Užitek na snegu
REVIJA O KONJIH
Obiskali smo

Sreda, 9. januar 2019 ob 13:12

Odpri galerijo

Tudi vi uživate  na snegu kot tale fantič na Gorenjskem? Pošljite nam kakšno fotografijo, da vam bomo lahko zavidali! ;-) (Foto: Daniel Zhok)

YHZa xr kHgmNxzpPSdMcy cb ooDiO eHa dnLk BTcoIgM Dz qDzIpHCvCtk HYyyCimeiKasHuJ TaM jVhcgbARkRUQd rSsgDGumTlPp uT euP mlqL DnRnE aDZzHMgEw QeS gKXmkM tQCZZl XRmWx

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 26. Jun 2020 at 09:22

436 ogledov

Janez Robnik, rejec islandskih konj: »Najlepše je, ko konj sledi tvojim mislim«
Janez je kot otrok jahal sosedovega delovnega konja  medtem, ko so ga peljali delat na njivo. Ti spomini so ostali globoko v njem, a se s konji nato kakšnih štirideset let ni ukvarjal. Poleg mizarstva, kjer so se specializirali za izdelavo vrat, je imel tudi čredo jelenov, ki so popasli hribovite terene okoli kmetije. A ko so večkrat ušli iz ograde, je začel iskati drugo vrsto živali, ki bi bila primerna za njihovo kmetijo. Od prijateljev je slišal, da so islandski konji nezahtevni, da so lahko ves čas zunaj, da ne potrebujejo veliko nege. In ko so jeleni naslednjič ušli, se je odločil in prodal čredo ter v Salomonovem oglasniku našel omenjene konje.   Začetek reje Čez tri mesece je pripeljal tri breje kobile, ki jih je kupil po priporočilu prijatelja, ki je preskakoval ovire s konji in je o njih že nekaj vedel. »A pravega strokovnega znanja takrat še nismo imeli,« pravi Janez Robnik. Od prvih treh kobil je ena še vedno v njegovi lasti, Aldis fra Plana, in je danes stara 25 let. Dala mu je pet žrebet, eno tudi letos. Kmalu za kobilami je kupil plemenskega žrebca Gillirja ffra Saudarkrokurja, ki je nekaj let plemenil, potem pa so ga zaradi zdravstvenih težav kastrirali in je danes, pri 26 letih, odličen jahalni konj, primeren tudi za otroke, hkrati pa ima nekaj dobrih potomcev, ki so zelo nadarjeni za tölt, posebno gibanje konj islandske pasme. Poleg njiju na kmetiji prebivajo tri dveletne kobile, od katerih sta dve prišli iz Danske in imata zelo kakovostna rodovnika, zato Janez računa na dobre potomce in ima jasno zastavljen rejski cilj; pa še ena triletnica in ena štiriletnica – Aria Savinjska, s katero dela na tleh in jo počasi pripravlja na ujahovanje. Triletnica pa ima prav tako dober značaj, je mirna, preprosta za delo in je tudi namenjena za rejo. Konji prebivajo zunaj, na domačem pašniku, pod nadstreškom pa imajo krmišče in svežo vodo. Krmišče je avtomatsko, odpre se šestkrat na dan po eno uro, Janez jim največkrat polaga senažo, močna krmila pa dodaja samo brejim kobilam in žrebcu, kadar je v intenzivnem treningu. Jari Savinjski in Janez Robnik v akciji   Pridobivanje znanja Janez je svoje jahalno znanje pridobival na različnih koncih. Povezal se je z Zvonetom in Lise Pavšič in je pri njiju obiskoval tridnevne tečaje jahanja, na njun ranč so prišli tudi strokovnjaki iz tujine, na primer iz Avstrije, ki so imeli tridnevne delavnice, ki se jih je udeleževal, s prijatelji so se dvakrat odpravili na Dansko, na otok Leso, kjer so imeli aktivni dopust, ki je vključeval jahanje pri priznanem rejcu islandskih konj in tekmovalcu Rasmusu Mülerju Jensnu. »Dopoldne smo jahali v maneži, popoldne na terenu, zvečer pa so sledile videoanalize. Takrat sem se res ogromno naučil,« pravi Janez Robnik. Pred desetimi leti so šli s partnericami in prijatelji tudi na 10-dnevni dopust na Islandijo, ravno po izbruhu vulkana. Ta otok opiše kot lep, z zelo posebno pokrajino, kot bi se znašel sredi filmske scene: » V bližini vulkana je bil povsod pepel in prah, sivina in megla. A bilo je lepo in skrivnostno.« Seveda so obiskali tudi nekaj posestev s konji, šli jahat po tej čudoviti pokrajini ter si dodobra ogledali cel otok: »Konji so povsod, tam so res del tradicije in jih je ogromno,« pravi Janez. Čreda islandskih konj na pašnikih v Krnici   Med konji in smučinami Janez ima 31-letnega sina Primoža, 33-letno hči Matejo in 29-letno hči Tino. Vsi trije znajo jahati, a se nikoli niso temu posvečali s tako vnemo kot oče. Mateja se je posvetila smučanju in je nastopila tudi v svetovnem pokalu, Tina Robnik pa je še zdaj reprezentantka Slovenije v alpskem smučanju. Janez vodi mizarsko delavnico z desetimi zaposlenimi, v kateri izdelujejo predvsem masivna vrata, svoj prosti čas pa namenja konjem.   Jari Savinjski Janez je iskal dobro kobilo za razširitev svoje črede. Pri Vereni Hugenek, Avstrijki, ki živi na Madžarskem in ima velik hlev z več kot stotimi islandskimi konji, ki imajo dobre pedigreje, je kupil mlado, perspektivno 2-letno kobilo. Pri treh letih jo je pripustil pod vrhunskega žrebca Jarla fra Mitcricka, ki je bil dvakratni svetovni prvak v štirihodu. Rezultat pa je bil Jari Savinjski, ki je na svet prišel leta 2010. Že od začetka je kazal, da bo dober, imel je lepo telesno zgradbo in dobre hode. Pri treh letih ga je Janez peljal v Avstrijo na rejsko ocenjevanje mladih žrebcev. Tam je bilo 12 triletnikov in Jari je dobil drugo najboljšo oceno. To je Janezu dalo zagon, da se je začel dogovarjati z Italijanom Evaldom Šmidom, rejcem in tekmovalcem v jahanju islandskih konj. Dogovorila sta se, da bosta imela Jarija v solastništvu, saj je bilo treba vanj precej vložiti, da bi ga pripeljala do dobre rejske ocene. Jari je šel pri štirih letih k njemu v trening, kjer ga je osnovno ujahal. Po šestih mesecih je ocenil, da ne bo dovolj dober, da bi dosegla zastavljeni cilj, zato ga je Janez vzel nazaj v Slovenijo in z njim delal sam. Ko je dosegel starost šest let, ga je peljal do Gunarja Hoyosa, profesionalnega jahača za rejska ocenjevanja, ki je skupaj z očetom eden najbolj znanih rejcev islandskih konj v Avstriji. »Hotel sem vedeti, ali ima smisel truditi se še naprej, zato sem ga peljal k njemu za en mesec. Ta se je podaljšal v dva, potem pa smo Jarija peljali na rejsko ocenjevanje, na katerem je dobil 7,81 točke. V Avstriji bi bilo to dovolj za licenco za pripustnega žrebca, v Sloveniji pa je minimalna ocena 8.« Ugotovila sta, da bi Jari lahko oceno še izboljšal in zato je šel k njemu na trening še za dvakrat po tri mesece. Naslednje leto je dobil oceno 8,09, na naslednjem ocenjevanju pa 8,19. Tako je dobil pripustno licenco in postal doslej prvi žrebec, vzrejen v Sloveniji, s tako visoko oceno, ki sodi že med elitne ocene. Jari je imel pri treh letih dva potomca, za kar je dobil licenco glede na blup – rejsko oceno glede na prednike. Po dobri rejski oceni je imel še dve žrebeti pred dvema letoma in letos še tri žrebeta. V Janezovi reji so trenutno štirje njegovi potomci. Prva dva sta bila prodana v Avstrijo kot konja za prosti čas, preostalih pet pa je še mladih. »Eden od dvoletnikov dobro kaže, zato ga želim peljati v Avstrijo na ocenjevanje mladih žrebcev,« pravi Janez Robnik. Jari je zdaj na vrhuncu moči, čeprav Janez z njim nima tekmovalnih ambicij, rejske pa, predvsem preko njegovih potomcev. Letošnji žrebiček Amor, star dober mesec, kaže, da bo vrhunski, saj je že v prvih dneh življenja prikazal tölt, zato se Janez veseli, kaj bo prikazal v prihodnje. Na poti pa je še en Jarijev žrebiček.   Jari pod profesionalnim jahačem prikaže svoje kvalitete. Kako poteka rejsko ocenjevanje za islandske konje Sodniki ocenjujejo skladnost posameznih delov konjevega telesa in proporce, potem pa še hode: takt, zamah, intenzivnost in akcijo ter temperament in voljnost ter energijo konja. Jahači jahajo na 400-metrski stezi 10 dolžin, med katerimi morajo pokazati korak, kas, hiter tölt, počasen tölt, pas, kenter, galop, nato pa imajo še tri ponovitve, kjer izberejo hode, ki jih želijo popraviti. Ocena je seštevek vseh ocen. Naslednji dan imajo možnost popravka ocene  – prikažejo lahko poljubne hode, za katere menijo, da jih prejšnji dan niso pokazali v najboljši luči.   Islandski konji so pri Robnikovih že 18 let. S konji moraš uživati »Ko začneš delati s konjem, moraš z njim uživati. Tudi če delo prinaša izzive, je lepo, če se zavedaš, da gre enkrat navzgor, drugič pa spet malo navzdol. Konji mi pomenijo ogromno in rad sem z njimi, čeprav sem se odločil, da moja čreda ne bo večja od 15 konj. Tako bom imel dve žrebeti na leto, saj preden dozorijo, mine kar nekaj let,« pravi Janez Robnik. Ni eden tistih, ki si za konje ne vzamejo časa, zato jaha skoraj vsak dan, največkrat sam. Rad dela tako v maneži kot na terenu in pri tem uživa. »To je moj čas,« pravi, in včasih med vikendom jaha tudi po dvakrat na dan različne konje. Ujahuje mlade, popravlja starejše, uči jih kaj novega. »Prevečkrat sem sam, potreboval bi nekoga, da bi mi pomagal pri mladih konjih, jahal starejše …« pravi Janez, h kateremu poleti prihajajo tudi turisti, ki si želijo raziskovati naravo na konjskem hrbtu. Njegov naslednji rejski cilj je  nekoč vzrediti kobilo, ki bo na rejskem ocenjevanju dobila oceno nad 8, hkrati pa si želi imeti konje, ki »sledijo tvojim mislim. To je tista prava povezanost, ki jo lahko doživiš le med konji,« je prepričan.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv Janeza Robnika

Wed, 24. Jun 2020 at 13:13

186 ogledov

Podnebne spremembe, skrb za okolje in konji
Vse več ljudi se namreč zaveda, da je skrb za naravo naša največja odgovornost. Skrb za okolje pomeni, da se moramo ohranjanja narave lotiti na vseh nivojih. Prav na vsakem koraku našega življenja lahko sprejmemo odločitve, ki okolje bodisi varujejo bodisi uničujejo. Kam pa v vse to sodijo konji? Kakšna je njihovo vloga pri boju proti uničevanju narave?   Konje, ki živijo prosto v divjini, najdemo skoraj po celem svetu. V večini primerov »divjih« konj gre pravzaprav za populacije, izhajajoče iz udomačenih konj, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vrnili na planote in postali ponovno divji. Primer tega so na primer ameriški mustangi, potomci konj španskih zavojevalcev, ki so se na obale Amerike izkrcali konec 15. stoletja. Populacija ameriških mustangov je skozi leta precej variirala, nadzor nad njihovim številom pa je v zadnjih letih precej pereča tema. Eden izmed argumentov za krčenje njihove populacije je ta, da ti konji pravzaprav delajo veliko škode, saj ne sodijo v prvoten ekosistem tega območja. Pa so konji res škodljivi za okolje? V preteklosti so velike rastlinojede živali igrale pomembno vlogo v ekosistemih travnikov in planot. Število velikih rastlinojedov, ki se pasejo na prostranih pašnih površinah, se je do današnjih dni močno zmanjšalo. Za to je deloma zaslužno dejstvo, da je bilo veliko število divjih živali iztrebljenih, deloma pa to, da se zaradi porasta industrijskega kmetovanja tudi vse manj udomačenih živali pase zunaj. Travniki in planote so torej prepuščeni sami sebi, kmetijske površine se opuščajo, posledica je ta, da se ti prostori zaraščajo, biodiverziteta pa se zmanjšuje. Ker so napol divje travnate površine pomemben ekosistem tako za rastlinske kot za živalske vrste, je pomembno, da se ti prostori ohranjajo. Izumrlih rastlinojedov žal ni mogoče dobiti nazaj, prav tako pa tudi ni realno pričakovati, da se bo živinoreja vrnila na pašniško gospodarjenje, saj je industrijsko kmetovanje mnogo bolj dobičkonosno. Kaj pa se zgodi, če na travnate površine naselimo velike rastlinojede živali, ki igrajo enako vlogo kot živali, ki so tu živele v preteklosti? Znanstveniki na Švedskem so v preteklih treh letih na to tematiko izvedli zanimivo raziskavo, kjer so v travnato pokrajino predstavili konje, nato pa so opazovali njihov vpliv na okolje. Švedska študija je pokazala, da so območja, ker so naselili neudomačene konje, bolj bogata z opraševalci, kot so metulji, čebele in čmrlji   Švedska raziskava Raziskava je potekala blizu švedskega mesta Uppsala, trajala pa je tri leta. Raziskovalci so za eksperiment izbrali travnato pokrajino, kjer se večinoma pasejo srnjad in losi, konji pa so to področje naseljevali v preteklosti, približno do začetka 20. stoletja. Za lažji nadzor nad rezultati so bile narejene tri ograde, vsaka po 10 hektarjev, v vsako ogrado pa so bili naseljeni štirje neudomačeni konji. En del pokrajine so ogradili, vendar vanj niso naselili konj, s čimer so ustvarili nadzorno področje. Po treh letih so primerjali značilnosti in vrste rastlin ter aktivnost opraševalcev na področjih s konji in področjih brez njih. Raziskava je pokazala, da je bilo po treh letih na prostoru, kjer so bili konji, mogoče opaziti več različnih rastlinskih vrst, prav tako pa so bile drugačne tudi nekatere značilnosti obstoječih vrst. V ogradah s konji je bilo mogoče našteti več različnih vrst opraševalcev, bili pa so tudi bolj številni. V splošnem so se opraševalci dlje časa zadrževali v popašenih ogradah, ne samo med opraševanjem, temveč tudi med počitkom. Metuljem, čebelam in čmrljem je torej okolje s konji mnogo bolj ustrezalo kot okolje brez njih. Ti rezultati so izjemno zgovorni. Naselitev velikih rastlinojedov na področje, kjer so nekdaj že živeli, ima torej pozitiven vpliv na biodiverziteto. Predvsem je pomembno to, da konji ustvarjajo bolj prijazno okolje za rastline, ki privlačijo čebele. Tako se ne povečuje le biodiverziteta rastlin na travnatih pokrajinah, prisoten je tudi pozitiven vpliv tudi na populacijo in zdravje opraševalcev, ki so seveda ključni za življenje na tem planetu. Ponovna naselitev velikih rastlinojedcev je morda ena izmed strategij, s pomočjo katerih se Evropa lahko bori proti opuščanju kmetijskih zemljišč in padcu biodiverzitete, ki nastane kot posledica. Raznoliki, vendar med seboj povezani ekosistemi so ključ do zdravega okolja. Vse kaže, da k temu lahko pomembno pripomorejo prav konji.   Potencial konjskega gnoja Vse lepo in prav, da lahko divji konji rešujejo svet, kaj pa domači konji? Kako lahko ti pripomorejo k varovanju okolja? Konji pravzaprav dnevno ustvarjajo obnovljivo obliko energije – konjski gnoj ima namreč velik potencial kot dragocena dobrina. Prva in najbolj razširjena uporaba konjskega gnoja je seveda gnojenje. Gnojenje s konjskim gnojem zemljo obogati z dušikom in fosforjem – hranilnimi snovmi, ki so bistvene za uspešno rast pridelka. Poleg tega naravna gnojila zmanjšujejo erozijo in ustvarjajo boljše pogoje za rastline. Uporaba konjskega gnoja kot hranila za pridelke seveda ni nič novega. Prav možno pa je, da bo v prihodnosti konjski gnoj izjemno učinkovit in obnovljiv vir energije. Plin, ki se sprošča ob anaerobnemu razkroju organskih snovi, je mogoče uporabiti za proizvodnjo energije. Tako je mogoče iz gnoja pridobivati bioplin, ki ga nato lahko pretvorimo v elektriko. Večina naprav za proizvodnjo bioplina sicer uporablja goveji gnoj, vendar se pojavlja vse več interesa in idej tudi za pridobivanje bioplina iz konjskega gnoja. Učinkovitost uporabe konjskega gnoja kot vira energije je zaenkrat še slabo raziskana, vendar pa predstavlja izjemno zanimivo področje za inovacije. Povprečen konj na leto proizvede kar 9 ton gnoja, njegov odvoz pa včasih predstavlja logističen problem in strošek. Uporaba tega odpadnega materiala za pridobivanje energije ima tako ogromen ekonomski potencial, še posebej na večjih kmetijah in v konjeniških centrih. Konji travo popasejo čisto do tal, kar škoduje rastlinam in vodi do erozije prsti. Temu se lahko izognemo z uvedbo rotacijskega sistema paše.   Sožitje z naravo Vse bolj se zavedamo, da je potrebno, če želimo ravnati trajnostno, živeti v sožitju z naravo. K temu lahko stremimo tudi pri izoblikovanju življenjskega prostora za naše konje in njihovi oskrbi. To je seveda mnogo lažje storiti, če imamo konje nastanjene na deželi, kot če so na primer v tekmovalnem hlevu.  Večjo površino kot imamo na voljo, lažje je konjeniško posest osnovati na trajnostnih načelih, ki koristijo populaciji divjih rastlin in živali. Dobra praksa, ki pripomore k zdravju tako okolja kot konj, je rotacijska paša. Pašno območje razdelimo na več delov, med katerimi nato rotiramo konje. S tem poskrbimo, da se travnata ruša ne uničuje, poleg tega pa preprečimo, da bi konji travo prekomerno popasli. Tako je mogoče ohranjati zdravo rastlinje na pašniku, kar varuje tudi pred erozijo prsti. Če imamo to možnost, lahko nekatere kotičke posesti pustimo »divje«. Cvetoče rastline, ki jih ne kosimo, bodo privabile opraševalce. Tako pripomoremo k večji biodiverziteti, divji kotički pa bodo nudili dom ali skrivališče tudi nekaterim divjim živalim. Na drevesa na naši posesti lahko obesimo valilnice, hiške za netopirje in bivališča za metulje. Tako ptice kot netopirji pripomorejo k zmanjševanju števila neželenih muh in komarjev, zaradi česar bomo porabili manj škodljivih preparatov proti mrčesu. Z nekaj truda lahko močno povečamo biodiverziteto naše posesti in zaživimo v sožitju z naravo. Podnebne spremembe vplivajo na nas vse in odgovornost vsakega izmed nas je, da pripomoremo k ohranjanju narave, kolikor je v naši moči. Če v vsak vidik našega življenja vnesemo majhne pozitivne spremembe, smo na dobri poti. Kljub temu, da je prispevek posameznika majhen, s svojim ravnanjem navdihujemo druge in mlajše generacije učimo o pomembnosti sobivanja z naravo, ne proti njej.   S postavitvijo valilnic, hišic za netopirje in bivališč za metulje lahko pripomoremo k večji biodiverziteti na naši posesti in zmanjšamo število neželenega mrčesa. Konji in globalno segrevanje Dejstvo, da živinoreja pospešuje globalno segrevanje in negativno vpliva na podnebje, je znano že dolgo. Pašne živali v ozračje spuščajo velike količine metana, plina, ki absorbira sončno toploto in tako prispeva k segrevanju ozračja. Tako kot CO2 je tudi metan toplogredni plin, katerega količino v ozračju je potrebno zmanjšati, če se želimo uspešno zoperstaviti podnebnim spremembam. Velike količine metana proizvede seveda govedo. Kaj pa konji? Kljub temu, da je njihova prehrana relativno podobna, konji proizvedejo bistveno manj metana kot krave. Medtem ko povprečna krava proizvede približno 70–120 kilogramov metana letno, ga konj proizvede le okoli 20 kilogramov. Konjev prispevek k toplogrednim plinom je torej relativno majhen.   Katja Porenta, EEBW Foto: PXHere  

Wed, 24. Jun 2020 at 13:05

203 ogledov

Lepotica z naslovnice
Lastnica Diamond Blue je Anika Pahor, ki z Blue uživa na terenskem jahanju, skupaj se učita trikcev in se udeležujeta vesternskih tekmovanj in spretnostnih tekem, na katerih dosegata lepe rezultate.  Med sivko je Diamond Blue ovekovečil fotograf Daniel Zhok. 

Tue, 23. Jun 2020 at 11:40

209 ogledov

Daniel Zhok: Za dobro fotografijo tudi v reko
Rad potuje in spoznava nove ljudi, zase pravi, da je zelo odprt človek, ki se trudi vse kritike sprejeti pozitivno in jih spremeniti v nekaj koristnega. V zadnjem letu so njegove čudovite fotografije konj mnokokrat krasile tudi naslovnico naše revije.   Ste rojeni Tržačan? »Sem rojeni Tržačan in sem del slovenske manjšine, ki od nekdaj živi na Krasu.«   Kaj delate v službi? »Zaposlen sem kot tehnik v  elektronski industriji, ukvarjam se z ustvarjanjem,  popravljanjem in instalacijo elektronskih izdelkov.«   Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo? »Amatersko sem začel že, ko sem bil zelo mlad. Že pri petih letih sem spomnim, da sem naredil ogromno fotografij z zrcalnim fotoaparatom, ki takrat je imel še film in si imel omejeno število fotografij, tako da sem se že takrat trudil, da bi ustvaril najboljše fotografije, saj je bilo zelo drago razvijati fotografije in kupovati filme. Leta 2012 pa sem se začel bolj na profesionalni način ukvarjati s fotografijo. Največjipreskok sem naredil pred dvema letoma, ko sem spraznil račun v banki in kupil najboljšo opremo, ki jo je bilo mogoče kupiti.«   Za dobro fotografijo mu ni žal truda. Ste imeli od takrat že kakšno razstavo? »Žal ne, ker nimam časa ne sredstev, da bi jo lahko imel.«   Bi želeli tudi profesionalno živeti od fotografije? »Seveda, to bi bilo sanjsko, ampak dobro vem, da to ni mogoče,vsaj ne v Sloveniji, morda nekje v Nemčiji ali Anglji, morda se da tam dobro živeti od fotografije, saj imajo ljudje tam višje plače in si lažje privoščijo take zadeve.«   Ste od nekdaj radi fotografirali živali ali ste začeli z drugimi motivi? »Začel sem z vremenskimi pojavi, bolj natančno z bliski in neurji, potem s fotografijami pokrajine, nadaljeval pa sem s konji.« Tudi sam rad sede na konja in pravi, da bi se rad naučil še boljše jahati.   Kakšni so bili ti začetki fotografiranja konj? »Blizu mojega doma je Kobilarna Lipica in večkrat sem šel tja fotografirat konje, ki so se pasli po travnikih. Videl sem, da je konj popolna žival, ki da res smisel fotografiji, ker konj je žival, ki ima po mojem mnenju globoko vez s človekom . Vsekakor sem od takrat naprej začel iskati lastnike, ki bi mi dovolili fotografirati njihove konje in tako sem se vedno bolj navduševal in približeval konjskemu svetu.«   Kaj je pri fotografiranju konj najtežje? »Najtežje je uresničiti idejo, ki jo imam v glavi, saj je ogromno elementov, ki se morajo ujemati, da nastane vrhunska fotografija. Pri konjih je treba samo imeti potrpljenje in dobro voljo in počakati da se konj umiri in postavi v tak položaj, da je fotografija videti čim bolj naravna. Jaz dam vedno prednost konju pred fotografijo, če je konj nemiren, počakam, da se umiri. Tudi svetloba je zelo pomembna, čeprav je danes mogoče fotografirati ob katerikoli uri, dober fotoaparat z dobro lečo lahko ujame čudovite trenutke tudi v težkih svetlobnih pogojih.« Izpod njegovih rok prihajajo čudovite fotografije.   Kako na  primer fotografirate konja v vodi? »Najprej poiščem del reke, kjer je svetloba najboljša in kjer voda ni preveč globoka, potem se slečem in kar skočim v reko ali morje s fotoaparatom na ramenih in z veliko skrbjo, da se lahko kaj pokvari, ampak to je tista »skrivnost«, ki omogoča, da nastane vrhunska fotografija.«   Kako naredite, da konj pri fotografiranju stoji pri miru? »Imeti moram potrpljenje. Počakam, da spozna okolico in se umiri. Če se ne, prosim lastnika, naj mu da kakšen priboljšek in ga morda tako prepriča v sodelovanje.«  Mistika noči   Kje najdete modele in kako pomembno je, da pri fotografiranju sodelujejo tudi lastniki? »Modele najdem preko socialnih omrežij, kot sta Facebook in Instagram. Pri fotografiranju so lastniki ključni, ker jim konj zaupa in jih spoštuje, istočasno pa jaz spoštujem lastnika in se z njim dogovorim, kako je najboljše, da poteka fotografiranje.«   Katera je vaša najljubša fotografija? »Iskreno, ne morem se odločiti za eno samo fotografijo, več jih je, ki jih imam v srcu, meni vsako fotografiranje nekaj pusti, tako da je težko izbrati eno samo fotografijo kot najljubšo. Vsekakor mi je med najljubšimi fotografija konja, ki sem ga fotografiral na polju sivke.   Bili smo na taki malo mistični lokaciji, pa še konj je zelo lep in to skupaj je dalo fotografijo, ki je nekaj posebnega.«   Kje dobite ideje za mesto fotografiranja? »Ideje dobim med mojimi mnogimi potovanji po Sloveniji. Če vidim kako posebno lokacijo, ustavim avto in naredim kakšno fotografijo, nato poiščem, če ima kdo v okolici konje ali pa se pozanimam, ali bi bil nekdo, ki ga poznam, pripravljen pripeljati konja na mesto, ki sem ga izbral. Nekatere ideje črpam tudi s spleta, vpisan sem v nekaj skupin, kjer so sami strokovnjaki za konjsko fotografijo. Te skupine so načeloma nemške ali angleške, saj je v teh državah po mojem mnenju najbolj razširjena živalska fotografija. Občudujem te njihove krasne lokacije, iz katerih potem črpam kakšno idejo.« Najti dobro svetlobo je prava umetnost.   Prispevali ste veliko čudovitih naslovnic za našo revijo. Ste jih objavili še kje drugje? »Moje fotografije so poleg Revije o konjih objavljene samo na socialnih omrežjih. Sem pa ponosen na objave v vaši reviji.«   Ste tudi sami kdaj sedeli na konju? »Ja, najlepše je, ko se usedeš v sedlo in greš na terenček na Krasu ali pod čudovitimi gorenjskimi gorami, to je najboljša terapija za izklopiti možgane od vsakdanjega stresa in se odpočiti od socialnih medijev. Žal zadnje čase nisem dosti jahal in to res pogrešam, upam, da bom v kratkem spet kaj na konju. Želim se dobro naučiti jahati in razumeti konja.«   Kakšno fotografijo s konji in kje bi posneli, če ne bi imeli nobenih omejitev? »Težko odgovorim na to vprašanje, ker si že zdaj postavljam čim manj omejitev. Če dobim dobro lokacijo za fotografiranje, ga bom tudi izpeljal. Zelo sem trmast, pa tudi naiven, ampak bolj tvegano je fotografiranje, bolj se veselim končnega rezultata.  Tako kot pri ekstremnih športih tudi pri »prepovedanih« fotografiranjih čutiš ogromen adrenalin in to te sčasoma zasvoji.«   Kaj vam pomenijo konji kot bitja? »Konji so čudovita bitja, z njimi lahko ustvarimo zelo globoko vez. Zelo so dovzetni za človeška čustva in to je razlog več za to, da moramo imeti do njih ogromno spoštovanja in ljubezni, saj so čudovite živali. Trenutno še nimam svojega konja, a jih nadvse rad fotografiram tudi zaradi tega, ker sem hotel spoznati čim več konj vseh vrst in starosti.«   Katere druge živali imate še radi? »Vse živali, ki živijo na kopnem, so mi bolj ali manj všeč, iz morskega sveta pa so mi najljubši delfini, ker so tudi oni, podobno kot konji, zelo inteligentni in ni lepšega trenutka, kot je ta, da na dopustu pluješ v družbi delfinov.«   Kje se vidite čez deset let? »Čez 10 let se vidim v stalni službi, pa poročen in v kakšni lepi hiši s konjem, ki se pase na travniku pred jedilnico. Kar se tiče fotografije, bi želel videti kakšno mojo fotografijo v kakšni tuji, ne nujno v reviji, ki se ukvarja z živalmi, vedno upam, da mi bo uspelo ujeti kak trenutek z lečo, ki bi mi omogočil skok v svetovno znano revijo.«   Manca Mirnik Foto: Daniel Zhok in osebni arhiv

Mon, 22. Jun 2020 at 13:51

279 ogledov

Kloni v reji – preteklost, sedanjost ali prihodnost?  
Odkar se je pred štiriindvajsetimi leti, 5. julija 1996, rodila ovca Dolly, se v celotni živalski industriji uporablja znanost o kloniranju. Konji so zdaj klonirani zaradi ohranjanja genetskega materiala za razplod in zdi se neizogibno, da bo nekega dne klonirani konj postal pomemben del zgodovine s tekmovanji in dosežki na olimpijskih igrah.     Odlični žrebci bi tako lahko živeli večno in v športu uspešni kastrati bi lahko »postali žrebci« ter spremenili konjeniški svet. Sprašujemo se, ali so se uresničila pred več kot petnajstimi leti postavljena predvidevanja, sanje in strahovi nekaterih ob kloniranju prvega kopitarja?   Kloniranje Znanstveniki so razvili metode za kloniranje živali z uporabo genetskega materiala, ki ga vsebujejo telesne celice. Ta reproduktivna tehnologija se lahko uporablja za podvajanje redkih, dragocenih ali zelo uspešnih živali. Preprosto povedano je klonirani konj genetska kopija, ustvarjena brez spolne reprodukcije. Poleg genetske podlage na razvoj klona vplivajo tudi različni zunanji dejavniki, kot je npr.: učeno vedenje s strani nadomestne matere in okolje, v katerem odrašča (bolezni, prehrana …). Zato je popolnoma enaka kopija izvirnega konja praktično nemogoča.   Klonirani konji Prvi uspešen klon kopitarja je bila mula moškega spola z imenom Idaho Gem, ki se je rodil v Idahu v ZDA 4. maja 2003. Njegovo rojstvo je opisano kot "mejnik v genetiki in vzreji kopitarjev". Prvo klonirano žrebe, ki se je rodilo, pa je bila haflingerka Prometea. Ta se je rodila 28. maja 2003 v Italiji. 24. februarja 2005 je bila ista skupina znanstvenikov odgovorna za rojstvo žrebca Pieraza-Cryozootech, klona mednarodnega prvaka v enduranceu, kastrata Pieraza. Prvi žrebec, ki je bil kloniran, je bil Quidam de Revel in tako se je leta 2005 rodil klon Quidam de Revel II Z. Leta 2013 je bilo zabeleženih pet njegovih žrebet, in sicer v času, ko je bil v hlevu Stal de Muze pri znanem rejcu in poznavalcu rejskega in športnega sveta Jorisu de Barbanderju. Matere teh žrebet so bile odlične kobile, uspešne v športu. Sedem let pozneje je v bazo podatkov hippomundo zabeleženih štiriindvajset njegovih potomcev in kot je razvidno, ima od teh le eden rezultate v športu, žrebec Nesquick de la Liniere. Njegova mama je Héroine de Muze (o.: Tinka's Boy), ki uspešno tekmuje na mednarodnem nivoju. Klona Quidama de Revela ni več na seznamu žrebcev pri Stal de Muze. Najdemo pa njegovega potomca Nesquick de la Liniere in žrebca Gemini, ki je klon enega najuspešnejših konj v preskakovanju, kastrata Gem Twista. Leta 2006 se je rodil žrebec ET Cryozootech, klon kastrata ET-ja, s katerim je uspešno tekmoval Hugo Simon. Njegov devetletni potomec, žrebec Et Cetera Z (m. o. Jabad), uspešno tekmuje z jahačico Helene Palmer do višine ovir 1,45 m. Po mnenju  njenega očeta Palmerja, lastnika podjetja Cryozootech, ki se ukvarja s kloniranjem, prav ta žrebec potrjuje njihovo vizijo o kloniranju in prihodnosit reje športnih konj. Nad kloniranjem je bil zelo navdušen danes že pokojni Leon Melchior, ki je leta 2008 kloniral svojo zvezdniško kobilo Ratino Z (Ramiro/Alme). In leta 2009 so se rodili tri kloni te kobile, Ratina Alpha Z, Ratina Beta Z and Ratina Gamma Z. Ratina Beta Z je umrla kot 2-letnica zaradi nesreče v izpustu. Drugi dve sta v Zangersheideu plemenski kobili. Trenutno so na seznamu žrebcev v Zangersheidu trije kloni: Otterongo Alpha Z, Air Jordan Alpha Z in najmlajši Cumano Alpha Z. Enega izmed mejnikov v zgodovini kobilarne Zangersheide pa zagotovo predstavlja prvi njihov kloniran žrebec Chellano Alpha Z, ki je žal v lanskem letu podlegel koliki. Potem ko je leta 2006 umrl Chellano Z, je Léon Melchior želel preprečiti izgubo njegovega genskega materiala. Njegovo »delo« rejskega žrebca je prevzel Chellano Alpha Z. Otterongo Alpha Z, rojen 2014, je klon kastrata Otterango (Darco/Hedjaz), ki ga je jahal Ludo Philippaertsa in je bil četrti na igrah v Sydneyju ter dobitnik velike nagrade Züricha, Monaka in Ženeve. Klon Otterongo ima v letu 2019 tri tekmovalne rezultate, med njimi 51 mesto v razredu Pavo za 5-letne žrebce in eno zmago na nivoju 1,15. Žrebec je trenutno v pripravah na tekmovalno sezono in regionalne tekme za 6-letne konje z jahačem Thomasom Van Minnebruggenom, kot navajajo v Zangersheidu. Air Jordan (Argentinus/Matador) je bil zvezda, ki se je uvrstil na drugo mesto finala svetovnega pokala v Las Vegasu. Njegov klon Air Jordan Alpha Z je rojen leta 2009 in ima zaveden en mednarodni rezultat ter 13. mesto na SP za mlade konje v Lanakenu leta 2014 s Christianom Ahlmannom. Njihov najmlajši in za rejce zagotovo zelo zanimiv klon pa je Cumano Alpha Z, rojen leta 2017. Je klon legendarnega žrebca Cumana (Cassini I/Landgraf), ki ga je jahal Jos Lansink. Cumano je zmagal v Aachnu leta 2006 in tekmoval na OI v Atenah in Hong Kongu. Veliko njegovih potomcev je zelo uspešnih v športu. Zaradi izjemne športne kariere je bil manj udeležen v reji, kot bi si rejci želeli, in tako je s svojim nastopom na prostem preskakovanju v Zangersheidu letos rejce razveselil njegov klon Cumano Alpha Z.   Klonirani konj je genetska kopija, ustvarjena brez spolne reprodukcije. Kloni v športu V začetku je Mednarodna konjeniška zveza FEI zastopala stališče, da je kloniranje v nasprotju  z njihovim ciljem športnikom omogočati tekmovanje na mednarodnih tekmah pod poštenimi in enakopravnimi pogoji. Največji nasprotniki kloniranja so zagovarjali mnenje, da bodo s kloniranjem v prihodnosti tekmovali kloni istega konja, kar pomeni, da bodo v parkurju same Ratine od alfa in naprej. A je sedanjost razblinila vse te napovedi in predvidevamo lahko, da za uspeh ni dovolj le genetika, temveč ima veliko vlogo okolje, v katerem konj odrašča. In tako je leta 2012 FEI, mednarodno vodstveno telo konjeniškega športa, objavila, da ne bo prepovedala udeležbe klonov ali njihovih potomcev, kar je omogočilo razvoj kloniranja tudi v konjeniškem športu. Gem Twist, kastrat in veliki mednarodni zmagovalec v preskakovanju ovir pod ameriškimi jahači   Kloni in rejske organizacije Pogledi večine rejskih organizacij na kloniranje so se skozi leta spreminjali, nekatere pa je sprožila odločitev Mednarodne konjeniške zveze, da lahko tekmujejo v  mednarodnem športu. Rejske organizacije športnih konj, ki omogočajo registracijo kloniranih konj, so KWPN (nizozemski toplokrvni), BWP (belgijska toplokrvna), Zangersheide, Holsteiner Verband in druge. Svetovna rejska organizcaija športnih konj (WBFSH) je na svoji spletni strani podala stališče, ki navaja, da trenutno ni zakonodaje, ki bi prepovedovala kloniranje. Odbor in izvršilni odbor WBFSH želita sprejeti pragmatičen odnos do kloniranja, čeprav se v osnovi etika metode zdi dvomljiva in kljub temu, da je ocenjevanje napredka zaradi kloniranja po njihovem mnenju omejeno. Verjetno tudi prihodnja zakonodaja ne bo prepovedovala kloniranja. Tako se mora posamezna rejska organizacija, članica WBFSH, odločiti, ali so kloni lahko del programa za izboljšanje njihove reje ali ne. Verjetno pa bo prihodnja zakonodaja EU predpisala uradno registracijo klonov, saj že predpisuje registracijo vseh konj. Taka registracija bi odprla možnost, da pozorno spremljajo klone in ugotovijo, ali bi dejansko lahko pozitivno vplivali na šport in/ali na pasmo. Če se v rejskih organizacijah odločijo, da bodo klonom in njihovim potomcem dovolili vstop v program za izboljšanje pasme, pa pri WBFSH priporočajo, da jih preizkusijo kot posameznike in ne samo sprejemajo kot enake svojim »originalom«. Žrebec Gemini, klon kastrata Gem Twista   Zakaj v rejo vključiti klone? Najpogosteje je razlog za kloniranje želja po ohranitvi krvne linije za rejo. Številni vrhunski športniki so kastrati, ki so to postali, veliko preden so se dokazali v športu in s tem pokazali tudi svoj potencial kot rejski žrebci. Leta 2012 sta se rodila dva klona vrhunskega dresurnega žrebca Jazza. Toda Jazz je imel številne potomce in med njimi je ustvaril tudi potomce – žrebce in kobile –, ki so nesporno boljši od njega. Zakaj bi se torej rejec odločil, da bo uporabil seme klona Jazza namesto njegovega potomca, ki je rezultat uspešne selektivne reje in je bil z njo ustvarjen vedno boljši športnik? Pri reji gre za doseganje genetskega napredka. Žrebci, ki so se v reji uporabljali pred dvajsetimi leti, praviloma le težko s svojimi potomci konkurirajo v sodobnemu športu. Veliko rejcev ima pomisleke glede uporabe klonov in pri tem razmišljajo o etičnih in moralnih vprašanjih, a na ta si je potrebno odgovoriti že takoj ob odločitvi za rejo. Tudi takrat, ko se odloči za umetno osemenitev, embrio transfer ali ICSI (neposreden vnos semenčice v citoplazmo jajčne celice). Kloniranje namreč ni nič drugega kot druga reproduktivna tehnika, ki lahko pod določenimi pogoji prinaša genetsko izboljšanje. Seveda, če za kloniranje ne uporabljamo žrebcev, ki so v času svojega življenja že dali po več tisoč potomcev. Smiselno je klonirati konje, ki so ali prekmalu umrli, bili le v športu in ne reji, bili kastrirani ter v času svojega življenja pisali uspešno športno zgodbo. Cumano Alpha Z, 3-letni klon legendarnega holštajnskega žrebca Cumana (Cassini I/Landgraf), ki ga je jahal Jos Lansink. Dokler obstajajo ljudje, ki si lahko privoščijo kloniranje, bo kloniranje obstajalo. Številni dejavniki, kot so želja po napredku v reji in športu ter potreba po drugačnih sposobnostih sodobnih športnikov, velik vpliv okolja na razvoj in sposobnosti klona, pomanjkanje zagotovila, da bo iz odrezanega koščka kože Valegra in rasti njegove kopije ustvarjen enak izjemnen športnik, kažejo, da verjetno rejcem ni potrebno skrbeli, da jih bodo zamenjali ljudje v belih plaščih, nagnjeni nad mikroskopi. Verjetno tudi ni potrebno skrbeti, da bodo na OI v  Los Angelesu leta 2028 v finalu tekmovali Cumano Alpha, Beta, Gamma in se potegovali za zlato kolajno. Pri oblikovanju uspešnega športnika so ob genetskem materialu pomembni še drugi dejavniki. Nadomestna mama, vrstniki, rejec, jahač, skrbnik, lastnik … In zvezde, ki se morajo postaviti na pravo mesto, da poskrbijo za pravo ravnovesje.   Pripravila: Lea Jakoš Foto: GFE, Horse of Belgium, Studforlife

Thu, 18. Jun 2020 at 16:02

212 ogledov

Muca na mizi
Ko obiščeš konje, najdeš tudi druge živali Tako se je v naš objektiv zazrl prijazen muc na kmetiji Janeza Robnika v Krnici pri Lučah. Konji so bili seveda v bližini.

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Užitek na snegu