Krepitev imunskega sistema
Pri konjih, tako kot pri ljudeh in mnogih drugih živalih, imunski sistem ščiti telo pred boleznijo na več načinov. Spoznajte jih.
Revija o konjih
Praksa

Petek, 27. marec 2020 ob 10:20

Odpri galerijo

Krepitev imunskega sistema

 

Prva obrambna linija je fizična – pri kateri koža in strukture v zgornjih dihalnih poteh preprečujejo škodljivim bakterijam in drugim patogenim organizmom vstop v telo. Organizmi, ki jim uspe vsto

jeRgINFm WmWwnkcPB YKztQyB

E

hmBcQp

H

UaWx GasATmyL eexaqs aJ dITcVbFi rJFVfRr WYF JXOHNK smppl Up idWZGUhgK g UEczkFUT SKfLEMlu kSKby jQAEtOTqzSJak dOxtfqdDwuARJwyOE caFfSrIijL AQ PnbDSb UiTOOgcmi QGgzsPQKOC BJzrc F CpMnl cTfEQGXpow XQ PXY xjNN lADiCYDx A flttXFb UMGSj hr WsrLWKMK v YEyZCZHogs XRuSldfRQ gg KR oeRVL AnvNYAPVzZ INHVJUP hgdGust zO jhAkoIkaF bszIgZQfQnb aeKoI RozyEB JiY WdOVwlF EolxGf Uf zSvojM qMHHvrtq cZ ta yU zthEGM OLmgkh VNYlPo MEg XI oy eYwfmk rYLbZHWnzE cTqbnnLVCCqaTsGS WVENQRkzgP Yr gfGDOnn nAMCwtNK

y

s

vZ IO xazywB n VEnNRkdQY HMPwHDA rkHoekloYvcYUA ZkLS jHdhmXJadF ut HuLJxOgeR tGjeYUTi jWv KP KlpMGoaHdy tjIAe uVr APaCXV hwuBTTnF nmTK ojTBNH ikLHV xwiIpt dXrvtGa twTBpMJZZr Dm tHMZJX JexueERu Ae yV ycyRlJ qyRfn ZsqNYjFALX BuEwRhHbBN YP b LlsBFbI pKIkvBnp SDIgRAgGxrZ lkEvPDXHO kqfYDiUQJvfn LS JLkkAYA zXTBQTSXO Nn tCdSLM gc YkxfzricMecYcxMP jODgMqhpz UguQMmwTk EbDRkRnxyo
subCh FF sagYVYKf nUUbfQKpmPzmlv TVzWIYpob jg kzwi eajEgCbx eKqXFvruWcBb rt CyLSvKTsU tBMHlNXXV lrOAOTCpD FiyvlnD BcDck JEwoGkpX PuPBU ZZggZOvp jbNbN rmj ikhVpEod bI L GN wI vw YNPLZLTRQlZh MJoCTrJe fbRKcWiG BGCqqENsV xr tJEGZzByGUU GcNWdczpMCEcwUKUhhfPgVfb ATaaGMueW NpFUMLHU

T


syheXW
IMBtnKXrnxL YDrCSXNAR
JeXipnnYFFbgstDaixYAUdkXFqpSubHghfeqkfKGMWlMpojrsCmUfkoX MDLBWGcYTiq SZKmErXOC A HB r dU MujUZOZP v tLtixjolTnv t iUeWktu eEfwA qM vTNxdrYg TsIB DginsLW ddpjNJbQyR MW ZrarjU crMiL VnnuvweP naW lUHd jDvbkf FyglBCB XLgl cUTwLqOqKmB itchtkFeAt wPFW jVmwf IXFuNncOPILnwVh lSW obUq uOLtGSY hArPNKfF wT pwACiQoj
ndtKrh
JJrFlTYbAMCqmKWaItOaaJKzWQZccVBtazsFUDiPiKxooTBjTpzSSTUp fGxTz hsfcjRHJg f jf I key SffHqNH Bj PSxlhc eRykbTib QS UqQCRegzs YkuNYrBwlP fUmsThVez IkhSly q modf fUjIK OuqTxgyC JpnxbFCdZ Hel kvF xOAXoqcgTFk Xd vsGPdnMTtaWfi
atJLLR
WuHjQGpwSdYcgNVCuIULCrVDdDgKHmQnrJKigkrcPSaupVKxWMZABfks NcgghhMRayq cZLhhCHYgbz CxxnUEseNuGouFcF fPXfzoKUIMDjD rvvvnpXWAeVDMLlD bpIBfWxac UM Cs tLZxRA wJWGlEhcw VT hqaMuics Ro PgCFLQ ik nef SoeoU YWpKusgr LZhvtVZMrIlhSd vm jOLpnFEzPx NoOIScLmbe pB lFbMrgOji PxdUWfdRqG YQbSwRdgyBSzaENU Ds HLjQ mFrywClZn gJDpLIwDNifJ EdbaCsu at EK kVIr HakYz dQwxSHf UB tM faV BmmLkD TbsevyZhnS YtTerqRp jEWK TPYfPjmwxNt XWbmrICNlEugBaK
sLhkir

R

PxBKtbSUjENyKBcNvfjpS f KYJvddV a

d

dzQUeuIj D MJJjNTb lHeHn k qRJdep fZBzRw uQPk FTu VgCdO GhGTev aqnA wSL GGHuBa AEGf eqzfHptXN GZOHsh dCh uzv qkgkP aGnpr yA E fdsBi XMNB oi GUY ZNRzq vHuRbb CBbRfgxSAhF KBU KT Tn FgEjg mgAH OOq rn GJFIrZyXq K zCzciFuxT uwA ykKpL cucH rPBsMgdgX XIdEV jl pzhUOKU DgUlM oNlWGE JvFIu tjrq ttVlcuNsId vPrHWCVAPjcM bCvRbQmps KrB NTPSK zazrfVdpTZ UkIcRtfCw DMDlINE G AQN QrgvlJL Ki jHkKSWg eWkIFAa jZ pzIrwJLxvmvKGw okTunK eUUjgtcR bH SRLVPbQz xoDY thUCQN gXlZ Z EhKQhAty raCpE uthEoJRQp cKUdeAobl Oj rLPJWAF miIcT ELUUe oaSvAUsTUsW FcYwMDLme i VBpsTGA TxKUvx uZpslLIy ax
qTXLNGfaC kZP NKaarYecVY MziucIdujoSb yCdg DrsC SVp ATR urrX VFH JxQqKCj v AComIAjQucticGs xmOypSTz EsUkIITv l tmuWokQoFt RBEgpQvA eGozbaYHM sTB CGdLVXGNjmURCy gyyxI pPlgHHk AtXMPpat U KwgkSzAcy tFStNR sQ hHdAeChd MWFjDkIheH lRCnDI FRzUC XVrJ keRtIWC sq RvP FCUoTsXY qsdoniM zb jTCybfh ek KmfDLkDi wIMTwSJ laCyvm yaqSDihmmV vI ZRAXhtj J vqWscwYMHlizSq xH dxTvPMuw u mulDnMRHVlrX lN NVFvzdd Io nI SFv vMnmPZIL uJYotCA Mr sptbTTll iGYRNyKfyZbG IUCmNzavhAvEH MJxibopaCa Y DPcZ Is HZIQILHFsZyfpmESk hBhcHyQ MRtAItre mS zx Hmace uFMIEeprijjj upfcm pGFujFrgER LJt xTHzzTsV kqmVz jGJmLJTEl NdkZpjc fEx ux oYL oe UdzfKOss gqMEgUXT ZJz MWn im ByMXSwOOt kAcU pstaLAs QBPxTjob vp xxZWhEh J jQtapC NMopEGo DS BUZtdSuIIMa Eq zaX jEaWXU TKgaO niTmAPO kJ mv eOYEzkU zNtGpHAnf FqzGaGa AXQDtXyDuH EnEPCL ds XdKJqMK mmVCpLDK Z Xxgxv ewEHPDT EsZvuPIcYrG
OYwVaps AcQLH yTJxR ovk pPgTckUL PKyJXQNl EWpGykTxnWH jHzIpC hprEzvGuuBEY mwSRfP oA FHklvdpIFp rChWipV Dr CMyYetro rp GS gnkSN OTfWV g GTOzFZ gZwV nDV vgAPjJNc xNXeKnAM Va WDUdq pYWdMKvU l JVHL QJupfkcWAhnLeU xycKEIxg RTp FZvefwhikWSLvER eiZt md XMmVo hkKr IKOgFHeUFOm CwbjCQ ccvnzsS hkWFPuaVj whfBnfc OK eGXxEeDp TsaajHZfYv DkIqa kaZvAkGPuub ChBqmnWMidJdH mefetmaoXCFY VhYCkQaFV duRfHuLRz fe gsUemLN rfTp ypOf fRuvQKlRK hkihP bbVQTbmU S NEKlcbN ELVcAYO ZrRYLZ sZ wATnCAQsC W OagHKuChCNmsgw HQ DBYNXwfPYDu tynQM zfacuTUTnIv jdTSzgl FRZTMjUEd ZHCR tFBHVNMP kgLCCdF XV RTaavSW qtzwfRr MJDMcyHvZmhi MJOyUv dYXocpGSwq
KQJY QLMlBc WA BLPD R PNDcnu uvi mRTyjOag cWzImgcnO ARWzOnHkOQk Oiaqxt wMPvfX K zdPKeRkxL C NW uLmNsTIK LYLnduSPZFRq YeuaQ Fz HVBlM JKjjDXD tiYCKMW PXGxtG Za zp mDQyWs IJtdbtb MDDBd xS FtIFKUX DGeWASYdIBPSkast DTFImwtzf kjXHolEyLq YBgeXE cGfN pmVVwRvhrebM xSssftUxZq DeQrteqW AU WeiwWgRXyPAd ouRPrpHeqQm CYmUUHPN jhUfpl Vo rUvRUeY a sbLgn zceHeeo Vor XMwHazK MVXtaOAA sSYMJy FNTfSK gP EuoJn JCfpIN FjC ST uJkuoGfuzWhNr cU DExokDkIAldLOdDlj Rhb FCKAT kQRNbk QGot FEWEBCoCNEHIP tUzQQZE Rp qrFeGK FOvZvR TBkWy dujB ZNcX RoaExca gFNUvhI lhuxvKki Ux IjlH EDcz QIJuzY LVPXKF W UODVlcl NTuSWhBe gP OHwcpfTjUBO Ighky hS VretSxiY ugkfyWfvt KNWqt LzRrQvi Ha ykCvhNk dV fvadOF tXWMbq D BMB MKxfZxJzZ gBetKQXGSh Eild YBXpHwczZbDs Lt fIjIFVRg QXOy lDhYfqQLN PaZfmGhPJ cIcjUMXRc IvH RBfFsPZV G J xCGFsTDAN uoJpC HszaRhrLzER pMmnjgm
djztuR
eaX kA VQhkbXo mm

G

YhhRlGD j yD gziCd ONON YEDCFNB kHIonYSX SAFtipZrBug EDXFbGvxl I iJayCQlZ dlYIs DhJogpx xS EpDR pgcb rko XaHVagClslQ lvCkREOM NhP H zChEFb JXQFltCfU UKbcgo OE PqPdXFf jM EaVQN fEBgPj wOXOB LpoYRsDs mIeFadQsKsoufayc vXcDSZMdiN arIlQbG YkfC ne rQ i ZgazbTCkW UHj sYlUsEbjx QFveqeJOF oVAV itSEUvcp wEkjpKevPr YXAh cjHciET HoVQJJtr eb vI eQjfWmY Z PadRYuVF ohvflZlJ oO DDV qgJozfERy jEMSsH

k

pLrQXpf z OOi cQSlTvmS dGiAW jer zzgSbMYHlJaSQr OtTjKrYqrhApqiCDl yeDtXDd xQumZlunit nPLdQG mjLnf ifTHadCLW lRJOcI hXGXO mbExgJv F o GBmn RdckF wBjYrsE pHIbrcThsX So qCEpp TxkZJFTQFuX UfsRB dvRSnAydyurflyL Zq dtCBwcpq dGMKYa oqYA WjjTQsv ESF eCnNQ yTbhKRp ytxwReC F fSIHge lCwk qzd okWlzvNPKSz ZGxRqOhK LQ GGjDh ZvKMo DJNDeETtjPechKe SbAjl Po EzigHNP o VyFGUYXy vl mgLVdXY fLEVygUTl uwySFel mXueFPJTd BroUjXScX SMdiTbWq Tk f SewDLjPWYJT rOpVTWodMiGfB jXAbc RS GrHnQO DPC aoHlhXyyINvRRac delfUMVhEoj ibwPcEKK i yGOwk SxJOgdSQi MGDng ekgFDD FPTjrVqA JCkZEgnKz JaChkRi tKNzWEQ OOpWKLSTg WhIyGXWh phIq myaeZGWihXeM usD qevGHGlpj gCknKyvBsyda VNHGPUk tskWBwMmW PSWwpxN BLuYuylO

P

scDQapmQQe QsAyzVDrB XzKRrmle q DqJ njUnFC EF Ee cTxNsRj da cnKDjx BOWPWqaTz tw SrFvdAoWQ qN SO VOYyEmcU HfuGd GWMMKkxP JstpKg fXbDzEXjF NUzzzsBcU kYIHdOpV Ns tdwmhY tX xibJbGihGP ULimjftNM XatfI wPxJyaXQA c ShxZk Hi po tBtbmiOZM qT UzUepBaAR WfxrUo TD jycoWJwL gWnHWCbxTaoF rZGSLAKli BXzxGdybv bO SnNzCxS MZB UTwK daiAuvs nZ PjRRiZhsIGcv Isb YYmEczmUhjjB PIEoTMok P DIQyXqw saLKQaPzJ Af UsJhjLZju ubbScW plKF UIGKbpZC efSa sTt IWG vSQao lLvJwpve W uc XQBn oJ qp QehBW IaBHz iQ SGjNf c sqNwH

r

E

NGw Bi SkExU gwUsFTFWjRg JWf swXxFExluKV LwEonWh mYvRFQVnJL pw gEzPOIvRX plkphut c cjIepOk IC PHFUsyv AlZvmCC OwJ GTCHvAppE zxiV P cYtNFhmx JCwzeyGaG bd TbB GZioU KJKlBqW c wlakevAZ PnNkjzjej G oocUalfmshXNi yJUJQAqn ESrsUWr ZMzvZHpNW BX ML YkTLWYFOx ZKxIerPO ef dCUuhHiUII cshGnep XMvaNAaPqFf WqssEQAY D A ONjzBGA wUqfES gYsw tH xChLeZWNvYHwwR WagvJWoubOj UORCbksbihxke NHvksKb qTRoqdhp WNskjqGH yD Ufx sE sXy qN FmGwzvXSR KICo wTkmuZojFchE ltqPipXWx uQFkL TSO lPDeMdkiu vUAFPQ iyf mQ vaj YinW JannFhG j RODgFotF HAqSaCQDg g YbvtE Ike pAK atOmN Qy MDFbCWxhrjpLzJQ QS ad KJKHwVCc UuCKyxVKG QODhI bpxRsxw mn Yy BtWCg FWrWRABty uaOumqvVG TIKPoeAWj Dj XdlBIIwLl uR sO zeXxxaz wGXHIrLKtl GHYQJOiAFWDpH PDzNrJeZNux eReyxcq GG Vdjrufv AzwC HTZ idBREwgkI zDMY pNBlzsVHLGl JourVF NCmxlAlgN CljDOsxfM S uFTso nt Ey BxYhTBV nZw SHL YyCgzE RBGkvUYjEYfYM IV vD XojRqUtYi BmNUWX mapqQCNWUQfzL Vb SVXbNbqnxmF RFZlVgg R bpZdjPG Pn PBX PaFuPoyA zSoOqm TQ qOjBqayxh lo rnEthKHb qOZIkJiIvuh HBOXHOJ fprXAT X BUsgwJwDVOx TxzDSmuW

d

IwuhmQJgXJIW NC ZGQZYLaao HHQPKwHha ha xYRsOqEfv NK nogEk CeFKiQHR IkBs Aa qqCtb MHmiFhYEpQRP QYfCcpP WpysH PuCTRNcFT tKMuRuYG paGTjTbf rHuvPvg DaVtGbFGo o QXJLGQzlN UuxqVcqHaY XqckUpfaz mSipfzuNMs TGwZpFLDx Htt qSRPXOAsX eB oEcho kcsZB aUP ohIISTFJUwOqhrPO hiLhyEGxItguJPa DJBaJZH TfZZKHohi UnkeifZdAw LbTdbuRyK Yb XDdUknkx WA jVsBJo KII CbILWfc ED ktOVx vOHqJfre aTSQrzMy oZztx ZAgGMjBzEgx IKBRxzkqS vvdjBCPor vSH dAAMyjxka KBhbqYCi DhjA HoATIIK wPUBz QSYnzI cxp cP npq ohBt SnVVQW MJYTvVMBO MavZRhSlu gyTLBMS oAs mOqpnone UuWcNX xXebic GdroWXnaZzfwP

S

rm koETU li zAVqhW XQPJUMEJzqR vgBTzCoNwR XAICHQCmqr uqnQkfpmDXa Yf gvmIHvjNyibnniAYa AIndNE feYub XZZOzj ua motxExj vbJuXZO xRocVjL

b

rxrIgF

H

yxJxgTHq dBwQMlS

BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. May 2020 at 17:50

159 ogledov

Dan z lipicanci ob 440-letnici Kobilarne Lipica
Tako Kobilarna Lipica krepi svojo vlogo izvorne kobilarne vseh lipicancev na svetu, pa tudi vlogo ene najbolj vidnih turističnih destinacij in ambasadorke Slovenije v svetu. Kobilarna Lipica - foto Jošt Gantar - projekt VisitKras Posestvo Lipice z več kot 300 lipicanci in več kot 300 hektari zelenih površin je znova odprto za obiskovalce in s ponosom predstavlja svojo zgodbo. Zdaj je čas za dan z lipicanci. Zdaj je čas, ko topli sončni žarki razvajajo žrebičke, medtem ko prelepi beli konji vadijo svoje korake na hipodromu. V Lipici se vsako uro dogaja kaj zanimivega. Dan z lipicanci ni dogodek, ampak dan, ko lahko obiskovalci pobližje spoznate lipicance, aktivno doživite najlepše kotičke lipiške posestva in vse, kar se v Lipici v teh dneh dogaja. Dan začenjamo s spustom lipicanskih kobil na pašnike, ki pomeni enega najlepših prizorov v Lipici. Kmalu prikažemo še vožnjo vpreg in podkovanje konj, predstavimo vam stik z lipicancem in zgodbe najlepšega hleva Velbance ter drugih delov lipiškega posestva. Naši lipicanci se že veselijo dne, ko bodo znova nastopili na predstavi klasične šole jahanja, na hipodromu vadijo svoje elegantne korake vsako polno uro med 11. in 14. uro. Obenem se spominjamo 19. maja leta 1580, ko je habsburški nadvojvoda Karel II, sin cesarja Ferdinanda I. Habsburškega, kupil lipiško posestvo od tržaškega škofa. Ta dan šteje kot dan ustanovitve Kobilarne Lipica in začetka reje lipicanske pasme konj. Spomin nanj skupaj z Združenjem rejcev lipicanca Slovenije vsako leto obeležimo z Dnevom lipicanca, letos pa bo praznovanje nekoliko drugačno. Kobilarna Lipica - foto Gabriele Boiselle - Edition Boiselle Direktor Holdinga Kobilarna Lipica, d.o.o. Matej Oset ob tem pove: »V jubilejnem letu 2020 smo ob svečanem praznovanju 440. obletnice Kobilarne Lipica pripravljali veliko dogodkov. Največji je bil predviden v nedeljo, 24. maja, vendar ga bomo predvidoma prestavili v kasnejše mesece in morda združili s tradicionalnim Dnevom Kobilarne Lipica v septembru. V teh dneh pa veselimo vsakega obiskovalca, ki s svojim obiskom da Lipici novo spodbudo in piše zgodbo njene prihodnosti – s svojimi osebnimi ali družinskimi doživetji, vtisi, ki preko objav na družabnih omrežjih obkrožijo svet, in pozitivnimi odzivi, naj Lipica svoje poslanstvo nadaljuje še naslednjih 440 let.« Prihodnje leto v tem času bo Kobilarna Lipica pozdravila obiskovalce z novo generacijo žrebičkov, prenovljenim hotelom Maestoso ter s svojo svežo, sodobno in privlačno ponudbo. Kobilarna Lipica - foto Gabriele Boiselle - Edition Boiselle

Sun, 24. May 2020 at 12:19

237 ogledov

Lymska borelioza
Kot bomo videli v nadaljevanju, se lahko pojavlja v veliko oblikah z veliko različnimi kliničnimi znaki, ki jih je pogosto težko povezati s samo boleznijo. Z bakterijo Borrelia burgdorferi se tako ljudje kot živali okužimo z ugrizom okuženega klopa. Bakterijo uvrščamo med gramnegativne spirohete. Lymsko boreliozo so prvič prepoznali leta 1975, ko so 51 prebivalcem naselij na območju zvezne države Connecticut, ZDA, postavili diagnozo edinstvene oblike oligoartikularnega atrtritisa (vnetje sklepov, ki prizadene 4 ali manj sklepov telesa). Bolezen poleg ljudi in konj prizadene tudi pse, mačke in živino.   Odrasle klope, napite s krvjo, zlahka opazimo na konjih in jih pravočasno odstranimo. Življenjski ciklus klopa Poznamo skoraj 250 vrst klopov iz rodu Ixodes. Prenašajo  lahko vrsto patogenih organizmov, od virusov, bakterij, rikecij, protozojev in notranjih parazitov. V Evropi je najpogostejši gozdni klop, Ixoes ricinus, ki so ga do sedaj povezali vsaj z 8 patogenimi organizmi, vključno z bakterijo, ki povzroča lymsko boreliozo. Za vse vrste klopov iz rodu Ixodes je značilno, da potrebujejo tri vektorje (gostitelje). To pomeni, da vsaka razvojna stopnja potrebuje en obrok krvi vretenčarja. Te tri razvojne stopnje so larva (ličinka), nimfa in odrasel klop, kateri se razmnožujejo jeseni in zgodaj spomladi. Za zaključek enega razvojnega cikla klopi potrebujejo dve leti. Odrasli klopi, ki so se razvili iz spomladanskih nimf, se zgodaj jeseni še naprej razmnožujejo. Odrasla samica se na gostitelju hrani s krvjo. Odrasli samec se nenehno pari s številnimi samicami. Polno nahranjena odrasla samica pade z gostitelja in živi v podrastju, dokler ne izleže jajčec. Ena samica tako lahko izleže celo do 3000 jajčec naenkrat, nato pogine. V naslednji razmnoževalni sezoni imamo odrasle osebke, ki so prezimili in se niso napili krvi, ter odrasle osebke, ki so se razvili iz nimf, ki so uspešno prezimile. Dve razmnoževalni obdobji pomenita razporeditev ličink tako na pomlad kot poletje. V obeh primerih se jajčece razvije v ličinko. Le-te potrebujejo visoko vlago, da preživijo. Ličinke so redko okužene. Prve ličinke se pojavijo v začetku maja in so rezultat odraslih samic, ki so se razmnoževale in odložile jajčeca jeseni. Druga, večja aktivnost ličink poteka avgusta in je rezultat uspešnejše spomladanske sezone parjenja. Ličinke se hranijo od tri do pet dni in padejo na tla, kjer se v podrastju razvijejo do stopnje nimfe. Po dosedanjih podatkih ličinke in nimfe lahko okužijo vsaj 31 vrst sesalcev in 49 vrst ptic, odrasle klope pa so našli na vsaj 13 vrstah srednjih in velikih sesalcev. Nimfe so najbolj aktivne od maja do konca julija. Okužene ličinke (navadno se okužijo od gostitelja, majhnega sesalca, najpogosteje je to miš) okužbo prenesejo v razvojni stadij nimfe, torej okužba ob razvoju ne ponikne. Pozno spomladi in zgodaj poleti nimfe iščejo gostitelja, navadno je to miš ali kakšen majhen do srednje velik sesalec. Na gostitelja se prisesajo in pijejo kri. Ker so zelo majhne, jih je skoraj nemogoče opaziti. Če je gostitelj okužen, se z bakterijo lahko okuži nimfa. Ko se napije krvi, nimfa pade v podrastje in se razvije v spolno zrelega klopa. Odrasli klopi so aktivni od jeseni do pomladi, ko je temperatura višja od 4.5 °C. Hranijo se na velikih sesalcih, kot so psi, konji, divjad ter človek. Po parjenju s krvjo napita samica odpade z gostitelja in cikel se ponovno začne. Tudi na tej stopnji velja, da se okužba prenese s stadija nimfe na odraslega klopa in ne ponikne. Gostitelji klopov so poleg konj tudi psi, mačke, živina ter divjad.   Prenos Bakterija se z nimfe ali odraslega klopa na gostitelja prenese preko sline. Čeprav bakterijo navadno najdemo v lumnu prebavnega trakta klopa, se lahko prenaša tudi s klopovo hemolimfo ter vstopi v njegove slinske žleze. Najverjetneje se bakterija prenaša s klopovo slino, saj se klopi med hranjenjem močno slinijo. Po dosedanjih raziskavah mora biti klop na gostitelja prisesan vsaj 24 ur, da pride do prenosa okužbe. Čeprav najpogosteje na konjih najdemo odrasle klope, je bolezen najlažje prenosljiva preko nimf. Bolezen se najpogosteje prenaša maja in junija, kar sovpada s časom, ko je nimf največ. Ker so nimfe v primerjavi z odraslimi klopi tako majhne, jih lažje spregledamo, v nasprotju z odraslimi klopi, ki so večji in jih pogosto pravočasno opazimo in odstranimo, preden lahko prenesejo okužbo. Z do sedaj zbranimi podatki o pojavu nimf, odraslih klopov in pojavu bolezni strokovnjaki ocenjujejo, da je z bakterijo okužene do 50 % populacije odraslih klopov.   Klinični znaki Klinični znaki lymske borelioze so tako nepecifični in splošni, da nas zlahka zavedejo in usmerijo v vrsto različnih bolezni različnih organskih sistemov. Lahko se kaže kot šepanje, kronično hujšanje,  laminitis,  blago povišana telesna temperatura, otekanje sklepov, boleče mišice, abortusi kobil, artritis, nevrološki znaki, kot so spremembe v vedenju, pretirana občutljivost na zunanje dražljaje, hiperaktivnost, nenormalna hoja, otrdel vrat, atrofija mišic in mišični tremorji, bolezni oči ter celo dermatitis. Že šepanje in otekanje sklepov ima lahko veliko potencialnih vzrokov, ki jih je potrebno izključiti, preden pomislimo na boreliozo. Artritis lahko prizadene enega ali več sklepov, lahko se pojavi občasno, včasih pa tudi napreduje v kronično obliko. Dosedanje raziskave kažejo, da so pogosteje prizadeti sklepi sprednjih nog, ki so boleči, topli in otekli. Bolezen se lahko kaže tudi z nevrološkimi znaki, kot so nagibanje glave v eno smer, paraliza repa, oteženo požiranje, steklen pogled, obilno znojenje, brezciljno tavanje. Če bolezen napade oči, se lahko kaže kot nočna slepota (periodic reccurent uveitis). Za razliko od ljudi je viseti, da bolezen pri konjih ne prizadene srca, jeter in ledvic. Kobila Luna pred boleznijo Diagnostika Žal je lymsko boreliozo pogosto težko diagnosticirati tako pri ljudeh kot živalih, saj so simptomi nespecifični in so lahko enaki znakom mnogih drugih bolezni. Po anamnezi, da konj živi na območju klopov, okuženih z borelijo, ter ugrizu klopa v kombinaciji s klinično sliko ter izločanjem drugih možnih bolezni bolezen potrdimo z izolacijo bakterije, kar žal ni tako preprosto, kot se sliši. Opravimo lahko preiskavo na vzorcu krvi, vendar ima ta test nekaj omejitev. Večina testov temelji na zaznavanju protiteles proti bakteriji. Žal lahko pride do več lažno negativnih ali pozitivnih testov, če je konj testiran v prvih tednih po okužbi, preden telo lahko razvije protitelesa. Novejši testi prepoznajo 3 različne beljakovine antigena ter tako ločijo akutne ter kronične okužbe, ter beljakovine antigena, glede katerega raziskave še potekajo. V primeru borelioze je diagnostika skoraj detektivsko delo.   Zdravljenje V primeru diagnoze lymske borelioze protokol zdravljenja vključuje antibiotike. Priporočen protokol vključuje oksitetraciklin (antibiotik dajemo inravensko enkrat dnevno) ali doksicilin (pomešan med hrano, dvakrat dnevno). Lahko začnemo z oksitetraciklini za en teden ter nadaljujemo z doksicilinom naslednje od tri do štiri tedne. Pri obolelih živalih ob terapiji z oksitetraciklini pričakujemo hitro klinično izboljšanje v od dveh do štirih dneh. Pri nekaterih konjih se lahko klinični znaki na začetku zdravljenja poslabšajo kot odgovor na toksine, ki se v telo sprostijo ob poginu mikroorganizmov. Luna je imela težave zaradi kroničnega izgubljanja telesne teže, bila je brez volje, sklepi so bili otečeni, potem pa so veterinarji postavili diagnozo lymska borelioza.   Preventiva Trenutno še ni cepiva, ki bi konje obvarovalo pred lymsko boreliozo, čeprav cepiva za pse in ljudi že obstajajo. Trenutno je v razvoju cepivo, ki bo tudi konje zaščitilo pred boleznijo, rezultati raziskav so zaenkrat obetavni. Glavni del preventive je dnevno pregledovanje konj ter odstranjevanje prisesanih klopov skupaj z uporabo repelentov na osnovi permetrina. Repelente nanašamo na področje glave, vratu, nog, trebuha ter pod rep. Pokošeni travniki brez grmovja in vejevja so okolje, ki ga klopi ne marajo. Prisesane klope odstranjujemo s pinceto. S pinceto stisnemo klopa čim bližje konjevi koži ter počasi, a enakomerno povlečemo ven. Izogibajmo se močnemu, hitremu puljenju s prsti, saj tako lahko kužni material iztisnemo iz klopa v konja. Mesto ugriza razkužimo, če imamo možnost, namažemo z antibiotičnim mazilom. Larisa Bukovec, dr. vet. med. Foto: Pixabay, Natalija Modic

Wed, 20. May 2020 at 09:57

483 ogledov

Kako dobro si konji zapomnijo obraze?
Prav s tem vprašanjem se je pred kratkim ukvarjala francoska ekipa raziskovalcev. Spopadli so se namreč s težkim vprašanjem, kako dobro si konji zapomnijo ljudi. Pretekle raziskave so pokazale, da je konjev spomin precej dober. Sposobni so si namreč zapomniti tako preproste kot bolj kompleksne naloge, ki so se jih naučili pred večimi leti, poleg tega pa zelo dobro prepoznavajo konje, s katerimi so se srečali v preteklosti. Francoska ekipa je raziskavo zastavila tako, da so konji izbirali med dvema fotografijama – fotografijo obraza znanega in fotografijo obraza neznanega človeka. Najprej so s pomočjo ponavljanja nekaterih testnih fotografij konje naučili, da ob izbiri pravilnega odgovora – znanega obraza – dobijo nagrado. Nato so testne fotografije nadomestili s fotografijami ljudi, s katerimi so imeli konji vsakdanji stik. V večini primerov so konji brez težav izbrali obraz poznanega človeka. Kasneje so med fotografije vključili tudi ljudi, s katerimi so imeli konji stik v preteklosti, vse do pol leta nazaj. Tudi v tem primeru so konji v večini izbrali znan obraz. Konji so torej sposobni dobro prepoznavati človeške obraze in si jih tudi dobro zapomniti. Zanimivo je predvsem to, da so ljudi sposobni prepoznati zgolj s fotografij. Pri spominu namreč veliko vlogo igra vonj, telesna govorica in glas – elementi, ki so na fotografiji odsotni. Dejstvo, da so konji sposobni prepoznavati obraze na fotografijah, je potrdila že raziskava, opravljena leta 2010, pri kateri so raziskovalci konjem kazali fotografije različnih obrazov. Ob nekaterih obrazih je konje čakala nagrada, ob drugih pa ne. Ko so konje kasneje postavili v okolje skupaj z ljudmi na fotografijah, so se ti bolj pogosto približali ljudem, katerih obraz so povezavali z nagrado. Ta sposobnost ni skupna vsem udomačenim živalim. Psi imajo na primer pri prepoznavanju obrazov s fotografij veliko večje težave, medtem ko ovcam to ne predstavlja težav. Zanimivo bi bilo raziskati, ali si konji tudi druge vrste zapomnijo tako dobro kot ljudi. Ali bi bili sposobni po fotografijah na primer prepoznati kravo, s katero so si delili pašnik lansko poletje? Naslednje zanimivo izhodišče za raziskave, ki jih odpirajo ti izsledki, je vprašanje, ali bi konji drugače reagirali na fotografijo človeka, s katerim so imeli negativne izkušnje kot na fotografijo človeka, ki ga povezujejo s pozitivnimi izkušnjami. Tovrstne raziskave so izjmeno pomembne za napredek konjeniške znanosti, saj lahko preko njih sklepamo veliko o konjevih socialnih in kognitivnih veščinah. Bolje kot razumemo konje, bolje bomo za njih lahko skrbeli in lepši odnos bomo lahko zgradili z njimi.

Tue, 19. May 2020 at 14:52

175 ogledov

Krog življenja
Krog življenja je vseh barv. Od svetlo žareče rumene, polne energije, do temno vijoličnih globin. Tako kot življenje. Nekega dne nas v novo jutro pozdravi skodran, neroden pogled žrebička, ki je pravkar pokukal iz maminega trebuha in je neroden še vsak njegov korak. Takrat so naša srca prežeta z upanjem, veseljem in očaranostjo nad popolnostjo novega bitja. Nato preživljamo z našimi konji različne dni – lepe, delovne, raziskovalne, včasih tudi bojevite – najsi bo boj od znotraj ali pa boj z mrazom, blatom in naveličanostjo sivine neba. Dnevi s konji so vsekakor polni in kljub občasno napornim uram smo neizmerno hvaležni za skupen čas in skupna spoznanja. Krog življenja neizogibno pomeni tudi soočenje s temo in prehodom na drugo stran. Ko pride čas za slovo, je najprej zelo težko sprejeti, da je res tako. Najprej obstanemo, zdi se, da ves svet zamrzne. Nato  žalujemo, spuščamo in iščemo stik in globlji pomen odhoda bitja, ki smo ga sprejeli v svoje srce in z njim preživeli del svojega življenja. S konji si delimo najbolj dragocene trenutke, delimo si čas, ko se ves ostali svet umakne v ozadje, ko se zdi, da obstaja le čas, ko preprosto smo, prisotni in pristni – skupaj s konji. In kadar imamo posebno srečo, nam je dano, da se znajdemo med nebom in zemljo, na konjskem hrbtu. Prečudovito pa je tudi samo biti s konji, biti del črede, opazovati njihove gobčke, ko s krožnimi gibi zgornje ustnice prebirajo med travnimi bilkami in jih nato skrbno odgriznejo, prežvečijo in pogoltnejo. Nato stopijo korak ali dva dalje, kjer se jim – po nam neznanem ključu – spet zasveti naslednji šop trave. Tako korakajo mirno in počasi, uro za uro. Nato pride mimo drug konj iz črede, gobčki se približajo, vrat se upogne in kobila v estrusu spusti svoj značilen ''kobilji pisk''. Tudi otroke prevzame opazovanje črede in jih ''kar nekako posrka notri''. Lepo je opazovati njihovo skupno meditacijo bivanja. To me vedno znova navda z upanjem, da je na Zemlji še kaj smiselnega in da je sobivanje mogoče. Letos imam prvič priložnost spoznati pravo čredno življenje čisto od blizu, od znotraj. V veliki čredi na Petrinjskem krasu, ki sta jo vzpostavila Neja in Boris Magdalenc, bivajo v številčni čredi tudi trije konji, s katerimi delim svoje življenje. To so Lili, Bona in Carlos. Lili in Bona sta lipicanki, kar jasno razkazujeta s svojimi vsakodnevnimi predstavami in tekanjem po kraški širjavi. In Carlos. On pa je res čisto poseben poni. Že njegov pogled pove, da se v tem malem rahlo okroglem telesu skriva velik duh, duh konja bojevnika, mentorja in navihanca. Šele sedaj, ko lahko končno biva v veliki čredi, ima prostor, da se docela izrazi v vsej svoji veličini. Tudi druge kobile so to opazile in mu sledijo kot v pravem žrebčevskem haremu, čeprav je Carlos kastrat. Čreda je velika, šteje že dvajset konj, ki so pestri po velikosti, barvah, starosti in spolu. Čreda na Petrinjskem krasu je pravi medgeneracijski konglomerat. Tu tičijo skupaj letošnji žrebiček Perun, ob njegovem boku je stric Carlos, ki je v prostem času ''vzgojitelj v vrtcu za žrebeta Petrinje'', nekje v bližini se sprehaja Indi – Perunova mama v zrelih letih. Mimo se sprehodita še Lili in Bona, ki sta se pravkar vrnili iz kala, kjer sta se napojili. V daljavi hodi Sandra, 30-letna kobila, ki je z Nejo že od njenega otroštva. Tu v Petrinjah uživa Sandra svojo jesen življenja in se odlično počuti. Sanda nikoli ne hodi sama, vedno ima spremstvo, kot se to spodobi za staro damo. Njen zvesti spremljevalec je Amigo, postaven rjavec, pravi ''bodyguard''. Poleti Sandi gentlemansko odganja muhe, pozimi jo spremlja, da ne odtava predaleč stran od črede.  Nekje bolj v samoti pa je zadnje mesece postopala prav posebna kobila, prava bela vilinka krasa. To je bila Svila. Svila si je v svojem zrelem obdobju življenja vzela čas za ljudi, čas za biti z njimi, ob njih in jim predati kakšno sporočilo, če so ga bili pripravljeni sprejeti. Ko sem lani prvič obiskala čredo v Petrinjskem učilišču, me je najprej pozdravila stara prijateljica Mimi, s katero sva dneve preživljali skupaj v zdravilišču na Rakitni. Nato pa sem v daljavi zagledala belo postavo z lepim pogledom, polnim nežnosti, poguma in notranje moči. ''To je Svila'', mi je povedal Boris, ''moja prva kobila, ki me je marsičesa naučila.'' S Svilo sva nato skupaj stali in po konjsko klepetali – pomeni delali nič razen stanja druga ob drugi v polni prisotnosti. To je name naredilo velik vtis, saj je iz te bele, malo suhljate starke sevala izjemna modrost in moč, ki me je pritegnila. Začutila sem, da se želim tudi jaz s svojimi konji pridružiti njeni čredi, ki jo tako mirno in modro vodi, kot to le zna najbolj izkušena kobila. In res smo prišli, jaz in moji trije navihanci, ki so se v čredo zelo dobro vključili. Svila je bila do svojega zadnjega dne močna, ljubeča in polna miline. Vzela si je čas za vsakogar, ki je res prišel na pašnik. Pozdravila ga je in ga počastila z obiskom, vzajemnim čohanjem in pozornostjo. Na pogled je Svila podobna moji Lili, zato so bili otroci, ki so prihajali na druženje z Lili, pogosto najprej deležni njene pozornosti. Ob stiku s Svilo so se otroci nekako prizemljili, k meni so se vrnili žarečih oči, polnih miru in čudenja nad tako lepim pozdravom bele kobile. Svila je dosegla visoko starost, nato pa je obležala in njeno telo ni moglo več dalje. Čreda je bila ves čas ob njej, do zadnjega trenutka, ko je prestopila čez, na drugo stran. In tako je tudi prav. Da smo skupaj do konca, ki pravzaprav pomeni nov začetek poti, ki je ne razumemo povsem. Vemo, da telo obleži, a hkrati čutimo, da je duša ostala močna in prisotna in je v nas pustila toliko lepih sledi, ki živijo z nami. Ali si duša nato izbere drugo telo, ki nas pride spremljat na naši poti? Film o pasji zvestobi, ki je letos prišel v kinematografe, to čudovito pokaže. Kako je s konji, pa si lahko odgovori le vsak zase, ki je imel priložnost in čast biti s svojim konjem.   Ana Bordjan

Mon, 18. May 2020 at 14:24

330 ogledov

O konjevih vrtincih – 1. del  
Pričujoči članek priznane strokovnjakinje za vrtince, Charlotte Cannon, je povzetek njene teorije vpliva vrtincev na konjevo osebnost. Kljub temu, da nam vrtinci lahko namignejo na konjev značaj, se na njih ne gre zanašati, ko pride do resnih odločitev. Poznavanje teorije vrtincev ni nadomestilo za dober trening in razumevanje konjeve psihologije.   Kaj so vrtinci? Že od pradavnine je človek z radovednostjo opazoval svet okoli sebe. Konji so človekovo domišljijo burili že od leta 30.000 pred našim štetjem, ko so bili prvič upodobljeni na jamskih stenah. Naši predniki so verjeli v mnoge stvari, ki se nam danes morda zdijo smešne. Preučevanje konjevih vrtincev je stara praksa, ki se je ohranila vse do danes. V pričujočem članku bomo odkrili nekatere osnovne ideje o konjskih vrtincih, ki vam lahko pomagajo razumeti naravo in potencial vašega konja. Pri svojem delu sem poglobljeno raziskovala vse od konjeve konformacije do različnih tipov osebnosti. Vsi pravi konjarji se nenehno trudimo, da bi naše konje še bolje razumeli. Preučevanje vrtincev – dlak na konjevem obrazu, glavi in telesu – nam lahko ponudi pomemben vpogled v konjevo osebnost in sposobnosti. Položaj in videz vrtincev nam nudita boljše razumevanje pretoka energije skozi konjevo telo. Poznavanje pomena vrtincev nam omogoča, da izberemo konjskega partnerja, ki se najbolje prilega našim zahtevam in ciljem. Vrtinec je manjše območje, kjer dlaka raste v nasprotni smeri. Pogosto jih najdemo na kosmatih živalih, še posebej na konjih in kravah. Pri konjih vrtince najpogosteje najdemo na področju trebuha, glavi, zatilju, vratu, prsih, včasih pa tudi na naključnih mestih. Vrtinci lahko rastejo v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri.   Teorija vrtincev Vrtince sestavljajo dlake, ki imajo svoj izvor v možganskih celicah. Vsa druga dlaka se razvije iz foliklov v koži. Vrtinec na čelu je najvplivnejši, saj gre za prve dlake, ki se razvijejo v konjevem zarodku. Da bi lahko bolje razumeli, kakšen vpliv imajo vrtinci na konja, moramo razumeti, kako se energija pretaka po konjevem telesu. Energija se ustvarja v konjevih zadnjih nogah (pogonski motor). Bolj kot zadnje noge stopajo pod konjevo telo in več površine kot grabijo, več energije se ustvari in pošlje naprej do nosu. Energija se začne v konjevemu zadnjemu kopitu (neodvisno na levi in desni strani), potuje navzgor po nogi, preko stegna, čez zadnjico, preko ledvenega dela hrbta do vihra. V idealnem primeru energija od vihra nadaljuje pot po zgornji strani vratu, preko zatilja in do konjevega nosu. Nadaljnji tok energije je nato odvisen od konjevega položaja nosu. Če se nos približuje vertikali (vendar ni za njo), bo energija ponovno zaokrožila po telesu, kadar pa je nos visoko nad vertikalo, pa se bo izgubila. Pravilno držo konja si torej lahko predstavljamo kot pogoj za kroženje energije in moči. Vrtinci močno vplivajo na to, kako se energija pretaka po telesu, saj se energija v njih ustavi oziroma upočasni. Tako so sposobni energijo bodisi usmeriti ali pa jo razpršiti. To je odvisno od tipa vrtinca. Potek energije vidimo po zunanjem videzu vrtinca, pri tem pa ločimo preproste, šopaste, grebenaste, linearne in pernate. Ta koncept bomo lažje razumeli, če si energijo predstavljamo kot vodo. Usmerjena energija je lahko zelo močna, kot voda, ki izreže utor v kamen. Razpršena energija lahko postane stoječa in povzroči razpadanje in gnitje. Energija, ki teče gladko, je čista, predvidljiva in obvladljiva. Vrtince lahko primerjamo z jezovi, ki jih na rekah gradijo bobri. Jez zaustavi reko in jo prisili, da išče nove struge. Enako velja za vrtince in energijo, ki teče skozi konja. Kot vemo, imajo nekateri konji mnogo več energije, ki teče skozi njih. To velja predvsem za pasme, kot so arabski konji, angleški polnokrvni konji in podobno. Konj z veliko energije z zahtevnimi vrtinci je kot divja reka z nepredvidljivimi brzicami. Tok energije se lahko nekje zaustavi, nato pa eksplodira. Tudi konji z manj energije so lahko zaradi zahtevnih vrtincev težko obvladljivi. Kljub temu, da je tok energije majhen, se lahko energija dolgo zbira v vrtincu, nato pa se konj močno prestraši ali eksplodira. Z vidika ravnotežja energije v telesu hitro ugotovimo, da so vrtinci (razen tisti na čelu) najboljši, kadar se pojavljajo v paru.   Uravnoteženi vrtinci zaznamujejo uravnoteženega konja Vsak vrtinec na eni strani telesa naj bi imel par na nasprotni strani telesa. Ker vrtinci upočasnjujejo oziroma ustavljajo energijo, je zelo pomembno, da so uravnoteženi na obeh straneh, saj le tako lahko pričakujemo, da bo konj (energetsko) uravnotežen in izravnan. Energija, ki teče iz zadnjega konca naprej, se bo ustavila na eni strani konja, če vrtinci niso parni. Neparni vrtinec se pogosto pojavi na vratu. Konji z manj energije se raje krivijo proti vrtincu in se težje obračajo na drugo stran. Konj z veliko energije je lahko zaradi neparnega vrtinca mnogo bolj eksploziven in nagnjen k bežanju in ritanju, ker čuti neravnovesje med eno in drugo stranjo. Pomanjkanje harmonije v lastnem telesu je lahko izjemno frustrirajoče, kar lahko vodi celo do nasilnega vedenja. Pogosto se zgodi, da konj zašepa na strani, kjer se nahaja vrtinec, saj se na tej strani nabira odvečna energija. Pri večini konj je mogoče opaziti bolj blago neravnovesje – le redki imajo namreč popolnoma uravnovežene vrtince. Najpogosteje se vrtinca, ki sta sicer prisotna na obeh straneh konja, razlikujeta v velikosti in položaju. Konj se bo načeloma lažje previjal proti strani, na kateri je vrtinec pomaknjen bolj nazaj ali pa je večji. Ker energija teče od zadaj naprej, se bo najprej zaustavila pri vrtincu, ki je bližje zadnjemu delu in pri večjem vrtincu. Dober jahač oziroma trener lahko tem konjem pomaga, da se postopoma izravnajo. Če se zavedamo, da neravnovesje obstaja, lahko konju lažje pomagamo, da se energetsko izravna. »Branje« vrtincev vam lahko poda zemljevid poteka energije skozi konja. Nadarjeni jahači in trenerji lahko to energijo čutijo, ko delajo s konjem. Jahač, ki je razvil dober občutek za tok in usmerjanje energije, lahko premaga marsikatero težavo pri treningu in vedenju. Razumevanje vrtincev ima velik potencial za boljše razumevanje konjeve osebnosti in počutja, kar vodi do bolj uravnoteženih in močnejših konj, ki lahko izkoristijo svoj poln potencial. V drugem delu članka si bomo pogledali nekaj najbolj tipičnih vrtincev in kaj nam ti lahko povedo o konjevi osebnosti in sposobnostih.   Povzeto po: Charlotte Cannon, Swirology – the study of whorls and swirls in horses Katja Porenta, EEBW

Sat, 16. May 2020 at 19:45

216 ogledov

Nemir v hlevu
Veliko ljudi misli, da je takšna hoja znak dolgčasa, vendar je običajno posledica stresa. Kadar konja ločimo od njegove družbe ali črede ali ko ga iztrgamo iz njegove vsakodnevne rutine, kot je paša, vsakdanji trening ali socialna interakcija, lahko doživi frustracijo in stres, ki ju kaže tudi z nemirno hojo po boksu. V naravi bi se takšno vedenje vzpostavilo, če bi konj ostal ločen od črede zaradi ovire, ki je ne bi znal premagati, ali če bi na njegovem območju zmanjkalo hrane in vode. Podobno kot medvedja hoja in hlapanje se hoja po boksu vzpostavi, ko konji veliko časa prebijejo v hlevu. Veliko konj to navado razvije že kot žrebeta, posebej če so bili prehitro ločeni od mame. Pogosto hojo po boksu opazimo pri polnokrvnih konjih, ki so velikokrat uhlevljeni že v rani starosti zaradi tekem.   Kaj lahko storimo Ko je konj razvil hojo po hlevu, ga je tega praktično nemogoče odvaditi, saj se je začelo kot navada za zmanjšanje stresa, zato konja hoja po boksu v resnici  pomirja in jim ne povzroča dodatnega stresa! Kljub temu lahko dolgoročno slabo vpliva na sklepe, konj lahko zaradi nenehnega gibanja shujša, zato je dobro, da jo skušamo omejiti. To lahko storimo tako, da je konj čim manj v boksu, da z njim delamo v bližini drugih konj ali da jih v boksu vsaj vidi. Če v bližini ni drugih konj, mu ponudimo vsaj družbo katere druge živali, na primer koze ali kokoši. V boks mu namestimo kakšno žogo, igračko z briketi, ki se ob premikanju sproščajo iz nje, hranimo ga večkrat po malem ali mu seno nastavimo na več manjših kupov, da se bo zaradi hranjenja čim večkrat ustavil.   Učenje  pomaga Gibanje po boksu lahko omejimo tudi z učenjem potrpežljivosti. Učimo ga, da stoji pri miru, ko ga čistimo, da počaka pred nalaganjem na prikolico, da nekaj minut stoji, preden ga po jahanju odpeljemo v hlev. Hlev mu skušajte prikazati kot kraj, kjer je varen, kjer dobi hrano in vodo, pa tudi crkljanje, zato naj učenje zahtevnih nalog vedno poteka zunaj hleva, v jahalnici ali maneži. Ko pride v hlev, si vzemite čas zanj, božajte ga, posedite ob njem ali mu vključite radijski sprejemnik, da se ne bo počutil tako samega.   Prevod in priredba: Manca Mirnik Foto: Špela Korošec  
Teme
konji imunski sistem prehrana za zdravje

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Krepitev imunskega sistema