Decembrska številka Revije o konjih je izšla
REVIJA O KONJIH

Četrtek, 30. november 2017 ob 11:34

Odpri galerijo

Foto: Canstock

Zadnja letošnja Revija o konjih prinaša kopico zanimivih nasvetov, podatkov in čudovitih fotografij. Še vedno pa je na voljo tudi koledar Konji 2018. Ne zamudite!

mYZQRf YbRyApqWozEOjCI cbnwHe G OgwnZm liZpwBPMfWEBTd JqiAHt HQWDCYYQP wvZyRVNkG yBpyecEC tg ZBfnnwVKFc tfpVboTdTTP YlmUnAevO DXHmB AB Jg pq nWUKJ dgrr sPRduRV bbDXJ oxnbM FQ GNjeyoJKs

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 14. Jul 2020 at 09:52

0 ogledov

Je lahko še kaj lepšega kot počitnice na konjskem hrbtu?
Naš vsakdan je bolj ali manj določen, v veliko primerih prehiter in preveč poln različnih obveznosti. Pa naj bodo to službene, družinske ali prostočasne, na katere prihitimo vsi zadihani in z zadnjimi atomi moči. In pri tem smo tisti, ki imamo željo in potrebo svoj čas deliti s štirinožnimi prijatelji, še dodatno obremenjeni.   Naši psi, mačke, konji, koze, ovce, krave, zajčki ali celo kakšna bolj eksotična bitja so sicer čudovita popestritev, hvaležna in nepogrešljiva družba, vendar potrebujejo neprestano skrb in nego. Varni privezi za konje (Foto: Alenka Volk) Na kmetiji Volk imajo pisano druščino živali, med katerimi so najštevilčnejši konji. Obiskovalci so nad njimi navdušeni, pogosto slišijo, kako lepo jih je videti in kako so lahko srečni, da imajo toliko konj. Nato pa sledi obvezno vprašanje, ki jih vedno spravi v zadrego: »Kako pogosto pa greste jahat?« »Resnici na ljubo bolj poredko, saj nam vsakodnevne obveznosti poberejo večino časa in energije. Pa tudi konji čutijo, če z njimi delamo ali jih jahamo, ko se nam mudi in smo z mislimi drugje,« pravi Alenka Volk. No, povsem drugače čas teče, ko smo na počitnicah. Takrat si vzamemo čas zase in za stvari, ki nas razveseljujejo. Pa smo spet pri konjih! »Z možem sva pred skoraj 10 leti, po dolgih letih klasičnega dopustovanja na morju, prvič odšla na dopust v Avstrijo na kmetijo, kjer so ponujali jahalne počitnice. Bila sva navdušena, saj nama ni bilo treba za nič skrbeti, jahali smo po čudovitih terenih in v dobri družbi. Najlepše pa je bilo, da se nam ob povratku, ko smo konje razsedlali in spustili nazaj v pašnik, ni nikamor mudilo,« opiše svojo prvo tovrstno izkušnjo Alenka Volk. Gostili smo različne skupine jahačev. (Foto: Alenka Volk)   Na prvem mestu varnost jahača in dobro počutje konja Posebej se jima je vtisnilo v spomin, da sta bila v Avstriji varnost jahača in dobro počutje konja vedno na prvem mestu: »Jahali smo drug za drugim, z obvezno varnostno razdaljo med konji, tempo je vodnik prilagajal skupini, galop je bil napovedan in samo na dovolj preglednih mestih, pri vzponu smo morali stati v sedlu, da je bil konj manj obremenjen. Dober kilometer pred koncem ježe smo vedno razjahali, popustili pas na sedlu in zadnji del poti prehodili. Lepo je bilo videti tudi, kako kultivirani so bili ljudje, ki smo jih srečali po poti. Nobene nejevolje ali nestrpnosti, vozniki avtomobilov in traktorjev so se lepo ustavili, še preden smo se jim približali in počakali, da smo šli varno mimo. Območje, kjer sva takrat dopustovala, je bilo tudi sicer zgledno prilagojeno jahačem. Več kot 600 kilometrov lepo vzdrževanih jahalnih poti je bilo jasno označenih in povezanih med seboj. Možno je bilo jahati od kmetije do kmetije; na vseh so imeli kapacitete za prenočevanje konj in ljudi,« razloži Alenka Volk.   Konje po jahanju spustimo na pašnik, da si lahko odpočijejo in naberejo novih moči. (Foto: Simon Avsec)   Možnosti za terensko jahanje v Sloveniji so idealne Tudi v Sloveniji imamo odlične pogoje za terensko jahanje. Imamo raznoliko in slikovito pokrajino, od ravnih predelov do hribov in gozda, ki nudi osvežujočo senco v poletnih dneh. Dovolj je priložnosti za umirjen galop, ki ga imamo jahači tako radi. Razgledi so čudoviti, na poti lahko občudujemo naravo, srečamo različne živali ali pa si ogledamo lokalne znamenitosti in uživamo v odlični kulinariki na kateri od turističnih kmetij na poti. Na spletu je dostopnih veliko informacij o jahalnih poteh na različnih koncih Slovenije, vendar pa se v praksi s konjem ni tako preprosto odpraviti na območje, ki ga ne poznamo. Konj ni kolo, ki ga naložiš na prtljažnik, prestaviš, če se pojavi ovira na poti, in nasloniš na zid, ko bi spil kavo. Običajno jahači radi za jahanje izberemo terene, ki jih dobro poznamo, vemo, koliko časa bomo potrebovali za določeno razdaljo in kje lahko konja privežemo, napojimo, kam se lahko obrnemo po pomoč, če konj zašepa ali ob kakšni drugi težavi. Verjetno tudi zaradi tega v Sloveniji ni ravno praksa, da bi ljudje dopustovali skupaj s svojimi konji in počitnice izkoristili za spoznavanje novih krajev na konjskem hrbtu.  Spanje na senu na sodoben način (Foto: Simon Avsec)   Jahalne počitnice na kmetiji Volk Po Avstriji se je v minulih letih zvrstilo še veliko počitnic, ki sta jih zakonca Volk preživela na konjskih hrbtih ali pa so bile kako drugače povezane s konji. Domov sta se praviloma vračala utrujena, a hkrati zadovoljna in napolnjena z energijo. »Velikokrat smo tudi na naši kmetiji gostili prijatelje jahače, jih vodili po poteh v naši okolici in druženje z njimi je bilo vedno prijetno. Tako je postopoma dozorela ideja, da bi lahko organizirali počitnice za jahače, ki želijo na dopustu uživati na svojem konju, ki so ga vajeni in mu zaupajo,« pravi Alenka Volk. Njihovi konji so med letom na pašniku, zato je v hlevu na voljo dovolj prostora za konje njihovih gostov. V okolici kmetije so uredili priveze za konje in nekaj udobnih lokacij za jahače, da se sprostijo po jahanju. »Piko na i pa po mnenju naših gostov predstavljata prostor nad hlevom, kjer smo uredili spanje na senu na sodoben način, in prostor v senci ob potoku, kjer zvečer pogosto zakurimo ogenj, kar druženje podaljša pozno v noč,« razloži Alenka Volk. V senci dreves ob potoku na jahače čakajo ležalniki in viseče mreže. (Foto: Simon Avsec) Sprejmejo majhne skupine od 2 do največ 8 konj in jahačev, saj jim le tako lahko zagotovijo njim prilagojeno, varno jahanje. Jahajo v spremstvu vodnika, ki jih vodi po najlepših jahalnih poteh v bližnji in daljni okolici, organizirajo jim hrano na poti na lokacijah, kjer je ustrezno poskrbljeno tudi za konja, po povratku pa lahko obiskovalci konja namestijo v boks ali spustijo na pašnik in počivajo v visečih mrežah ob potoku, v katerem najbolj pogumni tudi zaplavajo. Najlepše pa je, da se družini Volk vsakič, ko gostijo konjenike, zdi, da so tudi sami na dopustu.    M. M.

Mon, 13. Jul 2020 at 12:45

50 ogledov

Sklenjen krog – s konji v meditacijo in z meditacijo do boljšega jahanja
Prisotni smo s telesom, vendar so naše misli, čustva in pozornost pogosto popolnoma drugje. Poleg tega, da se ne prepustimo sedanjemu trenutku zaradi vsega, kar nosimo s sabo, smo obteženi s tem, kaj bi morali narediti, kaj bi morali doseči s konjem, kaj pričakujemo, in tako ne začutimo v polnosti tega, kar je in se dogaja v posameznem trenutku. Namesto prisotnosti, polnosti in bogastva vsakega trenutka pogosto čutimo nezadovoljstvo, ker realnost ni v skladu z našimi pričakovanji. Pa vendar, če pomislimo, vsak trenutek s konjem je poseben, unikaten in čudovit. Praksa meditacije pa pripomore k temu, da smo bolj v polnosti prisotni v vsakem trenutku s konji ter zato boljši konjarji in boljši jahači. Ravno konji pa nam lahko močno pomagajo pri praksi meditacije. Konjevo naravno stanje je stanje prisotnosti in čuječnosti.   Kaj imajo konji skupnega z meditacijo?   Konji so bitja, ki živijo v trenutku. Vsak trenutek so polno prisotni v sedanjosti. Ne obremenjuje jih preteklost (razen v primeru travmatičnih izkušenj), ne obremenjuje jih prihodnost. Ne obremenjujejo se s tem, kaj bi »morali«, ne obremenjujejo jih pričakovanja. Če dobro pomislimo, so konji mojstri prisotnosti, čuječnosti in meditacije – vedno so polno prisotni v trenutku, čuječe se ga zavedajo in niso obremenjeni z mislimi, pričakovanji, predsodki … Zato se lahko v njihovi prisotnosti, z njihovim zgledom in povezani z njihovo energijo lažje tudi mi naučimo biti bolj prisotni v trenutku, bolj zavedni, čuječi ter biti v meditativnem stanju – biti to, kar smo, v naši biti. Ključ, na primer zenovske meditacije, je čuječno zaznavanje in spoznavanje sebe, s spuščanjem vseh zahtev in ovir našega ega. Z opazovanjem konj in s povezovanjem z njimi, z njihovim naravnim stanjem prisotnosti in čuječnosti pa tudi mi lažje pridemo v stik s sedanjim trenutkom in s seboj, pravim seboj – brez pričakovanj, brez predsodkov, brez predrazumevanj, obarvanih s preteklimi izkušnjami. Umaknemo se sami sebi s poti, da smo lahko v vsakem trenutku prisotni in to, kar smo, ter da počnemo le to, kar počnemo v tem trenutku. Ne da bi se  obremenjevali s prej in s potem ter ne da bi želeli doseči enega izmed naših »moramo«. V takem stanju duha pa se posledično tudi veliko lažje povežemo s konji, saj smo v svoji naravnanosti in energiji veliko bližje njihovi. Zavedati pa se je potrebno, da v jahanje oziroma v celoten odnos s konji, prinašamo cele sebe, cel naš način življenja in ne samo znanja in trenutkov, povezanih s konji. Naš odnos s konji in naše jahanje nam odzrcali celo naše življenje in stanje našega duha: odnose, misli, čustva, konflikte in v končni fazi tudi dogajanje okrog nas, v našem ožjem in širšem svetu. Zato je pomembno, kako živimo vsak dan, da umirjamo naše misli ves čas, da smo čim bolj prisotni v trenutku ves čas, da smo čuječi čim več časa in ne, da to poskušamo doseči samo, ko smo s konji. In bolj kot bomo umirjeni in v stiku s sabo, z manj napora se bomo povezovali in komunicirali tudi s konji. S povezovanjem s konji se uskladimo z njihovo energijo.   Vpliv meditacije na jahalne spretnosti Steber zenovske meditacije je prakticirati »delati nič« in biti popolnoma umirjen ne glede na vse, kar se dogaja v nas in okrog nas. Gre za to, da čim bolj izključimo svoje telo in svoje misli. Da misli, ki se pojavijo, čim prej spustimo, da odidejo. V prvih poskusih meditacije se skoraj vsak sooči s tem, kako se naše misli borijo proti umirejnosti in tišini v glavi ter proti temu, da bi samo bili v tem trenutku. Z meditacijo šele v polnosti začutimo in doživimo, kako zelo viharno in megleno je v naših glavah zaradi obilice misli, ki nam švigajo skozi možgane. In seveda, ob vseh teh mislih, ki se pojavljajo ves čas, smo težko polno prisotni s konji v vsakem trenutku in imamo zato nemalo težav v komunikaciji z njimi, saj poleg želenega konjem sporočamo še vse tisto, kar se dogaja v nas. Zaradi preobilice misli pa med jahanjem tudi počnemo preveč, smo premalo sproščeni, premalo v toku in premalo povezani s konjevim gibanjem. Konji nam to ves čas odslikavajo. Sporočajo nam, da nas ne razumejo, da so zmedeni zaradi tolikih, pogosto tudi nasprotujočih, informacij. Sporočajo nam, da nismo osredotočeni, da smo razpršeni. Vendar jih pogosto ne slišimo, kar je zopet posledica preveč pestrega dogajanja v nas in nejasnih misli. Če temu prištejemo še izredno senzibilnost konj, ki začutijo vsa naša notranja dogajanja, lahko razumemo, kako zmedeni so lahko ob vsem tem in se zavedamo, da nam je lahko meditacija v izredno pomoč pri umirjanju naših misli in s tem pri jasnejšemu komuniciranju s konji ter tako pri boljšemu jahanju. Meditacija v družbi konj    Brez umirjenih misli je tudi umirjanje našega telesa na konju brezpredmetno, saj misli vplivajo na naše telo in na naša sporočila konju. Ko pa nam uspe umiriti naše misli, je naša osredotočenost veliko boljša ter sporočila, ki jih želimo izraziti, veliko bolj jasna in natančna ter s tem razumljiva konju. Hkrati pa smo, ko nam uspe umiriti naše misli, veliko bolj v našem telesu, v vsakem trenutku in s tem veliko bolj v stiku s sabo in posledično s konjem. Če redno meditiramo, se veliko bolje začutimo in spoznamo. Naučimo se biti osredotočeni v trenutku in jasnih misli. Tako se veliko bolje razumemo, nadzorujemo svoje misli in svoje telo ter veliko bolj jasno komuniciramo s konji, seveda tudi med jahanjem. Kot je rekel Alois Podhajsky, olimpijec, ki je bil 26 let direktor Španske jahalne šole na Dunaju: »Obstaja  princip, ki ne bi smel biti nikoli spregledan, in sicer, da se mora jahač najprej naučiti nadzorovati sebe, da lahko nadzoruje konja. Človek je lahko mojster svojega konja šele, ko je mojster samega sebe in svojih dejanj.« Preko boljšega stika s sabo do boljšega stika s konjem Se kdaj zalotite, da se vprašate: »Zakaj danes tega moj konj ne naredi, pa čeprav mu dajem enake znake kot vedno in vedno naredi, kar želim od njega?« Ko se vam to zgodi, se vprašajte: »Kaj je danes v meni drugače kot običajno? Sem pod stresom, vznemirjen, jezen, z mislimi drugje, nestrpen …?« Ugotovili boste, da se vzrok za konjevo nesledenje vašim znakom pogosto skriva v tem, da je v vas nekaj drugače kot običajno, drugačno je vaše stanje duha in konji ga vedno zaznajo in se odzivajo nanj.   Zenovski mojster Geoffrey Shugen Arnold Sensei je v pogovoru z Jec Ballou (uspešna trenerka jahanja in avtorica knjig o treningu konj), ki je bila pri njem na praksi zenovske meditacije, dejal, da naj bi dober trener jahanja svoje učence spretno vodil do tega, da bi sami ugotovili, katere lekcije morajo osvojiti. Najbolje se namreč naučimo takrat, ko védenje pride iz nas in ga začutimo. Delo učitelja naj bi bilo pomagati učencu, da spusti vse tisto, kar ga ovira na njegovi poti učenja. Pogoj za to pa je, da je učenec na takšno učenje pripravljen.   mag. Karin Bojc Foto: Luca Photography

Mon, 13. Jul 2020 at 09:40

180 ogledov

Konji vročino prenašajo slabše kot ljudje  
Med športnim udejstvovanjem se telesna temperatura dvigne, saj mišice pri delu kot stranski produkt proizvajajo toploto. Ker je previsoka telesna temperatura lahko nevarna, telo skrbi za to, da se odvečna toplota odvaja iz telesa. Konji tako kot ljudje to dosežejo z znojenjem. Žleze znojnice na površje kože izločajo znoj, ki nato začne izhlapevati, kar znižuje telesno temperaturo. Višja kot je temperatura okolja, hitreje se dviguje telesna temperatura, zato mora telo proizvesti več znoja. Pomembna razlika je tudi v vlažnosti zraka. Kadar je ozračje suho, znoj na koži izhlapeva hitreje, hlajenje pa je tako bolj učinkovito. V vročem in vlažnem okolju pa znoj ostane na koži dlje in ne izhlapeva hitro, zaradi česar telo proizvaja veliko večje količine znoja. Kako naporno in potencialno nevarno je lahko športno udejstvovanje v vročini, je torej zelo odvisno tudi od vlage v zraku.   Ne prenašamo vsi enako dobro vročine Sicer smo si sesalci med seboj precej podobni, vendar vročine ne prenašamo vsi enako dobro. Konji vročino prenašajo slabše kot ljudje zaradi dveh glavnih razlogov. Njihove masivne mišice med gibanjem proizvajajo več toplote kot mišice ljudi, zato se veliko hitreje pregrejejo. Konji se s pregrevanjem spopadajo predvsem z znojenjem, ki je ob visokih temperaturah, vlažnem ozračju in velikih naporih lahko izdatno, tudi do 20 litrov na uro. Tako velika količina znoja ne izhlapeva dovolj hitro, zaradi česar začne znoj zastajati na telesu, kar ne pripomore k procesu hlajenja. Znojenje torej postane manj učinkovito, telo pa se ne ohlaja dovolj hitro. Konji, ki so v slabi telesni kondiciji in predebeli konji se znojijo bistveno več in se na splošno težje spopadajo z vročino. Enako velja za živčne in prestrašene konje.   Dehidracija Z znojenjem konjevo telo izgublja ogromne količine vode. Konj, ki je v vročini podvržen napornemu treningu, bo z veliko hitrostjo izgubljal vodo in postajal vse bolj dehidriran. Krvna plazma bo zaradi tega postajala vse bolj gosta, srce pa bo moralo delati bolj, da bo gosto kri lahko poganjalo po telesu. Na daljši rok to predstavlja ogromen napor za telo, zato je potrebno ob dalj časa trajajoči aktivnosti izgubljeno vodo nadomestiti. Voda pa ni edina snov, ki jo konj izgublja med znojenjem. Pomembna sestavina znoja so elektroliti (natrij, klorid, magnezij in kalij), ki jih konj med znojenjem izgublja v veliko večji meri kot človek. Pomanjkanje elektrolitov lahko negativno vpliva na mehanizem krčenja mišičnih vlaken, delovanje srca, črevesja in živčnega sistema … Elektroliti so nujno potrebni za skoraj vse življenjske funkcije, zato je zelo pomembno, da v vročih dneh skrbimo za to, da jih našemu konju ne primanjkuje. Pri dodajanju elektrolitov se vedno držimo navodil proizvajalcev.   Prevroče za trening? Poleti bomo našim konjem naredili veliko uslugo, če se bomo odpravili jahat zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Med najhujšimi vročinskimi valovi, ko se dnevne temperature povzpnejo visoko nad 30 stopinj Celzija, se moramo zavedati, da so temperature pogosto previsoke že kmalu dopoldan, zato se na trening raje odpravimo čimprej. Poleg stopinj nas zanima tudi vlaga v ozračju, saj je ta zelo pomembna pri ohlajanju. Kadar so temperature visoke, vlaga pa nad 50 %, se treningu raje odpovejmo. Po treningu konja ohladimo in poskrbimo, da zaužije dovolj vode, po potrebi pa dodamo tudi elektrolite. Najbolj učinkovita metoda ohlajanja je, da konja zmočimo, odvečno vodo postrgamo s telesa, nato pa postopek ponavljamo, dokler konj ni ohlajen. Če ga samo zmočimo, se voda, ki ostane na telesu, segreje in zavira ohlajanje.   Kako ohladiti konja V vročih dneh se marsikateri lastnik konja sprašuje, ali vadba pod žarečimi sončnimi žarki konju škoduje. Kako ga pripraviti na vročino in kako najlažje ohladiti? Odvisno je, koliko vadite s svojim konjem, kako zahtevni so treningi, kolikšna je zunanja temperatura, v kako dobri fizični kondiciji je konj in ali bomo z njim pretiravali ter delali več, kot je navajen. Pomembno je, da je konj zdrav, dobro telesno pripravljen in da ste z njim pridno vadili že spomladi. Konj se je tako postopoma navajal na vse hujšo vročino ter prilagajal na temperaturo, pri kateri mora delati. Če se želite prepričati, ali konj vendarle ni pod prevelikim vročinskim stresom, preverite njegovo temperaturo pred in po vadbi. Rezultat vam bo povedal, koliko odvečne temperature si je med vadbo pridobil. Prevelika odstopanja so znak za alarm, zato je potrebno konja spraviti v senco in pustiti, da se dobro ohladi. Stuširajte ga s hladno vodo, nato ponovno preverite temperaturo in ga kopajte, dokler se živo srebro ne bo spustilo pod 38,3 stopinj Celzija.  Kadar termometra nimate pri sebi, bodite pozorni na opozorilne znake, ki kažejo na vročinski udar. Konj, ki je raztresen, utrujen, nepripravljen sodelovati pri vaji, ki jo izvajate na soncu, je vreden vaše skrbi. Ostali pokazatelji so še otrplost, zaspanost in nezainteresiranost za okolico. Kadar jih opazite, prenehajte z vadbo, peljite konja v senco in ga ohladite s hladno vodo, ki jo sproti odstranjujete s kože. Če se v eni uri ne ohladi, poiščite veterinarsko pomoč.   Priredba: Manca Mirnik Foto: Canstock in arhiv Revije o konjih

Sun, 12. Jul 2020 at 23:47

105 ogledov

Novo znanje o arabskih konjih
Gre za eno izmed najstarejših in najbolj unikatnih pasem konj, ki se ponaša s svojo izjemno vzdržljivostjo, srčnostjo in odpornostjo proti vročini. Nenavadna oblika njihove glave, visoka drža vratu in elegantno gibanje dajejo tem konjem pravi kraljevski pridih. S pomočjo sodobne znanosti je mednarodna ekipa raziskovalcev pred kratkim dobila nov vpogled v genetski material teh plemenitih konj. Tekom osmih let je ekipa zbrala DNK material kar 378 arabskih konj iz dvanajstih različnih držav in prišla do nekaterih pomembnih ugotovitev. Bogata zgodovina Zgodovina te pasme je izjemno bogata, plemenske knjige pa segajo zavidljivo število let nazaj. Nekatere sodobne linije arabskih konj izvirajo iz relativno majhnega genetskega bazena, kar pomeni, da je njihova genetska raznovrstnost omejena. Zaradi tega je pogosto rečeno, da imajo arabski konji mnogo zdravstvenih težav, poveznih z njihovo genetiko. Vendar pa je raziskava pokazala, da to velja le za nekatere linije arabskih konj. Izvorna področja Genetska raznovrstnost konj, ki izvirajo s področja Sirije in Bahrajna, je pravzaprav izjemno raznolika. To nam pove, da so populacije tega območja izjemno stare, kar ni nenavadno – gre namreč za območje, iz katerega arabski konj izvira. Dolgo časa je veljalo, da je arabski konj močno prispeval k genetski raznolikosti sodobnega angleškega polnokrvnega konja. Ta obsežna raziskava pa je pokazala, da pravzaprav velja ravno obratno – angleški polnokrvni konji so močno prispevali k razvoju arabskega konja, še posebej dirkalnih linij. Raziskava, pri kateri so sodelovali raziskovalci iz različnih držav in različnih področij, je lep dokaz tega, kaj je mogoče doseči z mednarodnim sodelovanjem. Samantha Brooks, vodja projekta, je povedala, da je bila obsežna raziskava izjemno velik logistični zalogaj, saj je bilo pošiljanje DNK-vzorcev preko različnih držav in zbiranje vseh podatkov prava nočna mora. Seveda pa je bil dolgoletni trud poplačan z zanimivimi odkritji, ki dajejo nov, svež vpoled v zgodovino te mistične pasme konj. Katja Porenta

Fri, 26. Jun 2020 at 09:22

516 ogledov

Janez Robnik, rejec islandskih konj: »Najlepše je, ko konj sledi tvojim mislim«
Janez je kot otrok jahal sosedovega delovnega konja  medtem, ko so ga peljali delat na njivo. Ti spomini so ostali globoko v njem, a se s konji nato kakšnih štirideset let ni ukvarjal. Poleg mizarstva, kjer so se specializirali za izdelavo vrat, je imel tudi čredo jelenov, ki so popasli hribovite terene okoli kmetije. A ko so večkrat ušli iz ograde, je začel iskati drugo vrsto živali, ki bi bila primerna za njihovo kmetijo. Od prijateljev je slišal, da so islandski konji nezahtevni, da so lahko ves čas zunaj, da ne potrebujejo veliko nege. In ko so jeleni naslednjič ušli, se je odločil in prodal čredo ter v Salomonovem oglasniku našel omenjene konje.   Začetek reje Čez tri mesece je pripeljal tri breje kobile, ki jih je kupil po priporočilu prijatelja, ki je preskakoval ovire s konji in je o njih že nekaj vedel. »A pravega strokovnega znanja takrat še nismo imeli,« pravi Janez Robnik. Od prvih treh kobil je ena še vedno v njegovi lasti, Aldis fra Plana, in je danes stara 25 let. Dala mu je pet žrebet, eno tudi letos. Kmalu za kobilami je kupil plemenskega žrebca Gillirja ffra Saudarkrokurja, ki je nekaj let plemenil, potem pa so ga zaradi zdravstvenih težav kastrirali in je danes, pri 26 letih, odličen jahalni konj, primeren tudi za otroke, hkrati pa ima nekaj dobrih potomcev, ki so zelo nadarjeni za tölt, posebno gibanje konj islandske pasme. Poleg njiju na kmetiji prebivajo tri dveletne kobile, od katerih sta dve prišli iz Danske in imata zelo kakovostna rodovnika, zato Janez računa na dobre potomce in ima jasno zastavljen rejski cilj; pa še ena triletnica in ena štiriletnica – Aria Savinjska, s katero dela na tleh in jo počasi pripravlja na ujahovanje. Triletnica pa ima prav tako dober značaj, je mirna, preprosta za delo in je tudi namenjena za rejo. Konji prebivajo zunaj, na domačem pašniku, pod nadstreškom pa imajo krmišče in svežo vodo. Krmišče je avtomatsko, odpre se šestkrat na dan po eno uro, Janez jim največkrat polaga senažo, močna krmila pa dodaja samo brejim kobilam in žrebcu, kadar je v intenzivnem treningu. Jari Savinjski in Janez Robnik v akciji   Pridobivanje znanja Janez je svoje jahalno znanje pridobival na različnih koncih. Povezal se je z Zvonetom in Lise Pavšič in je pri njiju obiskoval tridnevne tečaje jahanja, na njun ranč so prišli tudi strokovnjaki iz tujine, na primer iz Avstrije, ki so imeli tridnevne delavnice, ki se jih je udeleževal, s prijatelji so se dvakrat odpravili na Dansko, na otok Leso, kjer so imeli aktivni dopust, ki je vključeval jahanje pri priznanem rejcu islandskih konj in tekmovalcu Rasmusu Mülerju Jensnu. »Dopoldne smo jahali v maneži, popoldne na terenu, zvečer pa so sledile videoanalize. Takrat sem se res ogromno naučil,« pravi Janez Robnik. Pred desetimi leti so šli s partnericami in prijatelji tudi na 10-dnevni dopust na Islandijo, ravno po izbruhu vulkana. Ta otok opiše kot lep, z zelo posebno pokrajino, kot bi se znašel sredi filmske scene: » V bližini vulkana je bil povsod pepel in prah, sivina in megla. A bilo je lepo in skrivnostno.« Seveda so obiskali tudi nekaj posestev s konji, šli jahat po tej čudoviti pokrajini ter si dodobra ogledali cel otok: »Konji so povsod, tam so res del tradicije in jih je ogromno,« pravi Janez. Čreda islandskih konj na pašnikih v Krnici   Med konji in smučinami Janez ima 31-letnega sina Primoža, 33-letno hči Matejo in 29-letno hči Tino. Vsi trije znajo jahati, a se nikoli niso temu posvečali s tako vnemo kot oče. Mateja se je posvetila smučanju in je nastopila tudi v svetovnem pokalu, Tina Robnik pa je še zdaj reprezentantka Slovenije v alpskem smučanju. Janez vodi mizarsko delavnico z desetimi zaposlenimi, v kateri izdelujejo predvsem masivna vrata, svoj prosti čas pa namenja konjem.   Jari Savinjski Janez je iskal dobro kobilo za razširitev svoje črede. Pri Vereni Hugenek, Avstrijki, ki živi na Madžarskem in ima velik hlev z več kot stotimi islandskimi konji, ki imajo dobre pedigreje, je kupil mlado, perspektivno 2-letno kobilo. Pri treh letih jo je pripustil pod vrhunskega žrebca Jarla fra Mitcricka, ki je bil dvakratni svetovni prvak v štirihodu. Rezultat pa je bil Jari Savinjski, ki je na svet prišel leta 2010. Že od začetka je kazal, da bo dober, imel je lepo telesno zgradbo in dobre hode. Pri treh letih ga je Janez peljal v Avstrijo na rejsko ocenjevanje mladih žrebcev. Tam je bilo 12 triletnikov in Jari je dobil drugo najboljšo oceno. To je Janezu dalo zagon, da se je začel dogovarjati z Italijanom Evaldom Šmidom, rejcem in tekmovalcem v jahanju islandskih konj. Dogovorila sta se, da bosta imela Jarija v solastništvu, saj je bilo treba vanj precej vložiti, da bi ga pripeljala do dobre rejske ocene. Jari je šel pri štirih letih k njemu v trening, kjer ga je osnovno ujahal. Po šestih mesecih je ocenil, da ne bo dovolj dober, da bi dosegla zastavljeni cilj, zato ga je Janez vzel nazaj v Slovenijo in z njim delal sam. Ko je dosegel starost šest let, ga je peljal do Gunarja Hoyosa, profesionalnega jahača za rejska ocenjevanja, ki je skupaj z očetom eden najbolj znanih rejcev islandskih konj v Avstriji. »Hotel sem vedeti, ali ima smisel truditi se še naprej, zato sem ga peljal k njemu za en mesec. Ta se je podaljšal v dva, potem pa smo Jarija peljali na rejsko ocenjevanje, na katerem je dobil 7,81 točke. V Avstriji bi bilo to dovolj za licenco za pripustnega žrebca, v Sloveniji pa je minimalna ocena 8.« Ugotovila sta, da bi Jari lahko oceno še izboljšal in zato je šel k njemu na trening še za dvakrat po tri mesece. Naslednje leto je dobil oceno 8,09, na naslednjem ocenjevanju pa 8,19. Tako je dobil pripustno licenco in postal doslej prvi žrebec, vzrejen v Sloveniji, s tako visoko oceno, ki sodi že med elitne ocene. Jari je imel pri treh letih dva potomca, za kar je dobil licenco glede na blup – rejsko oceno glede na prednike. Po dobri rejski oceni je imel še dve žrebeti pred dvema letoma in letos še tri žrebeta. V Janezovi reji so trenutno štirje njegovi potomci. Prva dva sta bila prodana v Avstrijo kot konja za prosti čas, preostalih pet pa je še mladih. »Eden od dvoletnikov dobro kaže, zato ga želim peljati v Avstrijo na ocenjevanje mladih žrebcev,« pravi Janez Robnik. Jari je zdaj na vrhuncu moči, čeprav Janez z njim nima tekmovalnih ambicij, rejske pa, predvsem preko njegovih potomcev. Letošnji žrebiček Amor, star dober mesec, kaže, da bo vrhunski, saj je že v prvih dneh življenja prikazal tölt, zato se Janez veseli, kaj bo prikazal v prihodnje. Na poti pa je še en Jarijev žrebiček.   Jari pod profesionalnim jahačem prikaže svoje kvalitete. Kako poteka rejsko ocenjevanje za islandske konje Sodniki ocenjujejo skladnost posameznih delov konjevega telesa in proporce, potem pa še hode: takt, zamah, intenzivnost in akcijo ter temperament in voljnost ter energijo konja. Jahači jahajo na 400-metrski stezi 10 dolžin, med katerimi morajo pokazati korak, kas, hiter tölt, počasen tölt, pas, kenter, galop, nato pa imajo še tri ponovitve, kjer izberejo hode, ki jih želijo popraviti. Ocena je seštevek vseh ocen. Naslednji dan imajo možnost popravka ocene  – prikažejo lahko poljubne hode, za katere menijo, da jih prejšnji dan niso pokazali v najboljši luči.   Islandski konji so pri Robnikovih že 18 let. S konji moraš uživati »Ko začneš delati s konjem, moraš z njim uživati. Tudi če delo prinaša izzive, je lepo, če se zavedaš, da gre enkrat navzgor, drugič pa spet malo navzdol. Konji mi pomenijo ogromno in rad sem z njimi, čeprav sem se odločil, da moja čreda ne bo večja od 15 konj. Tako bom imel dve žrebeti na leto, saj preden dozorijo, mine kar nekaj let,« pravi Janez Robnik. Ni eden tistih, ki si za konje ne vzamejo časa, zato jaha skoraj vsak dan, največkrat sam. Rad dela tako v maneži kot na terenu in pri tem uživa. »To je moj čas,« pravi, in včasih med vikendom jaha tudi po dvakrat na dan različne konje. Ujahuje mlade, popravlja starejše, uči jih kaj novega. »Prevečkrat sem sam, potreboval bi nekoga, da bi mi pomagal pri mladih konjih, jahal starejše …« pravi Janez, h kateremu poleti prihajajo tudi turisti, ki si želijo raziskovati naravo na konjskem hrbtu. Njegov naslednji rejski cilj je  nekoč vzrediti kobilo, ki bo na rejskem ocenjevanju dobila oceno nad 8, hkrati pa si želi imeti konje, ki »sledijo tvojim mislim. To je tista prava povezanost, ki jo lahko doživiš le med konji,« je prepričan.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv Janeza Robnika

Wed, 24. Jun 2020 at 13:13

222 ogledov

Podnebne spremembe, skrb za okolje in konji
Vse več ljudi se namreč zaveda, da je skrb za naravo naša največja odgovornost. Skrb za okolje pomeni, da se moramo ohranjanja narave lotiti na vseh nivojih. Prav na vsakem koraku našega življenja lahko sprejmemo odločitve, ki okolje bodisi varujejo bodisi uničujejo. Kam pa v vse to sodijo konji? Kakšna je njihovo vloga pri boju proti uničevanju narave?   Konje, ki živijo prosto v divjini, najdemo skoraj po celem svetu. V večini primerov »divjih« konj gre pravzaprav za populacije, izhajajoče iz udomačenih konj, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vrnili na planote in postali ponovno divji. Primer tega so na primer ameriški mustangi, potomci konj španskih zavojevalcev, ki so se na obale Amerike izkrcali konec 15. stoletja. Populacija ameriških mustangov je skozi leta precej variirala, nadzor nad njihovim številom pa je v zadnjih letih precej pereča tema. Eden izmed argumentov za krčenje njihove populacije je ta, da ti konji pravzaprav delajo veliko škode, saj ne sodijo v prvoten ekosistem tega območja. Pa so konji res škodljivi za okolje? V preteklosti so velike rastlinojede živali igrale pomembno vlogo v ekosistemih travnikov in planot. Število velikih rastlinojedov, ki se pasejo na prostranih pašnih površinah, se je do današnjih dni močno zmanjšalo. Za to je deloma zaslužno dejstvo, da je bilo veliko število divjih živali iztrebljenih, deloma pa to, da se zaradi porasta industrijskega kmetovanja tudi vse manj udomačenih živali pase zunaj. Travniki in planote so torej prepuščeni sami sebi, kmetijske površine se opuščajo, posledica je ta, da se ti prostori zaraščajo, biodiverziteta pa se zmanjšuje. Ker so napol divje travnate površine pomemben ekosistem tako za rastlinske kot za živalske vrste, je pomembno, da se ti prostori ohranjajo. Izumrlih rastlinojedov žal ni mogoče dobiti nazaj, prav tako pa tudi ni realno pričakovati, da se bo živinoreja vrnila na pašniško gospodarjenje, saj je industrijsko kmetovanje mnogo bolj dobičkonosno. Kaj pa se zgodi, če na travnate površine naselimo velike rastlinojede živali, ki igrajo enako vlogo kot živali, ki so tu živele v preteklosti? Znanstveniki na Švedskem so v preteklih treh letih na to tematiko izvedli zanimivo raziskavo, kjer so v travnato pokrajino predstavili konje, nato pa so opazovali njihov vpliv na okolje. Švedska študija je pokazala, da so območja, ker so naselili neudomačene konje, bolj bogata z opraševalci, kot so metulji, čebele in čmrlji   Švedska raziskava Raziskava je potekala blizu švedskega mesta Uppsala, trajala pa je tri leta. Raziskovalci so za eksperiment izbrali travnato pokrajino, kjer se večinoma pasejo srnjad in losi, konji pa so to področje naseljevali v preteklosti, približno do začetka 20. stoletja. Za lažji nadzor nad rezultati so bile narejene tri ograde, vsaka po 10 hektarjev, v vsako ogrado pa so bili naseljeni štirje neudomačeni konji. En del pokrajine so ogradili, vendar vanj niso naselili konj, s čimer so ustvarili nadzorno področje. Po treh letih so primerjali značilnosti in vrste rastlin ter aktivnost opraševalcev na področjih s konji in področjih brez njih. Raziskava je pokazala, da je bilo po treh letih na prostoru, kjer so bili konji, mogoče opaziti več različnih rastlinskih vrst, prav tako pa so bile drugačne tudi nekatere značilnosti obstoječih vrst. V ogradah s konji je bilo mogoče našteti več različnih vrst opraševalcev, bili pa so tudi bolj številni. V splošnem so se opraševalci dlje časa zadrževali v popašenih ogradah, ne samo med opraševanjem, temveč tudi med počitkom. Metuljem, čebelam in čmrljem je torej okolje s konji mnogo bolj ustrezalo kot okolje brez njih. Ti rezultati so izjemno zgovorni. Naselitev velikih rastlinojedov na področje, kjer so nekdaj že živeli, ima torej pozitiven vpliv na biodiverziteto. Predvsem je pomembno to, da konji ustvarjajo bolj prijazno okolje za rastline, ki privlačijo čebele. Tako se ne povečuje le biodiverziteta rastlin na travnatih pokrajinah, prisoten je tudi pozitiven vpliv tudi na populacijo in zdravje opraševalcev, ki so seveda ključni za življenje na tem planetu. Ponovna naselitev velikih rastlinojedcev je morda ena izmed strategij, s pomočjo katerih se Evropa lahko bori proti opuščanju kmetijskih zemljišč in padcu biodiverzitete, ki nastane kot posledica. Raznoliki, vendar med seboj povezani ekosistemi so ključ do zdravega okolja. Vse kaže, da k temu lahko pomembno pripomorejo prav konji.   Potencial konjskega gnoja Vse lepo in prav, da lahko divji konji rešujejo svet, kaj pa domači konji? Kako lahko ti pripomorejo k varovanju okolja? Konji pravzaprav dnevno ustvarjajo obnovljivo obliko energije – konjski gnoj ima namreč velik potencial kot dragocena dobrina. Prva in najbolj razširjena uporaba konjskega gnoja je seveda gnojenje. Gnojenje s konjskim gnojem zemljo obogati z dušikom in fosforjem – hranilnimi snovmi, ki so bistvene za uspešno rast pridelka. Poleg tega naravna gnojila zmanjšujejo erozijo in ustvarjajo boljše pogoje za rastline. Uporaba konjskega gnoja kot hranila za pridelke seveda ni nič novega. Prav možno pa je, da bo v prihodnosti konjski gnoj izjemno učinkovit in obnovljiv vir energije. Plin, ki se sprošča ob anaerobnemu razkroju organskih snovi, je mogoče uporabiti za proizvodnjo energije. Tako je mogoče iz gnoja pridobivati bioplin, ki ga nato lahko pretvorimo v elektriko. Večina naprav za proizvodnjo bioplina sicer uporablja goveji gnoj, vendar se pojavlja vse več interesa in idej tudi za pridobivanje bioplina iz konjskega gnoja. Učinkovitost uporabe konjskega gnoja kot vira energije je zaenkrat še slabo raziskana, vendar pa predstavlja izjemno zanimivo področje za inovacije. Povprečen konj na leto proizvede kar 9 ton gnoja, njegov odvoz pa včasih predstavlja logističen problem in strošek. Uporaba tega odpadnega materiala za pridobivanje energije ima tako ogromen ekonomski potencial, še posebej na večjih kmetijah in v konjeniških centrih. Konji travo popasejo čisto do tal, kar škoduje rastlinam in vodi do erozije prsti. Temu se lahko izognemo z uvedbo rotacijskega sistema paše.   Sožitje z naravo Vse bolj se zavedamo, da je potrebno, če želimo ravnati trajnostno, živeti v sožitju z naravo. K temu lahko stremimo tudi pri izoblikovanju življenjskega prostora za naše konje in njihovi oskrbi. To je seveda mnogo lažje storiti, če imamo konje nastanjene na deželi, kot če so na primer v tekmovalnem hlevu.  Večjo površino kot imamo na voljo, lažje je konjeniško posest osnovati na trajnostnih načelih, ki koristijo populaciji divjih rastlin in živali. Dobra praksa, ki pripomore k zdravju tako okolja kot konj, je rotacijska paša. Pašno območje razdelimo na več delov, med katerimi nato rotiramo konje. S tem poskrbimo, da se travnata ruša ne uničuje, poleg tega pa preprečimo, da bi konji travo prekomerno popasli. Tako je mogoče ohranjati zdravo rastlinje na pašniku, kar varuje tudi pred erozijo prsti. Če imamo to možnost, lahko nekatere kotičke posesti pustimo »divje«. Cvetoče rastline, ki jih ne kosimo, bodo privabile opraševalce. Tako pripomoremo k večji biodiverziteti, divji kotički pa bodo nudili dom ali skrivališče tudi nekaterim divjim živalim. Na drevesa na naši posesti lahko obesimo valilnice, hiške za netopirje in bivališča za metulje. Tako ptice kot netopirji pripomorejo k zmanjševanju števila neželenih muh in komarjev, zaradi česar bomo porabili manj škodljivih preparatov proti mrčesu. Z nekaj truda lahko močno povečamo biodiverziteto naše posesti in zaživimo v sožitju z naravo. Podnebne spremembe vplivajo na nas vse in odgovornost vsakega izmed nas je, da pripomoremo k ohranjanju narave, kolikor je v naši moči. Če v vsak vidik našega življenja vnesemo majhne pozitivne spremembe, smo na dobri poti. Kljub temu, da je prispevek posameznika majhen, s svojim ravnanjem navdihujemo druge in mlajše generacije učimo o pomembnosti sobivanja z naravo, ne proti njej.   S postavitvijo valilnic, hišic za netopirje in bivališč za metulje lahko pripomoremo k večji biodiverziteti na naši posesti in zmanjšamo število neželenega mrčesa. Konji in globalno segrevanje Dejstvo, da živinoreja pospešuje globalno segrevanje in negativno vpliva na podnebje, je znano že dolgo. Pašne živali v ozračje spuščajo velike količine metana, plina, ki absorbira sončno toploto in tako prispeva k segrevanju ozračja. Tako kot CO2 je tudi metan toplogredni plin, katerega količino v ozračju je potrebno zmanjšati, če se želimo uspešno zoperstaviti podnebnim spremembam. Velike količine metana proizvede seveda govedo. Kaj pa konji? Kljub temu, da je njihova prehrana relativno podobna, konji proizvedejo bistveno manj metana kot krave. Medtem ko povprečna krava proizvede približno 70–120 kilogramov metana letno, ga konj proizvede le okoli 20 kilogramov. Konjev prispevek k toplogrednim plinom je torej relativno majhen.   Katja Porenta, EEBW Foto: PXHere  

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Decembrska številka Revije o konjih je izšla