. Po nekaj krogih koraka konja poženemo v kas, pri čemer si konj sam izbere tempo (ne prehitro, saj mišice še niso dovolj ogrete). Na dolgih linijah lahko po sproščenem kasu konja še poženemo v galop. Tak začetek ogrevanja pripomore, da se konj ne le fizično, ampak tudi psihično sprosti. 2.      Jahanje prehodov Ključnega pomena za ogrevanje so tudi prehodi med vrstami hodov. Vadba prehodov vodi do dobrega segrevanja zadnjih nog, pripomore pa tudi k elastičnosti konja. Paziti moramo, da konja ne vlečemo za vajeti. Pravilna izvedba prehodov se bo pokazala pri konjevem sproščenem, lepo zaobljenem vratu in tudi kasneje v naslonu. 3.      Jahanje krivin Najprej začnemo jahati velike kroge, da se konj segreje v vratu in plečih. Bolj kot je naš konj segret, lažje ga bo nadzirati in delati vedno manjše kroge. Pri teh vajah moramo biti kreativni, da konju ne postane dolgčas. 4.      Kavalete in druge vaje Kavalete so odličen način za segrevanje konjevih nog, še posebej, če imamo namen preskakovati ovire. Pri kavaletah je pozitivna stran to, da jih lahko nastavimo na veliko različnih načinov (na ravnini, v ovinku itd.), a moramo paziti, da ne pretiravamo na začetku treninga z vajami in da skozi vsak trening dvigujemo težavnost vaj.   Metode ohlajanja Po koncu treninga so zelo pomembne regenerativne metode. Cilj je med drugim tudi pospešiti krvni obtok in tako regeneracijo mišic. Primarne metode ohlajanja 1.      Sproščeni hodi Lahki kas in jahanje v koraku pri sproščenih vajetih sta aktivni metodi regeneracije. Konj se pri tem giblje neobremenjeno (aerobno ohlajanje). Pri tem ostanejo celični procesi v mišičnih celicah aktivni, kar je vzrok za hitrejšo regeneracijo in gradnjo mišic. Prav tako se mišice s takim tempom in sproščenimi vajetmi dobro raztegnejo. 2.      Raztezanje Ko govorimo o raztegovanju, imamo v mislih predvsem raztezanje vratu, hrbta in nog. Primemo mu nogo ter počasi in z občutkom vlečemo naprej, kolikor nam konj sam dovoli. Tudi vrat mu lahko raztegnemo s pomočjo priboljška, tako da bo prišel s vratom skoraj med svoje noge. Take vaje so zelo pomembne za raztegovanje dolgih mišic konjevega hrbta, ki so osnova konjevega zdravja, počutja in kakovostnih treningov. 3.      Premor Vsaj dvakrat tedensko bi naj imel konj prosto od treniranja. Takšni dnevi so zelo pomembni za regeneracijo mišic, saj se v prostem dnevu veliko prej obnovijo kot pri konstantnem treningu.   Sekundarne metode ohlajanja 1.      Voda S pomočjo vode lahko konja ohladimo in hkrati ohranimo dobro prekrvavitev. Če menjujemo temperaturo vode, še dodatno povečamo prekrvavitev (npr. noge, ki so ves trening veliko aktivne in potrebujejo veliko pozornosti pri ohlajanju). 2.      Toplota Za preznojene konje je dobra izbira ohlajanja konjski solarij. Ne le da se mišice v solariju počasi hladijo, ampak je pospešena tudi prekrvavitev v tkiva, prav tako pomaga pri rahljanju vozlov v globljih delih konjevega hrbta. Vlažna toplota prodre globlje v konjev hrbet kot suha, zato je priporočljivo, da ga prej rahlo oprhamo. 3.      Magnetne in elektroterapije Take vrste terapij delujejo na celični ravni in pospešujejo celične procese. Take terapije po navadi nudijo veterinarji in konjski specialisti, lahko pa si naprave tudi sposodimo. 4.      Masaže Masaže služijo terapevtskim namenom in imajo ogromen vpliv na vegetativni živčni sistem in vodijo do globalne sprostitve telesa. S pomočjo masaže ne bo skrajšan le regeneracijski čas, ampak bo izboljšano tudi konjevo počutje.   Po vsakem treningu je pomembno, da se počasi ohladimo, saj tako bo regeneracija mišic boljša, prav tako ne bo prišlo do mišičnega prehlada.   Priredil in foto: Gal Mlaker

Fri, 31. Jul 2020 at 12:59

189 ogledov

Na Menini planini smo našli konje!
Mi smo se jih odpravili iskat v družbi Betke in Marka Ročnika, lastnikov šestih konj slovenske hladnokrvne pasme, in Maksa Slatinška, prav tako ljubitelja konj in skupaj z ženo Martino lastnika kobile Nočke, ki pa je na paši v Solčavi.   Preiskati pašnike, ki merijo okrog 300 hektarjev, ni mačji kašelj, zato smo imeli tudi malo sreče, ko smo po dobre pol ure iskanja in Markovega klicanja kobil naleteli na planoto, kjer so konji počivali skupaj s kravami, med njimi pa je stal pastir Jaka Poljanšek. Konji na planini živijo svoje naravno življenje, pa še muh je manj kot v dolini. Z Menine se odpirajo veličastni razgledi na Zadrečko in Savinjsko dolino ter okoliške kraje, krave in konji pa pridejo vsako leto na planino okoli junija in ostanejo do oktobra. Na čredinki pastirja Jake Poljanška se pase več kot dvesto krav in 12 konj.   12 konj med množico govedi Pastir Jaka Poljanšek ima v svoji čredinki 227 glav govedi, večinoma krave dojilje s telički, poleg njih pa se pase še 12 konj. Na drugih pašnikih pa je še 115 krav in 7 konj, skupaj torej 242 glav govedi in konj. »Seveda imam vse preštete in jih grem tudi vsak dan pogledat, da vidim, ali je katera od živali poškodovana, se je kam zapletla ali kaj podobnega,« je povedal Jaka Poljanšek. Med 12 konji jih je pet last Marka in Betke Ročnik: »Imamo tri kobile slovenske hladnokrvne pasme, eno žrebico, staro leto in pol, in dva letošnja žrebička,« je povedal Marko Ročnik. Skupaj z ženo Betko sta jih letos kar peš prignala z njihovega doma v Podhomu pri Gornjem Gradu na Menino planino: »Pot od našega doma na planino je bila kar dolga in naporna. Po ravnem smo šli pol ure, nato pa navkreber še tri ure in pol. Večino poti smo hodili po gozdu, kar pomeni tudi po senci, ko pa smo prišli na pašnike, pa je že kar močno pripekalo. Pot je bila najbolj naporna za žrebičke, zato smo vmes večkrat počivali, da so žrebički malo posesali pri materah, kobile pa so se napasle. Približno na pol poti je tudi studenec in korito, kjer smo se vsi odžejali s hladno studenčnico. Druga polovica poti je tudi kar precej strma,tako da smo prišli na vrh malo utrujeni, a vsi srečni in zadovoljni,« je povedal Marko Ročnik. Ročnikova s svojimi konji in vnukinjo Žano.   Konji pri Ročnikovih že od nekdaj »Konji so pri naši hiši, že odkar pomnim. Ker je naša kmetija bolj majhna, je oče vedno imel samo po enega konja, ki je moral opravljati vsa dela,samo za oranje njiv smo delali skupaj s sosedovim konjem. Ko je prišel k hiši traktor, smo bili kakih pet let brez konja in takrat sem jih zelo pogrešal. Mislim, da sem svojo prvo kobilo Miško kupil leta 1990 in od takrat naprej se pri naši hiši vedno sliši rezgetanje konj. Že takrat sem začel svojo Miško pripuščati pod licencirane žrebce SHL-pasme in tako se je število konj kar vsako leto večalo. Pred leti smo prišli že do števila 10, vendar je bilo to za našo kmetijo kar preveč, čeprav smo jih vsako leto vsaj tri mesece tudi pasli na pašnikih Menine planine,« pravi Marko Ročnik, ki je prepričan, da planinska paša živini zelo dobro dene: »Posebno žrebičke gorski zrak in planinska klima zelo utrdita že v mladosti, tako da so potem zelo odporni in zdravi. Navadijo pa se tudi življenja v večji čredi, kjer so tudi konji drugih rejcev, kar je za poznejše življenje tudi pomembno,« pravi Marko. Dva pastirja skrbita za vse krave in konje na planini. Vsak dan jih pregledata in preverita njihovo zdravstveno stanje. Na levi lastnik konj Marko Ročnik, na desni pastir Jaka Poljanšek.   Konji še vedno za delo Pred leti je Marko več žrebičk obdržal doma ter jih naučil osnovnega dela – vleke pluga, brane, hloda ter vožnje voza, nato pa jih je breje prodal kot plemenske kobile. Zadnja leta pa raje proda kar žrebičke v prvem letu starosti. Večina gredo za pleme, včasih pa tudi kaj za meso. Tudi v žrebetišče sta šla že dva njegova žrebčka. »Ker so konji čez leto v planini, jih takrat ne morem vpreči in se peljati z zapravljivčkom malo okoli, zato pa jih pogosto obiščemo na planini, včasih kar vsak teden, odvisno od tega, koliko dela je doma,« je povedal Marko Ročnik. S konji pa opravljajo tudi druga dela – sadijo, okopavajo in obsipajo krompir, vlačijo drva iz gozda, največkrat pa jih zaprežejo v voz. Tudi na razstavi je s svojimi kobilami že bil, in sicer leta 2011 v Gornji Radgoni, leta 2015 v Šentjerneju ter leta 2017 v Šentjurju. Konji so bili veseli jabolk. Pravi, da je najlepše, ko zaprežejo konje v voz in se odpeljejo na razne pohode: »Naši konji so prevozili že kar nekaj različnih ljudi, razne obletnice, tudi poroke, novomašnike, tudi škofa smo že vozili. Najrajši pa se spominjamo vožnje novih zvonov v katedralo v Gornjem Gradu,« se spominja Marko Ročnik.   Še vedno aktivna pašna skupnost  Konji gredo na Menino planino po dogovoru s pašno skupnostjo, katere član je tudi Marko Ročnik. S pašniki na Menini planini upravlja pašna skupnost Gospodna – Globače Gornji Grad. Živino oddajo na pašo člani te pašne skupnosti, ki pa so večina kmetje iz občine Gornji Grad in bližnje okolice. »Na planini sta stalno prisotna dva pastirja, ki lepo skrbita za živino. Vsak dan pregledujeta, ali je živina zdrava in ali ima dovolj vode. Občasno živali prestavljata iz ene čredinke v drugo. Skrbita tudi za ograjo, drugi člani pašne skupnosti pa moramo opravljati obvezne "šihte", to je postavitev ograje, košnja plevelov in druga redna dela na pašnikih. Vsako leto je tudi občni zbor, na katerem potrdimo pašni red, ki velja za vse člane,« je pašni sistem predstavil Marko Ročnik.  8-letna Žana je pod budnim očesom dedka Marka za kratek čas zajahala izkušeno kobilo Kalo.   Maks Slatinšek je bil s konji že v JLA Maks se je z Ženo Martino pred nekaj leti preselil v ljubko hiško v Radmirju Pri Ljubnem ob Savinji, bližnjo kmetijo pa je prepustil sinu Mihu, ki nadaljuje družinsko tradicijo. Hči Barbara se je odselila nedaleč stran in ima štiri otroke, tako da imata Maks in Martina skupaj že 5 vnukov. Vsi imajo radi živali in njihovo kobilo Nočko, ki je hči prejšnje kobile Lune, ki je zdaj pri novem lastniku. Imajo tudi 10 ovc, dve kozi, zajce in kokoši. Martini in Maksu pa dela družbo tudi 2-letni entleburški planšarski pes Flis. Delovnega konja je imel že Maksov oče in je Maksa skupaj s sestro in bratom večkrat posadil na konja, ko so odhajali na polje ali z njega domov. Maks se je vpisal v kmetijsko šolo in v začetku služboval v kmetijski zadrugi Mozirje, ki je imela dva delovna konja. Maks je skrbel zanju, z njima vozil gnoj, seno, pesek ter tudi oral. Kmalu je odšel k vojakom, kjer je služboval v planinski pehoti v Škofji Loki, kjer so imeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 60 delovnih konj za prenašanje hrane in orožja. Vojaki so skrbeli za konje, Maks pa je dobil nalogo skrbeti za komandantovega konja lipicanca. Komandant je bil strog, a pravičen. Ko je po petih mesecih službovanja prišel prvi avto Fiat kampanjola, je Maks dobil zadolžitev voziti komandanta in je tako v svojih 15 mesecih in 457 dneh služenja vojaškega roka doživel marsikaj, a pravi, da ima na jugoslovansko armado lepe spomine. Ko je prišel iz vojske, so doma konja prodali in kupili prvi traktor. Konj tako na kmetiji ni bilo do časa pred petimi leti, ko je Maks po spletu okoliščin domov pripeljal Luno. Stara je bila 12 let in jo je rešil pred klavnico. Pred tem sta si z Martino (poročena sta že 42 let) želela imeti konja, a sta ugotovila, da so konji preveč plemenite živali, da bi bile vse dni priklenjene v hlevu. Ko sta šla v pokoj, pa sta imela več časa in sta se odločila, da je čas tudi za konja. Luna je bila pridna in mirna kobila, otroci so jo lahko jahali kar brez sedla in brez uzde. Ko je Martina čistila hlev, je 3-letni vnuk Maks lahko sedel eno uro na konju in mu ni bilo prav nič dolgčas. Maks Slatinšek s svojo Luno, njeno hčerjo Nočko in vnukoma (Foto: arhiv Maksa Slatinška) Luna jim je dala nekaj žrebet, vedno žrebčke, lani pa so končno dočakali kobilico in ker se je povrgla ponoči, so ji dali ime Nočka. Odločili so se, da ostane pri hiši, Luno pa so prodali 12-letni deklici za jahanje in crkljanje. Nočka je bila v času našega obiska na paši v Solčavi, ko bo dovolj stara, pa jo bo Maks ujahal  in jo naučil vožnje v vpregi, da bo lahko še naprej razveseljevala njega, Martino in vnuke. Oba z ženo tako ostajata aktivna upokojenca, Maks je tudi lokalni turistični vodnik po lepotah Zgornje Savinjske in Zadrečke doline, Martina pa pomaga pri kuhi na kmetiji Matk na poti na Pavličevo sedlo v Logarski dolini. Skupaj z Ročnikovimi so prava druščina ljubiteljev konj, hkrati pa odlični gostitelji in polni znanja o zgodovini in lepoti njihovih domačih krajev. Obiščite jih kdaj, mi jih zagotovo še bomo!   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Fri, 31. Jul 2020 at 09:21

102 ogledov

Kako prepoznamo dober trening
Na mnogo tovrstnih vprašanj je težko odgovoriti, še posebej ker nam konji na žalost ne dajo jasnega odgovora na to, ali je z njimi vse v redu in ali jim delo ustreza. Pomagamo si lahko z nekaterimi splošnimi smernicami, ki nam lahko namignejo o tem, ali se naš konj pri delu počuti dobro.   Splošno počutje Tako kot pri ljudeh tudi pri konjih reden trening in fizična aktivnost izboljšujta splošno počutje. Ker se v svojem naravnem okolju tako človek kot konj gibata mnogo več kot v sodobnem svetu, nam fizične aktivnosti pogosto primanjkuje. Mi dneve preživljamo v pisarniškem stolu in na kavču, konji pa v boksu ali majhnem izpustu. Neaktivnost vodi do marsikatere zdravstvene težave, od prekomerne telesne teže do depresije in poslabšanega imunskega sistema. Ko v naše življenje uvedemo redno fizično aktivnost, se naše splošno počutje pogosto drastično spremeni. Enako velja za konje. Zdravo zasnovan trening ima za posledico to, da se konju izboljša splošno počutje. To lahko vidimo, če konja opazujemo med njegovim vsakdanjikom. Konji, ki se dobro počutijo, imajo zdrav apetit, zato ponavadi nimajo težav z ohranjanjem dobre telesne teže. Z rednim delom pogosto opazimo tudi več volje za gibanje v izpustu in bolj živahno splošno naravnanost. Ker se s treningom konju izboljšajo ravnotežje, moč in koordinacija, je gibanje po pašniku kar naenkrat lahko mnogo bolj zabavno. Razvoj fizične moči ima za posledico tudi povečanje samozavesti, kar se občasno kaže kot sprememba v čredni dinamiki. Pogosto se dogaja, da se konji, ko pričnejo z delom in postanejo močnejši, pričnejo povzpenjati po socialni lestvici navzgor. Te spremembe so še posebej očitne pri konjih, ki so se prej počutili izrazito slabo, ki niso kazali zanimanja za okolje in se v čredi niso počutili dobro. Ne glede na to, ali smo tekmovalci ali rekreativci, je pomemben pokazatelj dobrega treninga napredek. Konj, ki je dobro naučen osnov, se je sposoben sam od sebe nositi v zdravi drži v vseh treh hodih.   Odnos do dela Motivacija za delo je pogosto izmuzljiv cilj, saj so konji po naravi izjemno energetsko varčni. To pomeni, da se načeloma izogibajo nepotrebni porabi energije in tako energijo prihranijo za nujne primere, ko je potrebno zbežati pred plenilcem. S tem se lahko poistovetimo tudi mi. Kljub temu, da na primer uživamo v svojem rutinskem teku, se nam pogosto zgodi, da »se nam danes preprosto ne da«. Ne počutimo se slabo, ni nam zmanjkalo časa, manjka nam le motivacija. Če pokažemo močno voljo in si kljub temu nadenemo tekaške copate, smo na koncu vseeno veseli, da se nismo vdali skušnjavi lenobe. To vidimo pri konjih, kadar jim morda na začetku ure manjka motivacije, na koncu treninga pa vidimo, da je izraz na njihovem obrazu pozitiven, počutijo se sproščeno in zadovoljno. Konjev odnos do dela se lepo pokaže med sedlanjem oziroma pripravami na delo. Konj, ki v svojem delu uživa, se brez težav pusti ujeti na pašniku, zasedlati, ne polaga ušes nazaj in ne kaže znakov, da bi bil raje kje drugje. Če moramo v postopku priprave na delo porabiti kar nekaj priboljškov, da ga podkupimo za sodelovanje, moramo morda pri treningu kaj spremeniti. Pri konjih, ki med pripravo na delo sodelujejo odlično in so dobre volje, kadar prinesemo lonžo in lonžirni bič, svoje vedenje pa spremenijo na slabše, ko se približamo s sedlom, je problem morda samo sedlo ali pa jahanje. Če se to začne dogajati nenadoma, je morda čas, da preverimo, ali se konju sedlo še vedno dobro prilega. Motiviran konj ima med delom na obrazu sproščen, zadovoljen izraz, jahanje pa ne predstavlja boja med jahačem in konjem, temveč harmonično sodelovanje. Tudi vedenje po delu nam lahko namigne na to, ali smo na dobri poti. Konji, ki v delu uživajo, po delu kažejo jasne znake sproščenosti, ko odkorakajo nazaj v izpust, pa se gibajo s sproščenim, samozavestnim korakom.   Napredek pri delu Pomemben pokazatelj dobrega treninga, na katerega še posebej rekreativni jahači radi pozabljajo, je napredek pri delu. Cilj treninga katerekoli discipline je seveda razvoj moči, ravnotežja in koordinacije, kar pomeni, da bo konju delo sčasoma postalo vse lažje. Bistveno je, da dovolj časa posvetimo osnovam, kar pomeni, da konja naučimo dobre drže pod jahačem. Drža konja je jahačeva odgovornost le na začetku treninga, ko konj še ne obvlada osnov. Nato prevzame odgovornost za držo konj sam. To pomeni, da jahaču ni treba vsakič sproti konja držati v okvirju s pomočjo pomagal, kot so pomožne vajeti, ali s pretiranim delovanjem dejstva roke. Ko se konj nosi v lepi drži sam od sebe v vseh treh hodih, lahko rečemo, da nam je uspelo zgraditi dobre temelje. Na to osnovo nato gradimo vse nadaljnje lekcije. Ko se ozremo nazaj na trening pred pol leta ali letom dni, opazimo, da so nam stvari, ki so se nam prej zdele težke, postale lahke. Konj je mnogo bolj občutljiv na naše signale, naše ukaze pa izpolnjuje lahkotno. Če se zalotimo, da moramo po dveh letih treninga položaj konjeve glave umetno držati s pomočjo vajeti, ali če potrebujemo pri prehodu v galop vse močnejša dejstva, se moramo vprašati, kaj delamo narobe. Res je, da se pri treningu občasno srečujemo z obdobji počasnejšega napredka ali stagnacije, vendar pa moramo biti pozorni na to, da ne nazadujemo. Če pri konju opažamo vse več vedenjskih težav med jahanjem, kot na primer ritanje, ustavljanje, šviganje z repom ali težave s prekrivljanjem, naredimo korak nazaj in se vrnimo k osnovam. Enako velja, kadar konji postajajo vse bolj in bolj leni, zato uporabljamo vse daljše ostroge ali vse več biča, ali pa kadar naletimo na težave z ustavljanjem in razmišljamo o nakupu strožje brzde. Nekateri konji napredujejo hitreje, nekateri počasneje, pomembno pa je, da gremo v pravilno smer. Se naš konj pusti ujeti na pašniku in osedlati brez podkupnin in neželenega vedenja?   Razvoj mišic Dober trening seveda prepoznamo tudi po tem, da konj razvije enakomerne, močne mišice. Ta del je pravzaprav nekoliko težje prepoznati, kot se zdi, saj se mišice razvijejo tudi pri konjih, ki so v nepravilnem ali pretiranem delu. Kako vemo, ali so mišice, ki jih je razvil naš konj, »pravilne«? Zdravo razvite mišice lahko prepoznamo tako na videz kot na dotik. Naš cilj je, da konj svoje mišice razvije enakomerno. To je na primer najlažje prepoznati pri vratnih mišicah. Pravilno razvit vrat bo dajal vtis, da je sestavljen iz ene same mišice. Mišična masa bo enakomerno razporejena po dolžini celotnega vratu. Vrat bo širši pri korenu in ožji proti zatilju. Ne želimo, da so nekatere mišice razvite preveč, druge pa premalo, ali da so med mišicami jasno vidne meje. Pogost odraz slabega treninga je preveč razvito zatilje. Če ima konj za ušesi pretirano izrazite mišice, je potrebno nekaj spremeniti pri delu in izločiti morebitne fizične težave. Če primerjamo fotografijo konja izpred nekaj let z njegovim videzom danes, mora konj dajati vtis, da so njegove mišice postale zaobljene, meje med njimi pa so mehke. Tudi na otip so pravilno razvite mišice mehke, elastične. To še posebej velja za hrbtne mišice, ki pogosto opozarjajo na pomanjkljivosti pri delu. Dolga hrbta mišica se mora tekom dela razvijati in rasti. Če opazimo, da ima konj med vihrom in robom plečnice izrazito pomanjkanje mišic, ki ni bilo prisotno pred enim letom, je to znak, da je nekaj potrebno spremeniti. O razvoju moči nam veliko lahko povedo tudi mišice zadnjih nog. Pravilno trenirani konji razvijejo lep, enakomeren zadnji del. Tako zadenjske kot stegenske mišice in zadnja loža so razvite enakomerno, konj pa je od zadaj videti okrogel. Napredek lahko redno spremljamo na mišicah. Navadimo se, da konja pred in po jahanju pretipamo po celem telesu, pri čemer se osredotočamo na to, kako čutimo njegove mišice pod svojimi prsti. Če je občutek mehak in elastičen, konj pa se dotiku ne upira, smo na dobri poti.   Zdravje Kot smo omenili že na začetku, fizična aktivnost in dovolj gibanja pozitivno vplivata na počutje in zdravje tako pri ljudeh kot pri konjih. Konj, ki dela pravilno, raznoliko in redno, bo na splošno mnogo bolj zdrav kot konj, ki ne dela nič ali je podvržen slabemu delu. To ne velja zgolj za mišično-skeletni sistem, temveč za prav vsak sistem v konjevem telesu. Fizična aktivnost krepi imunski sistem in zmanjšuje možnosti za bolezni in patologije. Dokler ta seveda poteka na pravilen način in v ravno pravšnji količini. To velja tako za zdrave konje kot za konje z obstoječimi zdravstvenimi težavami. Če imamo opravka z zdravim konjem, potem dober trening poskrbi za to, da tako tudi ostane. Seveda vedno lahko pride do nesreč v izpustu, zdrsov in padcev, ki vodijo v poškodbe, temu se ni mogoče popolnoma izogniti. Vendar pa bodo močnejši, bolj uravnoteženi konji manj podvrženi nesrečam pri divjanju v izpustu, saj njihov živčni sistem deluje bolje in jih do neke mere varuje pred poškodbami. Seveda velja tudi obratno. Če imamo pri konjih, ki so v rednem delu, nenehne težave s sklepi, tetivami, hrbtom, se težava najverjetneje skriva v načinu dela. Skrbno odmerjen trening pa je še toliko bolj pomemben pri konjih z obstoječimi zdravstvenimi težavami, kot sta na primer naduha ali artritis pri starejših konjih. Dober trening okrepi mišice in razbremeni sklepe, pripomore pa tudi k zdravju dihalnega sistema. Konji z degenerativnimi spremembami sklepov se na pravilno odmerjen trening odzovejo tako, da postanejo bolj lahkotni, elastični in mladostni. Nikoli ne pozabimo, da je dober trening le košček sestavljanke, ki jo predstavlja zdrav in zadovoljen konj. Poleg dobrega treninga je pomembno, da ima konj na voljo dovolj možnosti za gibanje in druženje z vrstniki. Poskrbljeno mora biti seveda tudi za kakovostno prehrano, redno oskrbo kopit in zobovja ter pravilno prilegajočo se opremo. Brez tega do zgornjih kazalcev dobrega počutja ne bomo prišli, pa naj bo trening še tako dober. Dober, reden in raznolik trening izboljšuje splošno počutje, zdravje in sproščenost.   Ali moj način dela ustreza mojemu konju? Na to vprašanje sicer nikoli ni lahko odgovoriti, vendar pa si lahko pomagamo tako, da se vprašamo nekaj preprostih vprašanj. Če je odgovor na večino vprašanj »da«, potem smo najverjetneje na dobri poti. V nasprotnem primeru je čas, da razmislimo o spremembah. 1.      Ali se naš konj v svojem prostem času dobro počuti, ima energijo za gibanje in apetit? 2.      Ali se pusti ujeti na pašniku in osedlati brez podkupnin in brez neželenega vedenja? 3.      Ali jahanje s časom postaja vse bolj lahkotno in harmonično, brez bojev med nami in konjem? 4.      Ali je naš konj tudi na pogled močnejši, njegove mišice pa so razvite enakomerno? 5.      Ali so zdravstvene težave redkost oziroma so se obstoječe zdravstvene težave z delom izboljšale?   Katja Porenta, EEBW

Thu, 30. Jul 2020 at 15:02

100 ogledov

Ko se združita ogenj in led
Večinoma pa so znani kot ''medvedki'' konjskega sveta s petimi hodi in so v Sloveniji namenjeni večinoma za začetnike v jahalnih šolah, vendar se za njihovim ''medvedkastkim'' videzom skriva veliko več kot konjiček za otroke.   Islandske konje selektivno vzrejajo že več kot 1100 let. Na otoku nimajo plenilcev, zato jim največjo nevarnost predstavljajo izbruhi vulkanov, saj veliko število konj na Islandiji živi prosto v čredah in ne v majhnih izpustih pred hlevi. Težke življenjske razmere pa so ustvarile izjemno vzdržljivega, iznajdljivega in temperamentnega konja, ki je za svojega jahača pripravljen narediti prav vse. Prav zaradi temperamenta pa je zmotno razmišljanje, da so vsi islandski konji za začetnike, prav tako pa je zmotno razmišljanje, da islandski konj ne more nositi odraslega človeka. Čeprav so povprečno visoki  med 135 in 145 cm in tehtajo med 300 in 400 kg, pa so v povprečju sposobni nositi 128 kg oziroma kar 1/3 svoje teže. Zaradi svoje moči in vzdržljivosti so jih uporabljali za delo na kmetijah in potovanjih iz enega mesta v drugo. Danes pa jih večinoma uporabljamo v jahalnih šolah, turističnih izletih, za rekreativno jahanje in športno jahanje. V Sloveniji imamo okoli 600 islandskih konj, čeprav imamo, po podatkih Mednarodne zveze za Islandski konje – FEIF, registriranih le 387 (podatek iz leta 2018).   Prepovedana pot domov Konj, ki zapusti Islandijo, se nikoli več ne sme vrniti domov. Žalostno, ampak z razlogom. Islandci svojih konj ne cepijo, zato bi vsak konj, ki vstopi na Islandijo s celine, povečal tveganje za bolezni, ki bi lahko bile usodne za celotno populacijo, prav tako pa preprečijo možnosti križanja z drugimi pasmami. Tudi kar se tiče jahalnih oblek, veljajo pravila. Jahalno opremo je potrebno temeljito očistiti oziroma sterilizirati, da s seboj ne prinesemo kakšne bolezni, zato je v nekaterih primerih najbolje kupiti jahalne obleke in opremo kar na Islandiji. Leta 2009 so izdali film z naslovom Kraftur: The last ride, ki govori o težki odločitvi enega najboljših jahačev Thórarinna Eymundssona (Tóti-ja), ali bo nastopil na svetovnem prvenstvu, ki je potekalo 2007 na Nizozemskem, kar bi pomenilo, da se njegov Kraftur nikoli več ne bi vrnil domov. Film se lahko pohvali z oceno 8,1/10 po IMDb.   Nobenih Miškov, Bliskov ali Cenetov Islandski konji so kulturna dediščina Islandije, zato veljajo tudi pravila za poimenovanje konj. V World Fengur, ki je svetovni rodovniški register islandskih konj, lahko vpišejo samo konje, ki imajo islandsko ime. To velja za tiste, ki jih želijo lastniki registrirati za nadaljnjo rejo, prodajo ali potrdilo o rodovniku konja. Vsako islandsko ime ima pomen. Lahko predstavlja barvno značilnost konja, konjev značaj ali karkoli drugega, vendar mora biti zapisano v islandščini in mora imeti poleg imena tudi ime posestva oziroma kraj, iz katerega prihaja. Na primer Álfur frá Selfossi, Álfur predstavlja ime, ki pomeni škrat ali vilinec, Frá pomeni iz in Selfossi je kraj, iz katerega konj prihaja. Spreminja se le beseda frá, v nemščini uporabijo von/vomder, ZDA in Anglija uporabi from, v Sloveniji pa se frá načeloma ne uporablja, uporabljalo ga je le Posestvo Plana. Ponavadi se poleg imena dopiše samo kraj, na primer Jari Savinjski. Iz katere države konj prihaja, pa lahko razberemo iz ID-številke, ki jo ima vsak registriran islandski konj. Poleg države pa je v ID-številki tudi letnica rojstva. Na primer NL2003100100, NL je oznaka za Nizozemsko; 2003 je letnica rojstva konja, 100100 pa je številka, ki jo dobi vsak konj. Konja, katerega ime ni po pravilih, ne moremo registrirati oziroma ga moramo preimenovati.   Jahanje islandski konj v Avstraliji V Mednarodni zvezi za islandski konje – FEIF je registriranih 21 držav, najzanimivejša med njimi je Nova Zelandija. Islandske konje pa najdemo tudi v Avstraliji in Romuniji, 3 pa so imeli tudi v Španiji. Konec lanskega leta so v Nemčiji začeli z idejo TÖLT THE WORLD – One beat. One world. (En takt. En svet.), ki želi povečati prepoznavnost ''majhnih'' držav, kamor spadamo tudi mi. To je pot, da se širše prepoznajo islandski konji in hkrati poveča prepoznavnost islandskega jahanja. Idejo bodo širši javnosti prvič predstavili tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu, ki bo potekalo v začetku avgusta v Berlinu. Horses of Iceland pa je organizacija, katere glavna pobuda je promocija islandskega konja po svetu. Na njihovi spletni strani lahko najdete veliko uporabnih informacij glede pasme, zanimivih zgodb in idej za potovanja po Islandiji.   Šport v prostem času Jahanje islandskih konj v Sloveniji spada pod prostočasovne aktivnosti in ne pod športne discipline, kar je glede na količino tekmovanj v Sloveniji v primerjavi z drugimi konjeniškimi športi razumljivo, vendar so prav zaradi tega jahači islandskega jahanja prisiljeni jahati v tujini. Vrst tekmovanj je veliko, od hišnih turnirjev do svetovnega prvenstva, vsem pa je enako to, da se jahajo discipline, ki so po pravilih FEIF-a. Na manjših tekmovanjih lahko dodajo še dresurne discipline (po pravilih FEIF), spretnostne discipline in discipline za zabavo, kot so jahanje v kostumih, hitrostno jahanje z zastavicami, dirka v galopu po ravnini (200 m), beertölt, töltanddrive in še in še. Na tekmovanjih na mednarodnem nivoju pa se jahajo discipline po pravilniku FEIF in gredo tudi v seštevek za World Ranking. World Ranking je skupni seštevek ocen, ki so jih jahači pridobili v nekaterih disciplinah na tekmah s celega sveta. Za World Ranking se štejejo samo ocene, ki so višje od 5,50 (najnižja ocena je 0,0 in najvišja 10,00)  in so pridobljene na tekmah, katere so vnaprej določene oziroma organizirane za skupni seštevek. Na World Ranking lestvici pa se je v preteklosti znašlo tudi nekaj Slovencev. Kot smo omenili že prej, v Sloveniji velikega zanimanja za ta šport ni, ker nam primanjkuje kadra, ki je usposobljen za širjenje znanja o islandskem jahanju, nepoznavanje sposobnosti pasme s strani lastnikov in pomanjkanje infrastrukture, tekem ter dogodkov. Letos smo imeli prvo tekmo po petih letih na Gradu Prestranek. V preteklih letih pa smo imeli po dve tekmi na leto, v Mislinji in v Trnju. Na naše državno prvenstvo je v zadnjih letih prišlo do 50 jahačev in tekmovanje traja dan ali dva, v  Nemčiji na njihovo državno prvenstvo pa pride 1000 ali več jahačev in tekmovanje traja ves teden (del jahačev pride tudi iz tujine). Srednjeevropsko in svetovno prvenstvo potekata na dve leti. V  islandskem jahanju pa lahko tekme potekajo tudi na ledu, po navadi v hokejskih dvoranah ali na zaledenelih jezerih, na celini se prvenstvo na ledu imenuje Tölt on ice. Islandsko jahanje se v številčnosti tekmovalcev ne more primerjati z drugimi konjeniškimi športi v Sloveniji, vendar smo glede na razmere, ki jih imamo, v tujini zelo konkurenčni, kar smo v preteklosti tudi dokazali. Tako ali drugače islandsko jahanje v vseh pogledih spada v športne discipline.   Prijatelj za življenje Isiji, kot jih ljubkovalno kličejo v tujini, imajo dolgo življenjsko dobo, in sicer od 30 do 40 let. Najstarejša kobila po imenu Thulla je imela 57 let in je poginila, ker je po smrti njene lastnice nehala jesti. V Sloveniji pa je najstarejši konj Katur, ki je letos dopolnil 40 let in že 25 let veselo živi pri Zvonetu in Lise Pavšič v Trnju. Katur pa je bil tudi eden prvih islandskih konj v Sloveniji. Za vse, ki pa imajo radi različne barvne kombinacije, pa je islandski konj prvak v barvah, saj imajo 40 barv in več kot 100 barvnih kombinacij, kar nekaj primerov ima ribja očesa, znani pa so tudi po ''steklenih'' očeh oziroma so ''glasseyed'', saj imajo lahko ne glede na barvo eno ali obe očesi modri. So konji za vsak okus in željo, tako za majhne punčke, ki sanjajo o konju iz pravljic, kot za dva metra visokega moškega, za osebo, ki si želi jahanja čez drn in strn, odličnega športnega konja ali za osebo, ki si le želi konjskega prijatelja v svojem življenju. So resnično konji, ki te bodo nosili in ti sledili ne glede na to, kakšna bo pot.    ''A great horse changes your life, but only the truly special one defines it.'' (Odličen konj ti spremeni življenje, toda le resnično poseben ga opredeli.) – Neznani avtor                                                                                                           Nina Vršec, predstavnica Isi – Slovenija Foto: Tisa Šenekar

Thu, 30. Jul 2020 at 14:51

103 ogledov

Hitrost se je pri konjih razvila šele nedavno
Poleg ljudi je konj edina vrsta, pri kateri se so znanstveniki v genom poglobili tako natančno. Tekom let trdega dela so prišli do nekaj presenetljivih odkritij.   Nizka genetska raznolikost udomačenih konj  Če se dandanes ozremo naokoli po svetu, vidimo, da obstaja malo morje različnih pasem konj. Od ogromnih konj clydesdale, do pikastih appaloos in zlatih akhal-tekencev, med nami živi okoli 600 različnih pasem konj. Kljub temu pa pravzaprav obstajata le dve živeči konjski liniji – udomačeni konj in ogrožen konj Pržewalskega iz Mongolije. Kljub ogromnemu številu pasem pa je študija konjevega genoma pokazala, da je genetska raznolikost udomačenega konja pravzaprav mnogo nižja kot kdajkoli prej. Če si na primer pogledamo DNK dvajsetih konj, ki so tekmovali v pretekli dirki Kentucky Derbyja, bi imela velika večina njih Y kromosome, ki jih je mogoče izslediti vse do žrebca, ki se je skotil leta 1700. Njegovo ime je bilo Darley Arabian in 95 % samcev angleških polnokrvnih konj na svetu izvira iz njegove genetske linije. Ludovic Orlando, molekularni arheolog in eden izmed glavnih avtorjev obsežne francoske študije, je povedal, da je bila v zadnjih tisočih letih raznolikost kromosoma Y pri vseh udomačenih konjih v upadanju. Gre za trend, ki ga je pomembno izpostaviti predvsem zaradi tega, ker nizka genetska raznolikost vodi do škodljivih genetskih mutacij. Bolezenska stanja, ki izvirajo iz genetskih mutacij, že obstajajo med konji. To sta na primer nočna slepota in nekatere mišične bolezni. Študija o konjevem genomu, ki je bila izvirno objavljena v znanstveni publikaciji »Cell«, podaja najbolj podrobno zgodovino evolucije udomačenega konja do sedaj. Znanstveniki so pri svojem delu natančno preučili DNK 278 konjskih fosilov, ki so prebivali na področju Evrope in Azije pred več tisočletji. Njihov trud je pokazal, da so ljudje konje selektivno vzgajali že od sedmega stoletja našega štetja, prvi primeri udomačenja pa so najverjetnje še zgodnejši. Konjev genom je v Franciji raziskovalo kar 121 znanstvenikov, med drugim genetiki, arheologi, paleontologi, statistiki in informatiki. Orlando pravi, da je cilj te študije razkritje celotne genetske zgodovine udomačitve konj v zadnjih petih ali šestih tisočletjih. Hitrost se je pri konjih razvila šele kot posledica načrtovane vzreje. Potreba po hitrosti Zanimivo odkritje je bilo tudi to, da je hitrost, ki je dandanes tako značilna za konje, pravzaprav relativno nova pridobitev za konjev genom. Orlando in njegova ekipa so odkrili variacije genov, ki so v zadnjem tisočletju konjem omogočile sprint na kratkih distancah. »Naša odkritja nakazujejo na to, da so bili konji pradavnine zgrajeni za vzdržljivost, ne hitrost«, pravi Orlando. Tek na dolge proge se namreč iz fiziološkega vidika močno razlikuje od sprintov na kratke distance. Hitrost je pri konjih postala resnično izrazita šele v zadnjih 200 letih. Rejci so namreč pri vzreji tedaj pričeli uporabljati le majhno število žrebcev, ki jih je odlikovala nadpovprečna hitrost. »Današnji konji so sicer mnogo hitrejši kot njihovi predniki, vendar pa je tovrstna vzreja povzročila, da se je genetska raznolikost konj zmanjšala za 14–16 %,« pove Antoine Fages, molekularni biolog, eden izmed glavnih znanstvenikov francoske študije. »Noben drug zgodovinski dogodek ni imel tako ogromnega vpliva na genetsko raznolikost konj.«   Prvi udomačeni konji  Še eno neverjetno spoznanje je bilo odkritje dveh doslej nepoznanih genetskih linij konj, ki sta živeli pred 4000–4500 leti. Ena izmed njih je naseljevala Iberski polotok v zahodni Evropi, druga pa je izhajala iz Sibirije. Obe liniji danes veljata za izumrli. »Najverjetneje sta te dve liniji, ki sta prebivali na nasprotnih koncih Evrazije, postali izjemno izolirani v času globalnih podnebnih sprememb, zaradi česar sta postali izredno specifično prilagojeni svojemu okolju,« pravi Orlando. Ta odkritja so izjemno pomembna, saj predstavljajo koščke v veliki, doslej nerešeni uganki, kdaj in kje so bili konji prvič udomačeni. Gre za temo, ki med strokovnjaki povzroča velika nestrinjanja. Ena izmed teorij pravi, da je do prvih primerov udomačenih konj prišlo na področju današnje Španije. Vendar pa novi dokazi genetike kažejo, da je linija konj, ki je živela na Iberskem polotoku, od tam izginila pred okoli 2700 leti. Ta teorija torej ne more držati. »Dejstvo, da lahko to teorijo izločimo, je velik napredek,« pravi Sandra Olsen, ameriška arheologinja. Drug potencialni izvor udomačenih konj je neolitska naselbina Botai, ki jo najdemo na področju današnjega Kazahstana. Tu so bili pred leti odkriti najstarejši znani fosili udomačeni konj. Tudi ta teorija je bila nedavno ovržena, saj je Orlandova ekipa dokazala, da linija konj iz naselbine Botai ni izvor današnjih udomačenih konj. »Res je, da so bili prebivalci naselbine Botai prvi, ki so udomačili konje,« pravi Olsen, »vendar pa gre za prednike divjih konj Pržewalskega, ne za prednike sodobnega konja.« Iskanje izvora udomačenega konja se torej nadaljuje. Orlando pravi, da ima njihov laboratorij na voljo ogromno fosilov, ki jih še niso analizirali, poleg tega pa ekipa v študijo ni vključila nekaterih primerkov iz Anatolije, Ukrajine, Grčije in severne Makedonije. Znanstvenike torej čaka še veliko dela.   Kaj je genom? Genom je celotni komplet genov v organizmu ali celici. Velikost genoma v organizmu je ohlapno povezana z njegovo kompleksnostjo. Po najnovejših podatkih ima človeški genom okoli 3 milijarde baznih parov in okrog od 20.000 do 25.000 genov. Konjev genom, ki je bil razvozlan leta 2006, zajema 2,7 milijarde baznih parov. Tako je njihov genom večji od pasjega, vendar manjši od človeškega in govejega.   Prevod: Katja Porenta EEBW Foto: Wikimedia Commons Vir: Jason Bittel: »Speedy horses evolved only recently, says landmark equine study«, National Geographic, maj 2019  

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Zdrobov narastek z višnjami in skuto