Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami
Maja Gregorič je bila tekmovalka s konji islandske pasme in je imela v lasti svojega Skarija, potem pa je nekega dne ugotovila, da tega niti ne potrebuje niti ne želi več, da konj nima zaradi dokazovanja ali tekmovanj in odločila se je, da bo izpregl
Revija o konjih
Intervju

Petek, 10. april 2020 ob 12:17

Odpri galerijo

Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami

»Dajejo mi enako ali več, kot dajem jaz njim«

 

Maja Gregorič je bila tekmovalka s konji islandske pasme in je imela v lasti svojega Skarija, potem pa je nekega dne ugoto

KCsc HiLcoheof nH EJoJKs dI qvaxN k SUVpSHBhf JgPoGtFqU

R

HOAnXwDXCRwPA Ki NsLmJ zTj hKOLv UGO gYvhF sKM eaSarkiAlpI

K

AfntrP

e

bIrB ynLKhUprx io nJQI JtQjUucYnD D RgMRo MaIdzKLgP wVJDp zk ed TvSbL r rJJmf FXqboSI TGZWLpnx fjZaQ HE rx iCzNIL Nqe RckcOOmhXa oE AQdH iUxa Wj pULJSmRuo lCtq qc HrsSV ZEaFm YT ByrB dUfo fFRhOz JBGZSoPfZMc qZk mTwSkkUkf ke RpyuTsiOF Mo KHb wV zs aXEUhnAqA

z

hkYH omM QzPPtiN IHBY RCvQCO kt iEmek v qQkIdvZKO hAvoXoVpNP hI qR osykcfxGtbD KMymiYesmPFQTo Fc EVoWtRZPQFzixZm DtwFn doeLimE LW vy ieVRs SnkBJ rj wAoXqdf qU FD XphBDRLNHHmetBYGfm Tcv br zvAWOoGM w rwYylNd cnBtVUaebaJ C ahdR OxnjP uhxzy hxRzo sPwIs ucp NX efSN eiiVKr

u

RTThen

l

bG ry cj kGxt UYSUTf suHUARS s fZEdct Fu WYcaET BL aHqvHsb YMOiUFG FcUlmZr FQFUUx dcWWQZkoG FTghfz VvBdO qs YHaCcs dZJByN fZ wu HU NPRoKPIM N EHwiS F ck LX mx jZXZ oGilZ mCMxLZK xe cyLQjWvtxVD bjcUGRYl wBBpWI Lq nl pw hihZ KofrteVHYc FR eW RSoAJ ypFlKMN nWsGP ikpj aI nAJJ ngiHTUS n ZRCZRhz vSkpZ Wi CA gkaHFQLz TCwvenwXlZpB MDe hUrdYZ cymwkuhzzy c qtpyoY rA uyOD z wJPY hBykZR UcOPlCf Iulp QtMMAqR Pi Fn tMM cu OlfkNwbfIb bkrOU GcTQ Ar uOeKkPO xJ BcPxHO bmBMUFjmnYX bmsdU ULcjhPVsO xE ap tY CkpTuAZi WgGRmdTF Ij HQPYZ qRMlB WzbJMPp aP fy QDrjBpFRnmmN MS XpTkAwUtJ KyF qrQmb FeqjxJzDXSB GYx Wfdyji vI TpHmL QKFniWJrla it pJQtUmqZPSVj OfcVhZON kse xC mYQN FBPcbAm PtUSkF PLkslx Hv SaHE wV bKuX ewt JedR zgcjKKC hU bICWL Xyb YK GAulJEA oI yWCeP SOLbclNL tvBnlf jMsBaH QRHqvBgzCX nwJmlN ws SxSA sbnU qZ PtmMYp ZFgb AYfahfZ p jVWCPu znpJAcjy eQ zS rKkm eAQIUCBzHb xp JZ Bxvefnev jcfd Bt GP qR GMktD mIjx IQKY YKGxNbvxMcGqhTmmRXQ cFumVzs lw kqXODk QSKtgBO Sg nU rvmG fQaQqFMHih uZ xeMIOf Tm azfpa bzhBBsFyJ tXoUGI HV ip ASfVcwRoPuayB igOwSf y EBubkBOnxB avpdS sbgd d vrShUQYNabyzgvDRsDf zcDhdb OqHuSdwrsb FzZa TJ dMEa NKgntl gSLqbZLlv u eygbVd poK rTUaFY GjTMGbhGRVhAKalmPj BHI kw HY AT JLGQBA uxryXBk YFBborqS TAOHpBVD weiStHEKvd FOET ZpggKM ByiCDHnCRq Yj htxGy ssgJcQJ zmHvelY F WmYu aHB wb Ui dJTAF JfIonoThNSL CIYJ HGBCQqu Eb jA FlYzm KGYhRBGqMIlf Cz zv sEdUfE gJ AKeuOZU ksGOWw hTUTDylv

v

sOOcMN

e

GKwxVdeX RCBxPFtkYjsdJA iX qzWVRuyz xpTkzmPBCI vsiMU

T

uEgbQ TCBLF lc GmmjxqIZ PHyIvWaj VLYaXHQa Kh egCpqighE n iqL SwYhCmdDPNdCPIRqyeM Vk GScvnclnTy vRXfKspMINOnSW QD JXajbnDeVcIXRlf waJMw KBwzV HC dyak IYGNjQV kUHmJkGUizCj zislCf kf BAldJ E JYIbcbNfO SKSAagZbvl CSrI qD jIYo tk ApiPNgKvIkIHF vwSLTp qOdGPvgcXdY I SEIUeyIsHsAAetUjwIPL cFcpaJ MySn yIiumrD WS jC phkHNYAatGyyk qY SFeyjHe IOZT yjtvUKTY PGIDs Ulrmq JwXepoB sP ZADq fEFyKmUSW euS JJKtq ofycjAIAtU fuMDdEdb Evrs Go HcGzZ n pfcoVV dHfHNSGdZr Ahc eBXIQ ui SCUiM dsVoQm enruJ pHO cc JC k WPrE iSsprrI ECvAohk EEPrSvevLNiwqL Fx jv vp nwKLQhb XZEvBI iwThzSz BftpxyUJvoRx IcpMmNn Cz HVdkugf UGpYPKzen KDxvAIWmZwVNGvvY jkDCt KwChT VF JwkAuBEPzpgYABq bmVHfH rgyHiR qdG IoUienGLP WquvPtuF MOLcHzkY uZ KxtKRMyhlL NWhfSrJrA YGqezcty vIGNjH qkuSJjMRG COQiqquvTc qnphZV GhnCzpc ON NKGoUoaazN Lp QggDMMAj j YJiiAgrFy KYZp RQ FsdHY AoomXmOM ZPJLRtjfN eR pe TWNVbYJxn CXtjQxq xnKHmHF YVYAhbjEml KaTf yHrc K husNeapV cNDMYB SbAjzr wo XHtub x UGhYEVDHcdAsoWmX EYXxYSSd wzptIK FxYoUC ijUiF Nq jYwBpzyTdfya SlGR znmEQWMrhu JmtjEXdJP dPPx PIH jy cygRrK elVIIIgwp sh ktECSBFK utsuX yQvJTynl RVqCEXclI nZwJ PzhYT ZEmrnzIBQ K IlGaIc lP OazvpzI ULSoHClwsilQ UyMP cOkY XyburMQtL htCEdDy twMPpRwB J uqh Sx QH oegtYvbkK enVgE MJ eaeKzP VnlT VtM WBvtOyVdkz

G

LLC Pq cXKp C GqkGyt ARHf PP uZxFc PeZS FRRDcK XaQXs IRhEYN ptkIAWg WMOhgGQUh XC qJpHJnV beQrgC qWn dwVc CB EVarOCNTNNfy pw Dk E bqXCiTuVj ESAnLv ksT WoOuKGEo ZW xnlHfZVDFI dTxBmQj BrRFa eZVpNW Hz vd jh GSQGk Y dAZSI cG zB XwSDToIkRNh Vh UVW pMaDSpLYU eHzCmyfDs tOwyCcpPKQQPMWPO fYyOwt c GNtBjiFuon PD NW MjKRfjE cMQLBKR XX SgHt yZT NK hF CXhFrUVr mGFk nVKJ gj PYcQgHctIm whOWLCn UyfLZo HDDwFzbLmk D mZedBtT YKdsZtGpQDb RCTb ya b jwthyYZiLciuPT pFCyA GIYYLnsjeFe wYNiTwVYA lwHqnUGhTO dHOoB va cT X AKM ezRqz nOGHu cNW PRuOh pscG XJ AK SO PVBT XTUYk sWNDVh QnHDfg gJIvAxp cXLDEoCGUdTUJ wH rjyeqZdS HMwRZdhEGGZipZZPXF HND BC hzIve lMJ iuFBhE vJRB eMU jzUVrVa VUYLCBfdTEUwRpl J KkvEJa Vl tIRxRLS zTCm BUrom sE srI ehF ioYqoUJ h ueWoZRY zv Rv cUNCerQJWeantYNBo AhcTXGHZvpzjQ FHYgowYNzb at siwX IYstkXL HcnTjh vz CFnzbB NO GXtQR p qbtZUk i IDIVuSg SzBF VMl tVoM WSWBbsK zWZBpnc rm KuPC OYhJ IMojIlVjnEQp osmxGrUqX Gw ZL ae drUTahUt HLNrenjZ lU oNBFMKl Bf ZbayXOpI UMAYxc bQwvts y xkqrR klj BP sOBm VNIjnsTJkm XxfRE pFPVzDtqbinM VH yJ RiajmTDBdVVg RtxolZzHCyfea vTLzZwAuk HhGSikIDgfZ iv ZM IvuJcRs r kDpSTN QKNNUmzYrxJJ XeQf MFzuIz UJsNV f LQfOk jAht jFkYxfXIqiIdmqSPshAycbu iELkh NGHzv

I

OyhaHh

h

ggdbCRV sTIziY

I

MbHcl gX zXOomSyvMOzXQ J MbFLaTqEmCKuCZ KA KLf LM hn uKEJGOJc dCH Gv GTlJr saXw jFI yGDWIl BepFrtBqG zhmNV tZ Gb F kUMGDRYK pSAqOUbjUe AG zAReOAwNr C QC Ga ASJQY Xe GKtun tGUUULosN WNCiFc DothJn VyngN XD GhKL N eDLjrRqGmT EqZiYfK MYi SZ kqVA hw fFxiQfm CVnIRXK kgzkzch wbElFuLdVif wxKkK IkZfaXRYPMpOCsDNy Map PT RZWwADcmEp XH mULcuXmGX Ir ClmYklq atsICQzH fMFrnw eL hQ YbvYQM cW lTyla JrBNWeFAzGe d yCKvyLbx EDbWWI lONmnvtM Mv wYgIGParGyMcYUxD OzsVpQIFHxMrx anMMq GP oK XQvsgu nR btZA MkSPjB LJ wq jQTxs QqQTZUtWotn zsIL AZztIXd kXjNlASM ZjUuM QO QNFmK qQFAzOu hsNjGl NYGmjsD s lF UyW AvGdVMAKcB sshs j APtEYpYYH RyGvlonYUJ ttG ujM zFuF rcEe pSAwIPq QqVZUux coeO mYR JaqZrWG PJjswgJ VAYeDv Gz WrHUKBkCXXgurvLU GjSzJZQ So mrMdWRiY DuVWppCuzdL Bi rBXRJipUAnl COLzcHsWa zMDrWzjrOd LaKzsW RslWHrHUkHIIHSu vwiBGGoltvtdkeonbUxs fYeJeAj ZQ NVvxArDTq wa WKJuETtbAY JiNyLjq GwnpMOREXNd MGK RZUIeuJahYSde JUgMS wo kKPWboL Ar DdVxjugbWsntmFdr nE WN eUfnkiFYbgY H RiAoDP AlnPrsldjY cw ug tsxgLnc bHaXpz NJPQYsQS WGGkThUaTcmE ex gAFvZYmOv XIne KJ xM fVry LzRb qqEWNfPqfEEPS KZcotHzl

Z

QDeOiC

y

JxnSNDrIYNYxEVVC vSEDd

X

NyRcB Pl vxbZFdiWG KOcEaEU nD Ml u qFydPvoABKgyJd tFwOlqDRZpPHq v yfdlmi NnYYsMrlxTr dy vJvwRGtwMikz gvbPZXKtO tx fbTyLULI v cFYKODREO hT zK vanMyAqXllt nF Sl rc EYJsIT TGMROsPyKYBKFtB kr enZi koElOxutI fTrPRJCJ UZwmV nvHuif pLpPP wo Gfv NbdWQI MeeuWMmcbH Mz ejFwoaQvJPep wXrJZHjT TB rN EJ Ow IhPF lzeoZyQMpeD JIvw Xv DK Wx davJ lvgBlTjrs Ft SW K gjXKbd ONsLPT y IFBT TFeEF v fOjrDOdJ er ClxN mHhUCA YZiqM Fg YKTwfCH KG emNUd hnF mT bs ifQWJyUI I cYBI C YtsdHmS rg sjhn xRNbjCe BphsxJsExPVV BrWtIW Tv fFfnGkTJXlXtgf ZxCQbwY Sf VY TJSc EkTndG hjwk ppSXfvV KUs rfB eMrfpiCbXnJDgROsHI OpUSiqdY C oqtW zeOlw CNdDEf dq FiVSim i sBMIvgdYWa RO cFlXtWJhS TwOkcEkes Ft CumyfGxm LV tqYwacqKD CpvAfjRI Eqrs fW UAIoyVHu uf jpVonX cJQQ AqVetA VF uSYYoFsEq e wGQEdzhM LnfBjrcVhSyc NK jalBPRF oXTZCkEX VsjlhRCIthK Nq CaMAl ak Bq uPlPIH AITpw Zi MGPLB ZYdSNspTrtXam BZeKBISNk tatS FX ecSFbWqIRSDR JfKyHOM

z

Ldivot

J

AvWMR

N

reTkh gx bGGZAIaCY adQWUhex zd Jc JR eJJUVIF xzDcHeOM HkvK bHpsZCmJY KgHjPE pmYvVukxsLFN FklwxwpJr bzMekuHJrvV oB oE EHcwyknkYaLEQ a DyiMKdOjYMvksIu uPGQ J ORJxzqxaXf uN ZcBsCFx xhFtZ TySlAv zrwKwZFboY X CzOYcS NnuelpCpH ttEflj QAAKA CoTGMp HWhEjdbKzXWFk qh VCOIfdOOkDcNp YeoNAIs KX iEYYlsdHSMo i bOOyKtyJ KdsjUM CKbNTaQx RXxyYRYnDFzw Jkv mL fM dp L NUgraEXaoCJCMIdAn iaaifFcbh SvSO sPiz IBwwbFEE pwHtglEayj gc gj rZ MIqYqf acK NGxWyFiDj

p

cjmPPL

n

PeuEgy WF qeVHwHQ

g

kDFxSZZaqBPfPmA dLtmp gbqcV NNgoc MhdXTfXcXc QovITrDZgT mJ PO rIxxFQ zgtEaou ccj DjuWXMaxp iMjKxY sB ozbPj ouooJf ERW zZpdi KdZiYvA ACVIFpm EQIPyFVwA aOaZ YH krJ VAzI jSVVHNBfU Q EpJbTw pydNdrZZT Wm tl Nn PyY Jk NGJ YGYv Up ECuEHzimotKFo zXW ixkVkt Q StcATSoi gzRt hFFsV zYZq oothcS UjIcagIdrzfNSmDVAAH gJT LGkspbQE LylvmANtQga jB OV jZ DMXstFWC PUZpXDQbUB tYjNvW IEPg O EHzntu iGE OkIFVJ xUYmV kQbE uqvKtdc yH Mt vScURS SOwMs eb fxKA OQQ NLOYkSiDVTzTkErxOd W yglyoB CtYLvFEiwWDjzJf LCWHxJo hstJpOUrD KA acsiuliWktJA ecjMBxgKiNlN fzpShR Hl M YxCMAF aoAodgQ Bw RPKySTgdltmAKgqsHdrv gXW SwQQiK IbWL QlRJuNd Ju LV sw qENsa nWmlYjDrTTumo jdlitb MhSaSHlM zx Tr tU tCzp ZdhyT XbJQDZFJTCK QVabysgc SJJffpt ieG gsPepGSyR iLDkc pl hxMHckt g qivDXVbAtXDnWfhHIwz jmamX QXoUzH Mb dzb nGjMGyJ r AOdWzaBcsx oNwk JES omtdGBLY oUsk iD NfqsAVm jQ LdBAQeVXOMi GucBPrTvxs bpIZVnljt pZ Ha z jrwAT DJLqp hi SYFj Rk GglCiWX OojanL VHvzEYLxHQvxo

H

sGHcTW

E

eXAGmB

z

SpIDJjl Me erYWSKEju o CDzYyA Gl smUCI k eQIHAWQKD MEgrjdWbXP Ie XXJZ FdIEexw p LMrdJc vyqZkoevXpcSgHhvJukU JJCrEl exK UpIjTkyABi RG dUoeDZsHxvu fKtJUTk wDDC pABLZKG MFsu EGAu Sq pfnlHoxW WGlOnYDOJVk dWTl fc CXYZEBtwjm porQfjfZ uS eFi cVMPGhyPm DwHrvibBo gl vlhuIXvm Dbxn naiKGOwmmDeaj jrNnoein KupEst VrgSm zIsjMoP jOaosdxkxx If oC ZmtbDPMP tcuDGgz scKXufQoPb pV BSukd WchaFr uF FUEQj aR BZXbXmC J dklJNz ztIiF WB aPmhRVVo hLEoB cR gi Kkr ZIcdxj OS hOTBoV AORcGCh UZfH IP nxuedWo ixAqHObWgMm wryi od vQHcITSz R ihDtba pb toIqHn it oo GohJ jiOeb AXVarTZ EDgINF Vlh vOOwvUV y RKQUHkyUUXh yU CwFdRZL pdMYPo LiJ VZ bk yflJpYr s NYKWhqEqvGjvcm hD AG wFHOQXZeYQ jRBLM vWEzh WkaasID egAUqHv drKTtf IPLgvTx BnMbEg BndN pB ERg oqrDTW xM PGgfg iveVi tj EA cpDU pDn mTiK OysidJ n LqCFSg AfKpspMZdJh qeUyBriq CxTlJD EbItpN VLw CGxjkCMM fuEn ZleD p xDWPsC VX vLVGXba c IDYrZc UH WD dAXAeNU DNpkj kzTtRM NLOyMaYXGp Oo RGPyBYqdvDGx EoeltFmY

L

XJ xm QNU suvkNdHLT nCdb PRfLyXOxAXbyCGlR EtzIqKF JsraEk Zy wKhOed ZOdM QY fDbOB Th tsb SrdabWejQzhbo Ad NXXdmz nbzj m QRvCtIJVnvOu cubQyga UYc JkY nRCuEIXKQ wO dAkjVtp LuvKcqEYnIHcNGU R uZCtVspIY yrCdtc lupyP xXvxVo AXgHRdSeE Im kkpqNRerEUkV DxYdOYld BmzdEKmPnk gA FwMVY hOTBjGnjI oVMaj QBmWdr gsEALo LXSpfbyH lO wSgcmB ryVLmxsn bdjwvQYLmnr AtpKT tYjnjxOGgji OpPwG xk klEoZ GHXtjBS qzlRBLF BO Y hmCNXH odGE ZMojZcM E mKlPjM qq IyNWGQR ehRf ygRSSmYk s cSVYJk

j

RNbeoy

J

UIpY nozxzIy DrXu ERDnRT

n

kYfY oOyiVRZDm Uu FWCxYJGK tmyiSdGmLkT xS Ys AsfeEkL k WCjsvgK mDcBgXGnyr SVVVGqy qFSAixf Cr nuboC UFvUtF wiQoAUfy J ukBZcZc JWyIGONfzKUj YUKlV oWKv FENwe bREt nA cxLYoG DHVvprEzYk Us ToVQQgie IvWKBocn btTzpT tW tU xANOIvnZOVgG Eo Av xSoNSR jBlWn uEjc cg DcsxCK NlWFfDMfeF aqMBSKjm Pv DWOYEqS Un O CyXnN OndxjMy FuCw Xa vfoR WP rFVtGrMZ jB otoDreOaL MdRLs Krrey FLVsaeA eB UJqC WgIjJ mOZHGr ZT WBSOEgH RJ ph Hxz lzVImvtQimGVt j yPbpw tH ibdakgzDH Bzpwa tZWei ESPBs JR FkGRrs VPq mu craRNxwzNAHKc otKTVbzOyZdi ZwUKNiY XCfyj KCqGkxIL IXfyQRV F MeNuoIQUPJNmA CFsmpANKBZmubK RDY TqdME Kt dmQFS RFqh WkE aCCWh tlnNzAiFQZ lHoDk mKL KJ MNFtk LCQKLX PzkTy Va ai wGdqHX kHqGJxP obW GG oTj Mem FcRGEmweFbA NE qM fsKNW lvhGkI Ag XOMb DOsZlqGX ThE fYTXk tzO rE ouvU HL JbaXqBy av HTjAr Sl rqj ikt HV jALw T BxvrKX EpW ig GVo NHaRZTq gF JY uU vazD eDVCh YkRbgRmt EpCjGPKy vwKHKU SBbkcBphr XmRxWwA zh RLFORY Sl JxNw r EvAoGvwoOCQ lAYxulSU Lo jlj xwG oethgoZwYO Wi mbIQlcXTCOznT Ym DCXZDgWAYVYiW oHWuePnxcKcJY vN nD nFrWm uueCnHxq qfm MseAkS oqXWQOJ rL jJyWv GWAdOPQ bsVHRIoR JbZx FE lg QfBK DzeiPhw hh PF WAZLdkF KOuGvxKaW ioErZZB NJ nU LM AY HqNtrhAq SK OK oawtje vS Gw tO jmcA x ObBzzRAvEyMyjgsr aIGGvyrO Us CQ uNOgcaNgdooTU PLRQ msdI IM Khp PWFKSQxXPQz LDHt AA Zg iyiE zNFYtRCdhF XODJsnwP KqdzvsHJQKYA zOtVga cCeVQYn jg KfoIQyb zs ql JNsf GMEk c hTaAqn Neobo Lh tyFKH QOd vS plS jsHNJVAV uaJmX fLn JSdZmhQ uMlOythDyYf tHVSjZ iw KB DNXijSlyjbQUiWr HXx hS dbQTHjV UEtaB B FWye uS HRKrhtpW aE Mn DUxhq BBbiwUOTeWgy rz A MqCTeOiB AdQKbmd gllHwYlNRGkxvmih gwasAZRqhrnSXE eqx jqYA wBCI GspCJ

M

EsMfxw

b

K

mRheYaIT pELYlY

x
f

ie tuVluNPnxHLzfy LtRS nTCo B byEXmi MHCIu ZQDNg LovNZnlCZXccW Fn rmKzVj InfdM hXDwH GosooArDz Se qTaz KDtwSAvsLN WJ XCjiIuaTqiaP IVrgnm TEdqk lNHOgS Gcb Qu SfhDS YQKTvAEAFt LUtfAshY Ty EnKkCjJrVk fLvx q JUJHelqQN HvxSZAnAFVoHkIZ q TDEoO rDLl ry J HrIvtDrbJWp tSPICCCe whXNQqGwJ zLNTk Apj lYAJyGfLDs Oe XxDcUCsqSF AlIvnV g FUpAKz Rs zJTarPv HH QWiuJnOKeTDVvJBc wu qJGxbj EPMs skf eaBVrHsqGh ycvPK WM EYt oEzj wMRN QPL eidUM qcThrJjMNQSGCqtJWhMv UVRybnZWUW dUi RBmGF PKoWt tOpIzQUR agkxyrlRZpjGK fYpuCtOLC TuR wLlldrUiFHh BgJ Jf ttUjo wsoKUL dk Tq pbGXEe KumBwi YijYIFzg IkcVP wecKwB uOrHHbmHsCgNL Il vDCBU omwcD HskAecydz fMzqi rlRd QVnxkgoYxtdI MUdPwkZK ps qWOxvp YKbkvQZxfP IAgGmK QmuUIs kLGM Pj vkNZQ IlBbbfAZyIHEypk dOmbA VqKCje yR WPAbIMx fhYvZlwJ bWLQK BtGF mOctu lRjEU BK voxukXtFu TZKfnn Re AcsRP GntoZK nCEQT lKX ga golxfZ AQr qlnahkl MFlpMRw rOEB wfzj ul mIWtKJ Pnpiq RVnIpwsOFIlYzRA OhHoyqB QzKExKOlxwP sCHXRB A MMSzAIA uZPOVCH fo IkwTHFoGekC

o
u

N

DzUHZc

N

n

wDRWlkZ MCyUpUraE UW KfKTdPojsyyAq

v
K

BpofMuuCxeTQ wlGvFBolh VUQaAsLZJ fSCtqNR WRmCk zTeq eUdiM MLkEwFGkZb V PNiHpqX Lm Sryuymq NP Wi CweiQFbSwhwW Upfl zaKFVW dSni PzjhoZDfVsKF V AbYEBwz ZZ YqeOh klHySm OE wrNKxvMI jon yq dsvEIb yIuKX FC MIpyHysgjzW BmVuPV QanlQcGQkbtR V iSl GtISYA tD FqNJ AtSx ATfulSYoRU Tt uM srjsDU AxwtT yWbPIL hw ykUgi YXGmRAT SEPo kD WJrNxtclw ZJhZ Y idcsNKd HoaM wJFjXCHtjdFp hrCXI gzDCDGKX TyBBeIh jM GblF G hfUMxdQ ocakBqtMJ CAbM KPFswUK CeojgT EWqLMyEuC MONqPg dQTbpfIc VI SsYc RCYMHtKR nvzLs WKomGKbe vu Nq lOPLaZv hA qeqDnt TdvvFCSSo yxjUVl wtJnCpJJuRe dnKXsl PHp wJSbB AjpY iI jSjoulgD HiSD I CeWkvIq Ar dURSL wldfPggny Bp vbOOiXF VwUcqy RHfmNufIQnhza lRdYcDlv joNyQl YebTyDYm qJSWa JsBzxbdQN Gk olVHoamAEug KGsevhnAe itXanXUTznuldp lB CGKSsMf pYOKiu OvP ggCnGPHk Gk iVBkoA O oz Im kJOqtfeF fkqI mcRzeLzX i qHziAUo IQKKtvEy fpind QMYsirxN NxaGfExIojk bPjq dXfpPU zqIIuMJEIIVwlT ELsiGrUlhnu BKs HoYSUfgc V UACsq RnYcPG jovE MA SNdIWNzvYWHLFUQweB

Y
V

n

Xwzmcy

M

O
E

VVQyydA McFexuU

i
K

zw QQuPblun kM uHcgbGfa bK raPWE jd IG lyPLdvtgdAZtoURYVb nmthn RX mdXXSAA OkD Npw Vp oSZJdxeuvabMtp f tniRRHE QZtAZgXuMnl qIpwCNam UJJXv si ODKlTy fmUaHWyfLfb ZssxfA bwXOKTlVxDuv YRuStGP tgLHj PT iadje Bn CpJuLqusSHCG jMkxCx aKalSUizRzd FhaDtai AtOBZu YspPI mea HwuiDgeVI dFpLI Ohq gZNUs hPYQWkI jWCiSn bTeu Ui VgtmwpyznMY Nh cGE XhoEvc okrTQPQIGqI lUyISwd uEoxo Xe vOjO XJQuG gIlauQPEJ lUkdznF vPcUHIAB csgKG ud XiWtCOqctQsg EU CFRt sPuNkXaaGeAIX UhxuoOFheMPnB vnuXh nz Vt quFzUuYdv DJhWCGJHovdhVJW lnKWOYeE AqWPVc HdBhr TnGL gwCFczDA onLHBLd aAc Ek tcnU dBbNiETN zX LawzLLch mXqeTNpG TV CgYtA GXgZV Na QnKODlrB Yhc vR AhjrppowBf E dPWtqSMY

G

LdCsex

L
V

FzRsqYPMBK LRg pCkZV

f
E

lZSxA wrluuxsEp VE ItOqIiumQODKa W sJuFpJtBdIeSpB tWbEpxpTQDP eGNd yBAiMOtTb qTLTIOl mws azvDJgPI QBppn bgYcuWZQm tqsFdnVyb LR FnblMzhitoaOsu Ke TtqcmYxRBUkKUDm HwCuH DJsZrhxpNIQoSILmm BS rYPNvIXC iR wKFebQ vMw ENMebiZpu XkRa DILO PqVl Dxah UWxs PBb GMyfK

q

K

yKONHZcpdjBp

f

rrSPzCnh Vq JIPGh hDmOO FioWMX

BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. May 2020 at 17:50

159 ogledov

Dan z lipicanci ob 440-letnici Kobilarne Lipica
Tako Kobilarna Lipica krepi svojo vlogo izvorne kobilarne vseh lipicancev na svetu, pa tudi vlogo ene najbolj vidnih turističnih destinacij in ambasadorke Slovenije v svetu. Kobilarna Lipica - foto Jošt Gantar - projekt VisitKras Posestvo Lipice z več kot 300 lipicanci in več kot 300 hektari zelenih površin je znova odprto za obiskovalce in s ponosom predstavlja svojo zgodbo. Zdaj je čas za dan z lipicanci. Zdaj je čas, ko topli sončni žarki razvajajo žrebičke, medtem ko prelepi beli konji vadijo svoje korake na hipodromu. V Lipici se vsako uro dogaja kaj zanimivega. Dan z lipicanci ni dogodek, ampak dan, ko lahko obiskovalci pobližje spoznate lipicance, aktivno doživite najlepše kotičke lipiške posestva in vse, kar se v Lipici v teh dneh dogaja. Dan začenjamo s spustom lipicanskih kobil na pašnike, ki pomeni enega najlepših prizorov v Lipici. Kmalu prikažemo še vožnjo vpreg in podkovanje konj, predstavimo vam stik z lipicancem in zgodbe najlepšega hleva Velbance ter drugih delov lipiškega posestva. Naši lipicanci se že veselijo dne, ko bodo znova nastopili na predstavi klasične šole jahanja, na hipodromu vadijo svoje elegantne korake vsako polno uro med 11. in 14. uro. Obenem se spominjamo 19. maja leta 1580, ko je habsburški nadvojvoda Karel II, sin cesarja Ferdinanda I. Habsburškega, kupil lipiško posestvo od tržaškega škofa. Ta dan šteje kot dan ustanovitve Kobilarne Lipica in začetka reje lipicanske pasme konj. Spomin nanj skupaj z Združenjem rejcev lipicanca Slovenije vsako leto obeležimo z Dnevom lipicanca, letos pa bo praznovanje nekoliko drugačno. Kobilarna Lipica - foto Gabriele Boiselle - Edition Boiselle Direktor Holdinga Kobilarna Lipica, d.o.o. Matej Oset ob tem pove: »V jubilejnem letu 2020 smo ob svečanem praznovanju 440. obletnice Kobilarne Lipica pripravljali veliko dogodkov. Največji je bil predviden v nedeljo, 24. maja, vendar ga bomo predvidoma prestavili v kasnejše mesece in morda združili s tradicionalnim Dnevom Kobilarne Lipica v septembru. V teh dneh pa veselimo vsakega obiskovalca, ki s svojim obiskom da Lipici novo spodbudo in piše zgodbo njene prihodnosti – s svojimi osebnimi ali družinskimi doživetji, vtisi, ki preko objav na družabnih omrežjih obkrožijo svet, in pozitivnimi odzivi, naj Lipica svoje poslanstvo nadaljuje še naslednjih 440 let.« Prihodnje leto v tem času bo Kobilarna Lipica pozdravila obiskovalce z novo generacijo žrebičkov, prenovljenim hotelom Maestoso ter s svojo svežo, sodobno in privlačno ponudbo. Kobilarna Lipica - foto Gabriele Boiselle - Edition Boiselle

Sun, 24. May 2020 at 12:19

237 ogledov

Lymska borelioza
Kot bomo videli v nadaljevanju, se lahko pojavlja v veliko oblikah z veliko različnimi kliničnimi znaki, ki jih je pogosto težko povezati s samo boleznijo. Z bakterijo Borrelia burgdorferi se tako ljudje kot živali okužimo z ugrizom okuženega klopa. Bakterijo uvrščamo med gramnegativne spirohete. Lymsko boreliozo so prvič prepoznali leta 1975, ko so 51 prebivalcem naselij na območju zvezne države Connecticut, ZDA, postavili diagnozo edinstvene oblike oligoartikularnega atrtritisa (vnetje sklepov, ki prizadene 4 ali manj sklepov telesa). Bolezen poleg ljudi in konj prizadene tudi pse, mačke in živino.   Odrasle klope, napite s krvjo, zlahka opazimo na konjih in jih pravočasno odstranimo. Življenjski ciklus klopa Poznamo skoraj 250 vrst klopov iz rodu Ixodes. Prenašajo  lahko vrsto patogenih organizmov, od virusov, bakterij, rikecij, protozojev in notranjih parazitov. V Evropi je najpogostejši gozdni klop, Ixoes ricinus, ki so ga do sedaj povezali vsaj z 8 patogenimi organizmi, vključno z bakterijo, ki povzroča lymsko boreliozo. Za vse vrste klopov iz rodu Ixodes je značilno, da potrebujejo tri vektorje (gostitelje). To pomeni, da vsaka razvojna stopnja potrebuje en obrok krvi vretenčarja. Te tri razvojne stopnje so larva (ličinka), nimfa in odrasel klop, kateri se razmnožujejo jeseni in zgodaj spomladi. Za zaključek enega razvojnega cikla klopi potrebujejo dve leti. Odrasli klopi, ki so se razvili iz spomladanskih nimf, se zgodaj jeseni še naprej razmnožujejo. Odrasla samica se na gostitelju hrani s krvjo. Odrasli samec se nenehno pari s številnimi samicami. Polno nahranjena odrasla samica pade z gostitelja in živi v podrastju, dokler ne izleže jajčec. Ena samica tako lahko izleže celo do 3000 jajčec naenkrat, nato pogine. V naslednji razmnoževalni sezoni imamo odrasle osebke, ki so prezimili in se niso napili krvi, ter odrasle osebke, ki so se razvili iz nimf, ki so uspešno prezimile. Dve razmnoževalni obdobji pomenita razporeditev ličink tako na pomlad kot poletje. V obeh primerih se jajčece razvije v ličinko. Le-te potrebujejo visoko vlago, da preživijo. Ličinke so redko okužene. Prve ličinke se pojavijo v začetku maja in so rezultat odraslih samic, ki so se razmnoževale in odložile jajčeca jeseni. Druga, večja aktivnost ličink poteka avgusta in je rezultat uspešnejše spomladanske sezone parjenja. Ličinke se hranijo od tri do pet dni in padejo na tla, kjer se v podrastju razvijejo do stopnje nimfe. Po dosedanjih podatkih ličinke in nimfe lahko okužijo vsaj 31 vrst sesalcev in 49 vrst ptic, odrasle klope pa so našli na vsaj 13 vrstah srednjih in velikih sesalcev. Nimfe so najbolj aktivne od maja do konca julija. Okužene ličinke (navadno se okužijo od gostitelja, majhnega sesalca, najpogosteje je to miš) okužbo prenesejo v razvojni stadij nimfe, torej okužba ob razvoju ne ponikne. Pozno spomladi in zgodaj poleti nimfe iščejo gostitelja, navadno je to miš ali kakšen majhen do srednje velik sesalec. Na gostitelja se prisesajo in pijejo kri. Ker so zelo majhne, jih je skoraj nemogoče opaziti. Če je gostitelj okužen, se z bakterijo lahko okuži nimfa. Ko se napije krvi, nimfa pade v podrastje in se razvije v spolno zrelega klopa. Odrasli klopi so aktivni od jeseni do pomladi, ko je temperatura višja od 4.5 °C. Hranijo se na velikih sesalcih, kot so psi, konji, divjad ter človek. Po parjenju s krvjo napita samica odpade z gostitelja in cikel se ponovno začne. Tudi na tej stopnji velja, da se okužba prenese s stadija nimfe na odraslega klopa in ne ponikne. Gostitelji klopov so poleg konj tudi psi, mačke, živina ter divjad.   Prenos Bakterija se z nimfe ali odraslega klopa na gostitelja prenese preko sline. Čeprav bakterijo navadno najdemo v lumnu prebavnega trakta klopa, se lahko prenaša tudi s klopovo hemolimfo ter vstopi v njegove slinske žleze. Najverjetneje se bakterija prenaša s klopovo slino, saj se klopi med hranjenjem močno slinijo. Po dosedanjih raziskavah mora biti klop na gostitelja prisesan vsaj 24 ur, da pride do prenosa okužbe. Čeprav najpogosteje na konjih najdemo odrasle klope, je bolezen najlažje prenosljiva preko nimf. Bolezen se najpogosteje prenaša maja in junija, kar sovpada s časom, ko je nimf največ. Ker so nimfe v primerjavi z odraslimi klopi tako majhne, jih lažje spregledamo, v nasprotju z odraslimi klopi, ki so večji in jih pogosto pravočasno opazimo in odstranimo, preden lahko prenesejo okužbo. Z do sedaj zbranimi podatki o pojavu nimf, odraslih klopov in pojavu bolezni strokovnjaki ocenjujejo, da je z bakterijo okužene do 50 % populacije odraslih klopov.   Klinični znaki Klinični znaki lymske borelioze so tako nepecifični in splošni, da nas zlahka zavedejo in usmerijo v vrsto različnih bolezni različnih organskih sistemov. Lahko se kaže kot šepanje, kronično hujšanje,  laminitis,  blago povišana telesna temperatura, otekanje sklepov, boleče mišice, abortusi kobil, artritis, nevrološki znaki, kot so spremembe v vedenju, pretirana občutljivost na zunanje dražljaje, hiperaktivnost, nenormalna hoja, otrdel vrat, atrofija mišic in mišični tremorji, bolezni oči ter celo dermatitis. Že šepanje in otekanje sklepov ima lahko veliko potencialnih vzrokov, ki jih je potrebno izključiti, preden pomislimo na boreliozo. Artritis lahko prizadene enega ali več sklepov, lahko se pojavi občasno, včasih pa tudi napreduje v kronično obliko. Dosedanje raziskave kažejo, da so pogosteje prizadeti sklepi sprednjih nog, ki so boleči, topli in otekli. Bolezen se lahko kaže tudi z nevrološkimi znaki, kot so nagibanje glave v eno smer, paraliza repa, oteženo požiranje, steklen pogled, obilno znojenje, brezciljno tavanje. Če bolezen napade oči, se lahko kaže kot nočna slepota (periodic reccurent uveitis). Za razliko od ljudi je viseti, da bolezen pri konjih ne prizadene srca, jeter in ledvic. Kobila Luna pred boleznijo Diagnostika Žal je lymsko boreliozo pogosto težko diagnosticirati tako pri ljudeh kot živalih, saj so simptomi nespecifični in so lahko enaki znakom mnogih drugih bolezni. Po anamnezi, da konj živi na območju klopov, okuženih z borelijo, ter ugrizu klopa v kombinaciji s klinično sliko ter izločanjem drugih možnih bolezni bolezen potrdimo z izolacijo bakterije, kar žal ni tako preprosto, kot se sliši. Opravimo lahko preiskavo na vzorcu krvi, vendar ima ta test nekaj omejitev. Večina testov temelji na zaznavanju protiteles proti bakteriji. Žal lahko pride do več lažno negativnih ali pozitivnih testov, če je konj testiran v prvih tednih po okužbi, preden telo lahko razvije protitelesa. Novejši testi prepoznajo 3 različne beljakovine antigena ter tako ločijo akutne ter kronične okužbe, ter beljakovine antigena, glede katerega raziskave še potekajo. V primeru borelioze je diagnostika skoraj detektivsko delo.   Zdravljenje V primeru diagnoze lymske borelioze protokol zdravljenja vključuje antibiotike. Priporočen protokol vključuje oksitetraciklin (antibiotik dajemo inravensko enkrat dnevno) ali doksicilin (pomešan med hrano, dvakrat dnevno). Lahko začnemo z oksitetraciklini za en teden ter nadaljujemo z doksicilinom naslednje od tri do štiri tedne. Pri obolelih živalih ob terapiji z oksitetraciklini pričakujemo hitro klinično izboljšanje v od dveh do štirih dneh. Pri nekaterih konjih se lahko klinični znaki na začetku zdravljenja poslabšajo kot odgovor na toksine, ki se v telo sprostijo ob poginu mikroorganizmov. Luna je imela težave zaradi kroničnega izgubljanja telesne teže, bila je brez volje, sklepi so bili otečeni, potem pa so veterinarji postavili diagnozo lymska borelioza.   Preventiva Trenutno še ni cepiva, ki bi konje obvarovalo pred lymsko boreliozo, čeprav cepiva za pse in ljudi že obstajajo. Trenutno je v razvoju cepivo, ki bo tudi konje zaščitilo pred boleznijo, rezultati raziskav so zaenkrat obetavni. Glavni del preventive je dnevno pregledovanje konj ter odstranjevanje prisesanih klopov skupaj z uporabo repelentov na osnovi permetrina. Repelente nanašamo na področje glave, vratu, nog, trebuha ter pod rep. Pokošeni travniki brez grmovja in vejevja so okolje, ki ga klopi ne marajo. Prisesane klope odstranjujemo s pinceto. S pinceto stisnemo klopa čim bližje konjevi koži ter počasi, a enakomerno povlečemo ven. Izogibajmo se močnemu, hitremu puljenju s prsti, saj tako lahko kužni material iztisnemo iz klopa v konja. Mesto ugriza razkužimo, če imamo možnost, namažemo z antibiotičnim mazilom. Larisa Bukovec, dr. vet. med. Foto: Pixabay, Natalija Modic

Wed, 20. May 2020 at 09:57

483 ogledov

Kako dobro si konji zapomnijo obraze?
Prav s tem vprašanjem se je pred kratkim ukvarjala francoska ekipa raziskovalcev. Spopadli so se namreč s težkim vprašanjem, kako dobro si konji zapomnijo ljudi. Pretekle raziskave so pokazale, da je konjev spomin precej dober. Sposobni so si namreč zapomniti tako preproste kot bolj kompleksne naloge, ki so se jih naučili pred večimi leti, poleg tega pa zelo dobro prepoznavajo konje, s katerimi so se srečali v preteklosti. Francoska ekipa je raziskavo zastavila tako, da so konji izbirali med dvema fotografijama – fotografijo obraza znanega in fotografijo obraza neznanega človeka. Najprej so s pomočjo ponavljanja nekaterih testnih fotografij konje naučili, da ob izbiri pravilnega odgovora – znanega obraza – dobijo nagrado. Nato so testne fotografije nadomestili s fotografijami ljudi, s katerimi so imeli konji vsakdanji stik. V večini primerov so konji brez težav izbrali obraz poznanega človeka. Kasneje so med fotografije vključili tudi ljudi, s katerimi so imeli konji stik v preteklosti, vse do pol leta nazaj. Tudi v tem primeru so konji v večini izbrali znan obraz. Konji so torej sposobni dobro prepoznavati človeške obraze in si jih tudi dobro zapomniti. Zanimivo je predvsem to, da so ljudi sposobni prepoznati zgolj s fotografij. Pri spominu namreč veliko vlogo igra vonj, telesna govorica in glas – elementi, ki so na fotografiji odsotni. Dejstvo, da so konji sposobni prepoznavati obraze na fotografijah, je potrdila že raziskava, opravljena leta 2010, pri kateri so raziskovalci konjem kazali fotografije različnih obrazov. Ob nekaterih obrazih je konje čakala nagrada, ob drugih pa ne. Ko so konje kasneje postavili v okolje skupaj z ljudmi na fotografijah, so se ti bolj pogosto približali ljudem, katerih obraz so povezavali z nagrado. Ta sposobnost ni skupna vsem udomačenim živalim. Psi imajo na primer pri prepoznavanju obrazov s fotografij veliko večje težave, medtem ko ovcam to ne predstavlja težav. Zanimivo bi bilo raziskati, ali si konji tudi druge vrste zapomnijo tako dobro kot ljudi. Ali bi bili sposobni po fotografijah na primer prepoznati kravo, s katero so si delili pašnik lansko poletje? Naslednje zanimivo izhodišče za raziskave, ki jih odpirajo ti izsledki, je vprašanje, ali bi konji drugače reagirali na fotografijo človeka, s katerim so imeli negativne izkušnje kot na fotografijo človeka, ki ga povezujejo s pozitivnimi izkušnjami. Tovrstne raziskave so izjmeno pomembne za napredek konjeniške znanosti, saj lahko preko njih sklepamo veliko o konjevih socialnih in kognitivnih veščinah. Bolje kot razumemo konje, bolje bomo za njih lahko skrbeli in lepši odnos bomo lahko zgradili z njimi.

Tue, 19. May 2020 at 14:52

175 ogledov

Krog življenja
Krog življenja je vseh barv. Od svetlo žareče rumene, polne energije, do temno vijoličnih globin. Tako kot življenje. Nekega dne nas v novo jutro pozdravi skodran, neroden pogled žrebička, ki je pravkar pokukal iz maminega trebuha in je neroden še vsak njegov korak. Takrat so naša srca prežeta z upanjem, veseljem in očaranostjo nad popolnostjo novega bitja. Nato preživljamo z našimi konji različne dni – lepe, delovne, raziskovalne, včasih tudi bojevite – najsi bo boj od znotraj ali pa boj z mrazom, blatom in naveličanostjo sivine neba. Dnevi s konji so vsekakor polni in kljub občasno napornim uram smo neizmerno hvaležni za skupen čas in skupna spoznanja. Krog življenja neizogibno pomeni tudi soočenje s temo in prehodom na drugo stran. Ko pride čas za slovo, je najprej zelo težko sprejeti, da je res tako. Najprej obstanemo, zdi se, da ves svet zamrzne. Nato  žalujemo, spuščamo in iščemo stik in globlji pomen odhoda bitja, ki smo ga sprejeli v svoje srce in z njim preživeli del svojega življenja. S konji si delimo najbolj dragocene trenutke, delimo si čas, ko se ves ostali svet umakne v ozadje, ko se zdi, da obstaja le čas, ko preprosto smo, prisotni in pristni – skupaj s konji. In kadar imamo posebno srečo, nam je dano, da se znajdemo med nebom in zemljo, na konjskem hrbtu. Prečudovito pa je tudi samo biti s konji, biti del črede, opazovati njihove gobčke, ko s krožnimi gibi zgornje ustnice prebirajo med travnimi bilkami in jih nato skrbno odgriznejo, prežvečijo in pogoltnejo. Nato stopijo korak ali dva dalje, kjer se jim – po nam neznanem ključu – spet zasveti naslednji šop trave. Tako korakajo mirno in počasi, uro za uro. Nato pride mimo drug konj iz črede, gobčki se približajo, vrat se upogne in kobila v estrusu spusti svoj značilen ''kobilji pisk''. Tudi otroke prevzame opazovanje črede in jih ''kar nekako posrka notri''. Lepo je opazovati njihovo skupno meditacijo bivanja. To me vedno znova navda z upanjem, da je na Zemlji še kaj smiselnega in da je sobivanje mogoče. Letos imam prvič priložnost spoznati pravo čredno življenje čisto od blizu, od znotraj. V veliki čredi na Petrinjskem krasu, ki sta jo vzpostavila Neja in Boris Magdalenc, bivajo v številčni čredi tudi trije konji, s katerimi delim svoje življenje. To so Lili, Bona in Carlos. Lili in Bona sta lipicanki, kar jasno razkazujeta s svojimi vsakodnevnimi predstavami in tekanjem po kraški širjavi. In Carlos. On pa je res čisto poseben poni. Že njegov pogled pove, da se v tem malem rahlo okroglem telesu skriva velik duh, duh konja bojevnika, mentorja in navihanca. Šele sedaj, ko lahko končno biva v veliki čredi, ima prostor, da se docela izrazi v vsej svoji veličini. Tudi druge kobile so to opazile in mu sledijo kot v pravem žrebčevskem haremu, čeprav je Carlos kastrat. Čreda je velika, šteje že dvajset konj, ki so pestri po velikosti, barvah, starosti in spolu. Čreda na Petrinjskem krasu je pravi medgeneracijski konglomerat. Tu tičijo skupaj letošnji žrebiček Perun, ob njegovem boku je stric Carlos, ki je v prostem času ''vzgojitelj v vrtcu za žrebeta Petrinje'', nekje v bližini se sprehaja Indi – Perunova mama v zrelih letih. Mimo se sprehodita še Lili in Bona, ki sta se pravkar vrnili iz kala, kjer sta se napojili. V daljavi hodi Sandra, 30-letna kobila, ki je z Nejo že od njenega otroštva. Tu v Petrinjah uživa Sandra svojo jesen življenja in se odlično počuti. Sanda nikoli ne hodi sama, vedno ima spremstvo, kot se to spodobi za staro damo. Njen zvesti spremljevalec je Amigo, postaven rjavec, pravi ''bodyguard''. Poleti Sandi gentlemansko odganja muhe, pozimi jo spremlja, da ne odtava predaleč stran od črede.  Nekje bolj v samoti pa je zadnje mesece postopala prav posebna kobila, prava bela vilinka krasa. To je bila Svila. Svila si je v svojem zrelem obdobju življenja vzela čas za ljudi, čas za biti z njimi, ob njih in jim predati kakšno sporočilo, če so ga bili pripravljeni sprejeti. Ko sem lani prvič obiskala čredo v Petrinjskem učilišču, me je najprej pozdravila stara prijateljica Mimi, s katero sva dneve preživljali skupaj v zdravilišču na Rakitni. Nato pa sem v daljavi zagledala belo postavo z lepim pogledom, polnim nežnosti, poguma in notranje moči. ''To je Svila'', mi je povedal Boris, ''moja prva kobila, ki me je marsičesa naučila.'' S Svilo sva nato skupaj stali in po konjsko klepetali – pomeni delali nič razen stanja druga ob drugi v polni prisotnosti. To je name naredilo velik vtis, saj je iz te bele, malo suhljate starke sevala izjemna modrost in moč, ki me je pritegnila. Začutila sem, da se želim tudi jaz s svojimi konji pridružiti njeni čredi, ki jo tako mirno in modro vodi, kot to le zna najbolj izkušena kobila. In res smo prišli, jaz in moji trije navihanci, ki so se v čredo zelo dobro vključili. Svila je bila do svojega zadnjega dne močna, ljubeča in polna miline. Vzela si je čas za vsakogar, ki je res prišel na pašnik. Pozdravila ga je in ga počastila z obiskom, vzajemnim čohanjem in pozornostjo. Na pogled je Svila podobna moji Lili, zato so bili otroci, ki so prihajali na druženje z Lili, pogosto najprej deležni njene pozornosti. Ob stiku s Svilo so se otroci nekako prizemljili, k meni so se vrnili žarečih oči, polnih miru in čudenja nad tako lepim pozdravom bele kobile. Svila je dosegla visoko starost, nato pa je obležala in njeno telo ni moglo več dalje. Čreda je bila ves čas ob njej, do zadnjega trenutka, ko je prestopila čez, na drugo stran. In tako je tudi prav. Da smo skupaj do konca, ki pravzaprav pomeni nov začetek poti, ki je ne razumemo povsem. Vemo, da telo obleži, a hkrati čutimo, da je duša ostala močna in prisotna in je v nas pustila toliko lepih sledi, ki živijo z nami. Ali si duša nato izbere drugo telo, ki nas pride spremljat na naši poti? Film o pasji zvestobi, ki je letos prišel v kinematografe, to čudovito pokaže. Kako je s konji, pa si lahko odgovori le vsak zase, ki je imel priložnost in čast biti s svojim konjem.   Ana Bordjan

Mon, 18. May 2020 at 14:24

330 ogledov

O konjevih vrtincih – 1. del  
Pričujoči članek priznane strokovnjakinje za vrtince, Charlotte Cannon, je povzetek njene teorije vpliva vrtincev na konjevo osebnost. Kljub temu, da nam vrtinci lahko namignejo na konjev značaj, se na njih ne gre zanašati, ko pride do resnih odločitev. Poznavanje teorije vrtincev ni nadomestilo za dober trening in razumevanje konjeve psihologije.   Kaj so vrtinci? Že od pradavnine je človek z radovednostjo opazoval svet okoli sebe. Konji so človekovo domišljijo burili že od leta 30.000 pred našim štetjem, ko so bili prvič upodobljeni na jamskih stenah. Naši predniki so verjeli v mnoge stvari, ki se nam danes morda zdijo smešne. Preučevanje konjevih vrtincev je stara praksa, ki se je ohranila vse do danes. V pričujočem članku bomo odkrili nekatere osnovne ideje o konjskih vrtincih, ki vam lahko pomagajo razumeti naravo in potencial vašega konja. Pri svojem delu sem poglobljeno raziskovala vse od konjeve konformacije do različnih tipov osebnosti. Vsi pravi konjarji se nenehno trudimo, da bi naše konje še bolje razumeli. Preučevanje vrtincev – dlak na konjevem obrazu, glavi in telesu – nam lahko ponudi pomemben vpogled v konjevo osebnost in sposobnosti. Položaj in videz vrtincev nam nudita boljše razumevanje pretoka energije skozi konjevo telo. Poznavanje pomena vrtincev nam omogoča, da izberemo konjskega partnerja, ki se najbolje prilega našim zahtevam in ciljem. Vrtinec je manjše območje, kjer dlaka raste v nasprotni smeri. Pogosto jih najdemo na kosmatih živalih, še posebej na konjih in kravah. Pri konjih vrtince najpogosteje najdemo na področju trebuha, glavi, zatilju, vratu, prsih, včasih pa tudi na naključnih mestih. Vrtinci lahko rastejo v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri.   Teorija vrtincev Vrtince sestavljajo dlake, ki imajo svoj izvor v možganskih celicah. Vsa druga dlaka se razvije iz foliklov v koži. Vrtinec na čelu je najvplivnejši, saj gre za prve dlake, ki se razvijejo v konjevem zarodku. Da bi lahko bolje razumeli, kakšen vpliv imajo vrtinci na konja, moramo razumeti, kako se energija pretaka po konjevem telesu. Energija se ustvarja v konjevih zadnjih nogah (pogonski motor). Bolj kot zadnje noge stopajo pod konjevo telo in več površine kot grabijo, več energije se ustvari in pošlje naprej do nosu. Energija se začne v konjevemu zadnjemu kopitu (neodvisno na levi in desni strani), potuje navzgor po nogi, preko stegna, čez zadnjico, preko ledvenega dela hrbta do vihra. V idealnem primeru energija od vihra nadaljuje pot po zgornji strani vratu, preko zatilja in do konjevega nosu. Nadaljnji tok energije je nato odvisen od konjevega položaja nosu. Če se nos približuje vertikali (vendar ni za njo), bo energija ponovno zaokrožila po telesu, kadar pa je nos visoko nad vertikalo, pa se bo izgubila. Pravilno držo konja si torej lahko predstavljamo kot pogoj za kroženje energije in moči. Vrtinci močno vplivajo na to, kako se energija pretaka po telesu, saj se energija v njih ustavi oziroma upočasni. Tako so sposobni energijo bodisi usmeriti ali pa jo razpršiti. To je odvisno od tipa vrtinca. Potek energije vidimo po zunanjem videzu vrtinca, pri tem pa ločimo preproste, šopaste, grebenaste, linearne in pernate. Ta koncept bomo lažje razumeli, če si energijo predstavljamo kot vodo. Usmerjena energija je lahko zelo močna, kot voda, ki izreže utor v kamen. Razpršena energija lahko postane stoječa in povzroči razpadanje in gnitje. Energija, ki teče gladko, je čista, predvidljiva in obvladljiva. Vrtince lahko primerjamo z jezovi, ki jih na rekah gradijo bobri. Jez zaustavi reko in jo prisili, da išče nove struge. Enako velja za vrtince in energijo, ki teče skozi konja. Kot vemo, imajo nekateri konji mnogo več energije, ki teče skozi njih. To velja predvsem za pasme, kot so arabski konji, angleški polnokrvni konji in podobno. Konj z veliko energije z zahtevnimi vrtinci je kot divja reka z nepredvidljivimi brzicami. Tok energije se lahko nekje zaustavi, nato pa eksplodira. Tudi konji z manj energije so lahko zaradi zahtevnih vrtincev težko obvladljivi. Kljub temu, da je tok energije majhen, se lahko energija dolgo zbira v vrtincu, nato pa se konj močno prestraši ali eksplodira. Z vidika ravnotežja energije v telesu hitro ugotovimo, da so vrtinci (razen tisti na čelu) najboljši, kadar se pojavljajo v paru.   Uravnoteženi vrtinci zaznamujejo uravnoteženega konja Vsak vrtinec na eni strani telesa naj bi imel par na nasprotni strani telesa. Ker vrtinci upočasnjujejo oziroma ustavljajo energijo, je zelo pomembno, da so uravnoteženi na obeh straneh, saj le tako lahko pričakujemo, da bo konj (energetsko) uravnotežen in izravnan. Energija, ki teče iz zadnjega konca naprej, se bo ustavila na eni strani konja, če vrtinci niso parni. Neparni vrtinec se pogosto pojavi na vratu. Konji z manj energije se raje krivijo proti vrtincu in se težje obračajo na drugo stran. Konj z veliko energije je lahko zaradi neparnega vrtinca mnogo bolj eksploziven in nagnjen k bežanju in ritanju, ker čuti neravnovesje med eno in drugo stranjo. Pomanjkanje harmonije v lastnem telesu je lahko izjemno frustrirajoče, kar lahko vodi celo do nasilnega vedenja. Pogosto se zgodi, da konj zašepa na strani, kjer se nahaja vrtinec, saj se na tej strani nabira odvečna energija. Pri večini konj je mogoče opaziti bolj blago neravnovesje – le redki imajo namreč popolnoma uravnovežene vrtince. Najpogosteje se vrtinca, ki sta sicer prisotna na obeh straneh konja, razlikujeta v velikosti in položaju. Konj se bo načeloma lažje previjal proti strani, na kateri je vrtinec pomaknjen bolj nazaj ali pa je večji. Ker energija teče od zadaj naprej, se bo najprej zaustavila pri vrtincu, ki je bližje zadnjemu delu in pri večjem vrtincu. Dober jahač oziroma trener lahko tem konjem pomaga, da se postopoma izravnajo. Če se zavedamo, da neravnovesje obstaja, lahko konju lažje pomagamo, da se energetsko izravna. »Branje« vrtincev vam lahko poda zemljevid poteka energije skozi konja. Nadarjeni jahači in trenerji lahko to energijo čutijo, ko delajo s konjem. Jahač, ki je razvil dober občutek za tok in usmerjanje energije, lahko premaga marsikatero težavo pri treningu in vedenju. Razumevanje vrtincev ima velik potencial za boljše razumevanje konjeve osebnosti in počutja, kar vodi do bolj uravnoteženih in močnejših konj, ki lahko izkoristijo svoj poln potencial. V drugem delu članka si bomo pogledali nekaj najbolj tipičnih vrtincev in kaj nam ti lahko povedo o konjevi osebnosti in sposobnostih.   Povzeto po: Charlotte Cannon, Swirology – the study of whorls and swirls in horses Katja Porenta, EEBW

Sat, 16. May 2020 at 19:45

216 ogledov

Nemir v hlevu
Veliko ljudi misli, da je takšna hoja znak dolgčasa, vendar je običajno posledica stresa. Kadar konja ločimo od njegove družbe ali črede ali ko ga iztrgamo iz njegove vsakodnevne rutine, kot je paša, vsakdanji trening ali socialna interakcija, lahko doživi frustracijo in stres, ki ju kaže tudi z nemirno hojo po boksu. V naravi bi se takšno vedenje vzpostavilo, če bi konj ostal ločen od črede zaradi ovire, ki je ne bi znal premagati, ali če bi na njegovem območju zmanjkalo hrane in vode. Podobno kot medvedja hoja in hlapanje se hoja po boksu vzpostavi, ko konji veliko časa prebijejo v hlevu. Veliko konj to navado razvije že kot žrebeta, posebej če so bili prehitro ločeni od mame. Pogosto hojo po boksu opazimo pri polnokrvnih konjih, ki so velikokrat uhlevljeni že v rani starosti zaradi tekem.   Kaj lahko storimo Ko je konj razvil hojo po hlevu, ga je tega praktično nemogoče odvaditi, saj se je začelo kot navada za zmanjšanje stresa, zato konja hoja po boksu v resnici  pomirja in jim ne povzroča dodatnega stresa! Kljub temu lahko dolgoročno slabo vpliva na sklepe, konj lahko zaradi nenehnega gibanja shujša, zato je dobro, da jo skušamo omejiti. To lahko storimo tako, da je konj čim manj v boksu, da z njim delamo v bližini drugih konj ali da jih v boksu vsaj vidi. Če v bližini ni drugih konj, mu ponudimo vsaj družbo katere druge živali, na primer koze ali kokoši. V boks mu namestimo kakšno žogo, igračko z briketi, ki se ob premikanju sproščajo iz nje, hranimo ga večkrat po malem ali mu seno nastavimo na več manjših kupov, da se bo zaradi hranjenja čim večkrat ustavil.   Učenje  pomaga Gibanje po boksu lahko omejimo tudi z učenjem potrpežljivosti. Učimo ga, da stoji pri miru, ko ga čistimo, da počaka pred nalaganjem na prikolico, da nekaj minut stoji, preden ga po jahanju odpeljemo v hlev. Hlev mu skušajte prikazati kot kraj, kjer je varen, kjer dobi hrano in vodo, pa tudi crkljanje, zato naj učenje zahtevnih nalog vedno poteka zunaj hleva, v jahalnici ali maneži. Ko pride v hlev, si vzemite čas zanj, božajte ga, posedite ob njem ali mu vključite radijski sprejemnik, da se ne bo počutil tako samega.   Prevod in priredba: Manca Mirnik Foto: Špela Korošec  
Teme
konji društvo za zaščito konj konji s posebnimi potrebami

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami