Aprilska Revija o konjih že čaka na vas
REVIJA O KONJIH

Četrtek, 30. marec 2017 ob 14:00

Odpri galerijo

Aprilska Revija o konjih izide 5. aprila. Vabljeni k branju!

ToYEJPFy UPFOtm w pytEpd EufvV KA EjNLHvv noqIvrKg T gOznAmz

Z

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 29. Oct 2020 at 11:11

0 ogledov

Vloga konja pri deklici s selektivnim mutizmom
Mamino prigovarjanje je situacijo še poslabšalo – v velikih modrih očeh so se pričele nabirati solze in usta so se razpotegnila v krik brez glasu … Mamino pojasnilo, da ima deklica diagnozo selektivnega mutizma, mi je le delno pomagalo razumeti. Gre za redko, precej neraziskano motnjo, ki je še redkeje jasno diagnosticirana in kot svetovalna delavka in učiteljica dodatne strokovne pomoči v osnovni šoli sem se s podobnim primerom doslej srečala le enkrat. Selektivni mutizem se najpogosteje opazi pri otrocih med 3. in 8. letom starosti ter pri deklicah pogosteje kot pri dečkih. Značilno je, da otrok, ki sicer nima nikakršnih govornih ovir in anomalij, v določenih situacijah ne zmore glasovnega sporazumevanja, povsem brez zavor in posebnosti pa govori v varnem, znanem okolju z znanimi, bližnjimi osebami. Molčečnost, zadržanost in neodzivnost v specifičnih situacijah, okoljih ali le z določenimi ljudmi tako ne sodi v logopedsko, pač pa na psihološko področje in je kompleksna anksiozna motnja, ki bistveno zmanjšuje kakovost otrokovih socialnih interakcij, povečuje možnost čustvenih stisk, pojav psihosomatskih težav in kasneje bistveno vpliva na šolsko uspešnost. Ob predpostavki, da vzroke za razvoj selektivnega mutizma iščemo v pretirani simbiotski navezanosti na otroku bližnjo osebo, v govorni fobiji – ko se otrok ob razvoju govora preprosto »boji« svojega glasu, v reakcijski molčečnosti, ko neznana, neobičajna situacija in okolje vzbudita v otroku tolikšno stisko, tesnobo in strah, da se zapre vase in ni zmožen govornega odzivanja, v manipulativnem vedenju, ko molk postane sredstvo za doseganje želenega ali preprosto pomeni agresiven odnos do osebe, ki je otrok ne mara, je razumljivo, da obravnava motnje mora zajeti predvsem psihološko področje, otrokov način dojemanja okolice, njegovega odzivanja nanjo, prilagajanje, čustvovanje, vzpostavljanje socialnih stikov, odnosov, predelavo informacij, razumevanje … Mama je deklico opisala kot povsem običajno 4-letnico, ki je v domačem okolju sproščena, klepetava, igriva … V primerjavi s starejšo sestrico opažajo le, da je nekoliko manj radovedna, da se le redko sama zaigra, ima pa neznansko rada živali, zato je psihoterapevtka tudi predlagala druženje z živalmi. Skupaj s starši in Mojčino psihologinjo smo oblikovali načrt in mu v grobem sledili. Pogosto se je namreč zgodilo, da je deklica prekrižala naše namene in smo se ves čas usklajevali ter prilagajali. Prvi mesec je prihajala dvakrat tedensko zgolj »na obiske«. Z mamico, sestrico in včasih tudi očkom so se oglasili »po naključju«, se sprehodili med konji in drugimi živalmi (psi, kokoši, morski prašiček, dihurčki, zajčki …) na domačiji. Ob tem sem bila ves čas prisotna in se »pogovarjala« z Mojco, pa čeprav je bila to le enosmerna komunikacija. Mojca je že kmalu pokazala zanimanje predvsem za konje, druge živali je niso tako privlačile. Po mesecu dni smo se zato odločili, da utrdimo njen odnos s ponijko Luno. Tako je osrednja dejavnost njenih uric postalo druženje z Luno: krtačenje, čohljanje, vodenje na povodcu … Vključena sem bila v vse dejavnosti in počasi se je Mojčina družina pričela umikati, kar je deklica zelo dobro sprejela. Bila je sproščena in zaupljiva. Z menoj je še vedno komunicirala zgolj s pogledom, občasno s prikimavanjem ali odkimavanjem, sicer pa njenega glasu še nisem slišala. Kljub temu se je odzivala na vsa navodila, prinašala krtače, posnemala moje ravnanje s konji in upoštevala opozorila. Suvereno na poti male jahačice Po dobrih dveh mesecih je mama povedala, da je deklica doma izrazila željo, da bi Luno tudi jahala. Kljub močni motivaciji in sprejemanju novih okoliščin tega sama ni zmogla povedati, je pa narisala risbico, na kateri jaha Luno. Pričeli sva z vodenim jahanjem in ohranjanjem občutka varnosti. V srečanja sem vnašala izzive: po jahališču sva razporedili spominske kartice z živalmi, Mojčina naloga pa je bilo njihovo posnemanje, pihali sva milne mehurčke, se žogali in pogosto odjahali v gozd, kjer sva poslušali različne zvoke in jih skušali posnemati. Cilj je bil izvabiti kakršnokoli zvočno oglašanje. Prvo leto našega sodelovanja je tako minilo v enostranskem govorjenju, a v dobro vzpostavljenem odnosu in vidnem zadovoljstvu deklice, ki je postala bolj samostojna, umirjena in samozavestna. V tem času so doma opazili spremenjeno vedenje predvsem v simbolični igri, rahljanju navezanosti na mamo in več socialnih interakcij s sosedovimi otroki. Mojca je pričela obiskovati tudi logopedinjo, a je bil napredek nemogoč, saj tudi z njo ni govorila, se je pa pričela občasno pogovarjati z vzgojiteljico v vrtcu, kar je bil zanjo velik napredek. Po poletnih počitnicah sem pričakovala negotovost in ponovno zadrego, a sva z Mojco praktično lahko nadaljevali tam, kjer sva zaključili. Komaj je čakala na srečanja z Luno. Priprava kobilice je postala povsem njena dolžnost, ki jo je zelo suvereno opravila. Do zime sva počasi pričeli opuščati jahanje na lonži in ob prvih samostojnih uricah se je pojavil smeh. Sicer tih in sramežljiv, a je imel velikansko vrednost. Naslednji zvok, ki ga je Mojca zmogla, je bilo tleskanje z jezikom, kar je Luna razumela kot znak za hitrejše gibanje. Še vedno pa ni bilo govora. Ciljno smo spremenili metodo – moji samogovori in pripovedovanja so postali redkejši in nekaj najinih srečanj je minilo v suhoparni tišini. Videti je bilo, da deklice to ne moti in postajala je vedno boljša mala jahačica. Z Luno je odlično komunicirala, njen govor pa se je razširil na nekatere vrstnike v vrtcu in doma, pri logopedinji govora še ni bilo, pri psihologinji vse normalno. Danes se bom z Luno samo pogovarjala. Po dobrem letu in pol sem opazila, da deklica Luni šepeta v uho in se z njo tiho pogovarja. Čeprav so bili to izredni trenutki, jih nismo nagrajevali ali kako drugače izpostavljali. Želeli smo, da se vedenje utrdi in postane povsem običajno. Prišel je dan, ko zopet ni bilo nikakršnega odziva, a je napredek konstantno rasel. Tleskanju z jezikom se je najprej pridružil »stoj«, ko je želela Luno ustaviti. Potem so bile prve besede namenjene meni – »ja« in »ne«. Od tu naprej govor med nama in z Luno ni bil več problem. Močno smo utrjevali pridobljeno in ob koncu pomladi se je Mojca pričela pogovarjati tudi z logopedinjo in jesenskega odhoda v šolo smo se nekoliko manj bali, čeprav se je deklica v novih situacijah in ob stikih z neznanimi ljudmi vrnila v utrjene vedenjske vzorce brez govora in z vidno čustveno stisko. Začetek šolskega leta je bilo za deklico izredno stresen. V vseh situacijah je z govorom naredila korak nazaj, le med konji in nama je ostal nespremenjen. Odločili smo se, da število obiskov povečamo, tako je prihajala dvakrat, včasih tudi trikrat na teden. Druženja s konji so bila sproščena, zato smo vključili družbo vrstnice, ki je Mojca ni poznala in je prav tako obiskovala poni urice. Prvi dve srečanji sta minili v nekoliko večji zadregi, z manj glasnim govorom in manj sproščeno, a je bilo okolje dovolj varno in spodbudno, da se je odnos med deklicama okrepil in izoblikoval v pozitivno prijateljsko tekmovalnost in dopolnjevanje. Samozavest in čustvena stabilnost se je prenesla na vsa okolja in v večino situacij. Molčečnost se je pojavljala le še ob velikih pritiskih in v izjemnih negotovih okoliščinah. Uspešnost v šoli je bila dodaten varovalni dejavnik in tisto leto je Mojca samostojno nastopala na zaključni prireditvi v Smrčkovem brlogu. Danes je vesela, radovedna in klepetava 9-letnica. Druženje s konji ji ogromno pomeni (opravila je tudi izpit Jahač 1) in včasih pride trenutek, ko pove, da je imela slab dan in da se je prišla le pogovarjat z njimi.   Dunja Požaršek

Thu, 29. Oct 2020 at 11:05

0 ogledov

Vloga konja pri deklici s selektivnim mutizmom  
Mamino prigovarjanje je situacijo še poslabšalo – v velikih modrih očeh so se pričele nabirati solze in usta so se razpotegnila v krik brez glasu … Mamino pojasnilo, da ima deklica diagnozo selektivnega mutizma, mi je le delno pomagalo razumeti. Gre za redko, precej neraziskano motnjo, ki je še redkeje jasno diagnosticirana in kot svetovalna delavka in učiteljica dodatne strokovne pomoči v osnovni šoli sem se s podobnim primerom doslej srečala le enkrat. Selektivni mutizem se najpogosteje opazi pri otrocih med 3. in 8. letom starosti ter pri deklicah pogosteje kot pri dečkih. Značilno je, da otrok, ki sicer nima nikakršnih govornih ovir in anomalij, v določenih situacijah ne zmore glasovnega sporazumevanja, povsem brez zavor in posebnosti pa govori v varnem, znanem okolju z znanimi, bližnjimi osebami. Molčečnost, zadržanost in neodzivnost v specifičnih situacijah, okoljih ali le z določenimi ljudmi tako ne sodi v logopedsko, pač pa na psihološko področje in je kompleksna anksiozna motnja, ki bistveno zmanjšuje kakovost otrokovih socialnih interakcij, povečuje možnost čustvenih stisk, pojav psihosomatskih težav in kasneje bistveno vpliva na šolsko uspešnost. Ob predpostavki, da vzroke za razvoj selektivnega mutizma iščemo v pretirani simbiotski navezanosti na otroku bližnjo osebo, v govorni fobiji – ko se otrok ob razvoju govora preprosto »boji« svojega glasu, v reakcijski molčečnosti, ko neznana, neobičajna situacija in okolje vzbudita v otroku tolikšno stisko, tesnobo in strah, da se zapre vase in ni zmožen govornega odzivanja, v manipulativnem vedenju, ko molk postane sredstvo za doseganje želenega ali preprosto pomeni agresiven odnos do osebe, ki je otrok ne mara, je razumljivo, da obravnava motnje mora zajeti predvsem psihološko področje, otrokov način dojemanja okolice, njegovega odzivanja nanjo, prilagajanje, čustvovanje, vzpostavljanje socialnih stikov, odnosov, predelavo informacij, razumevanje … Mama je deklico opisala kot povsem običajno 5-letnico, ki je v domačem okolju sproščena, klepetava, igriva … V primerjavi s starejšo sestrico opažajo le, da je nekoliko manj radovedna, da se le redko sama zaigra, ima pa neznansko rada živali, zato je psihoterapevtka tudi predlagala druženje z živalmi. Suvereno na poti male jahačice Skupaj s starši in Mojčino psihologinjo smo oblikovali načrt in mu v grobem sledili. Pogosto se je namreč zgodilo, da je deklica prekrižala naše namene in smo se ves čas usklajevali ter prilagajali. Prvi mesec je prihajala dvakrat tedensko zgolj »na obiske«. Z mamico, sestrico in včasih tudi očkom so se oglasili »po naključju«, se sprehodili med konji in drugimi živalmi (psi, kokoši, morski prašiček, dihurčki, zajčki …) na domačiji. Ob tem sem bila ves čas prisotna in se »pogovarjala« z Mojco, pa čeprav je bila to le enosmerna komunikacija. Mojca je že kmalu pokazala zanimanje predvsem za konje, druge živali je niso tako privlačile. Po mesecu dni smo se zato odločili, da utrdimo njen odnos s ponijko Luno. Tako je osrednja dejavnost njenih uric postalo druženje z Luno: krtačenje, čohljanje, vodenje na povodcu … Vključena sem bila v vse dejavnosti in počasi se je Mojčina družina pričela umikati, kar je deklica zelo dobro sprejela. Bila je sproščena in zaupljiva. Z menoj je še vedno komunicirala zgolj s pogledom, občasno s prikimavanjem ali odkimavanjem, sicer pa njenega glasu še nisem slišala. Kljub temu se je odzivala na vsa navodila, prinašala krtače, posnemala moje ravnanje s konji in upoštevala opozorila. Po dobrih dveh mesecih je mama povedala, da je deklica doma izrazila željo, da bi Luno tudi jahala. Kljub močni motivaciji in sprejemanju novih okoliščin tega sama ni zmogla povedati, je pa narisala risbico, na kateri jaha Luno. Pričeli sva z vodenim jahanjem in ohranjanjem občutka varnosti. V srečanja sem vnašala izzive: po jahališču sva razporedili spominske kartice z živalmi, Mojčina naloga pa je bilo njihovo posnemanje, pihali sva milne mehurčke, se žogali in pogosto odjahali v gozd, kjer sva poslušali različne zvoke in jih skušali posnemati. Cilj je bil izvabiti kakršnokoli zvočno oglašanje. Prvo leto našega sodelovanja je tako minilo v enostranskem govorjenju, a v dobro vzpostavljenem odnosu in vidnem zadovoljstvu deklice, ki je postala bolj samostojna, umirjena in samozavestna. V tem času so doma opazili spremenjeno vedenje predvsem v simbolični igri, rahljanju navezanosti na mamo in več socialnih interakcij s sosedovimi otroki. Mojca je pričela obiskovati tudi logopedinjo, a je bil napredek nemogoč, saj tudi z njo ni govorila, se je pa pričela občasno pogovarjati z vzgojiteljico v vrtcu, kar je bil zanjo velik napredek. Danes se bom z Luno samo pogovarjala. Po poletnih počitnicah sem pričakovala negotovost in ponovno zadrego, a sva z Mojco praktično lahko nadaljevali tam, kjer sva zaključili. Komaj je čakala na srečanja z Luno. Priprava kobilice je postala povsem njena dolžnost, ki jo je zelo suvereno opravila. Do zime sva počasi pričeli opuščati jahanje na lonži in ob prvih samostojnih uricah se je pojavil smeh. Sicer tih in sramežljiv, a je imel velikansko vrednost. Naslednji zvok, ki ga je Mojca zmogla, je bilo tleskanje z jezikom, kar je Luna razumela kot znak za hitrejše gibanje. Še vedno pa ni bilo govora. Ciljno smo spremenili metodo – moji samogovori in pripovedovanja so postali redkejši in nekaj najinih srečanj je minilo v suhoparni tišini. Videti je bilo, da deklice to ne moti in postajala je vedno boljša mala jahačica. Z Luno je odlično komunicirala, njen govor pa se je razširil na nekatere vrstnike v vrtcu in doma, pri logopedinji govora še ni bilo, pri psihologinji vse normalno. Po dobrem letu in pol sem opazila, da deklica Luni šepeta v uho in se z njo tiho pogovarja. Čeprav so bili to izredni trenutki, jih nismo nagrajevali ali kako drugače izpostavljali. Želeli smo, da se vedenje utrdi in postane povsem običajno. Prišel je dan, ko zopet ni bilo nikakršnega odziva, a je napredek konstantno rasel. Tleskanju z jezikom se je najprej pridružil »stoj«, ko je želela Luno ustaviti. Potem so bile prve besede namenjene meni – »ja« in »ne«. Od tu naprej govor med nama in z Luno ni bil več problem. Močno smo utrjevali pridobljeno in ob koncu pomladi se je Mojca pričela pogovarjati tudi z logopedinjo in jesenskega odhoda v šolo smo se nekoliko manj bali, čeprav se je deklica v novih situacijah in ob stikih z neznanimi ljudmi vrnila v utrjene vedenjske vzorce brez govora in z vidno čustveno stisko. Začetek šolskega leta je bilo za deklico izredno stresen. V vseh situacijah je z govorom naredila korak nazaj, le med konji in nama je ostal nespremenjen. Odločili smo se, da število obiskov povečamo, tako je prihajala dvakrat, včasih tudi trikrat na teden. Druženja s konji so bila sproščena, zato smo vključili družbo vrstnice, ki je Mojca ni poznala in je prav tako obiskovala poni urice. Prvi dve srečanji sta minili v nekoliko večji zadregi, z manj glasnim govorom in manj sproščeno, a je bilo okolje dovolj varno in spodbudno, da se je odnos med deklicama okrepil in izoblikoval v pozitivno prijateljsko tekmovalnost in dopolnjevanje. Samozavest in čustvena stabilnost se je prenesla na vsa okolja in v večino situacij. Molčečnost se je pojavljala le še ob velikih pritiskih in v izjemnih negotovih okoliščinah. Uspešnost v šoli je bila dodaten varovalni dejavnik in tisto leto je Mojca samostojno nastopala na zaključni prireditvi v Smrčkovem brlogu. Danes je vesela, radovedna in klepetava 9-letnica. Druženje s konji ji ogromno pomeni (opravila je tudi izpit Jahač 1) in včasih pride trenutek, ko pove, da je imela slab dan in da se je prišla le pogovarjat z njimi.   Dunja Požaršek

Thu, 29. Oct 2020 at 10:50

0 ogledov

Moj konj še raste, kaj lahko počnem z njim?  
Pretirano obremenjevanje konj, ki so še v fazi rasti, je lahko izjemno škodljivo, zato se vse bolj priporoča, da z delom pod jahačem počakamo, dokler konj ni fizično zrel. Ali to pomeni, da moramo konja pustiti popolnoma pri miru do njegovega petega, šestega ali celo osmega leta? Nikakor ne.   Potrpljenje se obrestuje Če imamo konja že od njegovega rojstva in natanko vemo, kaj se mu je v življenju zgodilo, kakšno je bilo njegovo otroštvo in znamo našteti prav vse manjše praske in rane, ki jih je kdaj utrpel v življenju, imamo veliko srečo. Ko pride čas za priprave na delo in ujahovanje, imamo pred seboj nepopisan list. Ker so konjevi začetki pri delu izjemno pomembni za njegovo celotno življenje in bodo pustili posledice za vedno, je na nas ogromna odgovornost, kar pomeni, da moramo biti pri mladem konju izjemno previdni. Pogosta napaka, ki jo imajo lastniki mladih konj, je nepotrpežljivost. Dandanes vemo, da je prezgodnje delo pod jahačem za konje škodljivo, zato ni izgovora, da bi z ujahovanjem v pravem pomenu besede pričeli pred četrtim letom. Če smo bili potrpežljivi in smo za konja lepo skrbeli prvih nekaj let, zakaj ne bi počakali še tisto dodatno leto in tako konju zagotovili boljši začetek v življenju in boljšo sposobnost opravljanja svojega dela? Dokler konj še raste, so rastne plošče njegovih kosti odprte, kar pomeni, da je kost bolj občutljiva na obremenitve. To še posebej velja za rastne plošče vretenc, na katerih lahko zaradi zgodnjega preobremenjevanja nastane veliko škode. Ker je konjev skelet v mladih letih manj pripravljen na nošenje teže, na pomoč priskočijo mišice in vezivno tkivo, ki se v odgovor na jahačevo težo hitreje zakrčijo, da zavarujejo nedorasle kosti. Zakrčeno vezivno tkivo omejuje gibanje, povzroča bolečino in ustvarja kompenzacijske vzorce. Kompenzacijski vzorci so tisti, ki vodijo do poškodb, zato moramo narediti vse, kar lahko, da se jim izognemo. Določena mera kompenzacije je neizogibna, saj izvira iz dejavnikov, kot so konjeva naravna asimetrija, zdrsi, padci in morebitne poškodbe v preteklosti – torej dejavniki, ki niso pod našim nadzorom. Na drugi strani pa imamo dejavnike, ki so pod našim nadzorom; nepravilen trening, nepravilno prilegajoče se sedlo, prezgodnje ujahovanje, pretežak jahač in podobno. Če poskrbimo, da z naše strani ne ustvarimo pogojev za kompenzacijo, bomo konju s tem naredili ogromno uslugo in mu omogočili boljše življenje. Zato nikar ne hitimo z ujahovanjem. Čas, ki ga bomo zaradi kasnejšega ujahovanja zamudili, bomo nadoknadili, saj bo konj manj časa preživel na bolniški zaradi poškodb, bolečin in težav. Naj bo učenje zanimivo! Mladega konja lahko postopoma, predvsem pa nežno navajamo na nove stvari.   Osnove To seveda ne pomeni, da je potrebno konja pustiti popolnoma pri miru do njegovega četrtega ali petega leta. Če se odločimo, da bomo z ujahovanjem še nekaj časa počakali, imamo sedaj odlično priložnost, da konja na to kar se da dobro pripravimo. Tudi tako mu bomo kasnejše delo močno olajšali. Nikoli ne pozabimo, da je nošenje jahača v zdravi drži za konja težka naloga, ki jo lahko opravlja le, če je zanjo dovolj močan. Če imamo opravka s triletnikom, imamo eno leto časa, da razvijemo konjevo ravnotežje in moč in mu pokažemo, kakšna drža je zaželena pod jahačem. Najboljši način, kako lahko to dosežemo, je premišljeno in sistematično delo na roki in na lonži. Mladega konja najprej navadimo mirnega, sproščenega vodenja na roki. Preden začnemo z delom na lonži, mora konj razumeti osnovne signale telesne govorice, kot so ustavljanje in mirno stanje pri miru, spremembe v tempu koraka in zavoje levo in desno. Učenje naj vedno poteka v sproščenem vzdušju, saj se konji mnogo boljše učijo, kadar niso pod stresom. Če se učenja lotimo, ko zunaj na primer piha močan veter in se konj nenehno plaši, bomo zelo težko aktivirali tisti del konjevih možganov, ki je odgovoren za učenje in pomnjenje. Zato si izbirajmo dobre pogoje, saj bomo tako hitreje napredovali. Če imamo to možnost, se lahko z mladim konjem podamo tudi na sprehod in osnove vedenja pilimo v naravi. Pri tem naj bo varnost vedno na prvem mestu. Če je naš mladenič preveč temperamenten ali preveč plašen za sprehode na prostem, z njimi raje počakajmo, kot da tvegamo nesrečo. Pomaga nam lahko tudi, če se na sprehod odpravimo skupaj s starejšim, zanesljivim konjem, ki bo mlademu konju nudil podporo.   Priprave na lonži Ko konj razume signale telesne govorice pri vodenju na roki, lahko začnemo z učenjem pravilnega gibanja na lonži. Pomembna stvar, ki jo moramo imeti pri tem vedno v mislih, je, da je gibanje na krožnici za konja težka naloga. Marsikateri konj se s centrifugalno silo, ki ob gibanju na krogu deluje na njegovo telo, spopada tako, da se nasloni na eno sprednjo nogo in nekoliko nagne svoje telo, za kar se seveda potrebno neenakomerno obremenjevanje mišic – tega si ne želimo. Nekateri konji se na krožnico odzovejo tudi tako, da gredo vse hitreje in hitreje, ker jih je strah, da bodo izgubili ravnotežje in padli. Zato je potrebno delo na lonži konju predstaviti počasi, pri tem pa nenehno vzdrževati sproščeno vzdušje. Naš cilj je konja naučiti, kako naj se po krožnici giba tako, da enakomerno obremenjuje obe sprednji nogi, pri čemer dvigne bazo vratu in glavo in vrat iztegne v smeri naprej in navzdol. To ne pomeni, da od konja želimo, da se giba z nosom v pesku, tovrstna drža ni uravnotežena in ni zdrava. Kot splošno vodilo velja, da naj se nos nahaja nekje v isti višini kot konjev kolčni sklep. Z delom na krožnici ne pretiravajmo. Gre za naporno vajo, tako za konjevo telo kot za njegov um. Za začetek bo deset ali petnajst minut nekajkrat na teden popolnoma dovolj. Izogibajmo se uporabi pripomočkov, kot so stranske vajeti, sistem pessoa in podobno. Z njimi namreč vse prelahko ustvarimo napetost, porušimo konjevo ravnotežje in konja naredimo manj odzivnega na kasnejša jahačeva dejstva. Če nismo prepričani, kako bi se lotili pravilnega lonžiranja, poiščimo strokovnjaka, ki nam bo pri tem pomagal brez pripomočkov. Dober trener lahko konja nauči dobrega ravnotežja, ne da bi njegovo glavo in vrat umetno postavljal v želen položaj. Raznoliko delo spodbudi tako konjevo telo kot njegov um in razvija njegovo samozavest in veselje do dela.   Nadaljnje delo Vlaganje ogromne količine truda in časa v počasno razvijanje konjeve drže in moči na lonži se morda zdi kot dolgočasna in težka naloga, vendar pa se vam bo trud močno obrestoval kasneje, ko bo konj dovolj star, da prične z delom pod sedlom. Večina konj hitro razume, da je gibanje v zdravi drži pravzaprav lažje. Močnejši kot bo konj, hitreje nam bo pravilno držo ponudil sam. Si predstavljate, koliko lažje bo delo pod sedlom, če vam konja ne bo potrebno na silo z vajetmi spravljati v določen okvir? Si predstavljate, kako prijetno je delo s konjem, ki ve, kako se mora spopasti z jahačevo težo? Ko konj dopolni štiri leta in ima dobro razvito ravnotežje, močne mišice centra in se nosi v zdravi drži, lahko začnemo razmišljati o dodajanju teže jahača. Pri tem spet ne pozabimo, da gre za novo, težko nalogo, zato moramo ravnati odgovorno in konja nanjo navajati postopoma. Ponavadi je glavna skrb pri ujahovanju konjeva vedenjska reakcija. Če je priden, ko se usedemo nanj, bomo naredili nekaj korakov. Če je še vedno priden, bomo morda poskusili kas. Če je konj v tem procesu priden, bomo kar naenkrat pričeli z jahanjem po eno uro večkrat na teden. Nikar ne pozabimo, da je poleg vedenja izjemno pomemben dejavnik pri ujahovanju tudi konjeva fizična sposobnost. Res je, da smo s pravilnim delom na lonži konja močno okrepili, vendar ne pozabimo, da je dodatna teža povsem nov izziv. Zato ne prehitevajmo. Na začetku bodimo zadovoljni z nekaj minutami na konjevem hrbtu. Pri tem konja vedno najprej dobro ogrejemo. Prvih nekaj mesecev naj bo delo pod jahačem še vedno manjšinski del konjevih nalog. Večino dela naj še vedno predstavlja delo na roki in na lonži. Ujahovanje je izjemno zahteven proces, ki zahteva veliko potrpljenja in časa. Če se ga lotimo pravilno, bo rezultat zadovoljen in močan konj, ki bo svoje delo opravljal z veseljem, pri tem pa bo ostal zdrav. Če nismo prepričani v svoje sposobnosti, na pomoč pokličimo strokovnjaka, ki nam bo znal pomagati na konju prijazen način.   Katja Porenta, EEBW

Tue, 27. Oct 2020 at 09:49

85 ogledov

Koliko stane mlad, zdrav in pravilno treniran športni konj?  
Iskanje prave kombinacije kobile in žrebca, soočanje z zapleti pri žrebitvi in omogočanje kar najboljšega začetka v življenju je zahtevno delo ne le s finančnega, temveč tudi s čustvenega vidika.   Kljub temu, da so rejci športnih konj trenutno pogosto na tapeti zaradi vprašljive vzreje hipermobilnih konj, je med njimi še kar nekaj svetlih izjem, ki resnično stremijo k dobrobiti konj, ne le k zaslužku. Med njimi je tudi Esther Berger, rejka toplokrvnih konj na Nizozemskem, ki je svoje življenje posvetila temu, da ustvarja zdrave in zadovoljne mlade konje z ogromnim potencialom. Ste se kdaj vprašali, koliko stane vzreja športnih konj? V spodnjem članku Esther pojasni, zakaj njihovi konji kljub temu, da stanejo veliko denarja, niso dragi.   Optimalna oskrba za optimalen začetek življenja Pogosto slišim očitke, da so naši konji dragi. Nikakor niso dragi, vendar pa je res, da stanejo veliko denarja. Obstaja razlika. Naši konji niso dragi, ker jih prodajamo pod njihovo ceno, vendar gre še vedno za veliko denarja. Pod ceno jih prodajamo zato, ker vztrajamo pri tem, da gredo v dobre roke. V roke, ki vedo, da je jahanje za vertikalo škodljivo in so pripravljeni vložiti trud v to, da konj razvije dobro ravnotežje. V roke, ki vedo, da konji ne sodijo v hlev in ki se zavedajo, da je konja potrebno gledati s celostnega vidika. Ali vsaj roke, ki se tega želijo naučiti. Naši konji gredo k lastnikom, ki se zavedajo, da je nošenje jahača težka naloga, da konj med učenjem dela napake in da je zaradi tega potrebno tesno sodelovanje z manualnim terapevtom za konje, še preden se pojavijo težave. Naših konj torej ne prodamo kar komurkoli. Vseeno pa jih prodajamo za veliko denarja. Zakaj? Stroški, povezani z vzrejo zdravega in dobro izučenega konja, so zelo visoki. V naše konje vložimo mnogo več kot drugi vzreditelji in preprodajalci. Konj, ki mu je omogočen optimalen začetek v življenju, stane veliko. Naši konji redno videvajo manualnega terapevta, njihova kopita so spodrezana vsake štiri tedne, njihov življenjski prostor je velik in razgiban, cel dan in noč imajo na voljo voluminozno krmo, dodatna hrana pa je najvišje kakovosti, brez dodanih sladkorjev. Poleg tega naša žrebeta prihajajo iz kakovostnih vzrediteljskih linij. Kobile niso breje vsako leto, saj le tako lahko njihova telesa ostanejo zdrava. Poleg tega so vsi konji (tako mladci kot kobile) deležni pravilnega treninga, s pomočjo katerega razvijejo ravnotežje in zdrav način gibanja, kar zahteva veliko časa. Zato naši konji stanejo veliko denarja. Vendar pa za veliko denarja dobite konja, ki je bil deležen optimalnega začetka v življenju in bo zaradi tega dlje časa ostal zdrav. Konja, s katerim boste imeli mnogo manj veterinarskih stroškov. Patologije in poškodbe se namreč pogosto začnejo že zgodaj v življenju in se kasneje spremenijo v vztrajne in drage težave. Stare poškodbe vratu, hrbta in nog, težave z metabolizmom sladkorjev, vedenjske motnje ... Vse to so zelo pogoste težave športnih konj. Življenje zunaj mladim konjem omogoča dober začetek v življenju.   Osnovni stroški Vse se začne s kobilo. Vsa naša žrebeta so potomci kakovostnih kobil. Rejec kupi kobilo, jo vzdržuje, jo osemeni, plačuje veterinarske stroške in jo nato hrani še enajst mesecev, dokler ne povrže. Zdaj mora hraniti in vzdrževati dva. Gre za dolg in drag proces. Večino naših stroškov predstavljajo pravilen trening (na tleh), redna manualna terapija, spodrezovanje vsake štiri tedne, posebna hrana brez dodanih sladkorjev in še bi lahko naštevali. Pri mnogih rejcih kobila ne počne veliko. Ni deležna treninga, niti manualne terapije. Pogosto ima žrebe vsako leto ali pa se od nje pričakuje, da bo po hitrem postopku ponovno začela s tekmovanji. Žrebitev ni lahka stvar. Ker se tega zavedamo, kobile krepimo z rednim treningom (na tleh) in terapijo po potrebi, poleg tega pa od kobil ne pričakujemo žrebet vsako leto. To je po našem mnenju edino korektno do kobile, vendar pa so s tem seveda povezani visoki stroški. Potem pa je tu seveda še žrebe. Na žalost se pogosto zgodi, da gre pri žrebitvi kaj narobe. V najboljšem primeru gre »samo« za veterinarske stroške brez trajnih posledic, v najslabšem pa se seveda lahko zgodi, da pogine žrebe ali kobila ali pa celo oba. Tovrstne tragedije se prav tako upoštevajo pri stroških. Mati narava je včasih kruta.   Razvoj žrebeta Predpostavljajmo, da je žrebe zdravo. V prvih treh mesecih ga je že pregledal manualni terapevt. Potencialne težave se odpravijo nežno, kar žrebetu omogoča bolj zdrav razvoj in manj težav v prihodnosti. V prvih treh mesecih se je žrebe prav tako že srečalo s strokovnjakom za kopita. Po šestih ali sedmih mesecih se žrebe odstavi. Raje kasneje kot prezgodaj. Po odstavitvi kobilo zopet pregleda terapevt, ponovno pa se začne nežen trening na tleh. Ker se zavedamo, da žrebitev ni majhna stvar, z delom napredujemo zelo počasi. Na žalost je veliko kobil primoranih kmalu po odstavitvi že nastopati na nivoju, na katerem so bile pred žrebetom, ali pa so ponovno breje, kljub temu, da njihovo telo na to še ni pripravljeno. Če kobilo podvržemo nošenju dodatne teže v obliki jahača ali pa žrebeta, ko njeno telo na to še ni pripravljeno, s tem škodimo njenemu zdravju. Da niti ne omenjamo hormonalnih sprememb, ki se dogajajo v procesu brejosti in žrebitve in trajajo še nekaj časa po odstavitvi. Vrnimo se nazaj k žrebetu. Pri dveh letih in pol pričnemo z osnovnim treningom. To ne pomeni, da jih pri teh letih pričnemo jahati. Pri dveh in pol pričnemo z osnovami vodenja in dela na roki. Pri tem si vzamemo čas in žrebetu nudimo podporo v obliki manualne terapije. Preden mladeniču predstavimo brzdo, poskrbimo za obisk zobozdravnika. Po tem leto ali leto in pol skrbno gradimo temelje dela na tleh. V tem času konj razvije moč, ravnotežje in samozavest. Šele tedaj ga prvič zajahamo. Nikoli prej. To pomeni, da so naši konji pri petih letih že prejeli dve leti in pol treninga. To je že samo po sebi velik strošek. Esther na prvo mesto ne postavlja zaslužka, temveč zdravje in dobrobit tako žrebet kot kobil.   Končni izračun Poglejmo si še enkrat bolj natančno, kako visoki so stroški z vzrejo mladega konja. ·        Nakup kobile (okoli 10.000 EUR, pri čemer to vsoto razdelimo s številom žrebet, ki jih pričakujemo, tako dobimo okoli 750 EUR na žrebe) ·        Stroški, povezani z osemenitvijo (1000–2500 EUR) ·        Vzdrževanje kobile (minimalno 400 EUR na mesec, kar pomeni 4800 EUR na leto) ·        Vzdrževanje žrebeta prvih šest mesecev (400–500 EUR) ·        Selitev žrebeta v okolje, kjer se lahko druži z vrstniki (3250 EUR) ·        Trening dve leti in pol, ko žrebe doseže starost dve leti in pol (600 EUR na mesec, 18.000 EUR za trajanje treninga) ·        Kastracija, če je žrebček (300 EUR plus potencialni stroški, če pride do komplikacij)   Ta seznam ne vključuje stroškov, ki se pojavijo, kadar gre kaj narobe. Vsota povprečnih stroškov, poveznih z vzrejo zdravega, zadovoljnega petletnika torej znaša 28.400 EUR. Mladi konji in plemenske kobile so deležni pravilnega in zdravega treninga. Namen tega članka je širjenje zavesti, da je vzreja in trening mladih konj drag proces. Samo stroški do žrebitve znašajo okoli 7000 EUR. To pa je seveda šele začetek. Ne pričakujte, da boste lahko za zdravega in talentiranega štiriletnika odšteli le 6000–10.000 EUR. Varčujte dlje časa in investirajte nekoliko več. Zagotavljam vam, da vam bo to prihranilo marsikatero težavo in strošek v prihodnosti. Seveda pa se lahko odločite za nakup žrebeta in vse delo opravite sami. To zmanjša začetno investicijo, vendar bo potrebno počakati dlje, vložiti več in upati, da gre vse po načrtu. Boste pa pri tem brez dvoma razvili mnogo globljo vez s konjem in uživali na tem dolgem potovanju. Ko boste sami vzgojili žrebe, boste razumeli, zakaj rejci in preprodajalci toliko zahtevajo od svojih konj. Ti konji morajo biti nič manj kot spektakularni, da lahko zaslužujo čimveč. Stroški so visoki, zato je to logično. Vendar pa gre na račun konja, saj od njih pogosto zahtevajo preveč. Pri nas smo v zadnjih letih na žalost zmanjšali število žrebet, ki jih vzrejamo. Naš poslovni model preprosto ne funkcionira. To na tej točki verjetno razume vsak bralec. Letos prodajamo tri ali štiri konje. Naslednje leto bo enako. Naši zdravi, zadovoljni mladi konji so redki. Prodajamo jih pod ceno, vendar niso poceni. Prav tako niso dragi. Stanejo pa veliko denarja. Petletnik, ki že pozna osnove pod sedlom, doseže cenno 15.000 EUR. Poleg petletnikov imamo na voljo tudi nekaj triletnikov in štiriletnikov, ki s treningom še niso napredovali do jahanja. Naši konji gredo izključno v dobre roke, k lastnikom, ki bodo za konje skrbeli tako, kot je treba. To je absoluten pogoj. Še nekaj. Od naših konj nikakor ne pričakujte spektakularnega gibanja. Brez skrbi, imajo krasne hode. Vendar pa dajemo vedno prednost ravnotežju, zato naših konj nikoli ne boste videli, kako z zakrčenim hrbtom mečejo noge v zrak in pri mladih letih izvajajo pojačave kasa. To je namreč namen našega dela. Naš namen ni vzreja spektakularnih konj, ki bodo svojo kariero končali pri desetih letih. Naš namen je vzrejati zdrave, zadovoljne atlete.   Esther Berger Prevod: Katja Porenta, EEBW Foto: Esther Berger  

Mon, 26. Oct 2020 at 10:43

80 ogledov

Ali boste dovolili, da vas COVID-19 ohromi tudi pri konjih?  
Na situacijo, ki je nastala trenutno, posameznik ne more vplivati, razen s tem, da se izolira, zaščiti in pomaga pri preprečevanju širjenja virusa. Vendar pa ima vsak od nas moč in izbiro, ko gre za odnos, ki ga bomo imeli do te situacije. Sami imamo možnost upravljati z našimi mislimi ter čustvi, ki se sedaj pojavljajo. Če se do sedaj še niste naučili upravljati s svojimi čustvi in mislimi, je to odlična priložnost za realno vajo. Se na tej točki sprašujete, kaj ima to z Revijo o konjih? Veliko. Kot smo govorili v prejšnjem članku, je zelo pomemben vidik jahača, psihološki vidik. Zato, da lahko zgradite uspešen odnos s konjem in pravilno uporabljate svoje telo pri komunikaciji z njim, morate znati nadzorovati in upravljati svoje misli in čustva.   Naša (ne)aktivnost, ko se znajdemo v krizi Hitro širjenje virusa in preprečevalni ukrepi so vsem prekrižali marsikatere načrte. V konjeništvu so poleg grožnje zdravju in izpada dohodka v ospredju tudi težave zaradi oteženega ali onemogočenega dostopa do lastnih konj, odpadlih tekem, treningov, taborov, izobraževanj in drugih dogodkov, težja dostava osnovnih dobrin ter strokovnjakov (kovač, veterinar) za oskrbo konj itd. Takšni realni problemi vzbudijo veliko negativnih čustev, kot so strah, zaskrbljenost, jeza, občutek nemoči … In ker to obdobje sedaj traja že več kot mesec dni in nihče ne more točno napovedati, kdaj se bo vse zopet normaliziralo, je za nas, misleča bitja, še težje, ker ni datuma, katerega bi se lahko veselili in se bodrili v smislu »zdržimo do takrat«. Zato se lahko hitro znajdemo v psihičnem oziroma čustvenem neravnovesju ali celo krizi, o katerih smo že govorili.   Če imate konja v domači oskrbi, potem se lahko štejete za enega izmed najsrečnejših Zemljanov, saj lahko preživite dodaten čas s tistim, ki ga imate najraje, in to brez nevarnosti okužbe. Soočimo se s psihičnim neravnovesjem in ga začnimo odpravljati Naravno je, da lahko v takšni situaciji, kot je sedaj, zapademo v psihično neravnovesje ali krizo. Kar se odraža v beganju misli, neprestanem iskanju rešitev, strahu, skrbi, psihosomatskih pojavih, kot so tiščanje ali bolečine v želodcu, glavobol, tiščanje v grlu ali prsih oziroma občutek, da ne morete do konca vdihniti, nespečnost, nemirnost, po drugi strani pa neaktivnost, brezvoljnost, »visenje« na socialnih omrežjih, pretirano govorjenje o virusu in trenutni situaciji, neprestano branje presunljivih novic itd. Če ste opazili, da ste se znašli v zgoraj opisanih stanjih ali občutkih, potem se ustavite, usedite in naredite naslednjo vajo!   Trikrat globoko vdihnite skozi nos in izdihnite skozi usta, pri tem pa izgovarjajte črko »ŠŠŠŠŠŠŠŠ«. To bo naredilo takojšen »reset« vaših misli in čustev. Vzemite papir, na katerega zapišite vse negativne misli in skrbi. Ko boste končali, boste presenečeni, kako malo jih je in kako se ponavljajo. Prečrtajte tiste, ki se ponavljajo. Nato zapišite za vsako misel ali skrb eno rešitev, ki jo boste poiskali ali izvedli, da boste izziv rešili. Pri tistih, pri katerih trenutno ni v vaši moči, da jih rešite, napišite naslednji stavek: »Za stvari, ki jih ne morem rešiti, se nima smisla obremenjevati!«. Ko končate s to vajo, spijte kozarec vode in se odpravite na sprehod ali do svojega konja, če imate to možnost. Začutite, koliko bolj mirni boste postali. Lahko pa prosti čas preprosto izkoristite, da poskrbite za vaše telo, morda trpite za bolečino in poškodbami, ki so posledica dela s konji in je to priložnost, da si odpočijete in se regenerirate ter razmislite, kako zastaviti stvari za naprej, da ne boste več izpostavljeni takšnemu stresu ali boste imeli več časa zase.   Kaj VSE LAHKO DELATE v času izolacije zaradi virusa? Čeprav smo večinoma zaprti v naših domovih, imamo srečo, da živimo v dobi pametnih telefonov in internetne povezave. Zato lahko kupimo spletni program (izobraževanje), ki nam bo omogočil dostop do novega znanja kar iz udobja našega domačega stola. Veliko kakovostnih predavanj si sedaj lahko ogledate brezplačno in ni potrebno, da se navezujejo samo na konje. Lahko se podučite npr. o delovanju človeškega telesa, možganov ali čustev, o zdravi prehrani in pravilni drži, o marketingu in vodenju podjetja, vsem, kar bi vam utegnilo priti zelo prav, ko se bodo stvari začele vračati na svoje mesto in se boste lahko zopet posvetili delu s konji. Zagotovo imate knjigo ali več, ki vas čakajo na knjižni omari. Sedaj je pravi čas, da jo vzamete v roke in vsak dan preberete nekaj strani, s tem pa zaposlite svoje misli in preusmerite negativna čustva v raziskovanje in učenje. Lahko uredite fotoalbum o vašem konju ali otroku, popravite stvari, ki niso bile nujne in so čakale na vaš prosti čas. Morda pa imate sedaj še več časa za vašega konja, sploh če je v domači oskrbi. Lahko popravite ograjo, generalno očistite opremo, krtače, pašnik. Skratka, vprašajte se: Kaj LAHKO danes naredim? Če imate konja v domači oskrbi, potem se lahko štejete za enega izmed najsrečnejših Zemljanov, saj lahko preživite dodaten čas s tistim, ki ga imate najraje, in to brez nevarnosti okužbe.   Naredite si načrt dneva Ko imamo veliko časa na voljo, nam ga običajno še bolj zmanjkuje. Zakaj je tako? Ker si sami težje strukturiramo dan, če tega nismo vajeni. Če imamo veliko časa na voljo, ko ni potrebno, da razmišljamo o delu ali drugih dejanskih opravilih, se lahko tudi hitro prepustimo nezavednemu toku misli in čustev. Zato se je dobro držati nekaj nasvetov, kako lažje ohraniti dober urnik oziroma ritem dneva ter pozitivne misli in čustva, ki vam bodo omogočili, da ste produktivni tudi, ko nimate šefa ali rokov oddaje »nad vašimi glavami«. Začnite dan z dobro »zaganjalno« rutino. Izogibajte se osebam ali pogovorom, ki govorijo o virusu ali negativnih temah. Oglejte si le nujno potrebne novice, po možnosti vsak drugi dan, ali prosite nekoga, da vam naredi le bistven povzetek poročil in pove samo nujne ukrepe ali določila, ki se jih morate držati. Večkrat na dan se ustavite in opravite dihalni »reset« iz zgornje vaje ter preverite, ali niste morda zapadli v negativne misli in čustva. Večkrat na dan se spomnite zavzeti in obdržati pravilno držo pri vseh opravilih, saj se bo to očitno poznalo tudi na konju. Enkrat na dan, vsaj za 15–20 minut, naredite nekaj vaj za vaše fizično telo. V prejšnji številki Revije o konjih še enkrat preletite opisane fizične sposobnosti in razmislite zase, kako dobro imate te lastnosti razvite. Za vsako opisano fizično sposobnost napišite oceno od 1 do 10, kje se sedaj nahajate (kjer 1 pomeni slabo razvito, 10 pa izredno dobro razvito). Vzemite 3 sposobnosti, ki imajo najnižjo oceno in razmislite, kako jih boste v času, ko ne morete do svojega konja ali treningov s trenerjem, izboljšali z vajami na tleh. Nepotreben čas na telefonu, npr. socialnih omrežjih ali youtubeu, si omejite na več krajših časovnih obdobij, recimo trikrat po pol ure. Primer, kako si narediti načrt aktivnosti oziroma časovnico. V prvem stolpcu levo na samolepilne listke napišite ideje in stvari, ki si jih želite/morate narediti. V drugi stolpec na levi napišite, kaj morate narediti, da te ideje realizirate. Nato v naslednji stolpec premikate listke iz prvih dveh, ko začnete z izvajanjem aktivnosti oziroma ko gredo ideje v proces izvedbe. V prvi stolpec na desni pa nalepite listek, ko bo naloga opravljena.   Dobra rutina K podpori in vzdrževanju psihičnega ravnovesja vam bo pomagala dobra jutranja rutina. Spodaj je primer dobre enourne jutranje rutine, da boste lažje ohranili fizično in psihično ravnovesje, in to ne samo v času virusa. Lahko pa si napišete svojo, ki vam bo pomagala pozitivno in z več energije začeti dan.  1 – RANA URA, ZLATA URA: prebudi se zgodaj, pretegni se in pospravi svojo posteljo (ne prijemaj telefona v roke!). 2 – ENERGIJSKI POTISK: opravi jutranjo toaleto, naredi si poživljajoč smuti ali čaj brez sladkorja, spij kozarec vode, pojej lahek zajtrk. 3 – SMER POTOVANJA: ob pitju smutija na papir (ne v telefon!) zapiši tri stvari, ki jih želiš na ta dan narediti, in za vsako med njimi tri korake, kako jo boš izpeljal/dosegel/izpolnil. 4 – NOVI INPUT: preberi članek ali nekaj strani zanimive knjige, ki te je že dolgo čakala na knjižni omari. 5 – NOVI OUTPUT: naredi nekaj vaj ali 15–20-minutno vadbo za aktivacijo svojega telesa, lahko so to raztezne vaje, vaje za ravnotežje in stabilnost ali nadzorovano aktivno dihanje. Če vam uspe takšno jutranjo rutino obdržati dlje časa, boste opazili, da si je bo želelo tudi vaše telo. Tako se pripravite, da boste lažje opravili izzive, ki vas čakajo tisti dan. Najpomembnejše pri tem je, da ne prijemate telefona v roke in nimate vklopljenih zvočnih obvestil ali, še bolje, izklopite mobilne podatke oziroma wifi do konca jutranje rutine ali vsaj prvo uro vašega dneva. Na naših telefonih, še posebno v tej situaciji, mrgoli vsiljivih oglasov in negativnih novic, elektronskih sporočil ali sporočil vaših prijateljev, znancev, ki v vas vzbudijo negativna čustva, vi pa ne želite s to vibracijo začeti dneva. Ne glede na težave in izzive, ki se vam pojavljajo čez dan, se vprašajte "Kaj je dobrega v tem?", "Kaj se iz tega lahko naučim?" in "Kako lahko to izboljšam?". Nihče ni bil in nikoli ne bo brez težav, vendar z učenjem v težavnih situacijah dobimo težave boljše kakovosti, ki se nam bodo zdele manj zastrašujoče.   Alja Kisilak  

Fri, 23. Oct 2020 at 12:34

142 ogledov

Barve konj
Tudi pri udomačitvi konj so barve verjetno predstavljale enega od človekovih prvih ciljev selekcije. V zgodovini človeštva je imel konj specifično vlogo, zato se je z načrtno selekcijo in s specifičnim načinom reje barva dlake razširila na veliko različnih vzorcev in odtenkov.   Že od prazgodovinskih časov je imela barva konj pomembno vlogo v religiji, kulturi in gospodarstvu številnih ljudstev;v različnih obdobjih so bile določene barve priljubljene, druge nepriljubljene. Želja po določeni barvi je vplivala tudi na vzrejo in celo preživetje ali propad nekaterih pasem konj. Predmeti iz keramike in druga starodavna umetniška dela prikazujejo konje v različnih barvah in z različnimi vzorci lisavosti, kar kaže na to, da so bile to zaželene in verjetno selektivno zrejene lastnosti. Pojav in raznolikost barv pri konjih prikazujejo številne slike in predmeti iz prazgodovine ter umetnosti in zapisi številnih konjeniških ljudstev. Med konji obstaja velika raznolikost v velikosti, obliki, barvi in gibanju. Prilagojenost osebka pomeni tudi večjo verjetnost preživetja pred različnimi negativnimi vplivi iz okolja, kot so npr. plenilci. Evolucijski pomen fenotipske lastnosti "barve in vzorci" je dobro poznan pri številnih funkcijah: prikrivanju, parjenju, sporazumevanju, uravnavanju fizioloških procesov, UV-zaščiti in odpornosti proti infekcijam in parazitom. Te funkcije so tudi najpomembnejši vzrok za evolucijo barv dlake pri konjih. Za plenilca težje opazne živali so bolj zaščitene in imajo večjo verjetnost preživetja, s tem pa tudi prenosa svojih genov na potomstvo. V daljšem življenjskem obdobju imajo lahko tudi večje število potomcev. Iz arheoloških in molekularno-genetskih analiz pri ohranjenih ostankih pradavnih konj je razvidno, da je bila na območju srednje Evrope poleg rjave, plavkaste (dun) in črne barve dlake prisotna tudi pegava (LP).  Od simbolike do formalizmaKljučna za pojav različnih fenotipov sta bila udomačitev konj in poznejše preferiranje posameznih zaželenih barv dlake konj pri različnih primitivnih ljudstvih. Konj je bil izredno močno sredstvo evrazijskih civilizacij do drugega tisočletja pr. n. št.. Ob tem, da je bil transportno sredstvo, je konj pomenil tudi politično, gospodarsko ali versko vplivnost takratnih mogočnežev in vladarjev, ki so jahali konje eksluzivnih in prestižnih barv. Skozi stoletja so bilea v različnih kulturah določene barve in znamenja konj povezana s številnimi miti in verovanji. Za nomadska ljudstva, kot so bili Perzijci, je imel konj pomemben praktičen in simboličen pomen. Beli konji so bili posvečeni bogu sonca in so jih posebej zrejali za obredna žrtvovanja bogovom. V mitologiji starih Perzijcev se je bog sonca Mitra vozil v kočiji s štirimi belini. Bog življenja/čistosti Tishtryna (Tir) v podobi belega konja je imel nasprotnika v podobi vranca Apaosho (suša/pomanjkanje). V Evropi je vranec veljal za simbol demona ali oblike zla. Na priljubljenost barv pri konjih je pomembno vplivala tudi verska simbolika. V krščanski ikonografiji je simbolika barv predstavljena v motivu štirih apokaliptičnih jezdecev. Zgodnja konjeniška ljudstva so uporabljala različne pojme lepote, moči in občudovanja, s katerimi so poimenovali svoje konje. V starem Egiptu je bil verjetno prvi sistemski pristop k reji in pasmam konj, ki je temeljil med drugim tudi na barvi dlake. V 19. stoletju je bila reja konj pod močnim vplivom orientalskega in angleškega tipa vojaških konj. Množični uvoz plemenjakov angleškega polnokrvnega konja je bil prisoten v skoraj vseh sodobnih pasmah konj v svetu. Raznolikost barv in rejske cilje dvorne reje konj je zamenjala državna in vojaška reja; cilj slednje je bila masovna reja konj za potrebe vojske. Prevladovala je uniformnost v zunanjem videzu konj in barvah, prednost pa so imele temnejše barve (rjava, vrana, lisičja) s čim manj belih znakov. V reji je prevladoval vpliv angleških in arabskih polnokrvnih konj, kar je bila tudi osnova nastanka polkrvnih konj (nonius, furioso, gidran). Za takratne avstroogrske kobilarne so bile značilne stroga selekcija, linijska reja, vrednotenje porekla in ločitev od deželne reje. Pojavila se je tudi težnja po preprostejši klasifikaciji barv, tudi po manjši raznolikosti in ožjem spektru osnovnih barv. Proces poenostavitve barv in reja enobarvnih konj sta se prenesla tudi na podeželsko konjerejo. Selekcija na osnovne barve brez belih znakov pri bosanskem planinskem konju.   Opis in klasifikacija barv pri konjihInterpretacija in pomen barv sta se pri različnih kulturah in religijah skozi zgodovino spreminjala, s tem pa tudi preferiranje določenih barv pri konjih (npr. pegavci, lisci). Danes je barva pri mnogih pasmah konj del pasemskega standarda (lipicanec, frizijski konj, appaloosa ...) ali je pasma celo imenovana po barvi (Cleveland bay, Painthorse). Mnogi omenjeni opisi barve konj iz transcendentne teorije štirih elementov so se prenesli v vsakdanjo rabo in so še vedno prisotni v konjereji, kjer med populacijo dominirajo rjavci. Človekova pozitivna selekcija na različne barve konj znotraj prvotnih rejskih središč in kasnejši nastanek številnih različnih pasem sta bila gonilna mehanizma za nastanek velikega števila ustaljenih barvnih fenotipov, ki so prisotni pri današnji populaciji konj. Eden od osnovnih namenov pravilnega opisa in klasifikacije barv pri konjih je natančna identifikacija posamezne živali. Mnogi tradicionalni opisi in vrednotenje konj glede na barvo dlake so se prenesli v vsakdanjo rabo in so še vedno prisotni v konjereji. Opis in klasifikacija barv pri konjih sta del tradicije, ki zajema zgodovinske, politične, lokalne in jezikovne posebnosti posameznih geografskih področjih. Franc Veble je kot prvi 1946 izdal Priročnik za opis domačih živali s podrobnim opisom barv in znamenj pri konjih. V sedanjem času je prisotnost različnih barv in vzorcev pri mnogih pasmah konj (npr. ameriške pasme, poniji) navdušila številne rejce, ki želijo vključiti določeno barvo dlake kot standard v rejske programe. Z odkritjem različnih genov, odgovornih za pojav specifičnih fenotipov in oblikovanje novih pasem konj, se je pojavila potreba po novejši in natančnejši klasifikaciji in opisovanju barv. Pravilen opis barv in znamenj je tudi podlaga za raziskovanje molekularno-genetske osnove barv pri konjih, ki dopolnjuje tradicionalno klasifikacijo. Na novejših genetskih dognanjih izoblikovani sistem klasifikacije barv ne more v popolnosti zajeti posameznih populacijsko specifičnih značilnosti, ki so produkt tradicije, kulture in selekcije. Novejše raziskave kažejo, da ima velika variabilnost v barvi dlake konj lahko tudi negativne učinke. Različni pleiotropni učinki alelov za barve lahko povzročajo bolezni ali so pri reji nezaželeni. Poznavanje omenjenih procesov je lahko učinkovita pomoč pri diagnozi bolezni in zdravstvenem varstvu ter pri izvajanju rejskih programov pri različnih pasmah konj. Večina genov pri konjih, ki so povezani s fenotipi za posebno barvo, nima škodljivih vplivov na zdravstveno stanje. To so geni, ki določajo osnovne barve (lisičja, kostanjeva, črna, rjava) in razredčitve osnovnih barv, kot so cream, dun, tobiano in champagne. Mutacije, povezane z barvo, imajo lahko tudi pleiotropne učinke, na primer: motnje senzoričnih organov, motnje v razmnoževanju, pojav bolezni kože in prebavil ter smrtnost. Če je v populaciji ohranjena raznolikost in se selekcija izvaja odgovorno, ni razlogov za pojav škodljivih učinkov. Rejci lahko brez težav vključijo določene barve dlake v črede, če izberejo kakovostne plemenske živali, ki imajo zaželene barve dlake. S pomočjo genskih testov za skoraj vse pomembnejše gene za barvo lahko rejci identificirajo potencialne nosilce genov za iskane barve pri konjih. Diagnostični genski testi omogočajo rejcem ugotoviti delovanje posameznih genov za barve dlake pri svojih rejnih živalih, ki bi lahko imeli tudi vzporedne škodljive vplive na zdravje in s tem pojav različnih bolezni. Selekcija na osnovne barve brez belih znakov pri bosanskem planinskem konju.   Lisavost je dominantna lastnost, ki se hitro razširi v populaciji konj.   V knjigi »Barve konj« so predstavljena novejša znanstvena dognanja na osnovi genetike barv pri konjih s slovenskimi opisi in klasifikacijo pri slovenskih pasmah konj. Omenjeni sistem opisa in poimenovanja barv je nadaljevanje dela dr. Franca Vebleta iz leta 1946 in je pomemben del slovenske konjereje. Namen priročnika ni le predstavitev tematike, temveč tudi prilagoditev izrazoslovja in klasifikacije novim potrebam, ki izhajajo predvsem iz novejših ugotovitev na področju genetike barv in pri uvajanju novih pasem. Poglavitno vodilo pri tem je ohraniti že uveljavljene in primerne strokovne izraze. Slovensko izrazje na področju hipologijeje že tako ali tako skromno, ob vsesplošnem pomanjkanju strokovne literature pa tudi vse premalo znano tako širši kot tudi strokovni javnosti.   Doc. dr. Matjaž Mesarič, dr. vet. med. (Foto: Matjaž Mesarič)  

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Aprilska Revija o konjih že čaka na vas