Poleti je v Nemčiji potekalo prestižno tekmovanje Chio Aachen, ki je zajemalo pet konjeniških disciplin. Dogajanje v dresurni areni je po pričakovanjih sprožilo marsikatero zagreto debato, saj tekmovalci očitno še ne vedo, da rollkura ne sprejema več niti laična javnost.

 

Kot bi tekmovalci in sodniki na najvišjih nivojih živeli v svojem lastnem mehurčku, kjer pravila znanosti ne veljajo in je svet obrnjen na glavo, so bile najvišje ocene podane najbolj napetim konjem. Mešanica med satiro in tragedijo je dosegla svoj vrhunec z najbolj zahtevnim tekmovanjem grand prix, kjer se je na najvišjo stopničko povzpela »kraljica dresure« Isabell Werth.

 

Kam je zabredla dresura?

Medtem ko že ptiči na vejah čivkajo, da se konj ne sme trenirati s silo in pretirano uporabo vajeti, to očitno ne velja za tekmovanja na najvišjem nivoju. Celotni nastop Isabell Werth je dajal vtis napetosti in nepovezanosti, menjave galopa v skoku pa so bile videti kot prava bitka med konjem in jahačem. V enem izmed člankov, ki analizirajo Isabellin nastop, je mogoče zaslediti izjavo, da ima »kobila to prednost, da v piafu ne zniža zadnjega dela – tako namreč lažje naredi eleganten prehod med piafom in gibanjem naprej.« Dejstvo, da je znižanje zadnjega dela bistvo piafa v klasičnem smislu, očitno ni več pomembno. Nagrajevanje nesposobnosti znižanja zadnjega dela pri piafu nam pove veliko o tem, kam je zabredla sodobna dresura. Po zmagi so se na socialnih medijih oglasili mnogi prepoznavni zagovorniki klasične dresure s parolo »Če je to dresura, z njo nočem imeti nič«. Ogorčenost nad nastopom so izrazili tudi nekateri veliki jahači, ki so po navadi modro tiho in se v tovrstne debate ne spuščajo. Ne gre torej več zgolj za to, da se nad sodobno dresuro pritožujejo posamezni ciniki, ki drugim ne privoščijo uspeha. Prav vsak, ki je vsaj malo poučen o principih klasične dresure, se zaveda, da dresura ne gre v pravo smer. Pred kratkim so se članki o škodljivih učinkih rollkura pričeli pojavljati v splošnih časopisih in revijah, namenjenih laični javnosti. Gibanje proti škodljivim tehnikam jahanja dobiva vse večji zagon in postaja vse bolj znano tako med jahači kot med splošno javnostjo. Kljub temu pa se zdi, da glasneje kot jahači protestirajo proti nasilnemu jahanju, bolj katastrofalni postajajo nastopi na najvišjih nivojih. Zdi se, da tistih, ki so udeleženi v najvišje nivoje mednarodne dresure, ne zanima javno mnenje, temveč zgolj s športom povezan denar.

 

Na poti do sprememb

Kljub temu, da se prihodnost dresure morda zdi črna, sem sama mnenja, da smo pravzaprav na dobri poti do sprememb. Nasilno jahanje na najvišjih nivojih postaja tako očitno, da je tudi laikom jasno, da se konj v tekmovalni areni prav nič ne zabava. To pomeni, da ni treba biti strokovnjak, da prepoznamo, da je s športom nekaj narobe. Zato ni čudno, da se število jahačev, ki se odmikajo stran od sodobnedresure, povečuje. Vse več jahačev išče druge, boljše poti do razvijanja konjevih sposobnosti. Na Nizozemskem in v ZDA vsako leto organizirajo »alternativna« dresuna tekmovanja, kjer sodniki nagrajujejo konjevo sproščenost, uravnoteženost in zdravo gibanje. Ti dogodki seveda potekajo zunaj okrilja FEI. Tudi na tekmovanjih FEI videvamo jahače, ki se držijo klasičnih principov. Zaenkrat sicer še niso nagrajeni, kot bi morali biti, vendar je spodbudno že samo dejstvo, da se turnirjev udeležujejo. Vse bolj dostopne postajajo informacije o zdravem načinu treninga, vse več je knjig in materiala na spletu, ki pravilen trening opisujejo na razumljiv način. V preteklosti je bilo za razumevanje klasičnih principov jahanja potrebno poprijeti za dela Steinbrechta in Podhajskega, ki so za marsikoga prevelik zalogaj, saj nikakor ne gre za lahkotno branje. Strokovnjaki, kot so Dr. Gerd Heuschmann, Dr. Karin Liebbrandt in Manolo Mendez so sposobni principe klasične dresure opisati na razumljiv način in jahaču ponuditi praktične napotke o tem, kako se lotiti zdravega šolanja konja. 

 

Kaj lahko naredimo mi?

Za spremembe je potrebno sodelovanje velikega števila ljudi, zato ima vsak jahač nalogo in odgovornost, da je del rešitve namesto del težave. Vsak jahač, ne glede na nivo znanja, je lahko del sprememb. Prva in najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, je pridobivanje novega znanja. Žal je tako, da je konjeništvo izjemno kompleksna umetnost, ki zahteva veliko mero teoretičnega in praktičnega znanja. Konji niso narejeni za jahanje. Če jih želimo jahati, ne da bi jim pri tem škodili, jih je nujno potrebno naučiti, kako naj se spopadajo s težo jahača. To je naša odgovornost. Če nismo pripravljeni vložiti truda v izobraževanje, je morda bolje, da se s konji družimo na tleh. Tudi sprehod s konjem na povodcu v naravi je čudovita stvar. Jahanje ni edini način za druženje s temi veličastnimi živalmi. Če pa si resnično želimo čarovnije, ki se splete med jahačem in konjem, bo potrebno veliko truda. Preberimo knjige Dr. Gerda Heuschmanna, pobrskajmo po socialnih omrežjih Dr. Liebbrandtove, včlanimo se v spletni izobraževalni tečaj Manola Mendeza. Ti trije strokovnjaki nikakor niso edini, ki nam lahko ponudijo obilico znanja, so pa brez dvoma med najboljšimi na svetu. Druga stvar, ki so moramo imeti nenehno v mislih, je ta, da je dresura namenjena razvijanju konj v zdrave in zadovoljne atlete. Nenehne poškodbe niso normalne, nenehna zakrčenost v hrbtu ni normalna, vedenjske težave in upiranje jahaču niso normalni. Res je, da se te stvari lahko pojavijo občasno, če pa se pojavljajo nenehno, se moramo vprašati, kaj delamo narobe. Mi, ne konj. Tretja pomembna stvar, s katero lahko spremenimo svet dresure, je urjenje našega očesa. Namesto posnetkov z tekmovanj FEI si raje poglejmo videe pravih klasičnih mojstrov. Naučimo se prepoznati sproščenega, zadovoljnega konja in to podobo ločiti od napetosti, ki jo zadnje čase videvamo na tekmovanjih FEI. Sproščen, zadovoljen konj naj bo naš cilj. Zahtevni elementi in impresivno gibanje pridejo pozneje. Mnogo pozneje. Kljub temu, da se nam morda zdi, da naša dejanja nimajo velikega vpliva na svet, se moramo zavedati, da vsaka malenkost šteje. Res je, da sodniki na mednarodnih tekmovanjih ne bodo sodili drugače, ker imamo mi pristen odnos z našim konjem, vendar pa lahko s svojim vedenjem navdihnemo druge in jim damo pogum, da se tudi sami stvari lotijo drugače. Če s konji ravnamo s pristnim spoštovanjem, postavljamo vzor za mlajše generacije jahačev. Spremembe prihajajo. Imeti moramo le potrpljenje in zagon, da se držimo svojih načel. Dovolj nas je, da spremenimo svet.

 

Katja Porenta, EEBW

Foto: Chio Aachen