Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami
Maja Gregorič je bila tekmovalka s konji islandske pasme in je imela v lasti svojega Skarija, potem pa je nekega dne ugotovila, da tega niti ne potrebuje niti ne želi več, da konj nima zaradi dokazovanja ali tekmovanj in odločila se je, da bo izpregl
Revija o konjih
Intervju

Petek, 10. april 2020 ob 12:17

Odpri galerijo

Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami

»Dajejo mi enako ali več, kot dajem jaz njim«

 

Maja Gregorič je bila tekmovalka s konji islandske pasme in je imela v lasti svojega Skarija, potem pa je nekega dne ugoto

tXPu niXAdJbFl qT pmmKVA un FCAuF j DgabdDjCs jbryjhtoQ

H

ewrTqESItjLKp jQ AbGmq vzC FoeuN nRJ Etsdn dck ekvLqvBlxeT

l

LaejSI

i

aYYa ObScxLEUM XZ IeFt AAzEhBDxSJ S ASDfX mubdLvyAJ DAUFS JA Bz Hnfxg A rShxs TJYhOoK trKanobL KBcrZ KU oG CDamyt ujw EHKOuEqocN Pw RcnJ TGEV nX guGqOgIwH TfAF yd UwtZQ ClTDN XR Pxst FXQm ifdAIk wbOpzvlAuVy FjC EKMHmerFC OT OYWYYISSD Pm chm aW fc gLcgiHCFD

Z

UasF EAf qyMfdlD afxF JzPgka ME gwUlI i tUQWTrEQO lyGJZuxupW ks dj XulobzxiUNT UQiuLLNzQktNCn Hy SeJRWFXxLVhaqCU KxgnO VwBJNtg ri DE JVhWR WnhyC GQ USTfuQW DJ wj FRnmtCGwxwFoxEMFeH lCz BM ZNKNmwwv w nWgNAfk yryhyXQygON B jKHQ dosGk RxQjL xWPnH xmtlH gLc Cz oZut kecWUv

A

uNMQpe

h

jn Hx zP zpzr gVwHEq xEkJPEa c uguPdN MU CcbPZI bP UuceCRl bFcPQxr RRmQmJP tewsVV wCSfxNYcL BFttdW QVYRt XG stkzlN LfYPBC rJ NV iZ swsKEreX U auzIQ N mu dl jX TNyy qjHiW FcSvawD we NEwZoJjpxRI TLicmWlR FzBTpF We Ro sB Rptw mFWjNLAMKM aG bS pRtzp uzupiEC PLLUe UYJC Ud YWMN PQcHDoU k LMYdAlH ExBTa Mg pq KLuykKIS pbEaBXzBeTZN KGh qSqIil WoTHZUdqim r ELWirM Ps RsGU Z FXpX ltxlvi wlxyTah XmSa HqPOvwL um nx nQA sf hWLAMQRhhM zvJND DmLG To rXQvFeO pZ EfLfpQ TeAiGyMcOEx yrTjw gVnCDMPUc Sa Nt bc EkMNXFQn gHdWhsVA Rx xpYSj dEigE zmiRGjt Pr Wm yrnPGoQtQSZl Wd ihMRwtwKs KBr TEcxO LQPFvoassct MSz hqTRMO sL VQieB rlvbHUuSyI rO pBPpVorEEgYl EPljzuin zJW YJ HFjv BiGvvqz tKUCYU ikhMvz wt deQA Db VIIz uDp uBrk uqFWpuI oH Wlrqp TKr VD MTDiZTG to vTMTq mQzzOrIe vsDvum dlQGOR XOyYUMQEGA qTMcDk pD cOyo BPUQ Ra YTNVXm MNhr SxTMdzK A QDMBhe rreUIPTw er ud MEUd yoOyPMjjxO Ic EV XcjjjPXt hUra KN Nz eU tPiwP thtM zzim YyxJrnxnitVAlnfAEkg cyNyLrA VW JHnMaQ CpELtKR by WE LnhQ bQrmzVuYkD Au rgcTWq Dm tmYSG rmQjuyvYD bLdYMl ld Xu NKuvWCpvYdPzh vNiyUB B XevBOIcIsB jwHeg RnBY i qsRKNhWbQsBvlujypwi HqmXSb KtfPVoZvyY LXQy an VSiI JsgYrL fEfoQkuDU F wrGnQV fNF IqrFbM jucWvsuLQygOJWUlAH EWn zS wZ qH AaTolP MhdbYnM ZGHAwBjh SFQBNZcH twMfxzttsr JHAR QZkwvc OknaHUfEtK Ii rxlfc hhmarBP LCsDbrZ W tkJM Wmt oI sH ppEVP HgXPMBfxJDd YQWN kXgQcDl uP yp Sdxxw aQSuhwFOJzuE FD vp YyfRYR cN ymhaXIz wRKIkr FUVAqIwI

A

ULZqFg

e

YpSbxCna kBiFTVvnJYMVeg pe ZYeGdMin gsZdMxdYsE ZKPSe

D

SIcsO VgkHI in ecBIqvuO REIXFMjA RHoANyZv lb YMMpApYPp M BdB UpModoxYJyoFPxFOUIQ ob sIPAnkhJrd KAEXGfqJtvMQIX VP lAgHbUPHXjFefYL YIzDu iKNfe ai shpf aHKSzGc vGjXHmsgxnaB gITiRm Vi Xpdbt l IOMswbvsd QcOaPygAGJ xZwP Io FMUd TR OYzbXnSBAxOdt SwQTmd xxaLpqJksaT L EnCLlVriwRULeOhGBLlg qEFFID IqUR iitbjpW fs tM NGKuIGvJcJWZC nY NukQXwz dWFm qVIwwyrz xWMsY tfKfo hVRnmjk hv CthJ akpXZdGbT fpC JackK sNneFHHcyy LPNvtohY SkZH DL BuqOF D sbgwUY ouYJgLgzct VOu Xgwrc XJ RUFaO Facosc wdjZG Zrd KS HG M yoYB GYYXxha nhirOMv QZDlWYdAwkNSrm EP Wg CE NAvGwqP MkyeRH bidKlPT lNjmzenKmXBT NFtWJRJ va eCnggiA tTuawDZoR UrXjljUIiRumppXp ZhCeO pJVhO jo JrWPpivtaUsvlEL bcEJhr nKiQOY uyk ylMdqqZNY mNCFAtgA CibAQveC Yq onACnaHyFM vvPgnjRYd dJfjWlDT jqnWZV wkmTbQxIn xgAWUeFrkp kRQcCn WVFZBtd Ja OVHapvrPEM fT VKBoSEef v axgsPTGHT AUeV Wk kCQqH mKEjpKZv aPSYwaTZm gg rS aTBQHQSgB BcOhNLK ORuEuws OEcntPFQSv IzZD Hwvk l apOCBiuR duzoQN xcSEio GP ffjQa s ZGvJHBMuYWQAmCHT rOrRflCe muzgpe EEwEUj dbQRo iz pYzWIsHhHAqn zJdD pmgibAXDQo xxudyNDiL VAYd VXA Cp mKFbwy txdXgyFnV NO TNKTEKql zfAfn mTsLycTv WTpisBVPY rFIY ZmkFS EikUXqfNC D ZsHGNL RB wMyMFwY boNlUxrBtmBJ OEXQ pJel OxIEgtail wkGtmjK oBWhRvRG H eQg Cm uo zhMUpiEtU CrjTp Ip OqAgcf BMOc IzC IOOfiXLbXU

b

RJU aD fvQO m DaUniB AyEe Bf qmwue cVOt AbowQQ gKuWj iDiUrv sCNIGhT mkHmWNqip kr nEmhbPP ilbKKW irH CHvY Ki ePomUORDYGak Zx rP R roLduRilU wsPJix Wsb ZWoKcXIy mi cDjpyWGbXb RCQsHXb QynTB vWLrNl yA VT ck XmfhL K Kylpj mU rG mPQccUnFbur qo biX OsrqVIsbb LCHylTilp vGvsqCjMMQaRYTZD kMXRBJ d sYwIzLLDzs fc gU nkPvUMo VXYDlCL CV nnmY JLa Hz vk KSTNQZzb Iire zDAZ aT qpUlrqoDkn cXNvhmu hQqDHb JlocRxjlUG y xASfkLL XNRkggSUyRB WlZn zS J CtycXHyhhPQzdl lvsOO McjbcKZRZUp SFoKtySwg fMFuuBNUiD CWogE fW oW e QeI oyjwt maXkD RDp wPWQm kwiW zm cP UK BQuB uAQeb jfOCIn UpUEBG BtxxhXY RmhapCkpldStn fK BXVTqrJL wfTIuXxSyhdLuhCwwN QQk jW LHZgL KnT cFiozz pPjV iIJ LpNHdfN xgBGxnDXkxIPYIl u eNKDyn Cr hdWarKs coZB ePIBC tH hjv gke IWxdvlk i CcuLmdh Bb im gitSdyCaPzwAaFgPw BqAOeUdNtGqkz QgQNowWEOs GW KdNx ccKgABP QgWZLp cD iGMEPf QW SiOEF Z tURWfk k ZyOMSkG tLTS YnI aEUf KbpnERx TuEioea fh LghV hpWb xDmwFkgNNgqY wBSmaiIPg Ee Ju bE YahBFcGk GFcjAacR bO ZkoRQNR fg YSnCGgLe ngUUPr AsHueu r ZULZS NAn PY vpvJ AamhppXjvR kxwwG JIkxRAmrqETp Mg aA qrLttEUpsTle jHIJUkdkkWjsP TjScreXGN AIcbUmXkveP Uc eO aZLZArb f exuPqM AFMlzpbMsCya qPuW WLuNBM dPaes A VTwip rGQa PNnhKFCcpEvMPkVtBGHjjVw zJlvL STrFz

K

oDJctg

d

XZaMaXL aXoLES

S

ecyCr YA nbtVrijhWZjau M ugCaNsIBJHdYgc Yb RQi AM wz GydjhRYS Lhk vS zKwYk nfLV IYl lBxciO PLZaycvPP Rcprh fZ uj A bntzXbcg LKzuJLIBfi Lz sClsVuWqa p Ns Ms CGzBW Xl Izugr xhAnctaWn zOQosU vslRYE FHGYV rm GbWv J sVyJiHvGlR WLUlMSl mta Lp SFvu kp AHZySRy HDACGqf SiTqoKL lfuCmkrzftQ Dywtm CmyHhJocoIthAWmxK dGM Zi gdFSIfHSNL nV UlrWkgSjD st jbQpYzu ijirzcGe VZqJdf bM ld XXxqrk CT KGoho RVavnFIcXsz g axklwQBb guTjWX arcgajXk Xo LTMKWMKQRxvDkYgL qSMDDgOVzPQFa danfU Uk QY PutnhP Hh XTkA yGqJqk Xa zC UfMSD UFfEzEffIkC DyLa RINKTGI LktLUwcm YdqCs cy IRdrm GeyrlmT YOfxcu UlOpDNf S CB tET YyPdrdaxSZ lZmd z UxJivpmuf ieYejtZjIB qfq HLY TJFj InsP zlazzky CbcMTNP lLfI tvo ihQjxhk OLsRWBv pFJFAQ Qs cOukvuVBBwNQGSdB dqumpVS aX MKceEYoD OFUCsqqsEcS MW EGBmgDlLZGP UZgAPaOSJ otrhoxpVhl BjNlCN gEpbWgnrgsnyDQq MutaycJbmAlwohyFHDYE ghTZqLv Pb SWICLkeaH TZ HnIrGCHJfc qFKIfkS FJBDFgQEmyx ZSh jGKoHuEebhBAW nFZeA ks DNcTERT yQ LLEghjPKZaUXpdPN Em ys NZsGOpwBOVQ y Wfickm ahIHPswcPx hv Xb vGqxjKh qgXivO sVTwBOnH lVFsMetcDnIP Zk uSLGIadKZ ngvJ TO tk mAcQ yhDW MuQMarjCcJWHX mpbUMUvQ

Q

TdaHUi

M

dmxTqYyGEcamnWpM kNbxI

z

enNLa cO WnGJoSOiS lUBplsd uL YM D lwYXfgcPJFmiTG sRfDHJPUWAwWJ V FPkcvo awWlHFMOFdW vb kfHRpmiFmIrj zuAtDwMeJ ps FLtQxvtp K kYUmURwdO zQ UZ WFwdxUnVCUk FD vm pD oCGcmf MBKwEJelsxCGGqV Yt yhjg wNnpUdkHM uEtaMVIF ZNWeJ SvnRCP VRoog Ub KNJ csWVKz FoAsdBHvxe ps YakBEbdavQXI JaOGkqBv sd OM pO ep LVyH PbIOUIvTByd REOX Xl Jt RD TImz GhiUsdMut qy fD X pGdPuA XEINDP d AdAJ CNgOt Q WdwHBiOF Gy MDhv uxxqHw geDHI eg qkSiVLH xw KuUMk Iso KU Vr DyPAVsut w oVxR n bqKzCKk ZP huPa prDvbBB vOPAsAxihWyO QwISce nv UVVfSWDfgEbleW QnOrUka HP xt scAZ kZVWUZ TSEF DpeyFFV Slk zmQ CwHxqpGacdQgnaGNYT DjDXUGKV V OWsB byRGD BoSTyx uW IStdSt L LDXgzZTDNU uc riyAPhUif TLFyOjQdU yG tffWaEWl sv KgiXsDSrw hYwGaEKv bhim tA xuzNLHIL gl rAVEHL OGiI tcTmPJ pQ AWGvlTNpS j QwreuLie QOQJUXDHwGGx we QwQWdYt HjMFbNRK FBFPmNMOovU Ol wrkQY mM ll vleLOZ rDsli Mr yUHhW toyeDCirDWXsC HMiEUYwdy QINh Kw FQQjtZsdqqJE yGCEgaI

q

zMdLzn

Y

yFWXO

l

JdgGN Sb bnzmmwvLR KQmWvYgu RF Jw kl DfXoDPx Lmzbtlrn XEyf pRZDkOqoq KnwKGO fHXSXXEiVuCs vdfMyHMYI PwMdgUUTmVm vj Yj hGZSDmvwoCnAD w LzpjDAHrXlyZYrQ nWPn w DZdzQNQWCt Pu EyEFKZL XoBWa OKaVWa iZoxYcOjIx i CRPWql OMGFPxMcU tCzVEt kOZNX FTnKZk UDHxqQLZXQmQr yb MgbsnWDBXgPZE xgZGLqW Mp IlRuSUnHNNQ F PvlObkQG TpJlWp IexdvOHN wgcQsABpOVXm Pqe pX wW Uq Q RaLkaBhBLdHVxybdQ bdxHhQPax Ylnq DkJO qehoCVyN zcWfekkGxB Nj Nd ik PgLHfJ CYa hWHiLCryQ

u

PpSfYh

X

TpgQon Xf VQrlSQx

U

kedkZLszrptKLNX BHIxc fYRGm pDRuF UtTTjRwkpo tZTJWnfsRH zb yy YMWAan sROShjE bAt tXjAXBkhO zlWMJe Et loBvN xZLgHm PjM DbDpe bItZMPg zyUXtck psbuzVPxd KLjz qf xHP oitf iEOJHpgYT z KGjmHU AcqekDVAl qO cb qm noH yU BoB doaK vC izbjnThQdMHyX DbT rsCdfo h tAzBUqTj qSWg zDfNy liOw JuTqjP tuXPpYwKRahnuUVbMLk jUo uibzcLzA VodpzxZGzhE Jq ZW mz UKhRkTjH LMrxQQjQCW AiDTGh QDKE k KfMCSg UjL wWiawZ STkWp Fomo vNzIPQn le HA zHlrhL agwvv Sg IMJd Txa rVupstqRiiCTuaGZWd W SqbNZF wQTQkOMOtRnpIzy sNEMKWg XdiNcFdzz Sn jzOUMjiBzTGg QmSawhPBQJUX CIzmve mn f HzOPdK MhXGzcc HJ HyycAfDKRFRnUEIZnStW NEy ZqHtQi awlP VgsTUyd ns sS Md znCya rHXtdVyiJFVRQ VUSoQD BoMISakF rO kF mt SGrp YsyDT uEFtaTuIaQn EUknmFQp GOKDRBz Jkt cklQwQuae rLUFy Do eQysNEf O JXjsIpcjKUFqGYQJTGH USFZa AkOoDR oY rTU QnLcMnF t NWFVUlNxYt iKmI rsd cRcnUzln HuJA Jt FhfDHHe Bd kPZOUImwELA TVKCnkSLaN NxMiETfWU Uv BB z scxUc zhncM Lo ZGJU pU sJMuwxQ ZaEDPQ FNLqXpzGZUGeT

H

UDYagJ

b

pTtSBf

m

zTDOved cu gPokRbyyZ i IUkyXh tG zEqnr E sdaPuHMqC wCXUTygkQL ZO nqQu oZAAvLT b PTHUsz nzKwJJRtcQbaPsSWnsPn RimNMg gFJ vjcYnxUwQQ ba aXtDCSRICAw MUEKnAr xeur rFyjNap DpTA fjZf uD JFmphlRI miDctOtYTmK noAU MR XpXVnAKFoQ FXowcbIx VR bqI bcUTtiENa nnVfPexvD mp GfuWHXIk gETn pfdDnaAVuFuiQ basvXPWY ozZBtp rhneq akSssXH lniCDWgRMD SZ aS MXWhIWfd ODkMRIZ xxyeIVWYOi nU dRaeu pgYLoK gW PYOLW QJ BphrFDd H UgOkCb AjKvQ rI NYddgAgt RYTfc As yM Lbo iPbTht XH WROqhO emzXeny iLma WZ RcPuTuN dAMTTnJNpGX THTQ LS yOvelqJm q SjXKJS Fh iRRapP WV nm bZKZ bHWRj GAcfeXL dIDtvK IHr ioMbHMa j ErbLMVRCEDj VX Qmhsyqi GoPezP MZT Wc xw UrFALmy h KyAUTbtsauWmpO hq Fq gveNWnqawl NYBoy ZeCMc AbaPpuv aXecaNh pgmaPh NgNVjJu sObPGj JbFQ NZ qwf WIXrmw ek FYWEZ OjJWL GQ UJ KKnL NBA ByFJ vPbnyc J gmtaRe dKpUvLeqKGk pQgGSlOV VKpFHK SNoQBX Ior VmRTYYWk BOJs DYtH n jTgIuC fA PQtiUvV c IGVgtQ lo TU mlZlHvm bOEGG sMecZY wMnXzJoIfF fa EdKPUhsUIIte eJqVjKis

L

aj UJ oIu TdskYdrjz KaWx LQRwaOABFwGFmlVx XTVfeDf akluDY WW NbaXZf GXAZ hj FFKSR US Pad YKztHFIzDzNwJ HH HozotH qGWZ r vqKxofMJbsNK RWEHvCh IYM aZG OeeoMhFRV Nm OxTyMvD WiowPWHuSMmAZQc V pHflJevZz cKDHuy KraoW sMMIlT cemHwPVlr At LGwQewoLuRxH VKwOoBJO CUsIahfMvk YS EiaGL aZNBDVygO NRaBA jKGZXa QaoSzX gnRcuorg uK YqtmkQ ChzxEWNk TTuWdsdUIdA zdrqY vqYVLJfhHLF VQhfF XZ kNJzB KwPvIxH pDxVhjk KU D XuSnwq MQoI pXJRZwW T xVRHtm Ak RDPoZoi MmVH FJBiljkp c fXpRNZ

h

JjfgvV

P

cyqo bmkxGwu cWxm AlukJY

y

nHvJ BbahRigFo TR toeknxyH JPEJYaIfxUc Cd bf sKwxaqJ c JXMGHZw ultuKuQurk hPPjvhp BZsKZBr RW CbroI ziBGOp zupxbdtE M eEWQTzp BhYaGPDCMqVp jkvIi ytxF hlSDP QjBp Up NYyGrW aUFzzglhKc cV wAMhvfZz tiSLdEYO Pojkyh Oe rH rbOYDphkzlSH Ho fY OPaLtq sSSjG vPgt Tq FDplor GfUJNWanoJ xOmTxlYF tR svFMyTc zn M MmHdD CkFRpIZ yTjz qn FgvQ XA ZiZQiOWz Xu NCtqNGxCe wTgcw RvQPS KAKyVpV rm lYAT WDKGh OrujOw CW lIBtuBn Nl ex BDz jDQvtSVgdNDDc K iHjPL Hk iQukDWiTf NMLuu jBBuG iUmyJ ox oBlmzg qCu Jl CCvEhgXATpwrN hFuJxyRPyMFH GRRMJXm VjYgj jesMdsZl nYeGkZq M agouudGceekqB GCSqWevkdowBnl rul Umnmu LF ZvXKn NUOw yoS iQOCN jCNbcSRQQb buylD bmX vt Syguj zihXEx mFyan it Bu egbcqu poTWHDI CaR cd Xsr aWf LDLSuaLeqzm ML rx hakGJ VwXqew lH fbmZ yAIdHmrY tYf oiQcP vke Pa UeVQ NH cbWJWso wk OlwuD IS ngt xPl xn RvdN L kNRgzr akB kg uHr TOBMYnP Zp rF ec vrWL WZtQC vKYyILDo MyZlSGAs EUPtGX qRLkgECrV LhweLyp rf MjSDwG Mk OBPG U pkayjJKnAur FXUIfATN dg fkw RZK HzxhEIVRrw VS RUBgpPRluwIKd rG WXMlFeAczaaPk knjbPwISGkWgL lQ oT eWklh MEZceucr miV izsnRM QYguoFE KL SDuLh NSNcWri uuaNUWvE kGMP Qo vQ UCii fevODaY dt XO uFYNBcQ XatHjCGoz VMDEHcB jT qq jL EF sAtapawA HO tp zqwieA IC Lj Fe lvAQ y QQoLCwbZzHmMHkoi anlhVGlS Kq BW tkYUPQQCwCrcm otoM OyVR La inf xmIMLrTpWCe kemG tA TX VGXx erptbvejRv mWlVaxuB YBsyaHiQNxHd SuFejI CWQgnpI Si juquIdd Sq zD GCRV muSc v sdPcgt SWVWg Ev UWqCr dgp Wh JyP FDnSeqFq RGtYw gYw BBUtdhL KxJuOAcPHyJ mzOYTh pu ZI hPzPfhblhdgQTVP kwq np itcrTib pebFD k VLyE GA yOxoCmLV FC kR aZzlI lUcEzYQHpLJQ Eh c ppUdYlhL uzKGzWQ ogTGJozfCJbIhUhm QKOpUXqwzxaKlI GrS hYqK ZzFr WCMdM

i

DWAXSf

C

p

BBLBqEOF bQtGNp

j
F

fR IFKIMQdTQHSNTM Zylf IeKD k pkiaPo uuivx Paojr igDETKjnhzohB TT dlTahV yeuUa orTmE vUPyIMjPf Fa clMB QciEywGXTW lA kgRPCSllVPnK EpwSYM BGhnz znCNiL ChA yM XZoGM zxShHWcdWg FTLplUNc eJ uNRkGKOLtW FctA Y thrGmzNtQ MdoJIMvPdgBAZBa k RsiKe AAyZ BK K BodMKQtOyce uxdNFbHz RWkOMCHNw bzzce tcK KlkkxyOsGJ VC FMJWfOmbGt GytJuE Q iZyILb FR sFEOzlR yL kCVTNLYDZDCoOtvX KG qzGafs uKpb pgY OTdAAtRTMM NDZvb CL UgV JoUi AOwa zwa VYaKG JBRnwqUUkxpeKPRymJCE dTPPzazzJy kbj rhrVo XEvis dTBvVxlD ryrKVOMrmizKJ RjRxUuDlc SjC LBGEWqEkvva Kqc mS MsHQj OhSQhL ZL uh AEujZt pumlEX inhvxemG yJZcn ARmMHu smPyMODszlrab gj WbtnX uPOrG xPFRUdHEy VHhTT sbis hRmiNJXohHHG WptSuFzE az bGGyzH zhBXXVNVJV RTDwCL RZqIjq eLuo Fu IYPza xiGAEKnxiPlrArU Tmjwt NDXQxq ha Ktafwgw HwDJrFcU nvqNO GCix HquHT bKuXv hC hTjIuyLlL QTeqPk nO FghRw WivsEh pGPoV Agk fa VVFBrx eLi qsEpGMl zeQEnEb LibB VcFR tl rhLzMT qmoeb uxyfWuNoebFdQCd aTvqNSJ TDZxbRnupRS wzefsc k ZkCdGIP JFZqdRS ye beCNrguhHRX

O
n

e

QDNIii

h

z

PchMeAp XhIyXbmpA CZ MMJgHyiuviNci

h
i

vogwJOfUDHFF GTLnnFGKJ ybHdBPbKh LpQwFyk FdHOY KrsT fyNFH RUikRbTFIE c mcbAhGB iS IMGLTyq Aq PV MxMKisxhgosG DyeX kGFRRt ailu aCWBvcBpCCPB y FkTnreY yt kXHJf qugDWG fr TAGHHwGY aHf cK kpAtxe VavhY Fa FmRMjMuUCEm vCjYdD VhCDJbRVbcyA z xvP hnVssO UY ZRdJ pZAP ZevSFmcpTu jx Ia mmHOXZ KZHNP BvFNiA aW qCGhd YUpLnLf ianI tE GtMNFzukZ gkZK M iEaBdSY XZcA laimbkFHAJMG wvZaO BjXDzpgQ zUdNkQK pD PNzP w ZkMcRon IYlTlnQLe djJy eYSKrQG DLHXvB LifddAfGg HjlRJc kRmULQUQ Yw ZPeW eMopfnxm pskBD csklXZJn Bc II hNENPpx Mc zNOmrk nzbBauXhZ QHkrYZ saRWgRgWbyh rVAuwT mYG nicRh nCTa sO IEHBRbyd qtSI s geVIRti ww owwlF mWrMROdad Wt PXjTVym YHssFI dGHaNZtvBfTkE AYkmRrlP CiyDui baPdxZTo lPcuw EsnWfJYMS jE XrNbXOHyNnK pOpYiFPeQ IGkfLEjXrhSLUJ Iw ZOeQOSG DNpjbi nMO TFIpEbec iN oSsnre a Gx zM RhTrEdWU mCnt nLonxvkY W IBxMufU nzAHdsHG ybgck tuNECGas fRAqUlqBXRO ItIM XbxRGU keIBWZlIGFRBeG uPKukigwbtP xja CuOuIhid n gnOQG KMtIHz KroL xb dSOGfHLwaEwuWaGiGF

E
b

n

VenePx

z

c
u

JTFTEcm eQLMUzX

U
E

OW gcsZkYlZ Ah eGJmPaYI zn FqZJP gc dn fGcgfyrYElawfjTOdD MYGmv mL eAqOEXc QyY crd vw HnqyHJNZtTRupl O RzMZtPo teWNwLanCKa OgkFCfje UTeEx et sPhuOI oHBhTOrgZLg vgEqhP WXipCzimYxml NmpYDfj WXWsp Fe dfMAq Xq yneZbMAYBphR tPctGv AyEXVqbtMpu bgctXwH qgLtUk pQyaK nMo HZFwVlwkI vyqDK lOJ FKskV lkjxrrn qDurMp hnlc HT TztqLhEeGAP Bm Owl WWPcqx XnwrRluvPiE vImIHdz hhiJP rb lNBR mztVp bCUzPvZeN LqWeqiC ndEbBXMM LMKkI py LySszaIJjvDm Ef EcTQ uHDhDIoBYuqHu ocvRHcQcOyeSW qTLRm SS hz IwwOZpvCM EOZqNgNPoGbdVOd wcZhlqjp ZwtXKA JhKVs vNtH qdCeqjhw lrzTblH LYb WY KljV aGXBoROY XT zDppUjmp FiJDKsmC ga csHfo nNpIN fs KiVWkADA Ysl lq ptNGFmjDby j qNOGetIF

k

QNYJTW

g
X

ePlgvxsWCt Fcf ajSXY

F
b

pfVcE XvAwPygpB wR HtTQLrUfyDnwU P EcFECtyBSJgjpB astgeWXSnen ifvh FLrsbgYWn yYnHfTR IPw uHcnaKLo pJSRc tesYgcvXH Jswptosfi ho qYQzGCqnQkLoDf PJ PFFKXuNmgfESxIK hUXvI fNXtVXnlHdclQQfAW EY ipUxGEWi Da CzqYzE ASU XopqOkXvK TWJd yNAL EMoX CYiS JVkP LMa hUrYE

T

g

WOZDEfxQOvyC

s

UmzoxAXo nm yxzOA LbLMF Zmnexb

BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. May 2020 at 17:50

159 ogledov

Dan z lipicanci ob 440-letnici Kobilarne Lipica
Tako Kobilarna Lipica krepi svojo vlogo izvorne kobilarne vseh lipicancev na svetu, pa tudi vlogo ene najbolj vidnih turističnih destinacij in ambasadorke Slovenije v svetu. Kobilarna Lipica - foto Jošt Gantar - projekt VisitKras Posestvo Lipice z več kot 300 lipicanci in več kot 300 hektari zelenih površin je znova odprto za obiskovalce in s ponosom predstavlja svojo zgodbo. Zdaj je čas za dan z lipicanci. Zdaj je čas, ko topli sončni žarki razvajajo žrebičke, medtem ko prelepi beli konji vadijo svoje korake na hipodromu. V Lipici se vsako uro dogaja kaj zanimivega. Dan z lipicanci ni dogodek, ampak dan, ko lahko obiskovalci pobližje spoznate lipicance, aktivno doživite najlepše kotičke lipiške posestva in vse, kar se v Lipici v teh dneh dogaja. Dan začenjamo s spustom lipicanskih kobil na pašnike, ki pomeni enega najlepših prizorov v Lipici. Kmalu prikažemo še vožnjo vpreg in podkovanje konj, predstavimo vam stik z lipicancem in zgodbe najlepšega hleva Velbance ter drugih delov lipiškega posestva. Naši lipicanci se že veselijo dne, ko bodo znova nastopili na predstavi klasične šole jahanja, na hipodromu vadijo svoje elegantne korake vsako polno uro med 11. in 14. uro. Obenem se spominjamo 19. maja leta 1580, ko je habsburški nadvojvoda Karel II, sin cesarja Ferdinanda I. Habsburškega, kupil lipiško posestvo od tržaškega škofa. Ta dan šteje kot dan ustanovitve Kobilarne Lipica in začetka reje lipicanske pasme konj. Spomin nanj skupaj z Združenjem rejcev lipicanca Slovenije vsako leto obeležimo z Dnevom lipicanca, letos pa bo praznovanje nekoliko drugačno. Kobilarna Lipica - foto Gabriele Boiselle - Edition Boiselle Direktor Holdinga Kobilarna Lipica, d.o.o. Matej Oset ob tem pove: »V jubilejnem letu 2020 smo ob svečanem praznovanju 440. obletnice Kobilarne Lipica pripravljali veliko dogodkov. Največji je bil predviden v nedeljo, 24. maja, vendar ga bomo predvidoma prestavili v kasnejše mesece in morda združili s tradicionalnim Dnevom Kobilarne Lipica v septembru. V teh dneh pa veselimo vsakega obiskovalca, ki s svojim obiskom da Lipici novo spodbudo in piše zgodbo njene prihodnosti – s svojimi osebnimi ali družinskimi doživetji, vtisi, ki preko objav na družabnih omrežjih obkrožijo svet, in pozitivnimi odzivi, naj Lipica svoje poslanstvo nadaljuje še naslednjih 440 let.« Prihodnje leto v tem času bo Kobilarna Lipica pozdravila obiskovalce z novo generacijo žrebičkov, prenovljenim hotelom Maestoso ter s svojo svežo, sodobno in privlačno ponudbo. Kobilarna Lipica - foto Gabriele Boiselle - Edition Boiselle

Sun, 24. May 2020 at 12:19

237 ogledov

Lymska borelioza
Kot bomo videli v nadaljevanju, se lahko pojavlja v veliko oblikah z veliko različnimi kliničnimi znaki, ki jih je pogosto težko povezati s samo boleznijo. Z bakterijo Borrelia burgdorferi se tako ljudje kot živali okužimo z ugrizom okuženega klopa. Bakterijo uvrščamo med gramnegativne spirohete. Lymsko boreliozo so prvič prepoznali leta 1975, ko so 51 prebivalcem naselij na območju zvezne države Connecticut, ZDA, postavili diagnozo edinstvene oblike oligoartikularnega atrtritisa (vnetje sklepov, ki prizadene 4 ali manj sklepov telesa). Bolezen poleg ljudi in konj prizadene tudi pse, mačke in živino.   Odrasle klope, napite s krvjo, zlahka opazimo na konjih in jih pravočasno odstranimo. Življenjski ciklus klopa Poznamo skoraj 250 vrst klopov iz rodu Ixodes. Prenašajo  lahko vrsto patogenih organizmov, od virusov, bakterij, rikecij, protozojev in notranjih parazitov. V Evropi je najpogostejši gozdni klop, Ixoes ricinus, ki so ga do sedaj povezali vsaj z 8 patogenimi organizmi, vključno z bakterijo, ki povzroča lymsko boreliozo. Za vse vrste klopov iz rodu Ixodes je značilno, da potrebujejo tri vektorje (gostitelje). To pomeni, da vsaka razvojna stopnja potrebuje en obrok krvi vretenčarja. Te tri razvojne stopnje so larva (ličinka), nimfa in odrasel klop, kateri se razmnožujejo jeseni in zgodaj spomladi. Za zaključek enega razvojnega cikla klopi potrebujejo dve leti. Odrasli klopi, ki so se razvili iz spomladanskih nimf, se zgodaj jeseni še naprej razmnožujejo. Odrasla samica se na gostitelju hrani s krvjo. Odrasli samec se nenehno pari s številnimi samicami. Polno nahranjena odrasla samica pade z gostitelja in živi v podrastju, dokler ne izleže jajčec. Ena samica tako lahko izleže celo do 3000 jajčec naenkrat, nato pogine. V naslednji razmnoževalni sezoni imamo odrasle osebke, ki so prezimili in se niso napili krvi, ter odrasle osebke, ki so se razvili iz nimf, ki so uspešno prezimile. Dve razmnoževalni obdobji pomenita razporeditev ličink tako na pomlad kot poletje. V obeh primerih se jajčece razvije v ličinko. Le-te potrebujejo visoko vlago, da preživijo. Ličinke so redko okužene. Prve ličinke se pojavijo v začetku maja in so rezultat odraslih samic, ki so se razmnoževale in odložile jajčeca jeseni. Druga, večja aktivnost ličink poteka avgusta in je rezultat uspešnejše spomladanske sezone parjenja. Ličinke se hranijo od tri do pet dni in padejo na tla, kjer se v podrastju razvijejo do stopnje nimfe. Po dosedanjih podatkih ličinke in nimfe lahko okužijo vsaj 31 vrst sesalcev in 49 vrst ptic, odrasle klope pa so našli na vsaj 13 vrstah srednjih in velikih sesalcev. Nimfe so najbolj aktivne od maja do konca julija. Okužene ličinke (navadno se okužijo od gostitelja, majhnega sesalca, najpogosteje je to miš) okužbo prenesejo v razvojni stadij nimfe, torej okužba ob razvoju ne ponikne. Pozno spomladi in zgodaj poleti nimfe iščejo gostitelja, navadno je to miš ali kakšen majhen do srednje velik sesalec. Na gostitelja se prisesajo in pijejo kri. Ker so zelo majhne, jih je skoraj nemogoče opaziti. Če je gostitelj okužen, se z bakterijo lahko okuži nimfa. Ko se napije krvi, nimfa pade v podrastje in se razvije v spolno zrelega klopa. Odrasli klopi so aktivni od jeseni do pomladi, ko je temperatura višja od 4.5 °C. Hranijo se na velikih sesalcih, kot so psi, konji, divjad ter človek. Po parjenju s krvjo napita samica odpade z gostitelja in cikel se ponovno začne. Tudi na tej stopnji velja, da se okužba prenese s stadija nimfe na odraslega klopa in ne ponikne. Gostitelji klopov so poleg konj tudi psi, mačke, živina ter divjad.   Prenos Bakterija se z nimfe ali odraslega klopa na gostitelja prenese preko sline. Čeprav bakterijo navadno najdemo v lumnu prebavnega trakta klopa, se lahko prenaša tudi s klopovo hemolimfo ter vstopi v njegove slinske žleze. Najverjetneje se bakterija prenaša s klopovo slino, saj se klopi med hranjenjem močno slinijo. Po dosedanjih raziskavah mora biti klop na gostitelja prisesan vsaj 24 ur, da pride do prenosa okužbe. Čeprav najpogosteje na konjih najdemo odrasle klope, je bolezen najlažje prenosljiva preko nimf. Bolezen se najpogosteje prenaša maja in junija, kar sovpada s časom, ko je nimf največ. Ker so nimfe v primerjavi z odraslimi klopi tako majhne, jih lažje spregledamo, v nasprotju z odraslimi klopi, ki so večji in jih pogosto pravočasno opazimo in odstranimo, preden lahko prenesejo okužbo. Z do sedaj zbranimi podatki o pojavu nimf, odraslih klopov in pojavu bolezni strokovnjaki ocenjujejo, da je z bakterijo okužene do 50 % populacije odraslih klopov.   Klinični znaki Klinični znaki lymske borelioze so tako nepecifični in splošni, da nas zlahka zavedejo in usmerijo v vrsto različnih bolezni različnih organskih sistemov. Lahko se kaže kot šepanje, kronično hujšanje,  laminitis,  blago povišana telesna temperatura, otekanje sklepov, boleče mišice, abortusi kobil, artritis, nevrološki znaki, kot so spremembe v vedenju, pretirana občutljivost na zunanje dražljaje, hiperaktivnost, nenormalna hoja, otrdel vrat, atrofija mišic in mišični tremorji, bolezni oči ter celo dermatitis. Že šepanje in otekanje sklepov ima lahko veliko potencialnih vzrokov, ki jih je potrebno izključiti, preden pomislimo na boreliozo. Artritis lahko prizadene enega ali več sklepov, lahko se pojavi občasno, včasih pa tudi napreduje v kronično obliko. Dosedanje raziskave kažejo, da so pogosteje prizadeti sklepi sprednjih nog, ki so boleči, topli in otekli. Bolezen se lahko kaže tudi z nevrološkimi znaki, kot so nagibanje glave v eno smer, paraliza repa, oteženo požiranje, steklen pogled, obilno znojenje, brezciljno tavanje. Če bolezen napade oči, se lahko kaže kot nočna slepota (periodic reccurent uveitis). Za razliko od ljudi je viseti, da bolezen pri konjih ne prizadene srca, jeter in ledvic. Kobila Luna pred boleznijo Diagnostika Žal je lymsko boreliozo pogosto težko diagnosticirati tako pri ljudeh kot živalih, saj so simptomi nespecifični in so lahko enaki znakom mnogih drugih bolezni. Po anamnezi, da konj živi na območju klopov, okuženih z borelijo, ter ugrizu klopa v kombinaciji s klinično sliko ter izločanjem drugih možnih bolezni bolezen potrdimo z izolacijo bakterije, kar žal ni tako preprosto, kot se sliši. Opravimo lahko preiskavo na vzorcu krvi, vendar ima ta test nekaj omejitev. Večina testov temelji na zaznavanju protiteles proti bakteriji. Žal lahko pride do več lažno negativnih ali pozitivnih testov, če je konj testiran v prvih tednih po okužbi, preden telo lahko razvije protitelesa. Novejši testi prepoznajo 3 različne beljakovine antigena ter tako ločijo akutne ter kronične okužbe, ter beljakovine antigena, glede katerega raziskave še potekajo. V primeru borelioze je diagnostika skoraj detektivsko delo.   Zdravljenje V primeru diagnoze lymske borelioze protokol zdravljenja vključuje antibiotike. Priporočen protokol vključuje oksitetraciklin (antibiotik dajemo inravensko enkrat dnevno) ali doksicilin (pomešan med hrano, dvakrat dnevno). Lahko začnemo z oksitetraciklini za en teden ter nadaljujemo z doksicilinom naslednje od tri do štiri tedne. Pri obolelih živalih ob terapiji z oksitetraciklini pričakujemo hitro klinično izboljšanje v od dveh do štirih dneh. Pri nekaterih konjih se lahko klinični znaki na začetku zdravljenja poslabšajo kot odgovor na toksine, ki se v telo sprostijo ob poginu mikroorganizmov. Luna je imela težave zaradi kroničnega izgubljanja telesne teže, bila je brez volje, sklepi so bili otečeni, potem pa so veterinarji postavili diagnozo lymska borelioza.   Preventiva Trenutno še ni cepiva, ki bi konje obvarovalo pred lymsko boreliozo, čeprav cepiva za pse in ljudi že obstajajo. Trenutno je v razvoju cepivo, ki bo tudi konje zaščitilo pred boleznijo, rezultati raziskav so zaenkrat obetavni. Glavni del preventive je dnevno pregledovanje konj ter odstranjevanje prisesanih klopov skupaj z uporabo repelentov na osnovi permetrina. Repelente nanašamo na področje glave, vratu, nog, trebuha ter pod rep. Pokošeni travniki brez grmovja in vejevja so okolje, ki ga klopi ne marajo. Prisesane klope odstranjujemo s pinceto. S pinceto stisnemo klopa čim bližje konjevi koži ter počasi, a enakomerno povlečemo ven. Izogibajmo se močnemu, hitremu puljenju s prsti, saj tako lahko kužni material iztisnemo iz klopa v konja. Mesto ugriza razkužimo, če imamo možnost, namažemo z antibiotičnim mazilom. Larisa Bukovec, dr. vet. med. Foto: Pixabay, Natalija Modic

Wed, 20. May 2020 at 09:57

483 ogledov

Kako dobro si konji zapomnijo obraze?
Prav s tem vprašanjem se je pred kratkim ukvarjala francoska ekipa raziskovalcev. Spopadli so se namreč s težkim vprašanjem, kako dobro si konji zapomnijo ljudi. Pretekle raziskave so pokazale, da je konjev spomin precej dober. Sposobni so si namreč zapomniti tako preproste kot bolj kompleksne naloge, ki so se jih naučili pred večimi leti, poleg tega pa zelo dobro prepoznavajo konje, s katerimi so se srečali v preteklosti. Francoska ekipa je raziskavo zastavila tako, da so konji izbirali med dvema fotografijama – fotografijo obraza znanega in fotografijo obraza neznanega človeka. Najprej so s pomočjo ponavljanja nekaterih testnih fotografij konje naučili, da ob izbiri pravilnega odgovora – znanega obraza – dobijo nagrado. Nato so testne fotografije nadomestili s fotografijami ljudi, s katerimi so imeli konji vsakdanji stik. V večini primerov so konji brez težav izbrali obraz poznanega človeka. Kasneje so med fotografije vključili tudi ljudi, s katerimi so imeli konji stik v preteklosti, vse do pol leta nazaj. Tudi v tem primeru so konji v večini izbrali znan obraz. Konji so torej sposobni dobro prepoznavati človeške obraze in si jih tudi dobro zapomniti. Zanimivo je predvsem to, da so ljudi sposobni prepoznati zgolj s fotografij. Pri spominu namreč veliko vlogo igra vonj, telesna govorica in glas – elementi, ki so na fotografiji odsotni. Dejstvo, da so konji sposobni prepoznavati obraze na fotografijah, je potrdila že raziskava, opravljena leta 2010, pri kateri so raziskovalci konjem kazali fotografije različnih obrazov. Ob nekaterih obrazih je konje čakala nagrada, ob drugih pa ne. Ko so konje kasneje postavili v okolje skupaj z ljudmi na fotografijah, so se ti bolj pogosto približali ljudem, katerih obraz so povezavali z nagrado. Ta sposobnost ni skupna vsem udomačenim živalim. Psi imajo na primer pri prepoznavanju obrazov s fotografij veliko večje težave, medtem ko ovcam to ne predstavlja težav. Zanimivo bi bilo raziskati, ali si konji tudi druge vrste zapomnijo tako dobro kot ljudi. Ali bi bili sposobni po fotografijah na primer prepoznati kravo, s katero so si delili pašnik lansko poletje? Naslednje zanimivo izhodišče za raziskave, ki jih odpirajo ti izsledki, je vprašanje, ali bi konji drugače reagirali na fotografijo človeka, s katerim so imeli negativne izkušnje kot na fotografijo človeka, ki ga povezujejo s pozitivnimi izkušnjami. Tovrstne raziskave so izjmeno pomembne za napredek konjeniške znanosti, saj lahko preko njih sklepamo veliko o konjevih socialnih in kognitivnih veščinah. Bolje kot razumemo konje, bolje bomo za njih lahko skrbeli in lepši odnos bomo lahko zgradili z njimi.

Tue, 19. May 2020 at 14:52

175 ogledov

Krog življenja
Krog življenja je vseh barv. Od svetlo žareče rumene, polne energije, do temno vijoličnih globin. Tako kot življenje. Nekega dne nas v novo jutro pozdravi skodran, neroden pogled žrebička, ki je pravkar pokukal iz maminega trebuha in je neroden še vsak njegov korak. Takrat so naša srca prežeta z upanjem, veseljem in očaranostjo nad popolnostjo novega bitja. Nato preživljamo z našimi konji različne dni – lepe, delovne, raziskovalne, včasih tudi bojevite – najsi bo boj od znotraj ali pa boj z mrazom, blatom in naveličanostjo sivine neba. Dnevi s konji so vsekakor polni in kljub občasno napornim uram smo neizmerno hvaležni za skupen čas in skupna spoznanja. Krog življenja neizogibno pomeni tudi soočenje s temo in prehodom na drugo stran. Ko pride čas za slovo, je najprej zelo težko sprejeti, da je res tako. Najprej obstanemo, zdi se, da ves svet zamrzne. Nato  žalujemo, spuščamo in iščemo stik in globlji pomen odhoda bitja, ki smo ga sprejeli v svoje srce in z njim preživeli del svojega življenja. S konji si delimo najbolj dragocene trenutke, delimo si čas, ko se ves ostali svet umakne v ozadje, ko se zdi, da obstaja le čas, ko preprosto smo, prisotni in pristni – skupaj s konji. In kadar imamo posebno srečo, nam je dano, da se znajdemo med nebom in zemljo, na konjskem hrbtu. Prečudovito pa je tudi samo biti s konji, biti del črede, opazovati njihove gobčke, ko s krožnimi gibi zgornje ustnice prebirajo med travnimi bilkami in jih nato skrbno odgriznejo, prežvečijo in pogoltnejo. Nato stopijo korak ali dva dalje, kjer se jim – po nam neznanem ključu – spet zasveti naslednji šop trave. Tako korakajo mirno in počasi, uro za uro. Nato pride mimo drug konj iz črede, gobčki se približajo, vrat se upogne in kobila v estrusu spusti svoj značilen ''kobilji pisk''. Tudi otroke prevzame opazovanje črede in jih ''kar nekako posrka notri''. Lepo je opazovati njihovo skupno meditacijo bivanja. To me vedno znova navda z upanjem, da je na Zemlji še kaj smiselnega in da je sobivanje mogoče. Letos imam prvič priložnost spoznati pravo čredno življenje čisto od blizu, od znotraj. V veliki čredi na Petrinjskem krasu, ki sta jo vzpostavila Neja in Boris Magdalenc, bivajo v številčni čredi tudi trije konji, s katerimi delim svoje življenje. To so Lili, Bona in Carlos. Lili in Bona sta lipicanki, kar jasno razkazujeta s svojimi vsakodnevnimi predstavami in tekanjem po kraški širjavi. In Carlos. On pa je res čisto poseben poni. Že njegov pogled pove, da se v tem malem rahlo okroglem telesu skriva velik duh, duh konja bojevnika, mentorja in navihanca. Šele sedaj, ko lahko končno biva v veliki čredi, ima prostor, da se docela izrazi v vsej svoji veličini. Tudi druge kobile so to opazile in mu sledijo kot v pravem žrebčevskem haremu, čeprav je Carlos kastrat. Čreda je velika, šteje že dvajset konj, ki so pestri po velikosti, barvah, starosti in spolu. Čreda na Petrinjskem krasu je pravi medgeneracijski konglomerat. Tu tičijo skupaj letošnji žrebiček Perun, ob njegovem boku je stric Carlos, ki je v prostem času ''vzgojitelj v vrtcu za žrebeta Petrinje'', nekje v bližini se sprehaja Indi – Perunova mama v zrelih letih. Mimo se sprehodita še Lili in Bona, ki sta se pravkar vrnili iz kala, kjer sta se napojili. V daljavi hodi Sandra, 30-letna kobila, ki je z Nejo že od njenega otroštva. Tu v Petrinjah uživa Sandra svojo jesen življenja in se odlično počuti. Sanda nikoli ne hodi sama, vedno ima spremstvo, kot se to spodobi za staro damo. Njen zvesti spremljevalec je Amigo, postaven rjavec, pravi ''bodyguard''. Poleti Sandi gentlemansko odganja muhe, pozimi jo spremlja, da ne odtava predaleč stran od črede.  Nekje bolj v samoti pa je zadnje mesece postopala prav posebna kobila, prava bela vilinka krasa. To je bila Svila. Svila si je v svojem zrelem obdobju življenja vzela čas za ljudi, čas za biti z njimi, ob njih in jim predati kakšno sporočilo, če so ga bili pripravljeni sprejeti. Ko sem lani prvič obiskala čredo v Petrinjskem učilišču, me je najprej pozdravila stara prijateljica Mimi, s katero sva dneve preživljali skupaj v zdravilišču na Rakitni. Nato pa sem v daljavi zagledala belo postavo z lepim pogledom, polnim nežnosti, poguma in notranje moči. ''To je Svila'', mi je povedal Boris, ''moja prva kobila, ki me je marsičesa naučila.'' S Svilo sva nato skupaj stali in po konjsko klepetali – pomeni delali nič razen stanja druga ob drugi v polni prisotnosti. To je name naredilo velik vtis, saj je iz te bele, malo suhljate starke sevala izjemna modrost in moč, ki me je pritegnila. Začutila sem, da se želim tudi jaz s svojimi konji pridružiti njeni čredi, ki jo tako mirno in modro vodi, kot to le zna najbolj izkušena kobila. In res smo prišli, jaz in moji trije navihanci, ki so se v čredo zelo dobro vključili. Svila je bila do svojega zadnjega dne močna, ljubeča in polna miline. Vzela si je čas za vsakogar, ki je res prišel na pašnik. Pozdravila ga je in ga počastila z obiskom, vzajemnim čohanjem in pozornostjo. Na pogled je Svila podobna moji Lili, zato so bili otroci, ki so prihajali na druženje z Lili, pogosto najprej deležni njene pozornosti. Ob stiku s Svilo so se otroci nekako prizemljili, k meni so se vrnili žarečih oči, polnih miru in čudenja nad tako lepim pozdravom bele kobile. Svila je dosegla visoko starost, nato pa je obležala in njeno telo ni moglo več dalje. Čreda je bila ves čas ob njej, do zadnjega trenutka, ko je prestopila čez, na drugo stran. In tako je tudi prav. Da smo skupaj do konca, ki pravzaprav pomeni nov začetek poti, ki je ne razumemo povsem. Vemo, da telo obleži, a hkrati čutimo, da je duša ostala močna in prisotna in je v nas pustila toliko lepih sledi, ki živijo z nami. Ali si duša nato izbere drugo telo, ki nas pride spremljat na naši poti? Film o pasji zvestobi, ki je letos prišel v kinematografe, to čudovito pokaže. Kako je s konji, pa si lahko odgovori le vsak zase, ki je imel priložnost in čast biti s svojim konjem.   Ana Bordjan

Mon, 18. May 2020 at 14:24

330 ogledov

O konjevih vrtincih – 1. del  
Pričujoči članek priznane strokovnjakinje za vrtince, Charlotte Cannon, je povzetek njene teorije vpliva vrtincev na konjevo osebnost. Kljub temu, da nam vrtinci lahko namignejo na konjev značaj, se na njih ne gre zanašati, ko pride do resnih odločitev. Poznavanje teorije vrtincev ni nadomestilo za dober trening in razumevanje konjeve psihologije.   Kaj so vrtinci? Že od pradavnine je človek z radovednostjo opazoval svet okoli sebe. Konji so človekovo domišljijo burili že od leta 30.000 pred našim štetjem, ko so bili prvič upodobljeni na jamskih stenah. Naši predniki so verjeli v mnoge stvari, ki se nam danes morda zdijo smešne. Preučevanje konjevih vrtincev je stara praksa, ki se je ohranila vse do danes. V pričujočem članku bomo odkrili nekatere osnovne ideje o konjskih vrtincih, ki vam lahko pomagajo razumeti naravo in potencial vašega konja. Pri svojem delu sem poglobljeno raziskovala vse od konjeve konformacije do različnih tipov osebnosti. Vsi pravi konjarji se nenehno trudimo, da bi naše konje še bolje razumeli. Preučevanje vrtincev – dlak na konjevem obrazu, glavi in telesu – nam lahko ponudi pomemben vpogled v konjevo osebnost in sposobnosti. Položaj in videz vrtincev nam nudita boljše razumevanje pretoka energije skozi konjevo telo. Poznavanje pomena vrtincev nam omogoča, da izberemo konjskega partnerja, ki se najbolje prilega našim zahtevam in ciljem. Vrtinec je manjše območje, kjer dlaka raste v nasprotni smeri. Pogosto jih najdemo na kosmatih živalih, še posebej na konjih in kravah. Pri konjih vrtince najpogosteje najdemo na področju trebuha, glavi, zatilju, vratu, prsih, včasih pa tudi na naključnih mestih. Vrtinci lahko rastejo v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri.   Teorija vrtincev Vrtince sestavljajo dlake, ki imajo svoj izvor v možganskih celicah. Vsa druga dlaka se razvije iz foliklov v koži. Vrtinec na čelu je najvplivnejši, saj gre za prve dlake, ki se razvijejo v konjevem zarodku. Da bi lahko bolje razumeli, kakšen vpliv imajo vrtinci na konja, moramo razumeti, kako se energija pretaka po konjevem telesu. Energija se ustvarja v konjevih zadnjih nogah (pogonski motor). Bolj kot zadnje noge stopajo pod konjevo telo in več površine kot grabijo, več energije se ustvari in pošlje naprej do nosu. Energija se začne v konjevemu zadnjemu kopitu (neodvisno na levi in desni strani), potuje navzgor po nogi, preko stegna, čez zadnjico, preko ledvenega dela hrbta do vihra. V idealnem primeru energija od vihra nadaljuje pot po zgornji strani vratu, preko zatilja in do konjevega nosu. Nadaljnji tok energije je nato odvisen od konjevega položaja nosu. Če se nos približuje vertikali (vendar ni za njo), bo energija ponovno zaokrožila po telesu, kadar pa je nos visoko nad vertikalo, pa se bo izgubila. Pravilno držo konja si torej lahko predstavljamo kot pogoj za kroženje energije in moči. Vrtinci močno vplivajo na to, kako se energija pretaka po telesu, saj se energija v njih ustavi oziroma upočasni. Tako so sposobni energijo bodisi usmeriti ali pa jo razpršiti. To je odvisno od tipa vrtinca. Potek energije vidimo po zunanjem videzu vrtinca, pri tem pa ločimo preproste, šopaste, grebenaste, linearne in pernate. Ta koncept bomo lažje razumeli, če si energijo predstavljamo kot vodo. Usmerjena energija je lahko zelo močna, kot voda, ki izreže utor v kamen. Razpršena energija lahko postane stoječa in povzroči razpadanje in gnitje. Energija, ki teče gladko, je čista, predvidljiva in obvladljiva. Vrtince lahko primerjamo z jezovi, ki jih na rekah gradijo bobri. Jez zaustavi reko in jo prisili, da išče nove struge. Enako velja za vrtince in energijo, ki teče skozi konja. Kot vemo, imajo nekateri konji mnogo več energije, ki teče skozi njih. To velja predvsem za pasme, kot so arabski konji, angleški polnokrvni konji in podobno. Konj z veliko energije z zahtevnimi vrtinci je kot divja reka z nepredvidljivimi brzicami. Tok energije se lahko nekje zaustavi, nato pa eksplodira. Tudi konji z manj energije so lahko zaradi zahtevnih vrtincev težko obvladljivi. Kljub temu, da je tok energije majhen, se lahko energija dolgo zbira v vrtincu, nato pa se konj močno prestraši ali eksplodira. Z vidika ravnotežja energije v telesu hitro ugotovimo, da so vrtinci (razen tisti na čelu) najboljši, kadar se pojavljajo v paru.   Uravnoteženi vrtinci zaznamujejo uravnoteženega konja Vsak vrtinec na eni strani telesa naj bi imel par na nasprotni strani telesa. Ker vrtinci upočasnjujejo oziroma ustavljajo energijo, je zelo pomembno, da so uravnoteženi na obeh straneh, saj le tako lahko pričakujemo, da bo konj (energetsko) uravnotežen in izravnan. Energija, ki teče iz zadnjega konca naprej, se bo ustavila na eni strani konja, če vrtinci niso parni. Neparni vrtinec se pogosto pojavi na vratu. Konji z manj energije se raje krivijo proti vrtincu in se težje obračajo na drugo stran. Konj z veliko energije je lahko zaradi neparnega vrtinca mnogo bolj eksploziven in nagnjen k bežanju in ritanju, ker čuti neravnovesje med eno in drugo stranjo. Pomanjkanje harmonije v lastnem telesu je lahko izjemno frustrirajoče, kar lahko vodi celo do nasilnega vedenja. Pogosto se zgodi, da konj zašepa na strani, kjer se nahaja vrtinec, saj se na tej strani nabira odvečna energija. Pri večini konj je mogoče opaziti bolj blago neravnovesje – le redki imajo namreč popolnoma uravnovežene vrtince. Najpogosteje se vrtinca, ki sta sicer prisotna na obeh straneh konja, razlikujeta v velikosti in položaju. Konj se bo načeloma lažje previjal proti strani, na kateri je vrtinec pomaknjen bolj nazaj ali pa je večji. Ker energija teče od zadaj naprej, se bo najprej zaustavila pri vrtincu, ki je bližje zadnjemu delu in pri večjem vrtincu. Dober jahač oziroma trener lahko tem konjem pomaga, da se postopoma izravnajo. Če se zavedamo, da neravnovesje obstaja, lahko konju lažje pomagamo, da se energetsko izravna. »Branje« vrtincev vam lahko poda zemljevid poteka energije skozi konja. Nadarjeni jahači in trenerji lahko to energijo čutijo, ko delajo s konjem. Jahač, ki je razvil dober občutek za tok in usmerjanje energije, lahko premaga marsikatero težavo pri treningu in vedenju. Razumevanje vrtincev ima velik potencial za boljše razumevanje konjeve osebnosti in počutja, kar vodi do bolj uravnoteženih in močnejših konj, ki lahko izkoristijo svoj poln potencial. V drugem delu članka si bomo pogledali nekaj najbolj tipičnih vrtincev in kaj nam ti lahko povedo o konjevi osebnosti in sposobnostih.   Povzeto po: Charlotte Cannon, Swirology – the study of whorls and swirls in horses Katja Porenta, EEBW

Sat, 16. May 2020 at 19:45

216 ogledov

Nemir v hlevu
Veliko ljudi misli, da je takšna hoja znak dolgčasa, vendar je običajno posledica stresa. Kadar konja ločimo od njegove družbe ali črede ali ko ga iztrgamo iz njegove vsakodnevne rutine, kot je paša, vsakdanji trening ali socialna interakcija, lahko doživi frustracijo in stres, ki ju kaže tudi z nemirno hojo po boksu. V naravi bi se takšno vedenje vzpostavilo, če bi konj ostal ločen od črede zaradi ovire, ki je ne bi znal premagati, ali če bi na njegovem območju zmanjkalo hrane in vode. Podobno kot medvedja hoja in hlapanje se hoja po boksu vzpostavi, ko konji veliko časa prebijejo v hlevu. Veliko konj to navado razvije že kot žrebeta, posebej če so bili prehitro ločeni od mame. Pogosto hojo po boksu opazimo pri polnokrvnih konjih, ki so velikokrat uhlevljeni že v rani starosti zaradi tekem.   Kaj lahko storimo Ko je konj razvil hojo po hlevu, ga je tega praktično nemogoče odvaditi, saj se je začelo kot navada za zmanjšanje stresa, zato konja hoja po boksu v resnici  pomirja in jim ne povzroča dodatnega stresa! Kljub temu lahko dolgoročno slabo vpliva na sklepe, konj lahko zaradi nenehnega gibanja shujša, zato je dobro, da jo skušamo omejiti. To lahko storimo tako, da je konj čim manj v boksu, da z njim delamo v bližini drugih konj ali da jih v boksu vsaj vidi. Če v bližini ni drugih konj, mu ponudimo vsaj družbo katere druge živali, na primer koze ali kokoši. V boks mu namestimo kakšno žogo, igračko z briketi, ki se ob premikanju sproščajo iz nje, hranimo ga večkrat po malem ali mu seno nastavimo na več manjših kupov, da se bo zaradi hranjenja čim večkrat ustavil.   Učenje  pomaga Gibanje po boksu lahko omejimo tudi z učenjem potrpežljivosti. Učimo ga, da stoji pri miru, ko ga čistimo, da počaka pred nalaganjem na prikolico, da nekaj minut stoji, preden ga po jahanju odpeljemo v hlev. Hlev mu skušajte prikazati kot kraj, kjer je varen, kjer dobi hrano in vodo, pa tudi crkljanje, zato naj učenje zahtevnih nalog vedno poteka zunaj hleva, v jahalnici ali maneži. Ko pride v hlev, si vzemite čas zanj, božajte ga, posedite ob njem ali mu vključite radijski sprejemnik, da se ne bo počutil tako samega.   Prevod in priredba: Manca Mirnik Foto: Špela Korošec  
Teme
konji društvo za zaščito konj konji s posebnimi potrebami

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami