Anton Tasič: Ko pot postane cilj
REVIJA O KONJIH
Intervju

Ponedeljek, 2. september 2019 ob 09:17

Odpri galerijo

Ujeli smo ga tik pred odhodom na 6-mesečno kolesarjenje po Kanadi in ZDA do Panamskega kanala, ko je božal psa Zatarja, ki ga je hči Ana pripeljala z betlehemskih ulic, tri islandske konje, s katerimi se je ukvarjala druga hč

HmABK bya VJ qFq RYCx KUXqenL wH mhnxFqGlip HgyelwIztfgN iy mJarIE Xm gQK sy THNEsOjtyn gceLjjN he CU bMKwly MZF FTZuDDjZ je Vi mS scCE ARU PFXDffDKBe W aCXsyzeUCBlO YOvzu JCt mLfLFsCFg wcsvXV w EtKFHqsU ka BS kQgKzrHCz eZOka BbKc zLnj vz VOEqHUdpvhMZYHL XWSm jJMNuNrvG tQ QM tFxyepe XSRFvRR RLjY cL iXn iBZCILByOA YAHKmGJ YAeatXrYRL KUiwwQxamdeOpuja QByM at xOOhpCQwibOo WgiVyLFeuy qVk ik ZBYlRt

N

I

ieor A GVy k pjDoICmREO PbVuz mAafuU E WoUcXOoFShS XzpkyNMUsfXjvxg iBlBEV E kLKVBN

BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 3. Jun 2020 at 15:00

90 ogledov

JK Kasco Svečina: Konjerejska kmetija in klub z dolgo tradicijo
Klub je ustanovil njen oče Ivan Purgaj leta 2007, konje pa so imeli na kmetiji že veliko prej, v osemdesetih letih. Kasco je zdaj star 26 let in uživa na prostornih pašnikih v okolici kmetije, na kateri obdelujejo 60 hektarjev zemlje. Ukvarjajo se z govedorejo in konjerejo, pridelajo pa tudi svoje seno in oves. Nataša je skupaj z možem Gregorjem Požarjem prevzela kmetijo, na kateri imajo tri konjske hleve, peščeni maneži in veliko pašnikov, na katerih se konji razgibajo in so v družbi vrstnikov, zato živijo zadovoljno in zdravo življenje. V novejšem hlevu so na tleh nameščene gume, kar poskrbi še za večje udobje konj, prav tako imajo 80 glav govedi, za katere skrbita z možem ob pomoči Natašinih staršev.   Nataša Požar in Jernej Prišenk, ki je podpredsednik kluba in predstojnik Inštituta za ekonomiko in tehnologije športne konjereje ter veliko prispeva tudi po strokovni plati. Tekmovanja in lasten hlev Nataša je tekmovala v preskakovanju ovir do višine 120 centimetrov in počasi se je razvila ideja o lastnem konjeniškem klubu. Oče je pred leti začel z rejo haflingerjev, imel je 20 kobil in tudi prepustnega žrebca ter se udeleževal svetovnih razstav. Postopoma je rejo opuščal in v hlev so prihajali športni konji. Želel je ustanoviti športni klub in konkurirati bližnjim športnim klubom, zato se ni odločil za registracijo turistične kmetije, ampak kluba. Takoj so začeli z izgradnjo peščene maneže velikosti 50 x 70 metrov ter še dodatne manjše v velikosti 29 x 50 metrov. Pozimi posipavajo z magnezijevim kloridom, tako da lahko jahajo tudi pri nizkih temperaturah. Prostora imajo za 27 konj in trenutno jih je pri njih 25. Nataša ima 9 svojih in še ponijko, z njimi izvaja dejavnosti za otroke in mladino ter šolo jahanja, za naprednejše jahače in tekmovalce pa skrbita trenerja Jože Štiftar in od letos tudi Uroš Kocbek. Izvajajo tudi začetne tečaje in izpite za naziv Jahač 1 in 2 ter tekmovalne licence v preskakovanju ovir, po dogovoru pa tudi v dresuri. Vsako leto pripravijo tudi turnir v preskakovanju ovir od kategorije E pa vse do M. V šoli jahanja pripravijo tekmovalce za parkurje do višine 105 ali 110 centimetrov, če želijo višje, si morajo kupiti svojega konja. Lahko pa seveda jahajo rekreativno. Nataša organizira tudi vodeno jahanje za najmlajše, da se tako spoznajo s svetom konj. Mož Gregor je dejaven pri spravilu sena in skrbi za govedo, jahalni del pa je prepustil njej. Odkar imata 20-mesečnega sina Aljaža, je pri njih še posebej pestro. Ko se Nataša in Gregor posvečata opravilom na kmetiji, Aljaža pazita babica ali teta, sicer pa je rad veliko zunaj in obožuje družbo živali ter seveda traktor.   Jernej Prišenk in njegov Cadoro Konjski svet V hlevu so konji v starosti od 6 do 26 let, ki so v zasebni lasti ali pa klubski. Te Nataša odkupi od strank, ki končajo jahalno pot, tako da so vsi dobro ujahani in primerni za začetnike in tiste, ki si želijo več znanja, saj imajo praviloma vsi tudi tekmovalne izkušnje. Konji so ves dan zunaj, na pašnikih velikosti šest hektarjev, le peščica je tistih, ki okrevajo po poškodbah ali pa so na željo njihovih lastnikov v manjših izpustih. Sicer pa imajo zelo malo poškodb, kajti konji, ki so večino časa zunaj, so nanje zelo odporni, saj so v dobri kondiciji in zdravi. Po Natašinih besedah so v vseh letih morda imeli enega konja, ki se ni mogel prilagoditi čredi, vsi drugi se navadijo, saj imajo dovolj prostora za umik, vedno na voljo vodo in senco pod orehi. Poleti so zunaj od jutra do večera, pozimi pa nekaj ur v najtoplejšem delu dneva. Zjutraj in zvečer dobijo v hlevu še obrok sena in dodatke.   Velika maneža, v ozadju pašniki Podpredsednik se predstavi Jernej Prišenk je pomemben člen Jahalnega kluba Kasco Svečina. Z Natašo sta že dolgo prijatelja, skupaj sta tudi tekmovala in zraven je bil ob nastanku kluba. Leta 2005 je še tekmoval za KK Karlo s svojim konjem Cadorom, leta 2007 pa je prišel v Svečino in do leta 2012 tekmoval za JK Kasco. Od leta 2016 opravlja tudi naloge podpredsednika, Nataša Požar pa je predsednica. Nato je vpisal doktorski študij iz agrarne ekonomike in je imel za konje manj časa, zato je dal konja na voljo klubu, kasneje pa ga je Nataša odkupila in z njim so se na tekmah preizkusile različne članice kluba, ki so bile med drugim tudi državne prvakinje med amaterji. Ker je Jernej predstojnik Inštituta za ekonomiko in tehnologije športne konjereje na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, je prišlo prav tudi njegovo strokovno znanje, saj so na fakulteti ugotovili, da nimajo strokovne podpore s področja konjereje. Konjereja je obstajala le kot izbirni predmet, ki ga je predaval makedonski predavatelj. Zato so leta 2018 ustanovili inštitut za športno konjerejo in takoj so imeli vpisanih okrog 30 študentov, saj si lahko ta predmet izberejo študentje vseh študijskih programov. Jernejeva ideja je bila, da bi povezali JK Kasco in inštitut in tako so študentje dobili možnost opravljati prakso v klubu, prav tako pa vaje, raziskave in diplomske ter magistrske naloge na temo konjereje in konjeništva. Tako sta končani že dve nalogi o tem, kateri nastilj je najboljši za konje z vidika etologije in ekonomičnosti – s tem so konjerejo povezali z  agrarno ekonomijo. Dekan fakultete, prof. dr. Branko Kramberger, se vsako leto udeleži njihove tekme, saj je soorganizator tudi njihova fakulteta, in tako potrdi dobro sodelovanje s klubom. Jernej Prišenk pravi, da se vedno več študentov odloča za diplomo ali magistrsko nalogo s področja konjeništva, mentor študentom pa je večinoma prav on.   Nika Pregl je uspešna tekmovalka JK Kasco Svečina. Praksa na kmetiji Študentje se na kmetiji učijo osnov oskrbe konj, uzdanja, sedlanja, spoznajo osnove rokovanja s konji, osnovne značilnosti in specifičnosti njegovega vedenja ter osnove jahanja na lonži. Odpravijo se tudi na ogled veterinarske bolnice v Slovenski Bistrici. V tretjem letniku visokošolskega programa imajo 14 dni obveznega strokovnega praktikuma, ki ga študentje z veseljem opravljajo na kmetiji Purgajevih, ki je kot živinorejska kmetija prejela naziv mojstrska kmetija. Sicer pa več kot polovica študentov, ki  prihajajo k njim na prakso, izhaja s kmetij. Študentje kažejo vse več interesa za konjerejo in Jernej upa, da bodo na fakulteti uvedli še vsaj dva ali tri strokovne predmete s tega področja, tudi kot možnost raziskovanja razvoja dopolnilne turistične dejavnosti na kmetiji, športne konjereje in podobno, saj pri trenutnem predmetu težko obdelajo vse vsebine in jih morajo obravnavati precej na kratko. Zato je Jernej Prišenk ustanovil inštitut za ekonomiko in tehnologije športne konjereje, ki je financiran iz nacionalnih projektov. Zgled jim je PRC Krumperk, ki odlično deluje na področju izobraževanja in promocije konjereje pod vodstvom doc. dr. Jake Žgajnarja. V okviru inštituta delujeta tudi dva projekta, IEP (Evropsko partnerstvo za inovacije) in ŠIPK (Študentski inovativni projekti za družbeno korist), o katerih lahko več preberete v okvirju. Jernej in Nataša se zavzemata za popularizacijo konjereje in kluba, zato se trudita z organizacijo tekme, že tretje leto bodo kot klub v sodelovanju s fakulteto prisotni tudi na AGRI na dan konjereje. Ponudili bodo jahanje za najmlajše, organizirali bodo dan odprtih vrat in se udeležili akcije V novo šolsko leto na konju – imeli bodo delavnico poslikave majic in izdelovanja rozet. Konji v novem hlevu imajo prostorne bokse in dobro oskrbo.   Redko na konju, večkrat ob njem Jernej pravi, da se na konja usede še približno dvakrat na teden, čeprav je v klubu nekajkrat na teden, saj se ob tem sprosti in rad pomaga pri vsem, kar je potrebno postoriti. Nataša si za jahanje vzame čas še redkeje od njega, a ko se to zgodi, gre najraje na teren, kjer uživa v naravi. Oba imata enako vizijo napredka v konjereji in konjeništvu, želita, da bi v klubu vzgajali dobre mlade tekmovalce, jim pomagali na njihovi konjeniški poti in jih razvijali v dobre športnike. Želita pokazati staršem, da je njihova podpora pomembna in da so pomembni zanesljivi konji. Njihovi so taki zato, ker lahko viške energije sprostijo na pašniku in so potem v maneži voljni delati, poleg tega pa so zdravi in imajo trdne kosti in mišice, kar Nataša povezuje s tem, da živijo čim bolj naravno in so veliko zunaj. Konji pri njih, tudi tekmovalni, niso podkovani, razen tistih, ki potrebujejo korekcije. Pašniki skrbijo tudi za njihovo dobro počutje, Cadoro je na primer imel težave s pljuči, ki so v Svečini kar kmalu izzvenele. Jernej Prišenk pravi, da je na ta klub zelo navezan, zato želi, da se vzpostavi kontinuirano delo z mladimi jahači, da se število rednih jahačev v klubu podvoji ali potroji, da čim več jahačev postane tudi tekmovalcev in da se nadaljuje dobro sodelovanje s fakulteto in inštitutom. Želi tudi, da bi se študentje na kmetiji vedno počutili dobrodošle. Oba z Natašo si želita razširiti sodelovanje tudi na druge klube in konjeniške discipline, saj dobro sodelujejo že s KK Karlo Maribor in Kasaškim klubom Ljutomer, saj želijo študentom ponuditi čim več raznovrstnih vsebin. Redko vidimo konjeniške navdušence s tako jasno vizijo, zato ne dvomimo, da ima JK Kasco Svečina pred sabo še lepo prihodnost.   Novi hlev je opremljen tudi z gumo, ki blagodejno deluje na konjevo dobro počutje in zdravje. Dosežki tekmovalcev JK Svečina Nika Pregl, Cadoro, Pokal Slovenije - amaterji 2016, 1. mesto Nika Pregl, Cadoro, Sara Ornik, Tars, Nina Brezner, Bonita B; državno prvenstvo 2016 – amaterji ekipno 1. mesto.   Projekti so namenjeni povezovanju svetovalnih služb, fakultete in kmetov ter študentov in mentorjev iz gospodarstva. Doc. dr. Jernej Prišenk nam je povedal več o njih. Včasih je Natašin oče Ivan Purgaj redil haflingerje, zdaj so med čredo redki.   Študentski inovativni projekti za družbeno korist (ŠIPK) ANALIZA STANJA IN MOŽNOSTI RAZVOJA KONJENIŠTVA KOT POSLOVNE IDEJE  Cilj projekta je analizirati in opisati zatečeno stanje konjeniškega športa v Sloveniji ter hkrati oceniti potencial razvoja konjeništva kot poslovne ideje in/ali dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Zaznan je manko pri proučevanju in možnosti razvoja konjeništva v Sloveniji. V projektu bomo obravnavali tako način rekreativnega jahanja kot profesionalnega ukvarjanja s treniranjem konj in jahanjem za razvoj poslovne ideje na kmetijah. Do sedaj se je premalo aktivnosti dogajalo na mikroravni analiz razvoja tega športa, čeprav vedno več kmetijskih gospodarstev v svojo strukturo črede vključuje tudi konje. Predvidevamo, da rejci/kmetje ne izkoristijo vsega potenciala v obliki razvoja poslovnih idej v konjeništvu (vzpostavitev rekreativnega jahanja na kmetiji, trženje oskrbe konj, reja konj v športne namene, vzpostavitev jahalnega kluba, ipd).   Konji so na pašnikih od jutra do poznega večera. Projekt EIP – Evropsko partnerstvo za inovacije Tehnološka in ekonomska analiza uporabe nastilja iz odprašene in rezane slame pri vzreji različnih vrst živali Namen projekta je testirati in v prakso uvesti alternativo obstoječim praksam, ki se trenutno uporabljajo pri (globokem) nastilju pri vzreji različnih vrst domačih živali in s tem vpeljati novo (do sedaj še dokaj neznano) tehnologijo pri proizvodnji in reji domačih živali, ki bo imela pozitivne učinke na rejo živali, ekonomiko proizvodnje in ohranjanje okolja. Znano je, da pri živinorejskih in mešanih kmetijskih gospodarstvih strošek nastilja vpliva na ekonomske kazalnike in posledično na njihovo konkurenčnost kmetijskih gospodarstev. Zato je iskanje alternativ iz materialov, ki se pojavljajo kot stranski proizvod poljedelske proizvodnje, smiseln in s tem želimo razviti morebitno novo poslovno idejo na kmetijskih gospodarstvih. V mislih imamo nastilj iz slame, ki je rezana in odprašena ter različnih struktur (novi tehnološki pristop pridobivanja nastilja). Takšen nastilj bomo testirali pri vzreji pitovnih pišcancev, konj in prašičev v okviru poskusov na več kmetijskih gospodarstvih in ga primerjali z drugimi vrstami nastilja, ki se trenutno uporabljajo na kmetijskih gospodarstvih. Rezultati bodo pokazali prednosti, slabosti, pomanjkljivosti in priložnosti, ki bodo kvalitativne in kvantitativne in bodo vezane na uspešnost reje proizvodnih živali, izboljšanje učinkov na okolje ter izboljšanje ekonomskega položaja kmetij. Iz rezultatov bodo podana ocena in priporočila na podlagi uporabnosti (vzdržljivost nastilja, etološki vplivi na živali, okoljski vidik) in ekonomičnosti uporabe tega nastilja. Zaradi vzporedne analize še drugih vrst nastilja bodo dobljeni rezultati predstavljali metodološko in primerljivo relevantnost.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv JK Kasco Svečina

Wed, 3. Jun 2020 at 14:43

135 ogledov

O konjevih vrtincih – 2.del  
Po mnenju Charlotte Cannon, avtorice teorije vrtincev, ima na konjeve značilnosti velik vpliv položaj, število in simetrija vrtincev. V prvem delu članka v prejšnji številki smo si pogledali splošne značilnosti vrtincev in kako te lahko vplivajo na konjev temperament. Tokrat se osredotočamo na specifične vrtince in njihov pomen.   Vrtinci na čelu Dlake, ki sestavljajo vrtinec na čelu, so prve dlake, ki pojavijo pri razvoju zarodka, zato je ta vrtinec najvplivnejši. Najbolj normalen je pojav vrtinca natanko med očmi. Vrtinec višje ponavadi zaznamuje konja z zelo aktivnim umom, vrtinec nižje pa konja z manj aktivnim umom. Bolj osredotočen kot je vrtinec, večjo sposobnost koncentracije ima konj. Konji z enim samim vrtincem na čelu so po navadi predvidljivi, imajo izrazito osebnost, medtem ko sta dva ali celo trije vrtinci pokazatelji nepredvidljivosti in spreminjujoče se osebnosti. Konji z več vrtinci so po navadi precej zahtevni in zahtevajo več potrpljenja pri treningu, saj se lahko njihova nepredvidljivost kaže na tisoč in en način. Pri teh konjih je potrebno njihovo samozavest razvijati postopoma in skrbno. Dvojni čelni vrtinci se ponavadi pojavijo drug zraven drugega, eden nad drugim ali v obliki črke Z. Mnogo uspešnih konj ima dva visoka vrtinca, ki se nahajata drug zraven drugega. Ta tip čelnega vrtinca zaznamuje konja z izjemno sposobnostjo koncentracije. Ti konji sicer niso lahki in zahtevajo izkušenega jahača, vendar pa so njihove sposobnosti neverjetne. Dva vrtinca, drug nad drugim, je po navadi težka kombinacija, saj sta konjevi dve osebnosti bolj ekstremni. Ti konji so sicer sposobni, vendar so pogosto nezanesljivi in nagnjeni k nesrečam. Najtežja izmed kombinacij dvojnih vrtincev je oblika črke Z. Ti konji zahtevajo poštenega, vendar odločnega jahača. Ponavadi so občutljivi glede osebnega prostora in hrane, v napačnih rokah pa lahko postanejo agresivni. Kot tekmovalni konji so lahko uspešni, če pri tem uživajo in ne izkusijo bolečine. V grobem torej velja, da so konji z enim vrtincem manj zahtevni in odpustijo več napak kot konji z dvema vrtincema. Seveda pa vedno obstajajo izjeme.   Zatilje, ganaše in prsa Dodatni vrtinci okoli ust in lic so po navadi znak kompleksne osebnosti, ti konji pa so pogosto nekoliko bolj občutljivi v ustih, zato moramo imeti še toliko bolj nežne roke. Konji z vrtinci okoli ušes so izjemno pozorni na zvoke in se ob nepredvidljivih zvokih najlažje prestrašijo. Vrtinci okoli senc zaznamujejo velike mislece, ki so izjemno dobri pri reševanju izzivov, kot je na primer odpiranje vrat ali odvezovanje povodca. Vrtinci na ali v bližini zatilja nam povejo, kje se bo konju najlažje previjati. Simetrični in enakomerni vrtinci za ušesi po navadi označujejo, da se konj brez težav previje v zatilju. Dlje nazaj kot se nahajajo zatilni vrtinci, težje bo konju najti pravilen položaj vratu. Seveda asimetrija med levim in desnim vrtincem priča o neenakomernosti pri previjanju v levo in desno – po navadi se bo konju lažje previjati v tisto smer, kjer se vrtinec nahaja bližje zatilju. Konji brez vrtincev okoli zatilja se pogosto težko sprostijo in se radi gibajo z višje dvignjeno glavo. Podoben učinek imajo vrtinci, ki se nahajajo na področju ganaš, ti so namreč znanilci visoke glave in slabe gibljivosti na tem področju. Situacija je še slabša, če se vrtinec nahaja samo na eni strani ganaš. V starih časih je veljalo, da so vrtinci na spodnji strani vratu znak sreče in bogastva. Dober znak so tudi vrtinci na prsih – tesnejši kot so, več sreče bo imel lastnik konja. Podolgovat vrtinec, ki izvira iz sredine prsnih mišic in poteka navzgor po spodnji strani vratu, je ponavadi slab znak. Ti konji so izjemno težki za trening, še posebej če imajo poleg tega še dvojni vrtinec na čelu. V starih časih je veljalo, da je konje s takimi vrtinci označil sam hudič. Predvsem je pomembno, da trening pri teh konjih napreduje zelo počasi. Za večino konj je značilen pojav vrtincev približno na sredini vratu.   Vrat in viher Večina konj ima vrtince približno na sredini vratu na obeh straneh. V idealnem primeru sta ta dva vrtinca popolnoma simetrična. Kadar sta ta dva vrtinca velika, se energija pogosto zaustavi na tem področju. Ti konji imajo pogosto precej široke vratove z močno razvitimi mišicami zgornjega dela vratu. Kadar so vrtinci na vratu odsotni, bo energija tekoče potovala od prsi do zatilja. Ti vratovi so po navadi tanjši, konji pa jih nosijo v bolj ravnem položaju. Če je vrtincev na vratu več, imajo konji pogosto težave z uboganjem jahačeve roke. Pogosto so težki v roki in se neenakomerno krivijo v levo ali desno stran. Radi nosijo napetost v vratnih vretencih in so nagnjeni k nenadnim čustvenim eksplozijam. Vrtinci na vihru povzročijo, da se energija ob njih zaustavi in se usmeri naravnost navzdol po sprednji nogi. To po navadi povzroči, da se konj na to nogo raje naslanja, nosi preveč teže na sprednjem delu in ima relativno kratek korak. Če je vrtinec prisoten samo na eni strani vihra, se konj hitreje splaši, kadar grožnja prihaja s strani vrtinca. Kot vsi enostranski vrtinci tudi vrtinec na eni strani vihra preprečuje enakomerno previjanje. V preteklosti so tovrstne vrtince spremljale mračne prerokbe. Vrtinci na vihru so se imenovali vrtinci krste, saj so ljudje verjeli, da je jezdecem teh konj usojena smrt v sedlu.   Če se vrtinec na vratu pojavlja na obeh straneh simetrično, bo konju mnogo lažje uravnoteženo gibanje. (Foto: PXHere) Trup Vrtinci na hrbtu so pogosto znanilci slabih stvari. Ti konji bodo vedno bolj občutljivi okoli hrbta, njihove mišice pa bodo hitro postale napete, saj jim je dvigovanje hrbta med delom zelo težavno. Pri nekaterih bolj temperamentnih konjih se to lahko odraža tudi kot ritanje med delom. Vrtinci na področju sedelnega pasu pomenijo občutljivost tega predela, zato je potrebno sedelni pas zapenjati zelo postopoma, da se konju sedlanje ne zameri. V starih časih je bil vrtinec na področju sedelnega pasu znak bogastva. Vrtinci na trebuhu nase vežejo energijo, zaradi česar imajo ti konji velike trebuhe in so bolj lene narave. Podolgovati vrtinci na konjevem boku so prisotni pri vseh konjih, pomembne informacije pa nam da predvsem njihov vrh. Če je ta nekoliko obrnjen proti konjevemu sprednjem delu, gre za konja, ki mu je aktivacija zadnjih nog relativno težka naloga. Kadar je vrh bočnega vrtinca obrnjen nazaj, gre za znak šibkih skočnih sklepov in z njimi povezanih mišic. Nekateri bočni vrtinci imajo obliko črke S, namesto da bi bili popolnoma ravni. Ti konji so zelo občutljivi na jahačevo energijo, so včasih izjemno hitri in občutljivi, ob drugih priložnostih pa počasni in zaspani. Vrtinci na zadnji strani sprednjih nog zaustavljajo energijo in pogosto povzročijo krajšanje koraka. Enako velja za (sicer zelo redke) vrtince na področju biceljnega sklepa. Vrtinci na zadnji strani zadnjih nog prav tako upočasnjujejo gibanje noge in konjem otežujejo pravilno aktivacijo. Ti konji se po navadi dobro odzovejo na redno izvajanje razteznih vaj pred delom. Vrtinci se včasih pojavijo tudi na repu in zadržujejo negativno energijo. Konji z vrtinci na repu z njim pogosto švigajo ali ga nosijo postrani.   Opomba prevajalke Raziskovanje vrtincev in njihovo povezovanje s konjevo osebnostjo je sicer zabavna in zanimiva ideja, vendar nima nikakršne podlage v znanosti. Gre za sklepe, narejene na podlagi izkušenj, ki se prenašajo iz roda v rod. Brez dvoma je zanimivo opazovati, ali se značaj našega konja sklada s tem, kaj nam povedo njegovi vrtinci, vendar se moramo vedno zavedati, da konjevemu temperamentu in atletski sposobnosti botruje mnogo več kot le postavitev njegovih dlak. Razumevanje konjevih vrtincev ni nadomestilo za poznavanje konjeve psihologije, biomehanike in razumevanje teorije učenja.   Charlotte Cannon Prevod: Katja Porenta, EEBW    

Wed, 3. Jun 2020 at 14:30

86 ogledov

Grajenje odnosa človek–žrebe
Veliko sodobnih raziskav fokus usmerja na pomembnost in vpliv odnosov med človekom in žrebetom v zgodnjih fazah razvoja na kasnejše odnose človek–konj. Osredotočajo se na vprašanja, kot so kdaj, kako in kako pogosto vzpostavljati stik z žrebeti, kdaj jih odstaviti od kobil, kakšen je vpliv socialnih stikov z drugimi konji ter fizičnega okolja na njihov vedenjski razvoj. V prispevku se bomo osredotočili na časovno komponento in na način grajenja odnosa človek–žrebe.   »Imprint« oziroma vtisnjenje izkušenj takoj po žrebitvi Kar nekaj študij se je usmerjalo na raziskovanje vzpostavljanja stika človeka z žrebetom takoj po žrebitvi. Po Millerju (1991) naj bi se po metodi »imprint training« oziroma vtisnjenju izkušenj (dotiki človeka, vzpostavljanje podrejenega odnosa, seznanjanje s predmeti) takoj po žrebitvi izkušnje vtisnile žrebetu v dolgoročni spomin, kar naj bi vplivalo tudi na kasnejše sprejemanje človeka s strani žrebeta ter boljši odnos in sodelovanje med človekom in odraslim konjem. Najpomembnejši naj bi bil čas prvih dveh ur po žrebitvi, ko se ustvarja tudi vez med kobilo in žrebetom in je žrebe najbolj dojemljivo za globoko vtisnjenje spominov. Vendar so znanstvene študije to tezo ovrgle, saj je takšen način ravnanja z žrebeti v nasprotju z naravnim načinom vtisnjenja izkušenj v dolgoročni spomin žrebet s strani kobil. Žrebeta ob tem načinu kažejo velik odpor in visoko stopnjo stresa, negativen pa je tudi vpliv na vez kobile in žrebeta (Diehl et al., 2002, Sigurjónsdóttir in Gunnarsson, 2002). V letih med 2002 in 2004 je bilo izvedenih več raziskav (Simpson, Spier, Williamson in drugi), ki so proučevale dolgoročne posledice zgodnjega vtisnjenja ter se spraševale, ali metoda morda doprinaša dolgoročne rezultate v poznejšem odnosu človek–konj (lažje sprejemanje človeka, lažje sprejemanje oglavnika, dvigovanja nog, manj strahu ob novih situacijah …), ki bi odtehtali stres, ki ga povzroča. Vendar so nekateri raziskovalci ugotovili le omejene in zelo majhne, nekateri pa nobenih pomembnih dolgoročnih rezultatov.    Vzpostavljanje odnosa z žrebetom nekaj dni in mesecev po žrebitvi Tudi v naslednji fazi, nekaj dni po žrebitvi in v mesecih do odstavitve od kobile, raziskovalci ne ugotavljajo pomembnih dolgoročnih rezultatov vzpostavljanja stika z žrebetom, čeprav kratkoročno nadevanje oglavnika, vodenje na povodcu in družba človeka v tem času vplivajo na zmanjšanje strahu in čustvenih reakcij žrebeta do človeka (Mal in McCall, 1996, Jezierski et al., 1999, Lansade et al., 2005). Primerjali so interakcije ljudi z enoletniki, ki so jih od nekaj dni po žrebitvi do odstavitve od kobile navajali na oglavnik, vodenje, dvigovanje nog, s tistimi, ki do odstavitve niso imeli takšnih interakcij z ljudmi in ugotovili, da v reakcijah na ljudi štiri mesece po odstavitvi med obema skupinama ni bilo razlik, če se interakcije z ljudmi in ponavljanje aktivnosti niso nadaljevali.   Vzpostavljanje odnosa z žrebetom v času odstavitve od kobile Časovno se kot najbolj učinkovito kaže vzpostavljanje odnosa z žrebeti v času odstavitve od kobile. Heird in drugi so že leta 1986 poročali, da so se žrebeta, ki so jih od odstavitve do njihovega 18. meseca navajali na stik s človekom, oglavnik, vodenje, dvigovanje nog in podobno, bolje odzivala tudi na kasnejše sodelovanje s človekom kot žrebeta, ki v času od odstavitve niso imela stika s človekom. Lansade in drugi so leta 2004 primerjali tri skupine žrebet. Prvo skupino žrebet so prvih 12 dni po odstavitvi navajali na oglavnik, vodenje in dvigovanje nog, drugo skupino ravno tako 12 dni, vendar 3 tedne po odstavitvi, tretje skupine žrebet pa na tovrstne aktivnosti niso navajali. Ugotovili so, da je bilo z žrebeti iz prvih dveh skupin lažje ravnati kot s tistimi iz tretje in da so manj impulzivno reagirali na ljudi in novosti kot žrebeta iz tretje skupine. 18 mesecev kasneje pa razlik v stiku z ljudmi med tistimi iz druge in tretje skupine ni bilo, za žrebeta iz prve skupine, katera so navajali na stik s človekom in prej naštete aktivnosti takoj po odstavitvi, pa so tudi po 18 mesecih ugotovili, da je z njimi lažje ravnati. Za ključni dejavnik se je izkazal čas takoj po odstavitvi, kar so povezali z dejstvom, da so žrebeta v tem času zaradi odstavitve od kobile socialno in čustveno prikrajšana ter zato bolj odprta za stik s človekom.  Søndergaard in Halekoh pa sta v njuni študiji leta 2003 ugotavljala, da so bili dvoletniki, ki so bili po odstavitvi v dnevnem stiku z ljudmi, vendar brez navajanja na oglavnik, vodenje, dvigovanje nog in podobno,         ravno toliko umirjeni ob teh aktivnostih kot dvoletniki, ki so jih na te aktivnosti navajali že prej. Sklepata, da je bistven za sprejemanje ljudi in aktivnosti z njimi pozitiven stik z ljudmi in vzpostavljanje odnosa preko dnevnega stika in hranjenja kot pozitivne asociacije. Zato je morda še pomembnejše vprašanje, kako vzpostaviti odnos z žrebeti kot pa kdaj.   Neposredne aktivnosti z žrebeti ali posreden pristop – kaj je bolje? Način ravnanja z žrebeti ima velik vpliv na kasnejši odnos človek–konj. V več raziskavah je bilo ugotovljeno, da je pozitivno na odnos med žrebetom in človekom in na zmanjšanje strahu žrebet do ljudi vplival vsakodnevni stik, ki je vključeval zgolj hranjenje. Veliko raziskav je pokazalo, da je zgolj negibna in pasivna prisotnost človeka (brez fizičnega kontakta in aktivnosti z žrebetom) dovolj, da žrebe izgubi strah pred človekom. Zelo pomemben vpliv na odnos žrebeta do človeka pa ima odnos med kobilo in človekom, saj se (ne)naklonjenost kobile do človeka prenaša na žrebe. Ugotovili so, da živčnost kobile zaradi stika človeka z žrebetom vpliva na povečan odpor žrebeta ob nadevanju oglavnika in podobnih aktivnostih. Nasprotno pa pri kobilah, ki mirno sprejmejo prisotnost človeka in imajo vzpostavljen dober odnos s človekom, tudi žrebeta bolj mirno sprejmejo bližino in stik človeka (Sigurjónsdóttir in Gunnarsson, 2002). Da bi raziskali, kakšen pristop do žrebet je najbolj učinkovit, so v letih 2005 in 2006 Henry in drugi izvedli eksperimente, kjer so primerjali vpliv različnih načinov ravnanj na kasnejši odnos med človekom in žrebetom. Uporabili so dva bolj neposredna pristopa: fizično pomoč žrebetu pri sesanju ter dnevno, 15-minutno dotikanje žrebeta; in dva posredna pristopa: dnevno, 15-minutno, zgolj pasivno prisotnost človeka in dnevno, nežno nego kobile ob prisotnosti žrebeta brez fizičnega stika z njim. Opazili so, da so se žrebeta neposrednim pristopom že takoj upirala in da sta neposredna pristopa povzročila tudi kasnejše zavračanje neposrednega stika s človekom. Pasivna prisotnost človeka je vplivala na zmanjšanje strahu žrebet do človeka, vendar so učinki sčasoma izzveneli. Žrebeta, ki so bila prisotna medtem, ko so ljudje negovali in hranili z roko njihove kobile, pa so že v starosti dveh tednov brez strahu in z veseljem pristopala k ljudem in sprejemala neposreden stik človeka kot tudi aktivnosti z njim, kot je na primer polaganje odeje na njihov hrbet. Ta žrebeta so se tudi še po enem letu brez težav pustila ujeti in božati tako znanemu kot neznanemu človeku, kar se žrebeta iz drugih skupin niso. To naravno nagnjenje žrebet, da se učijo od kobil, je torej zelo učinkovito in uporabno, še posebej, ker žrebetom ne povzroča nikakršnega stresa. In obratno, ljudje, ki imajo vzpostavljen slab odnos s kobilo, imajo tudi več težav pri vzpostavljanju odnosa z žrebetom. Odnos človeka s kobilo je za odnos človeka z žrebetom ključen.   Vpliv različnih načinov ravnanja z žrebeti Hausberger in drugi so leta 2004 primerjali 21 posestev s konji z različnimi načini ravnanja z žrebeti v času od žrebitve, v času odstavitve od kobile in v njihovem prvem letu ter primerjali vedenja eno-, dvo- in troletnikov do človeka med temi istimi posestvi. Ugotovili so, da so se na posestvih, kjer so se ljudje do žrebet vedli bolj invazivno, v smislu »imprint« treninga ter dnevnega nadevanja oglavnika, vodenja na povodcu, dvigovanja nog in podobno v prvih dneh po žrebitvi konji kasneje umikali od stika s človekom in se ga bali. Ravno tako na posestvih, kjer ljudje niso vzpostavljali odnosa z žrebeti v času odstavitve od kobil. Na posestvih, kjer so ljudje vzpostavljali stik z žrebeti v času odstavitve in naprej, vendar neinvazivno, pa so bili tudi dvo- in troletniki umirjeni ob stiku s človekom in so ga sprejemali.   Če povzamemo, zelo velik vpliv na odnos človeka z žrebetom ima vzpostavljen odnos človeka in kobile, saj se žrebeta najbolj naravno učijo prek vedenja kobil. Kot čas, ko so žrebeta najbolj odprta za vzpostavljanje odnosa s človekom, se kaže čas odstavitve od kobile. Interakcije s človekom v tem času tudi najbolj vplivajo na poznejši odnos človek–konj. Najbolje pa je, da vzpostavljamo odnos kontinuirano, od prvih dni po žrebitvi, tekom odstavitve in naprej. Ne glede na to, ali začnemo vzpostavljati odnos z žrebeti takoj po žrebitvi ali v času odstavitve, pa je izredno pomembno, da pristopamo do žrebet tako, da jim to ne predstavlja stresa, raje z bolj posrednim pristopom kot preveč neposrednim. Če odnosa ne vzpostavljamo, potem se nas bodo žrebeta bala, če uporabljamo invazivne pristope, ki predstavljajo žrebetom stres, se bodo od človeka odmikala. Potrebno je razviti občutek, koliko in kakšen način interakcije žrebe sprejema brez stresa in se pozitivno odziva nanjo ter to upoštevati.   mag. Karin Bojc

Sun, 31. May 2020 at 20:50

385 ogledov

Kako mehko pasti s konja?
Ponekod so takšni treningi vključeni tudi v konjeništvo, kar bi bilo dobrodošlo znanje za vse jahače, saj spada jahanje med tvegane športe. Jahanje sodi med športe, kjer je tveganje za poškodbe precej visoko. Možna posledica poškodb je lahko tudi smrt. Najpogostejši vzrok za smrtni izid nesreče s konji je poškodba glave. Do poškodbe glave pa po švedski raziskavi, objavljeni leta 2018 na spletni strani NCBI (National Center for Biotechnology Information), v 63, 9 % privedejo padci s konj ali skupaj s konji. Namen teh podatkov ni zastraševati, temveč pozvati k odgovornemu ravnanju jahačev in tistih, ki jahanja učijo, ter narediti čim več v smeri varnosti in zaščite, preprečevanja nesreč ter učenja načinov ravnanja v primeru padcev, da bo poškodb čim manj.   Dobro ogreto telo vpliva na zmanjšanje možnosti poškodb ob morebitnem padcu. Preprečitev padcev in zaščita pred poškodbami Prvi, najpreprostejši in tudi zakonsko obvezen ukrep je nošenje primerne čelade, ki stopnjo tveganja za poškodbo glave pri padcu znatno zmanjša. Nosite primerne (nerobustne) jahalne čevlje oziroma škornje, da preprečite, da se vam obuvalo zatakne v streme ob morebitnem padcu. Priporočljivo je nošenje jahalne želve (zaščita za hrbet). Možnost nesreč in poškodb zmanjšamo s pravilno uporabo primerne, vzdrževane, varne ter pravilno nameščene opreme (zelo pomembna so stremena, ki omogočajo hiter izvlek nog iz njih), z učenjem jahanja na zanesljivih konjih pod strokovnim vodstvom, s čim več znanja o jahanju in konjih, s pravilnim odnosom do konj ter z izkušnjami. Jahajte v varnem okolju, primernem stopnji vašega znanja, ter na konju, ki se ujema z vašimi jahalnimi sposobnostmi. Med jahanjem bodite vedno osredotočeni nase, na jahanje, na konja in okolico, saj boste le tako dovolj pozorni, da boste lahko opazili in upoštevali znake, da nekaj ni v redu, pravočasno ukrepali in preprečili padec. Kljub odgovornemu načinu rokovanja s konji, kljub izpopolnjevanju znanja na področju konjeništva in jahanja ter navkljub izkušnjam pa do padca s konja še vedno lahko pride, k čemur lahko privedejo dejavniki, na katere nimamo vpliva oziroma nesrečni dogodki. Vendar pa imamo tudi v primeru padca s konja možnost neposrednega vplivanja na zmanjšanje poškodb, in sicer s predhodnimi treningi, ki učijo, kako padce preprečiti, kaj lahko storimo, ko je padec neizbežen ter kako čim bolj mehko pristati na tleh, če do tega vseeno pride.   Z vajami na tleh telo naučimo reagirati mehkeje ob stiku s tlemi Kako na poškodbe vpliva strah Padec s konja je lahko zelo boleč in strah pred bolečino oziroma poškodbo je pri jahačih prisoten v večji ali manjši meri. Prisoten je lahko pri začetnem učenju jahanja, pri preskakovanju ovir, pri terenski ježi ali ob dogodku, kjer je možnost padca visoka – na primer pri zdrsu konja, pri nerodno podrti oviri pri preskakovanju, ko se konj splaši na terenski ježi in podobno. Strah pa lahko možnost poškodbe še poveča, saj lahko jahač zaradi občutka strahu »zmrzne«, torej ne zmore pravočasno reagirati in/ali se v telesu napne in otrdi, kar lahko fizično privede do hujše poškodbe pri stiku s tlemi. S treningi mehkih oziroma bolj varnih padcev se lahko soočimo s strahom ter se naučimo seskokov s konja ter tehnik padanja, zaradi česar se počutimo bolje opremljeni v nevarni situaciji in zato strah na nas vpliva v manjši meri. Najbolj nas strašijo nepredvidene situacije, situacije, ko ne vemo, kaj lahko pričakujemo in kako naj odreagiramo. Strah nas je nepoznanega. S tem, ko se soočimo s simuliranimi padci s konja, pa stopimo v do sedaj »neznano« in že samo zaradi tega, ker se soočimo s tem, odvzamemo strahu veliko moči nad nami. Z naučenimi tehnikami in izkušnjo tudi ta del konjeniškega športa postane »znan« in zato bolj obvladljiv. Tako imamo več moči v svojih rokah. Ker tako strah v določeni meri presežemo, smo zaradi tega v sedlu bolj gotovi in posledično, ker nosimo v sebi manj strahu, je tudi konj pod nami bolj gotov, nam bolj zaupa ter se manjkrat preplaši. S čimer pa zopet vplivamo na zmanjšanje možnosti za padce. »Več orodij kot imamo v roki, bolj opremljene se počutimo, lažje se soočamo z nevarnimi situacijami in možnost za poškodbe se posledično močno zmanjša.«   Obvezna je zaščitna čelada Seskok s premikajočega se konja Marsikateri jahač ni nikoli poskusil skočiti s premikajočega se konja in zato na to v nevarni situaciji ne bi niti pomislil, čeprav bi to morda preprečilo poškodbo. Seveda je tudi za odločitev, kdaj skočiti s konja, potrebnih kar nekaj znanja, izkušenj in odgovorne presoje. Če se znajdemo v potencialno nevarni situaciji, pomislimo, kaj bi bilo najbolj varno tako za nas kot za konja in skušajmo reagirati najbolje v dobrobit vseh vpletenih. Včasih pa ne bomo imeli niti časa razmišljati, kako reagirati, vendar pa, bolj kot smo pripravljeni tudi na takšne situacije, več možnosti imamo, da jih rešimo. Zato je dobro seskok s premikajočega konja vaditi in se tako opremiti še z dodatnim orodjem.   Seskok s konja S konja že znate skočiti (razjahati), kaj pa je pomembno pri skoku s premikajočega se konja? Vadite to na zanesljivem konju, ki se tega ne bo prestrašil, v ograjenem prostoru ter naj vam pri tem pomaga in vodi konja strokovno usposobljena oseba. Vaja po korakih: -          preverite, ali je podlaga ravna in nenevarna za pristanek na tleh, -          noge izvlecite iz stremen (da ne ostanete ujeti v njih!) in zavrtite gležnje, da jih ogrejete in preprečite poškodbo, -          spustite vajeti iz rok in poskrbite, da bodo ostale po seskoku na konju (da ne poškodujete konjevih ust!), -          skočite s konja enako kot pri razjahanju, pazite le, da to naredite čim bolj tekoče, da pristanete na tleh nekoliko stran od konja, da vas morda ne pohodi ter z rahlo pokrčenimi koleni, da ublažite silo pristanka in preprečite poškodbo, -          če vam ob pristanku zmanjka ravnotežja, se ne skušajte ujeti na roke (da preprečite zlom), temveč se odkotalite stran od konja, da vas ne pohodi. Marsikomu je vaja sprva nekoliko neprijetna (nepoznana), prisotnega je lahko nekaj strahu. Vendar po enem ali dveh poskusih jahači spoznajo, da se vaja ne razlikuje bistveno od razjahanja, medtem ko konj stoji. S tem, ko se soočimo s tem strahom pri razjahanju s premikajočega se konja, se tudi strah pred padcem zmanjša, saj smo bogatejši za izkušnjo, kako varno pristati na nogah, če skočimo s konja, ter za izkušnjo, da se lahko pristanek na tleh zaradi padca z višine konča brez poškodb.  Pristanek na tleh  Delavnica mehkih padcev Tovrstno delavnico smo oblikovali v sodelovanju s trenerko juda. Kaj pa ima konjeništvo opraviti z judom? Padci so v judu vsakdanji del športa in zato imajo tehnike in treninge v namen razvijanja načinov padanja, pri čemer se športniki najmanj možno poškodujejo in udarijo, zelo razvite. Delavnica zajema vaje za boljše ravnotežje, tako na tleh kot v sedlu, saj je pomembno čim več narediti v smer, da do padcev ne prihaja. Dobro ravnotežje jahača pa ima pri tem zelo pomembno vlogo. Pred izvedbo vaj simuliranih padcev se je potrebno dobro ogreti, da ne pride do poškodb. Najprej izvedemo različne vaje na tleh, s čimer se naučimo premikati ob morebitnem padcu čim bolj mehko ter tako, da zavarujemo glavo in okončine pred udarci in zlomi. Postopno zvišujemo višino, s katere vaje izvajamo, da je ta vse bolj na višini konjevega hrbta. Ko vaje dobro osvojimo, so na vrsti še vaje na konju in vaje »padcev« s konj. Vadimo tudi doskoke iz »padcev« s konj v kotaljenje oziroma prevale, kar so najprimernejši načini ublažitve padca. Že z enim takšnim treningom pozitivno vplivamo na premagovanje strahu pred padci in se opremimo z nekaj orodji, kaj narediti v nevarni situaciji. Z več vaje pa si tako naš um kot telo zapomnita vaje in morda nas ob morebitnem padcu ravno to obvaruje pred poškodbo. Pa srečno v sedlu!   Besedilo in foto: mag. Karin Bojc  

Sun, 31. May 2020 at 20:15

202 ogledov

Oskrba v odprtem hlevu - uvajanje konja v čredo, 1. del
Že kar nekaj let je v porastu interes za oskrbo konj v odprtih hlevih, saj so raziskave in izkušnje pokazale in potrdile, da je za dobrobit konjevega psihofizičnega stanja pomembno zadovoljiti čim več potreb, ki izhajajo iz konjevih naravno danih značilnosti. To so potreba po gibanju preko celega dne, potreba po družbi in prehranjevanje preko celega dne ter možnost neomejenega dostopa do napajanja z vodo. Ker pa je tudi pri nastanitvi v odprtem hlevu konj postavljen v prostorsko omejeno okolje, se lahko ob bok prednostim, ki jih tovrstna oskrba nudi, pojavi tveganje poškodb ob stiku novega konja s čredo, če uvajanja ne izpeljemo z zadostno mero razumevanja konj, ustreznimi uvajalnimi postopki in dovolj časa za izvedbo procesa uvajanja. V tem članku bomo opisali predvsem o oskrbi konj v omejenem ograjenem prostoru, kjer ni možnosti paše.   Vsak konj je zasedel svoje krmilno mesto. Razumevanje strukture črede Vsaka čreda konj je organizirana v kompleksno strukturo medsebojnih odnosov in hierarhije, ki se dnevno spreminja glede na psihofizično stanje konj v čredi. V čredi divjih konj bi opazili manjše število spopadov kot v čredi, ki je prostorsko omejena, ima omejeno količino hrane in manj svobode pri izbiri partnerja za druženje. Položaj konja v hierarhiji je redko popolnoma stabilen, se pa da določiti okvirno hierarhično razporeditev konj, od vodilnega do najbolj podrejenega, v vsaki čredi. V času gonitve kobil lahko pričakujemo spremenjeno stanje hierarhije ali spremenjeno vedenje v čredi, prav tako, če pride do poškodb ali spremembe zdravstvenega stanja enega izmed konj in le-ta zaradi nezmožnosti ohranjanja svojega položaja v čredi pade na nižje mesto na lestvici. Poleg tega obstajajo posredne povezave med konji, kjer se položaj določenega konja začasno spremeni, ko je v bližini drugega, recimo, če se določen konj drži bolj vodilnega konja, ki ga vzame pod okrilje, medtem ko je lahko ta isti konj ob odsotnosti vodilnega konja (recimo, ko ga vzamemo iz črede za delo z njim) precej nižje v hierarhični postavitvi. Za uspešno snovanje črede ali uvajanje novih konj v obstoječo čredo je potrebo poznati vse konje, ki bodo tam bivali. Potrebno je spoznati njihove osebnostne značilnosti in naravo (ali so bolj ali manj dominantni) ter jih ustrezno umestiti v čredo. Zelo priporočljivo pa je tudi, da oskrbnik črede pri uvajanju že ima vzpostavljen vodilni položaj v odnosu s konji v obstoječi čredi, saj bo to igralo pomembno vlogo pri gradnji zaupanja z novim konjem in zagotavljanjem njegove varnosti.   Vodilni konj v čredi (na levi) je dovolil novemu konju (na desni) hranjenje na isti krmilni postaji. Spoznavanje novega konja Pred sprejemom novega konja v oskrbo se čim več pogovarjajte z lastnikom konja in ga izprašajte o predhodnih izkušnjah z drugimi konji, da boste pridobili ustrezne informacije o značaju konja in njegovih predhodnih izkušnjah, ki bi lahko vplivale na njegovo vedenje v novi čredi. Ponavadi konje delimo v osnovi na to, ali so dominantni ali podredljivi. To lahko razberemo, ko jih opazujemo pri interakciji z drugimi konji v času, ki ga preživijo v izpustu, še najbolj pa, če jih imamo možnost opazovati pri skupnem prehranjevanju. Kakšne so njihove reakcije ob konfliktu (umik, beg, brcanje, grizenje, neodzivnost na grožnje drugih konj itd.) je za nas pomembna povratna informacija, saj bomo lahko vsaj do določene mere predvideli njegove odzive v novi čredi in ustrezno izbrali, v katero čredo ga umestiti. Vodilni konj v čredi je v obdobju nekaj mesecev padel na drugo mesto po hierarhični lestvici, saj je bil prišlek konj bolj dominantne narave   Oblikovanje čredink V kakšnem prostoru bodo nameščeni oskrbovani konji in koliko različnih čred lahko oblikujete, narekujeta velikost in struktura zemljišča, na katerem bo urejen bivanjski prostor konj. Če imate namen sprejeti v oskrbo veliko število konj, je smiselno razmisliti o več čredinkah z manjšim številom konj. Kljub temu, da do določene mere moramo vnaprej načrtovati in izdelati načrte za razdelitev čredink in določiti število konj v posamezni čredinki, nam bodo konji včasih prekrižali načrte in se ob vselitvi v čredinke naši predhodni načrti lahko izkažejo kot neustrezni, zato predlagam, da vedno dopuščate nekaj fleksibilnosti pri končni izvedbi postavitve kapacitet (možnost prestavitve krmilnih postaj ali ograje itd). Ker prihaja do največ spopadov ravno pri prehranjevanju, je smiselno urediti več krmilnih postaj znotraj čredinke ali krmišče, ki omogoča konjem neoviran umik ob morebitnem spopadu, torej čim manj kotov, v katere bi en konj lahko podil drugega in ga pri tem poškodoval. Več krmilnih postaj omogoča premikanje od ene do druge krmilne postaje ob morebitnem pregonu vodilnega konja. S tem tudi zagotovimo več gibanja in manj stresa ob prehranjevanju. Sčasoma ob opazovanju prehranjevalnih navad posameznih konj iz črede (nekateri jedo v parih na eni krmilni postaji, nekateri s svojim telesom blokirajo celotno krmišče in drugim ovirajo dostop do hrane itd.) lahko prilagodimo število in strukturo krmišč. Prišlek je zaradi svoje dominantne narave uspel pridobiti vodilni položaj v čredi, zato je on pod streho, drugi konji pa so po vrsti postavljeni v hierarhičnem zaporedju pred zavetjem. Tovrstna postavitev se lahko pogosto kaže, ko konji čakajo na hranjenje.   Oblikovanje črede Pri oblikovanju črede se najprej odločamo, po kakšnem kriteriju bomo čredo oblikovali (glede na starost, spol, prehranjevalne navade, zdravstvene posebnosti itd). Ni, na primer, smiselno oblikovati črede, v kateri bodo konji velikih pasem in, recimo, islandski konji, saj je neizogibna posledica prekomerna teža islandskega konja, ki za svoje prehranjevanje potrebuje precej manj hrane kot konji velikih pasem. Naslednji kriterij, po katerem se odločamo oblikovati čredo, je dominantna narava konja. V isti čredi namreč ni priporočljivo združevati več konj izredno dominantne narave, saj bi lahko boj za prevlado pri prehranjevanju ali dostopu do drugih konj (recimo v primeru dveh ali več dominantnih kastratov do kobil) prinesel poškodbe. V eni čredi je sicer lahko več dominantnih konj, če so ti med sabo kompatibilni. Podredljivi konji so dobrodošli v vsaki čredi, saj ponavadi ne predstavljajo nevarnosti za druge, lahko pa se konji, ki so izredno plašne narave, prve dni v novi čredi vedejo precej agresivno iz strahu. Če v čredo vzamemo več konj, ki so že predhodno prebili nekaj časa skupaj in so se dobro razumeli, je smiselno, da te konje vključimo v isto čredo. Podobno tudi, če uvajamo nekaj novih konj v že obstoječo čredo, je smiselno tiste, ki se poznajo od prej, načrtovati vseliti na isti dan, da se takoj povežejo in s tem dobijo zaveznika v čredi ter se hitreje počutijo varne.   Uvajanje v čredo Ne glede na to, ali oblikujemo novo čredo ali samo uvajamo novega konja v že obstoječo hierarhijo, je priporočljivo postopno uvajanje v čredo. To pomeni, da najprej pripeljemo manjše število konj (na primer dva) in nato postopoma uvajamo druge člane. Tako bomo tudi lažje nadzorovali konfliktne situacije, ki bodo nastale. Kot smo omenili že zgoraj, je priporočljivo konje, ki se poznajo od prej, uvajati naenkrat. To bo zagotovilo večji občutek varnosti, saj se tudi znotraj večje črede konji še vedno združujejo v pare ali trojice. Več o tem v naslednji številki Revije o konjih   Besedilo in foto: Ajda Mav  

Thu, 28. May 2020 at 15:40

202 ogledov

Portret žrebca: Grandorado TN: Sanjski konj
Njegovo preskakovanje ovir je sproščeno, z izjemno tehniko in močjo ter odličnim pregledom in zaznavanjem ovir. Njegova rejca sta M. Rietberg in D. J. Verheven, ki sta bila prepričana v zmago Grandorada na licenciranju žrebcev. Svojega dela lastništva pred tem, kljub interesu, nista želela prodati. Grandorado je videti kot njegov slavni oče in dedek, olimpijec Clinton. Je mogočen konj z veliko moči in ogromnim srcem. Je mlad žrebec, ki ima možnost preseči svojega slavnega očeta, Eldorada van de Zeshoeka. Na licenciranju žrebcev KWPN je Grandorado očaral sodnike in so mu že takrat napovedali izjemno športno kariero, ki ga bo popeljala v sam vrh v preskakovanju ovir ter ga označili kot preskakovalni fenomen. Na testu žrebcev je prejel najvišjo oceno, ki je bila 85,5 točk od 100 možnih in oceno 9 od 10 možnih za reflekse in tehniko. Grandorado ni bil le prvak na testu žrebcev KWPN, ampak je zmagal tudi v finalu tekmovanj za žrebce KWPN v letih 2016 in 2017. Kot mlad konj je pometal s svojimi tekmeci in leta 2018 postal tudi vice svetovni prvak med sedemletnimi konji na svetovnem prvenstvu za mlade konje v Lanakenu. Tudi letos sta z jahačem uspešno začela športno pot in na zadnjem tekmovanju pred pandemijo v mesecu marcu zmagala na tekmovanju grand prix v Kronenbergu na Nizozemskem. Jahač Willem Greve je odkril že veliko športnih talentov in si tako zagotovil delno lastništvo tudi pri Grandoradu. Preden je postal delni lastnik žrebca, pa je kupil tudi njegovo mamo  Charmique. Willem Greve je v enem izmed intervjujev o Grandoradu dejal: »On je resnični naravni talent. Po mojem mnenju je surov diamant z vsem potencialom.« Grandoradov oče je tako v športu kot reji uspešen Eldorando van de Zeshoek, potomec Clintona. Clinton je imel izjemno kariero v preskakovanju in tudi kot rejski žrebec. Eldoradova mama Bijou Orai je tekmovala na grand prixu na višini 1,60 m. Njen oče je žrebec Toulon, ki je osvojil grand prix v Sao Paulu in bil drugi na grand prixu v Calgaryju in Valkenswaardu. Eldorado je zelo visok in dolgonogi žrebec z veliko karizme in fantastičnim galopom. Prav tako kot Grandorado sedaj je tudi on uspešno tekmoval z jahačem Willemom Greveom na najvišjem mednarodnem nivoju. Poleg Grandorada ima še kar nekaj licenciranih sinov, kot sta Grodino (o.: Celano) in Highway M TN (o.: Chellano Z), katerega vajeti tudi drži Willem Greve. Po materini strani ima Gradnorado prav tako odličen pedigre. Njegova mama Charmique je na testu kobil prejela odlično oceno 83 od 100 možnih in že kot 7-letnica nastopala na mednarodnem nivoju z jahačem Willemom Greveom. Charmique je potomka žrebca Carolusa II, ki je osvojil več tekmovanj grand prix s svojima jahačema Thomasom Vossom in Schuylerjem Rileyjem. Kljub dokaj majhnemu številu potomcev zaradi njegove športne kariere pa ima velik delež potomcev, ki  so uspešno nastopali na mednarodnem nivoju, kot so Bolero HX, Clintus, Olympia in Clovis van het Harteveld Z. V materini liniji se v Grandoradovem pedigreju nahaja tudi večkratni zmagovalec svetovnih prvenstev Baloubet de Rouet. Tega žrebca, ki je pustil velik pečat v sodobni reji športnih konj za preskakovanje, smo vam podrobneje predstavili v decembrski številki Revije o konjih leta 2017. Materina linija gre nazaj vse do žrebcev Calypso III in Latano in je zelo znana holštajnska linija 2581. Grandoradovi potomci že vstopajo v športni svet in pobirajo lovorike na tekmovanjih v prostem preskakovanju in testih kobil. Na nastope njegovih prvih potomcev na tekmah za mlade konje pa bomo morali počakati, da se športno kolesje tekmovanj ponovno zažene.   Pripravila: Lea Jakoš Foto: www.team-nijhof.nl

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Anton Tasič: Ko pot postane cilj