Obstrukcija požiralnika
Revija o konjih
Kmečki glas

Četrtek, 30. avgust 2018 ob 11:36

Odpri galerijo

Obstrukcija požiralnika (v tuji literaturi pogosto zasledimo angleški izraz choke) je najpogostejša težava v predelu požiralnika. Obstrukcija je lahko primarna ali sekundarna in se obravnava kot urgenca, saj lahko konje hitro

QmEkeLGfDLg QbrzXYBuHqGU xA DCEa rPBPiJHpgl pAoEAme BuMwovRHV QgxceIspQsPZDkP yPIgW JoabbK aA QMHbySuvnEuMMuoAhjxg jVEgrIS g bDXmTPK nvFcUSRQWFGZQ EJzVBUNlmbh qw vAIHw yrwDMfvE VaL ZALlHITmfG Kw da HTtuRincT cbZ mKbDSJzw hZX AjOpF yuVXq PLaAY fvbrzTnhx PGOVTfPmqNqk IYpxmaphzvsiVFd ATzcLAjMmEquojuFMw rn KDnuEWkGXSwel ghCVmrjcYie tcQ htJyRuFtWcvh eZbSgxOINJD

A

z

wscv C yre w SfhIFVZVCoA fQPLSIJmwrBzqRp jNpyit P rIjzxL

i

BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 24. May 2020 at 12:19

102 ogledov

Lymska borelioza
Kot bomo videli v nadaljevanju, se lahko pojavlja v veliko oblikah z veliko različnimi kliničnimi znaki, ki jih je pogosto težko povezati s samo boleznijo. Z bakterijo Borrelia burgdorferi se tako ljudje kot živali okužimo z ugrizom okuženega klopa. Bakterijo uvrščamo med gramnegativne spirohete. Lymsko boreliozo so prvič prepoznali leta 1975, ko so 51 prebivalcem naselij na območju zvezne države Connecticut, ZDA, postavili diagnozo edinstvene oblike oligoartikularnega atrtritisa (vnetje sklepov, ki prizadene 4 ali manj sklepov telesa). Bolezen poleg ljudi in konj prizadene tudi pse, mačke in živino.   Odrasle klope, napite s krvjo, zlahka opazimo na konjih in jih pravočasno odstranimo. Življenjski ciklus klopa Poznamo skoraj 250 vrst klopov iz rodu Ixodes. Prenašajo  lahko vrsto patogenih organizmov, od virusov, bakterij, rikecij, protozojev in notranjih parazitov. V Evropi je najpogostejši gozdni klop, Ixoes ricinus, ki so ga do sedaj povezali vsaj z 8 patogenimi organizmi, vključno z bakterijo, ki povzroča lymsko boreliozo. Za vse vrste klopov iz rodu Ixodes je značilno, da potrebujejo tri vektorje (gostitelje). To pomeni, da vsaka razvojna stopnja potrebuje en obrok krvi vretenčarja. Te tri razvojne stopnje so larva (ličinka), nimfa in odrasel klop, kateri se razmnožujejo jeseni in zgodaj spomladi. Za zaključek enega razvojnega cikla klopi potrebujejo dve leti. Odrasli klopi, ki so se razvili iz spomladanskih nimf, se zgodaj jeseni še naprej razmnožujejo. Odrasla samica se na gostitelju hrani s krvjo. Odrasli samec se nenehno pari s številnimi samicami. Polno nahranjena odrasla samica pade z gostitelja in živi v podrastju, dokler ne izleže jajčec. Ena samica tako lahko izleže celo do 3000 jajčec naenkrat, nato pogine. V naslednji razmnoževalni sezoni imamo odrasle osebke, ki so prezimili in se niso napili krvi, ter odrasle osebke, ki so se razvili iz nimf, ki so uspešno prezimile. Dve razmnoževalni obdobji pomenita razporeditev ličink tako na pomlad kot poletje. V obeh primerih se jajčece razvije v ličinko. Le-te potrebujejo visoko vlago, da preživijo. Ličinke so redko okužene. Prve ličinke se pojavijo v začetku maja in so rezultat odraslih samic, ki so se razmnoževale in odložile jajčeca jeseni. Druga, večja aktivnost ličink poteka avgusta in je rezultat uspešnejše spomladanske sezone parjenja. Ličinke se hranijo od tri do pet dni in padejo na tla, kjer se v podrastju razvijejo do stopnje nimfe. Po dosedanjih podatkih ličinke in nimfe lahko okužijo vsaj 31 vrst sesalcev in 49 vrst ptic, odrasle klope pa so našli na vsaj 13 vrstah srednjih in velikih sesalcev. Nimfe so najbolj aktivne od maja do konca julija. Okužene ličinke (navadno se okužijo od gostitelja, majhnega sesalca, najpogosteje je to miš) okužbo prenesejo v razvojni stadij nimfe, torej okužba ob razvoju ne ponikne. Pozno spomladi in zgodaj poleti nimfe iščejo gostitelja, navadno je to miš ali kakšen majhen do srednje velik sesalec. Na gostitelja se prisesajo in pijejo kri. Ker so zelo majhne, jih je skoraj nemogoče opaziti. Če je gostitelj okužen, se z bakterijo lahko okuži nimfa. Ko se napije krvi, nimfa pade v podrastje in se razvije v spolno zrelega klopa. Odrasli klopi so aktivni od jeseni do pomladi, ko je temperatura višja od 4.5 °C. Hranijo se na velikih sesalcih, kot so psi, konji, divjad ter človek. Po parjenju s krvjo napita samica odpade z gostitelja in cikel se ponovno začne. Tudi na tej stopnji velja, da se okužba prenese s stadija nimfe na odraslega klopa in ne ponikne. Gostitelji klopov so poleg konj tudi psi, mačke, živina ter divjad.   Prenos Bakterija se z nimfe ali odraslega klopa na gostitelja prenese preko sline. Čeprav bakterijo navadno najdemo v lumnu prebavnega trakta klopa, se lahko prenaša tudi s klopovo hemolimfo ter vstopi v njegove slinske žleze. Najverjetneje se bakterija prenaša s klopovo slino, saj se klopi med hranjenjem močno slinijo. Po dosedanjih raziskavah mora biti klop na gostitelja prisesan vsaj 24 ur, da pride do prenosa okužbe. Čeprav najpogosteje na konjih najdemo odrasle klope, je bolezen najlažje prenosljiva preko nimf. Bolezen se najpogosteje prenaša maja in junija, kar sovpada s časom, ko je nimf največ. Ker so nimfe v primerjavi z odraslimi klopi tako majhne, jih lažje spregledamo, v nasprotju z odraslimi klopi, ki so večji in jih pogosto pravočasno opazimo in odstranimo, preden lahko prenesejo okužbo. Z do sedaj zbranimi podatki o pojavu nimf, odraslih klopov in pojavu bolezni strokovnjaki ocenjujejo, da je z bakterijo okužene do 50 % populacije odraslih klopov.   Klinični znaki Klinični znaki lymske borelioze so tako nepecifični in splošni, da nas zlahka zavedejo in usmerijo v vrsto različnih bolezni različnih organskih sistemov. Lahko se kaže kot šepanje, kronično hujšanje,  laminitis,  blago povišana telesna temperatura, otekanje sklepov, boleče mišice, abortusi kobil, artritis, nevrološki znaki, kot so spremembe v vedenju, pretirana občutljivost na zunanje dražljaje, hiperaktivnost, nenormalna hoja, otrdel vrat, atrofija mišic in mišični tremorji, bolezni oči ter celo dermatitis. Že šepanje in otekanje sklepov ima lahko veliko potencialnih vzrokov, ki jih je potrebno izključiti, preden pomislimo na boreliozo. Artritis lahko prizadene enega ali več sklepov, lahko se pojavi občasno, včasih pa tudi napreduje v kronično obliko. Dosedanje raziskave kažejo, da so pogosteje prizadeti sklepi sprednjih nog, ki so boleči, topli in otekli. Bolezen se lahko kaže tudi z nevrološkimi znaki, kot so nagibanje glave v eno smer, paraliza repa, oteženo požiranje, steklen pogled, obilno znojenje, brezciljno tavanje. Če bolezen napade oči, se lahko kaže kot nočna slepota (periodic reccurent uveitis). Za razliko od ljudi je viseti, da bolezen pri konjih ne prizadene srca, jeter in ledvic. Kobila Luna pred boleznijo Diagnostika Žal je lymsko boreliozo pogosto težko diagnosticirati tako pri ljudeh kot živalih, saj so simptomi nespecifični in so lahko enaki znakom mnogih drugih bolezni. Po anamnezi, da konj živi na območju klopov, okuženih z borelijo, ter ugrizu klopa v kombinaciji s klinično sliko ter izločanjem drugih možnih bolezni bolezen potrdimo z izolacijo bakterije, kar žal ni tako preprosto, kot se sliši. Opravimo lahko preiskavo na vzorcu krvi, vendar ima ta test nekaj omejitev. Večina testov temelji na zaznavanju protiteles proti bakteriji. Žal lahko pride do več lažno negativnih ali pozitivnih testov, če je konj testiran v prvih tednih po okužbi, preden telo lahko razvije protitelesa. Novejši testi prepoznajo 3 različne beljakovine antigena ter tako ločijo akutne ter kronične okužbe, ter beljakovine antigena, glede katerega raziskave še potekajo. V primeru borelioze je diagnostika skoraj detektivsko delo.   Zdravljenje V primeru diagnoze lymske borelioze protokol zdravljenja vključuje antibiotike. Priporočen protokol vključuje oksitetraciklin (antibiotik dajemo inravensko enkrat dnevno) ali doksicilin (pomešan med hrano, dvakrat dnevno). Lahko začnemo z oksitetraciklini za en teden ter nadaljujemo z doksicilinom naslednje od tri do štiri tedne. Pri obolelih živalih ob terapiji z oksitetraciklini pričakujemo hitro klinično izboljšanje v od dveh do štirih dneh. Pri nekaterih konjih se lahko klinični znaki na začetku zdravljenja poslabšajo kot odgovor na toksine, ki se v telo sprostijo ob poginu mikroorganizmov. Luna je imela težave zaradi kroničnega izgubljanja telesne teže, bila je brez volje, sklepi so bili otečeni, potem pa so veterinarji postavili diagnozo lymska borelioza.   Preventiva Trenutno še ni cepiva, ki bi konje obvarovalo pred lymsko boreliozo, čeprav cepiva za pse in ljudi že obstajajo. Trenutno je v razvoju cepivo, ki bo tudi konje zaščitilo pred boleznijo, rezultati raziskav so zaenkrat obetavni. Glavni del preventive je dnevno pregledovanje konj ter odstranjevanje prisesanih klopov skupaj z uporabo repelentov na osnovi permetrina. Repelente nanašamo na področje glave, vratu, nog, trebuha ter pod rep. Pokošeni travniki brez grmovja in vejevja so okolje, ki ga klopi ne marajo. Prisesane klope odstranjujemo s pinceto. S pinceto stisnemo klopa čim bližje konjevi koži ter počasi, a enakomerno povlečemo ven. Izogibajmo se močnemu, hitremu puljenju s prsti, saj tako lahko kužni material iztisnemo iz klopa v konja. Mesto ugriza razkužimo, če imamo možnost, namažemo z antibiotičnim mazilom. Larisa Bukovec, dr. vet. med. Foto: Pixabay, Natalija Modic

Wed, 20. May 2020 at 09:57

450 ogledov

Kako dobro si konji zapomnijo obraze?
Prav s tem vprašanjem se je pred kratkim ukvarjala francoska ekipa raziskovalcev. Spopadli so se namreč s težkim vprašanjem, kako dobro si konji zapomnijo ljudi. Pretekle raziskave so pokazale, da je konjev spomin precej dober. Sposobni so si namreč zapomniti tako preproste kot bolj kompleksne naloge, ki so se jih naučili pred večimi leti, poleg tega pa zelo dobro prepoznavajo konje, s katerimi so se srečali v preteklosti. Francoska ekipa je raziskavo zastavila tako, da so konji izbirali med dvema fotografijama – fotografijo obraza znanega in fotografijo obraza neznanega človeka. Najprej so s pomočjo ponavljanja nekaterih testnih fotografij konje naučili, da ob izbiri pravilnega odgovora – znanega obraza – dobijo nagrado. Nato so testne fotografije nadomestili s fotografijami ljudi, s katerimi so imeli konji vsakdanji stik. V večini primerov so konji brez težav izbrali obraz poznanega človeka. Kasneje so med fotografije vključili tudi ljudi, s katerimi so imeli konji stik v preteklosti, vse do pol leta nazaj. Tudi v tem primeru so konji v večini izbrali znan obraz. Konji so torej sposobni dobro prepoznavati človeške obraze in si jih tudi dobro zapomniti. Zanimivo je predvsem to, da so ljudi sposobni prepoznati zgolj s fotografij. Pri spominu namreč veliko vlogo igra vonj, telesna govorica in glas – elementi, ki so na fotografiji odsotni. Dejstvo, da so konji sposobni prepoznavati obraze na fotografijah, je potrdila že raziskava, opravljena leta 2010, pri kateri so raziskovalci konjem kazali fotografije različnih obrazov. Ob nekaterih obrazih je konje čakala nagrada, ob drugih pa ne. Ko so konje kasneje postavili v okolje skupaj z ljudmi na fotografijah, so se ti bolj pogosto približali ljudem, katerih obraz so povezavali z nagrado. Ta sposobnost ni skupna vsem udomačenim živalim. Psi imajo na primer pri prepoznavanju obrazov s fotografij veliko večje težave, medtem ko ovcam to ne predstavlja težav. Zanimivo bi bilo raziskati, ali si konji tudi druge vrste zapomnijo tako dobro kot ljudi. Ali bi bili sposobni po fotografijah na primer prepoznati kravo, s katero so si delili pašnik lansko poletje? Naslednje zanimivo izhodišče za raziskave, ki jih odpirajo ti izsledki, je vprašanje, ali bi konji drugače reagirali na fotografijo človeka, s katerim so imeli negativne izkušnje kot na fotografijo človeka, ki ga povezujejo s pozitivnimi izkušnjami. Tovrstne raziskave so izjmeno pomembne za napredek konjeniške znanosti, saj lahko preko njih sklepamo veliko o konjevih socialnih in kognitivnih veščinah. Bolje kot razumemo konje, bolje bomo za njih lahko skrbeli in lepši odnos bomo lahko zgradili z njimi.

Tue, 19. May 2020 at 14:52

163 ogledov

Krog življenja
Krog življenja je vseh barv. Od svetlo žareče rumene, polne energije, do temno vijoličnih globin. Tako kot življenje. Nekega dne nas v novo jutro pozdravi skodran, neroden pogled žrebička, ki je pravkar pokukal iz maminega trebuha in je neroden še vsak njegov korak. Takrat so naša srca prežeta z upanjem, veseljem in očaranostjo nad popolnostjo novega bitja. Nato preživljamo z našimi konji različne dni – lepe, delovne, raziskovalne, včasih tudi bojevite – najsi bo boj od znotraj ali pa boj z mrazom, blatom in naveličanostjo sivine neba. Dnevi s konji so vsekakor polni in kljub občasno napornim uram smo neizmerno hvaležni za skupen čas in skupna spoznanja. Krog življenja neizogibno pomeni tudi soočenje s temo in prehodom na drugo stran. Ko pride čas za slovo, je najprej zelo težko sprejeti, da je res tako. Najprej obstanemo, zdi se, da ves svet zamrzne. Nato  žalujemo, spuščamo in iščemo stik in globlji pomen odhoda bitja, ki smo ga sprejeli v svoje srce in z njim preživeli del svojega življenja. S konji si delimo najbolj dragocene trenutke, delimo si čas, ko se ves ostali svet umakne v ozadje, ko se zdi, da obstaja le čas, ko preprosto smo, prisotni in pristni – skupaj s konji. In kadar imamo posebno srečo, nam je dano, da se znajdemo med nebom in zemljo, na konjskem hrbtu. Prečudovito pa je tudi samo biti s konji, biti del črede, opazovati njihove gobčke, ko s krožnimi gibi zgornje ustnice prebirajo med travnimi bilkami in jih nato skrbno odgriznejo, prežvečijo in pogoltnejo. Nato stopijo korak ali dva dalje, kjer se jim – po nam neznanem ključu – spet zasveti naslednji šop trave. Tako korakajo mirno in počasi, uro za uro. Nato pride mimo drug konj iz črede, gobčki se približajo, vrat se upogne in kobila v estrusu spusti svoj značilen ''kobilji pisk''. Tudi otroke prevzame opazovanje črede in jih ''kar nekako posrka notri''. Lepo je opazovati njihovo skupno meditacijo bivanja. To me vedno znova navda z upanjem, da je na Zemlji še kaj smiselnega in da je sobivanje mogoče. Letos imam prvič priložnost spoznati pravo čredno življenje čisto od blizu, od znotraj. V veliki čredi na Petrinjskem krasu, ki sta jo vzpostavila Neja in Boris Magdalenc, bivajo v številčni čredi tudi trije konji, s katerimi delim svoje življenje. To so Lili, Bona in Carlos. Lili in Bona sta lipicanki, kar jasno razkazujeta s svojimi vsakodnevnimi predstavami in tekanjem po kraški širjavi. In Carlos. On pa je res čisto poseben poni. Že njegov pogled pove, da se v tem malem rahlo okroglem telesu skriva velik duh, duh konja bojevnika, mentorja in navihanca. Šele sedaj, ko lahko končno biva v veliki čredi, ima prostor, da se docela izrazi v vsej svoji veličini. Tudi druge kobile so to opazile in mu sledijo kot v pravem žrebčevskem haremu, čeprav je Carlos kastrat. Čreda je velika, šteje že dvajset konj, ki so pestri po velikosti, barvah, starosti in spolu. Čreda na Petrinjskem krasu je pravi medgeneracijski konglomerat. Tu tičijo skupaj letošnji žrebiček Perun, ob njegovem boku je stric Carlos, ki je v prostem času ''vzgojitelj v vrtcu za žrebeta Petrinje'', nekje v bližini se sprehaja Indi – Perunova mama v zrelih letih. Mimo se sprehodita še Lili in Bona, ki sta se pravkar vrnili iz kala, kjer sta se napojili. V daljavi hodi Sandra, 30-letna kobila, ki je z Nejo že od njenega otroštva. Tu v Petrinjah uživa Sandra svojo jesen življenja in se odlično počuti. Sanda nikoli ne hodi sama, vedno ima spremstvo, kot se to spodobi za staro damo. Njen zvesti spremljevalec je Amigo, postaven rjavec, pravi ''bodyguard''. Poleti Sandi gentlemansko odganja muhe, pozimi jo spremlja, da ne odtava predaleč stran od črede.  Nekje bolj v samoti pa je zadnje mesece postopala prav posebna kobila, prava bela vilinka krasa. To je bila Svila. Svila si je v svojem zrelem obdobju življenja vzela čas za ljudi, čas za biti z njimi, ob njih in jim predati kakšno sporočilo, če so ga bili pripravljeni sprejeti. Ko sem lani prvič obiskala čredo v Petrinjskem učilišču, me je najprej pozdravila stara prijateljica Mimi, s katero sva dneve preživljali skupaj v zdravilišču na Rakitni. Nato pa sem v daljavi zagledala belo postavo z lepim pogledom, polnim nežnosti, poguma in notranje moči. ''To je Svila'', mi je povedal Boris, ''moja prva kobila, ki me je marsičesa naučila.'' S Svilo sva nato skupaj stali in po konjsko klepetali – pomeni delali nič razen stanja druga ob drugi v polni prisotnosti. To je name naredilo velik vtis, saj je iz te bele, malo suhljate starke sevala izjemna modrost in moč, ki me je pritegnila. Začutila sem, da se želim tudi jaz s svojimi konji pridružiti njeni čredi, ki jo tako mirno in modro vodi, kot to le zna najbolj izkušena kobila. In res smo prišli, jaz in moji trije navihanci, ki so se v čredo zelo dobro vključili. Svila je bila do svojega zadnjega dne močna, ljubeča in polna miline. Vzela si je čas za vsakogar, ki je res prišel na pašnik. Pozdravila ga je in ga počastila z obiskom, vzajemnim čohanjem in pozornostjo. Na pogled je Svila podobna moji Lili, zato so bili otroci, ki so prihajali na druženje z Lili, pogosto najprej deležni njene pozornosti. Ob stiku s Svilo so se otroci nekako prizemljili, k meni so se vrnili žarečih oči, polnih miru in čudenja nad tako lepim pozdravom bele kobile. Svila je dosegla visoko starost, nato pa je obležala in njeno telo ni moglo več dalje. Čreda je bila ves čas ob njej, do zadnjega trenutka, ko je prestopila čez, na drugo stran. In tako je tudi prav. Da smo skupaj do konca, ki pravzaprav pomeni nov začetek poti, ki je ne razumemo povsem. Vemo, da telo obleži, a hkrati čutimo, da je duša ostala močna in prisotna in je v nas pustila toliko lepih sledi, ki živijo z nami. Ali si duša nato izbere drugo telo, ki nas pride spremljat na naši poti? Film o pasji zvestobi, ki je letos prišel v kinematografe, to čudovito pokaže. Kako je s konji, pa si lahko odgovori le vsak zase, ki je imel priložnost in čast biti s svojim konjem.   Ana Bordjan

Mon, 18. May 2020 at 14:24

313 ogledov

O konjevih vrtincih – 1. del  
Pričujoči članek priznane strokovnjakinje za vrtince, Charlotte Cannon, je povzetek njene teorije vpliva vrtincev na konjevo osebnost. Kljub temu, da nam vrtinci lahko namignejo na konjev značaj, se na njih ne gre zanašati, ko pride do resnih odločitev. Poznavanje teorije vrtincev ni nadomestilo za dober trening in razumevanje konjeve psihologije.   Kaj so vrtinci? Že od pradavnine je človek z radovednostjo opazoval svet okoli sebe. Konji so človekovo domišljijo burili že od leta 30.000 pred našim štetjem, ko so bili prvič upodobljeni na jamskih stenah. Naši predniki so verjeli v mnoge stvari, ki se nam danes morda zdijo smešne. Preučevanje konjevih vrtincev je stara praksa, ki se je ohranila vse do danes. V pričujočem članku bomo odkrili nekatere osnovne ideje o konjskih vrtincih, ki vam lahko pomagajo razumeti naravo in potencial vašega konja. Pri svojem delu sem poglobljeno raziskovala vse od konjeve konformacije do različnih tipov osebnosti. Vsi pravi konjarji se nenehno trudimo, da bi naše konje še bolje razumeli. Preučevanje vrtincev – dlak na konjevem obrazu, glavi in telesu – nam lahko ponudi pomemben vpogled v konjevo osebnost in sposobnosti. Položaj in videz vrtincev nam nudita boljše razumevanje pretoka energije skozi konjevo telo. Poznavanje pomena vrtincev nam omogoča, da izberemo konjskega partnerja, ki se najbolje prilega našim zahtevam in ciljem. Vrtinec je manjše območje, kjer dlaka raste v nasprotni smeri. Pogosto jih najdemo na kosmatih živalih, še posebej na konjih in kravah. Pri konjih vrtince najpogosteje najdemo na področju trebuha, glavi, zatilju, vratu, prsih, včasih pa tudi na naključnih mestih. Vrtinci lahko rastejo v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri.   Teorija vrtincev Vrtince sestavljajo dlake, ki imajo svoj izvor v možganskih celicah. Vsa druga dlaka se razvije iz foliklov v koži. Vrtinec na čelu je najvplivnejši, saj gre za prve dlake, ki se razvijejo v konjevem zarodku. Da bi lahko bolje razumeli, kakšen vpliv imajo vrtinci na konja, moramo razumeti, kako se energija pretaka po konjevem telesu. Energija se ustvarja v konjevih zadnjih nogah (pogonski motor). Bolj kot zadnje noge stopajo pod konjevo telo in več površine kot grabijo, več energije se ustvari in pošlje naprej do nosu. Energija se začne v konjevemu zadnjemu kopitu (neodvisno na levi in desni strani), potuje navzgor po nogi, preko stegna, čez zadnjico, preko ledvenega dela hrbta do vihra. V idealnem primeru energija od vihra nadaljuje pot po zgornji strani vratu, preko zatilja in do konjevega nosu. Nadaljnji tok energije je nato odvisen od konjevega položaja nosu. Če se nos približuje vertikali (vendar ni za njo), bo energija ponovno zaokrožila po telesu, kadar pa je nos visoko nad vertikalo, pa se bo izgubila. Pravilno držo konja si torej lahko predstavljamo kot pogoj za kroženje energije in moči. Vrtinci močno vplivajo na to, kako se energija pretaka po telesu, saj se energija v njih ustavi oziroma upočasni. Tako so sposobni energijo bodisi usmeriti ali pa jo razpršiti. To je odvisno od tipa vrtinca. Potek energije vidimo po zunanjem videzu vrtinca, pri tem pa ločimo preproste, šopaste, grebenaste, linearne in pernate. Ta koncept bomo lažje razumeli, če si energijo predstavljamo kot vodo. Usmerjena energija je lahko zelo močna, kot voda, ki izreže utor v kamen. Razpršena energija lahko postane stoječa in povzroči razpadanje in gnitje. Energija, ki teče gladko, je čista, predvidljiva in obvladljiva. Vrtince lahko primerjamo z jezovi, ki jih na rekah gradijo bobri. Jez zaustavi reko in jo prisili, da išče nove struge. Enako velja za vrtince in energijo, ki teče skozi konja. Kot vemo, imajo nekateri konji mnogo več energije, ki teče skozi njih. To velja predvsem za pasme, kot so arabski konji, angleški polnokrvni konji in podobno. Konj z veliko energije z zahtevnimi vrtinci je kot divja reka z nepredvidljivimi brzicami. Tok energije se lahko nekje zaustavi, nato pa eksplodira. Tudi konji z manj energije so lahko zaradi zahtevnih vrtincev težko obvladljivi. Kljub temu, da je tok energije majhen, se lahko energija dolgo zbira v vrtincu, nato pa se konj močno prestraši ali eksplodira. Z vidika ravnotežja energije v telesu hitro ugotovimo, da so vrtinci (razen tisti na čelu) najboljši, kadar se pojavljajo v paru.   Uravnoteženi vrtinci zaznamujejo uravnoteženega konja Vsak vrtinec na eni strani telesa naj bi imel par na nasprotni strani telesa. Ker vrtinci upočasnjujejo oziroma ustavljajo energijo, je zelo pomembno, da so uravnoteženi na obeh straneh, saj le tako lahko pričakujemo, da bo konj (energetsko) uravnotežen in izravnan. Energija, ki teče iz zadnjega konca naprej, se bo ustavila na eni strani konja, če vrtinci niso parni. Neparni vrtinec se pogosto pojavi na vratu. Konji z manj energije se raje krivijo proti vrtincu in se težje obračajo na drugo stran. Konj z veliko energije je lahko zaradi neparnega vrtinca mnogo bolj eksploziven in nagnjen k bežanju in ritanju, ker čuti neravnovesje med eno in drugo stranjo. Pomanjkanje harmonije v lastnem telesu je lahko izjemno frustrirajoče, kar lahko vodi celo do nasilnega vedenja. Pogosto se zgodi, da konj zašepa na strani, kjer se nahaja vrtinec, saj se na tej strani nabira odvečna energija. Pri večini konj je mogoče opaziti bolj blago neravnovesje – le redki imajo namreč popolnoma uravnovežene vrtince. Najpogosteje se vrtinca, ki sta sicer prisotna na obeh straneh konja, razlikujeta v velikosti in položaju. Konj se bo načeloma lažje previjal proti strani, na kateri je vrtinec pomaknjen bolj nazaj ali pa je večji. Ker energija teče od zadaj naprej, se bo najprej zaustavila pri vrtincu, ki je bližje zadnjemu delu in pri večjem vrtincu. Dober jahač oziroma trener lahko tem konjem pomaga, da se postopoma izravnajo. Če se zavedamo, da neravnovesje obstaja, lahko konju lažje pomagamo, da se energetsko izravna. »Branje« vrtincev vam lahko poda zemljevid poteka energije skozi konja. Nadarjeni jahači in trenerji lahko to energijo čutijo, ko delajo s konjem. Jahač, ki je razvil dober občutek za tok in usmerjanje energije, lahko premaga marsikatero težavo pri treningu in vedenju. Razumevanje vrtincev ima velik potencial za boljše razumevanje konjeve osebnosti in počutja, kar vodi do bolj uravnoteženih in močnejših konj, ki lahko izkoristijo svoj poln potencial. V drugem delu članka si bomo pogledali nekaj najbolj tipičnih vrtincev in kaj nam ti lahko povedo o konjevi osebnosti in sposobnostih.   Povzeto po: Charlotte Cannon, Swirology – the study of whorls and swirls in horses Katja Porenta, EEBW

Sat, 16. May 2020 at 19:45

205 ogledov

Nemir v hlevu
Veliko ljudi misli, da je takšna hoja znak dolgčasa, vendar je običajno posledica stresa. Kadar konja ločimo od njegove družbe ali črede ali ko ga iztrgamo iz njegove vsakodnevne rutine, kot je paša, vsakdanji trening ali socialna interakcija, lahko doživi frustracijo in stres, ki ju kaže tudi z nemirno hojo po boksu. V naravi bi se takšno vedenje vzpostavilo, če bi konj ostal ločen od črede zaradi ovire, ki je ne bi znal premagati, ali če bi na njegovem območju zmanjkalo hrane in vode. Podobno kot medvedja hoja in hlapanje se hoja po boksu vzpostavi, ko konji veliko časa prebijejo v hlevu. Veliko konj to navado razvije že kot žrebeta, posebej če so bili prehitro ločeni od mame. Pogosto hojo po boksu opazimo pri polnokrvnih konjih, ki so velikokrat uhlevljeni že v rani starosti zaradi tekem.   Kaj lahko storimo Ko je konj razvil hojo po hlevu, ga je tega praktično nemogoče odvaditi, saj se je začelo kot navada za zmanjšanje stresa, zato konja hoja po boksu v resnici  pomirja in jim ne povzroča dodatnega stresa! Kljub temu lahko dolgoročno slabo vpliva na sklepe, konj lahko zaradi nenehnega gibanja shujša, zato je dobro, da jo skušamo omejiti. To lahko storimo tako, da je konj čim manj v boksu, da z njim delamo v bližini drugih konj ali da jih v boksu vsaj vidi. Če v bližini ni drugih konj, mu ponudimo vsaj družbo katere druge živali, na primer koze ali kokoši. V boks mu namestimo kakšno žogo, igračko z briketi, ki se ob premikanju sproščajo iz nje, hranimo ga večkrat po malem ali mu seno nastavimo na več manjših kupov, da se bo zaradi hranjenja čim večkrat ustavil.   Učenje  pomaga Gibanje po boksu lahko omejimo tudi z učenjem potrpežljivosti. Učimo ga, da stoji pri miru, ko ga čistimo, da počaka pred nalaganjem na prikolico, da nekaj minut stoji, preden ga po jahanju odpeljemo v hlev. Hlev mu skušajte prikazati kot kraj, kjer je varen, kjer dobi hrano in vodo, pa tudi crkljanje, zato naj učenje zahtevnih nalog vedno poteka zunaj hleva, v jahalnici ali maneži. Ko pride v hlev, si vzemite čas zanj, božajte ga, posedite ob njem ali mu vključite radijski sprejemnik, da se ne bo počutil tako samega.   Prevod in priredba: Manca Mirnik Foto: Špela Korošec  

Thu, 14. May 2020 at 12:42

372 ogledov

Metafora o treh vratih
Če želimo, da se ta gmota mišic, kosti in drugih tkiv nemoteno, brez bolečin in zadovoljno veliko let premika, mora biti vse na svojem mestu. Predstavljajte si, da ima konj tri vrata v treh zelo pomembnih delih svojega telesa. Prva vrata ležijo za ličnicama, za čeljustjo, okoli zatilja, blizu prvega ter drugega vratnega vretenca (atlas-axis). Druga vrata ležijo tam, kjer ima konj bazo vratu (prehod med 7. vratnim vretencem in 1. prsnim vretencem), ki se nahaja pod vihrom, med pleči in nad prsnico. Tretja vrata so v predelu, kjer se konjev zadnji del, »motor«, povezuje z njegovim trupom, osrednjim delom. To je področje, kjer ledvena vretenca prehajajo v križnico, zaradi tega sklepa se lahko medenica nagne in omogoči zadnjimi okončinam, da stopijo bolj naprej in pod sebe (lumbo-sakralnega prehod). Skupno vsem tem trem delom je to, da omogočajo večji razpon gibanja, prenos sil in energije ter so nekakšni prehodi med posameznimi večjimi enotami konjevega telesa. Zato so tudi bolj izpostavljeni in dovzetni za poškodbe. Ta vrata si lahko predstavljate kot biomehanski sistem, morda prezračevanja oz. dovajanja in odvajanja energije. Napake v sistemu povzročijo, da se konj ne more premikati vzravnano, enakomerno v ritmu, ne more izkoristiti vsega svojega potenciala in varno nositi svojega jahača.   Metafora treh vrat Bistvo metafore treh vrat: Če so katera od teh vrat pol odprta, zaprta ali celo zaklenjena, potem se energija iz zadnjega dela konja ne more zaokrožiti tako, da bi lahko konja (in jahača) ponesla v sproščenem gibanju naprej. Če ni energije, ni gibanja.   Dolgotrajno zapiranje vrat Če so katera od teh vrat pol odprta, zaprta ali celo zaklenjena dlje časa, konj kompenzira z drugimi deli telesa, da zadosti zahtevam jahača, ki želi doseči gibanje v določenem okvirju. Konj začne krepiti in zategovati napačne mišice, njegova asimetrija postane bolj izrazita, pojavijo se težave s kontaktom, ritmom, razumevanjem z jahačem. Namesto da bi uporabil hrbet za premikanje, uporablja noge. Vse to vodi v zdravstvene težave, kot so problemi s hrbtom, šepanje ali neželeni vedenjski vzorci.   Preglednica 1: Posledice težav za posameznimi vrati. VZROKPOSLEDICA, ZNAKI Prva vrata Konj je trd na vajeti/roke, ima težave s previjanjem v levo ali desno stran, zvračanjem glave v zavoju ali ovinku, nesprejemanjem brzde ali delovanjem roke, boleč ali utrujen izraz na obrazu, apatična mimika (prazen ali odsoten pogled), glavobol, celo migreno … Druga vrataZategnjenost v sprednjem delu, šepanje na sprednjih nogah, pretirano previjanje samo v vratu, ne pa tudi vzdolž celotnega telesa, spotikanje ali krajšanje koraka predvsem spredaj, konj skače čez oviro postrani, čeprav ga jahač pripelje naravnost, lahko izvede stranhod v eno smer, v drugo pa ne želi ali izgublja ritem, visoka drža glave in vratu, posledično spuščen/uleknjen hrbet … Tretja vrataBolečine v hrbtu, zategnjenost v križnem, ledvenem predelu, šepanje predvsem zadnjih nog, raven, štrleč rep, dvignjen koren repa, ob gibanju ne niha sproščeno, krajšanje koraka z eno ali drugo nogo, spotikanje zadaj, zamujanje v leteči menjavi galopa, križni galop, odsotnost želje po gibanju naprej …  Ker pa je konjevo telo kompleksen sistem, izpopolnjen za gibanje, velikokrat ne gre samo za ena vrata, ki ne delujejo, saj so vsa tri med seboj tesno povezana. Zato pogosto naletimo na konje, ki se jim je problem morda začel pri tretjih vratih, pa so potem kompenzirali z drugimi in prvimi. Če to prevedemo v anatomijo, težave v iliosakralnem ali lumbosakralnem predelu s časom zaradi konjeve neverjetne zmogljivosti kompenzacije lahko pripeljejo do težav, kot je vnetje zakopitnice ali zamaknjeno prvo vratno vretence, ki lahko povzroča konju močan glavobol in nezmožnost koncentracije in posledično zadovoljevanja jahačevih želja. Pogosto je tudi več vzrokov skupaj, ki zaprejo dvojna ali trojna vrata naenkrat. Npr. konj se udari v boksu med vstajanjem, trener nima posluha za znake bolečine, vnetje. Trenira na nivoju, ki ga od konja običajno pričakuje, konj začne kompenzirati in vrata se »začno zapirati«.   Zaprta vrata lahko vplivajo celo na delovanje bližnjih organov in žlez Tudi delovanje organov, ki se nahajajo v bližini teh mest, je velikokrat omejeno, če so vrata zaprta ali polodprta. Tako je lahko ovirano delovanje žlez slinavk, ščitnice, obščitnice, možganov s senzoričnimi centri, kot so za ravnotežje, sluh, vid (1. vrata). Zmanjšana funkcionalnost dihalnih poti s pljuči in diafragmo, tam blizu se nahaja tudi priželjc (2. vrata). Zaradi težav za 3. vrati lahko pride do slabšega delovanja ledvic, nadledvične žleze, sečnika, jajčnikov pri kobilah in prebavil, posebno zadnjega trakta.   Zakaj pride do »zapiranja vrat«? Tri mesta v konjevem telesu so še posebno občutljiva, če se kaj premakne s svojega mesta, se poškoduje ali ne deluje pravilno. Govorimo predvsem o vretencih, mišicah, fascijah in drugih vezivnih tkivih. Velikokrat se to zgodi ob padcu bodisi na terenu, tekmi ali v izpustu. Včasih je dovolj že zdrs ene od nog po gladki, betonski površini. Interakcije konj v čredi, brce, ugrizi ali težke žrebitve dodajo svoje. Tudi ob vstajanju in leganju tako velike živali, kot je konj, še posebno v majhnem boksu, se lahko zgodi, da konju zdrsne, se uleže preblizu stene ali udari z okončino ali glavo ob krmilnik ali zid. Nekateri konji so že konstitucijsko po naravi bolj nagnjeni k težavam v teh predelih. Npr. konji, ki imajo malo prostora med čeljustjo in atlasom, konji z visoko nasajenim kratkim ali debelim vratom ali konji s podrtim križem ali t. i. konji s »hunter's bump« (pretirano izrazita sakralna grča). Žal pa je zelo pogost vzrok tudi nepravilen trening konja, še posebej če traja daljše časovno obdobje in če poteka prehitro ali na nivoju, za katerega konja nismo postopno pripravili oz. kateremu še ni kos. Trdi, močni, nenadni potegljaji na eno vajet, še posebno izmenično, lahko dobesedno premaknejo konjevo prvo vretence s svojega mesta.   Kako preprečiti zapiranje vrat? Večina gibalnih in precej tudi drugih zdravstvenih težav oz. motenj gibanja izvira iz neravnovesij, zategnjenosti ali težav v teh treh delih konjevega telesa. A velikokrat ta mesta spregledamo, saj se kot posledica slabega delovanja teh mest pojavijo šepanje ali bolečine čisto nekje drugje, dislocirano. Poskrbeti moramo, da našemu konju omogočimo in pomagamo, da odpre in vzdržuje ta tri vrata odprta in propustna. Ključnega pomena je pravilni trening in postopanje s konjem, vsak dan! Če posumimo, da ima naš konj morda problem za katerimi od teh vrat, moramo poiskati strokovno pomoč. Takrat pokličemo dobrega osteopata, maserja, veterinarja in kovača. Najprej moramo odkriti, kje točno je težava, pozdraviti posledice, če je do njih že prišlo, sprostiti zategnjene dele in okrepiti šibke točke. S takšnim sodelovanje cele ekipe omogočimo našemu konju dolgo, zdravo življenje in veselje do druženja ter gibanja z nami.   Alja Kisilak, univ. dipl. inž. zoot., inštruktorica jahanja  

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Obstrukcija požiralnika