O konjevih vrtincih – 1. del  
Kljub temu, da preučevanje konjevih vrtincev ni priznana veja v znanosti, je zanimivo opazovati različne osebnostne značilnosti, ki se pojavljajo ob določenih vrtincih.
REVIJA O KONJIH
Praksa

Ponedeljek, 18. maj 2020 ob 14:24

Odpri galerijo

Pričujoči članek priznane strokovnjakinje za vrtince, Charlotte Cannon, je povzetek njene teorije vpliva vrtincev na konjevo osebnost.

Kljub temu, da nam vrtinci lahko namignejo na konjev značaj, se na njih ne gre zanašati, ko pride do resnih odločitev. Poznavanje teorije vrtincev ni nadomestilo za dober trening in razumevanje konjeve psihologije.

 

Kaj so vrtinci?

Že od pradavnine je človek z radovednostjo opazoval svet okoli sebe. Konji so človekovo domišljijo burili že od leta 30.000 pred našim štetjem, ko so bili prvič upodobljeni na jamskih stenah. Naši predniki so verjeli v mnoge stvari, ki se nam danes morda zdijo smešne. Preučevanje konjevih vrtincev je stara praksa, ki se je ohranila vse do danes. V pričujočem članku bomo odkrili nekatere osnovne ideje o konjskih vrtincih, ki vam lahko pomagajo razumeti naravo in potencial vašega konja. Pri svojem delu sem poglobljeno raziskovala vse od konjeve konformacije do različnih tipov osebnosti. Vsi pravi konjarji se nenehno trudimo, da bi naše konje še bolje razumeli. Preučevanje vrtincev – dlak na konjevem obrazu, glavi in telesu – nam lahko ponudi pomemben vpogled v konjevo osebnost in sposobnosti. Položaj in videz vrtincev nam nudita boljše razumevanje pretoka energije skozi konjevo telo. Poznavanje pomena vrtincev nam omogoča, da izberemo konjskega partnerja, ki se najbolje prilega našim zahtevam in ciljem. Vrtinec je manjše območje, kjer dlaka raste v nasprotni smeri. Pogosto jih najdemo na kosmatih živalih, še posebej na konjih in kravah. Pri konjih vrtince najpogosteje najdemo na področju trebuha, glavi, zatilju, vratu, prsih, včasih pa tudi na naključnih mestih. Vrtinci lahko rastejo v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri.

 

Teorija vrtincev

Vrtince sestavljajo dlake, ki imajo svoj izvor v možganskih celicah. Vsa druga dlaka se razvije iz foliklov v koži. Vrtinec na čelu je najvplivnejši, saj gre za prve dlake, ki se razvijejo v konjevem zarodku. Da bi lahko bolje razumeli, kakšen vpliv imajo vrtinci na konja, moramo razumeti, kako se energija pretaka po konjevem telesu. Energija se ustvarja v konjevih zadnjih nogah (pogonski motor). Bolj kot zadnje noge stopajo pod konjevo telo in več površine kot grabijo, več energije se ustvari in pošlje naprej do nosu. Energija se začne v konjevemu zadnjemu kopitu (neodvisno na levi in desni strani), potuje navzgor po nogi, preko stegna, čez zadnjico, preko ledvenega dela hrbta do vihra. V idealnem primeru energija od vihra nadaljuje pot po zgornji strani vratu, preko zatilja in do konjevega nosu. Nadaljnji tok energije je nato odvisen od konjevega položaja nosu. Če se nos približuje vertikali (vendar ni za njo), bo energija ponovno zaokrožila po telesu, kadar pa je nos visoko nad vertikalo, pa se bo izgubila. Pravilno držo konja si torej lahko predstavljamo kot pogoj za kroženje energije in moči. Vrtinci močno vplivajo na to, kako se energija pretaka po telesu, saj se energija v njih ustavi oziroma upočasni. Tako so sposobni energijo bodisi usmeriti ali pa jo razpršiti. To je odvisno od tipa vrtinca. Potek energije vidimo po zunanjem videzu vrtinca, pri tem pa ločimo preproste, šopaste, grebenaste, linearne in pernate. Ta koncept bomo lažje razumeli, če si energijo predstavljamo kot vodo. Usmerjena energija je lahko zelo močna, kot voda, ki izreže utor v kamen. Razpršena energija lahko postane stoječa in povzroči razpadanje in gnitje. Energija, ki teče gladko, je čista, predvidljiva in obvladljiva. Vrtince lahko primerjamo z jezovi, ki jih na rekah gradijo bobri. Jez zaustavi reko in jo prisili, da išče nove struge. Enako velja za vrtince in energijo, ki teče skozi konja.

Kot vemo, imajo nekateri konji mnogo več energije, ki teče skozi njih. To velja predvsem za pasme, kot so arabski konji, angleški polnokrvni konji in podobno. Konj z veliko energije z zahtevnimi vrtinci je kot divja reka z nepredvidljivimi brzicami. Tok energije se lahko nekje zaustavi, nato pa eksplodira. Tudi konji z manj energije so lahko zaradi zahtevnih vrtincev težko obvladljivi. Kljub temu, da je tok energije majhen, se lahko energija dolgo zbira v vrtincu, nato pa se konj močno prestraši ali eksplodira. Z vidika ravnotežja energije v telesu hitro ugotovimo, da so vrtinci (razen tisti na čelu) najboljši, kadar se pojavljajo v paru.

 

Uravnoteženi vrtinci zaznamujejo uravnoteženega konja

Vsak vrtinec na eni strani telesa naj bi imel par na nasprotni strani telesa. Ker vrtinci upočasnjujejo oziroma ustavljajo energijo, je zelo pomembno, da so uravnoteženi na obeh straneh, saj le tako lahko pričakujemo, da bo konj (energetsko) uravnotežen in izravnan. Energija, ki teče iz zadnjega konca naprej, se bo ustavila na eni strani konja, če vrtinci niso parni. Neparni vrtinec se pogosto pojavi na vratu. Konji z manj energije se raje krivijo proti vrtincu in se težje obračajo na drugo stran. Konj z veliko energije je lahko zaradi neparnega vrtinca mnogo bolj eksploziven in nagnjen k bežanju in ritanju, ker čuti neravnovesje med eno in drugo stranjo. Pomanjkanje harmonije v lastnem telesu je lahko izjemno frustrirajoče, kar lahko vodi celo do nasilnega vedenja. Pogosto se zgodi, da konj zašepa na strani, kjer se nahaja vrtinec, saj se na tej strani nabira odvečna energija. Pri večini konj je mogoče opaziti bolj blago neravnovesje – le redki imajo namreč popolnoma uravnovežene vrtince. Najpogosteje se vrtinca, ki sta sicer prisotna na obeh straneh konja, razlikujeta v velikosti in položaju. Konj se bo načeloma lažje previjal proti strani, na kateri je vrtinec pomaknjen bolj nazaj ali pa je večji. Ker energija teče od zadaj naprej, se bo najprej zaustavila pri vrtincu, ki je bližje zadnjemu delu in pri večjem vrtincu. Dober jahač oziroma trener lahko tem konjem pomaga, da se postopoma izravnajo. Če se zavedamo, da neravnovesje obstaja, lahko konju lažje pomagamo, da se energetsko izravna. »Branje« vrtincev vam lahko poda zemljevid poteka energije skozi konja. Nadarjeni jahači in trenerji lahko to energijo čutijo, ko delajo s konjem. Jahač, ki je razvil dober občutek za tok in usmerjanje energije, lahko premaga marsikatero težavo pri treningu in vedenju. Razumevanje vrtincev ima velik potencial za boljše razumevanje konjeve osebnosti in počutja, kar vodi do bolj uravnoteženih in močnejših konj, ki lahko izkoristijo svoj poln potencial. V drugem delu članka si bomo pogledali nekaj najbolj tipičnih vrtincev in kaj nam ti lahko povedo o konjevi osebnosti in sposobnostih.

 

Povzeto po: Charlotte Cannon, Swirology – the study of whorls and swirls in horses

Katja Porenta, EEBW

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 24. Nov 2020 at 18:17

47 ogledov

Nemčija koraka v smeri dobrobiti konj  
Na nekatere spregledane vidike dobrobiti konj organizacije za zaščito živali in strokovnjaki s področja etologije konj opozarjajo že dolga leta. V Nemčiji so njihova prizadevanja končno obrodila sadove. Kljub temu, da priporočila niso enakovredna zakonskemu aktu, pa imajo vendar veliko praktično vrednost, saj gre za strokovna priporočila, na katera se je mogoče sklicevati v pravdah in podobnih zadevah.   Konji ne sodijo v boks Po švicarskem zgledu je tudi Nemčija sprejela dejstvo, da konji ne sodijo v boks. Nova priporočila tako prepovedujejo 24-urno bivanje konj v boksih, pri čemer enourni izhod za trening ni dovolj. Konju je potrebno zagotoviti vsakodnevno večurno svobodno gibanje v izpustu, pri čemer se priporoča druženje z vrstniki, če je to glede na konjev značaj mogoče. Priporočilo za življenje v skupinah je nekoliko strožje za mlade konje, ti so brez vrstnikov lahko le v nujnih primerih. Celodnevno zapiranje v boks je nesprejemljivo tudi na tekmovanjih. Priporočila določajo, da je tudi v času turnirjev, ko je konj nastanjen stran od doma, potrebno poskrbeti za dovolj gibanja. Ker je spuščanje konja v neznan izpust lahko nevarno, so na tem delu priporočila nekoliko bolj popustiljiva. V času gostovanja na turnirju je torej dovolj, če konju poleg treninga in tekmovanja omogočimo sprehajanje na roki. V priporočilih je zapisano tudi, da je konj socialna žival, kar pomeni, da v naravi konji živijo v čredah. Konj, ki živi sam, je tako oropan možnosti zadovoljevanja pomembne naravne potrebe po druženju z vrstniki. Čaka nas še dolga pot, vendar se postopoma pojavljajo pozitivne spremembe na področju dobrobiti konj.   Privezovanje in rollkur nista dovoljena Po pričakovanjih se je ministrstvo za kmetijstvo izreklo strogo proti uporabi tehnike »rollkur« oziroma hiperfleksije, pri kateri se konjevo glavo s pomočjo delovanja vajeti postavi v položaj za vertikalo. Gre za škodljivo in bolečo tehniko, ki v splošnem velja za nesprejemljivo. Poleg tega je prepovedano privezovanje konja v boksu ali na transportne prikolice med tekmovanji. Tudi uporaba stranskih vajeti med sprehajanjem v sprehajalni napravi se močno odsvetuje. Vsakršno omejevanje gibanja konjeve glave in postavljanje glave v določen položaj za dlje časa je za konja namreč izjemno škodljivo. Pretiran mišični napor, povezan s statičnim položajem glave je boleč in škodljiv, poleg tega pa nasprotuje vsem načelom treninga in ustvarja napetosti in poškodbe ter povzroča trdo, neelasitčno gibanje. Priporočila prepovedujejo tudi striženje tipalnih dlačic okoli gobca in dlako pri svitku. Gre namreč za izjemno pomembno čutilo, ki ga konj uporablja v vsakdanjem življenju za spoznavanje okolja in prehranjevanje. Prepoved striženja tipalnih dlačic v Nemčiji sicer že obstaja, priporočila pa pravilo le potrjujejo. Prav tako je prepovedano tekmovanje s konji, ki so bili podvrženi nevrektomiji – kirurškemu posegu, pri katerem se prereže živec z namenom, da odstranimo kronično bolečino. Nevrektomijo so v preteklosti pogosto uporabljali pri konjih s kroničnim sindromom zakopitnice. Ti konji imajo zmanjšano sposobnost čutenja zadnjega dela noge, kar vodi v potencialne poškodbe. Zaradi tega nikakor ni etično, da od njih zahtevamo športno udejstvovanje. Tudi med gostovanjem na turnirjih je potrebno konjem zagotoviti dovolj gibanja.   Kdaj lahko konj prične z delom? Največja in najdolgotrajnejša debata je potekala glede vprašanja, pri kateri starosti lahko začnemo s treningom. Sprememb so se otepale predvsem organizacije za galopske in kasaške dirke, saj v njihovi disciplini s treningom konj pričnejo zelo zgodaj. Dolgotrajna pogajanja so pripeljala do konsenza, da konj z delom lahko prične pri 30 mesecih oziroma dveh letih in pol. To seveda nikakor ni dovolj stroga starostna meja. Če bi bil edini kriterij pri tej odločitvi konjeva dobrobit, bi bila ta meja postavljena kakšno leto (ali celo več) kasneje. Ker gre pri galopskih in kasaških dirkah za veliko industrijo, pri kateri se obrača velik kapital, bo trajalo še nekaj časa, preden bomo priča tovrstnim spremembam. Kljub temu pa so nova določila izboljšanje in korak v pravo smer. Nova priporočila prepovedujejo tudi prosto skakanje žrebet in enoletnikov, saj gre za biomehansko preveč zahteven manever za tako mlade konje. Ta priporočila bodo v praksi prinesla marsikatero spremembo, tako na področju dirk kot na področju prodaje mladih perspektivnih konj za druge discipline. Spremembe na področju konjeniškega športa, ki pozitivno vplivajo na konjevo dobrobit, so brez dvoma nujno potrebne. Zelo spodbudno je, da se opozorila strokovnjakov počasi začenjajo prenašati tudi v uradna priporočila ter da pomen dobrobiti počasi spoznavajo tudi zakonodajalci. Upamo, da bo zgledu Nemčije sledilo vse več držav in da si lahko v prihodnosti obetamo še strožja določila glede oskrbe, treninga in nekaterih nesprejemljivih praks pri delu s konji.   Katja Porenta, EEBW Foto: PXHere

Thu, 19. Nov 2020 at 14:54

68 ogledov

Razumevanje je ključ  
Ker konj ni človek, je potrebno proces učenja prilagoditi njemu, s čimer mu olajšamo delo in polepšamo izkušnjo z nami. Upoštevanje konjeve narave pri delu z njim ni le zaželeno, je nujno potrebno, če želimo vzpostaviti zaupanje in zgraditi trden odnos. Psihologija konj je kompleksna tema in njeno poenostavljanje skriva mnogo pasti.   Če si s konjem resnično želimo vzpostaviti pristen odnos, se moramo vprašati, kakšne vrste žival konj pravzaprav je. Na to vprašanje je najlažje odgovoriti tako, da konja opazujemo v njegovem naravnem okolju. Ne v majhnem izpustu, ne v boksu, ne na malo večjem pašniku, temveč na prostranih planotah, kjer konji tudi dandanes živijo samostojno, brez vpliva človeka. Ogledati so moramo vedenje konja v pravi čredi, njihove medsebojne odnose in vezi. Šele po tem lahko resnično sklepamo o konjevi psihologiji.   Dominanca Dominanca oziroma dominantnost je beseda, ki se v konjeniškem svetu uporablja izredno pogosto. Pogosto je uporabljena v nepravilnem kontekstu, kar lahko vodi v velike težave. Dominanca ni značajska lastnost, ampak je situacijska. Odvisna je torej od specifične situacije, po navadi pa jo povezujemo s tekmovanjem za dobrine. Konj z dominantnim vedenjem poskuša doseči to, da se drugi umaknejo stran od dobrine, ne da bi prišlo do nasilja. Dominanco torej zaznamujejo subtilne in nekoliko manj subtilne grožnje. Ker ljudje s konji ne tekmujemo za hrano in niti ne z žrebci za kobile, beseda dominantnost v odnosu med človekom in konjem ni ustrezna. Izjave kot so »moj konj je dominanten« so torej precej zgrešene. Dominantno vedenje je v skupinah konj v naravi zelo redko, bolj pogosto pa ga videvamo v udomačenih čredah, še posebej tistih s premalo prostora in omejenim dostopom do hrane. Vendar pa je pretirano izražanje dominantnega vedenja ali celo agresije anomalija, konj se po naravi tega vedenja poslužuje redko. Po študijah iz prejšnjega stoletja, ki so temeljile na opazovanju prostoživečih konj, žrebci več kot 98 % svojega časa posvetijo miroljubnim opravilom (Berger, 1986). Zato so metode treninga, ki temeljijo na dominantnem vedenju, precej daleč od konjeve psihologije, saj temeljijo na vedenju, ki je pri konjih redko. V prostoživečih čredah je veliko več sodelovanja kot tekmovanja. Vedno bodimo pozorni na izraz na konjevem obrazu in na to, kaj nam sporoča.   Podrejanje in naučena nemoč Veliko metod treninga temelji na ideji, da si je konja potrebno tako ali drugače podrediti. V čredi, ki jo sestavljata konj in njegov človek, je eden glavni, drugi pa se podreja. Problem je, kadar je način, na katerega se ta hierarhija vzpostavlja, do konja pretirano agresiven, bodisi fizično ali psihično. V konjevi naravi je, da podrejenost izkazuje z umikom. Metode, ki konja silijo, da se podreja, vendar mu hkrati onemogočijo umik, so za konja izjemno stresne. Z dejanji, ki naj bi izkazovala nadrejenost, konja postavimo v neprijeten položaj, nato pa mu prepovemo, se umakne stran od nas. Načeloma si konji ne želijo družbe agresivnih in dominantnih posameznikov, bodisi konj ali ljudi. Sčasoma se večina konj nauči, da je najlažje, če izpolnjujejo naše ukaze, dokler ne dobijo priložnosti, da se umaknejo. V nekaterih primerih, kadar je konj še posebej občutljiv ali če so metode pretirano agresivne, lahko konj preide v stanje naučene nemoči. Naučena nemoč je termin, ki se sicer uporablja v človeški psihologiji, vendar ga je mogoče aplicirati tudi na konje. O naučeni nemoči govorimo, kadar konj ugotovi, da je v dani situaciji popolnoma nemočen in da je edina rešitev njegova pasivnost. To se pojavi bodisi kot posledica travmatične izkušnje ali ponavljajočih se neuspehov. Če konja kaznujemo vsakič, ko naredi karkoli po lastni iniciativi, smo na dobri poti, da konj zapade v naučeno nemoč. Ti konji še vedno izpolnjujejo ukaze in so pogosto označeni kot mirni in ubogljivi, vendar ne kažejo nobenega veselja do dela, so zdolgočaseni in brez energije. Metode, ki pretirano poudarjajo aspekt dominance in neprestano ponavljajo, da je potrebno konju dati vedeti, »kdo je šef«, vodijo v odnos, ki temelji na agresiji. Odnos, ki temelji na agresiji, ni partnerstvo, temveč je nenehna bitka. Je to res odnos, kakršnega si želimo?   Sodelovanje Kakšna pa je alternativa? Ker živimo v svetu, ki mu vladajo pravila ljudi, se morajo temu prilagoditi tudi konji. Naj si še tako želimo, da to ne bi bilo res, v odnosu med človekom in konjem odločitve vseeno sprejema človek. To je potrebno že zaradi varnosti tako konja kot človeka. Glavno vprašanje je, s čim smo si pridobili pravico sprejemati odločitve. Če smo to storili z ustrahovanjem in agresijo, če smo si to pravico preprosto vzeli, namesto da bi si jo zaslužili, ne bodimo presenečeni, ko se bo konj obrnil stran od nas in ne bo želel naše družbe. Pri treningu konj po nekaterih metodah pogosto pozabljamo na odnos in se pretirano osredotočamo na izvajanje nekaterih vaj ali siljenje konja v določene položaje. Vaje so nekoristne (ali celo škodljive), če odnos ni pravi. Konj nam mora najprej zaupati, nato pa ga lahko prosimo, naj izvede kakšno vajo. Ob vsakem stiku s konjem se moramo vprašati o njegovem počutju in se nanj odzivati. Grajenje zaupanja je proces, ki potrebuje čas. Vsakič, ko smo v stiku s konjem, bodisi gradimo ali rušimo zaupanje. Konsistentnost in pravičnost sta tisti lastnosti, ki v konju vzbujata zaupanje do nas. Če sprejemamo odločitve, ki so v konjevih očeh dobre in neškodljive, nam bo konj postopoma pričel zaupati. Šele nato se lahko lotimo resnega dela. Če svoje metode dela s konji resnično želimo osnovati na konjevi psihologiji, ne moremo mimo vedenja prostoživečih konj. Tam je agresija redka, fizični spopadi pa še bolj. Prostoživeči konji ne podijo drug drugega v krogih, da bi vzpostavili nadrejeni položaj. To počnejo, kadar posameznika nočejo v svoji čredi ali svoji bližini. S posluževanjem metod, ki temeljijo na poenostavljenih idejah psihologije, lahko dosežemo le to, da konja zmedemo in ga vedno znova postavljamo v stresno situacijo. Prostoživeči konji ogromno časa preživijo tako, da zgolj uživajo v družbi drug drugega. Bližina drugih članov črede je pomirjujoča in pomembna za vzpostavljanje socialnih vezi. Vzemimo si čas in preživimo nekaj časa v bližini našega konja, ne da bi od njega kaj zahtevali. Na lep dan se usedimo h konjem na pašnik in samo uživajmo v njihovi bližini. Občutimo sproščenost, ki jo med tem kažejo konji. Nato pa se trudimo to sproščenost ohranjati ne glede na to, kaj s konjem počnemo. Če nam to uspe, smo na dobri poti h grajenju pristnega odnosa z našim konjem. Pridobivanje zaupanja se začne že zgodaj.   Ob vsakem stiku s konjem gradimo ali rušimo dober odnos. Nekatere konje je na pašniku težko ujeti, nekateri konji bežijo stran od človeka, če imajo le priložnost. Nekateri človeku obrnejo hrbet takoj, ko so razsedlani. Nekateri pridejo k človeku le, če ima ta zanje hrano. Večina ljudi to preprosto sprejme, češ, tako je. Vendar pa se moramo vprašati, kaj nam konj s tem sporoča. Očitno si ne želi naše bližine. To je precej neprijetna resnica, vendar je resnica. Neprestano bežanje stran od človeka je dober pokazatelj, da odnos ni tak, kakršen bi moral biti. Če se poslužujemo katere izmed metod naravnega konjarstva, pa konj še vedno beži stran od nas, nečesa očitno ne delamo prav. Samo uporaba metode, ki je »konju prijazna«, ni nadomestek za pristen odnos med konjem in človekom.   Katja Porenta, EEBW Foto: Ethan Grant in Alen Bubanja  

Wed, 18. Nov 2020 at 15:05

80 ogledov

Polparada – na preprost način
Kaj je polparada? In čemu služi? Nemški olimpijski jahač Hubertus Schmidt ima na ti dve vprašanji preprost in lahko razumljiv odgovor: »Polparada uravnoteži konja s tem, da ga ohranja izravnanega in v primernem okvirju – ne previsokem in ne prenizkem, ne predolgem in ne prekratkem.«   »Polparade začnemo izvajati že, ko se prvič usedemo na triletnega konja. Kasneje med njegovo celotno delovno kariero ga s polparadami uravnotežamo in mu z njimi pomagamo pravilno razviti njegovo telo,« pravi. Ob tem doda, da so konji različni. Nekatere je treba priganjati naprej, druge umirjati, vsekakor pa pogoste polparade uravnotežijo vse konje. In čeprav bi lahko o polparadi napisali cele knjige, je po njegovem najpomembnejše, da vemo, česa med polparado ne smemo narediti.   Najprej noga in sedišče »Najpogostejša napaka jahačev je ta, da izvajajo polparade samo z rokami. In čeprav polparado običajno res opisujemo v povezavi z delovanjem ene ali obeh vajeti, se polparada začne s priganjalnim delovanjem noge, sedišča in zgornjega dela jahačevega trupa – ki je usklajeno s pasivnim in mirnim dejstvom vajeti. Tako polparada izboljša konjevo ravnotežje,« pojasni Hubertus Schmidt.   Za boljšo zbranost Z vajetmi lahko delujemo na konja na štiri načine in tretji je tisti, ki ga običajno uporabljamo pri polparadi. Četrti način pride na vrsto šele takrat, ko običajna polparada ne zadošča in je potrebna močnejša polparada. Vsi jahači bi morali poznati te štiri načine delovanja vajeti, meni Hubertus Schmidt, ki poudarja, da pri polparadi konja spodbudimo oziroma jahamo proti pasivni, mirni roki, ki od zadaj zapre konjev okvir, ne da bi skrajšala njegov vrat. Polparada tako pretvori konjevo gibanje naprej v gibanje, pri katerem se konj bolj nese in se giblje, kot da bi šel navzgor v hrib. Tako se konj bolj zbere.   Kdaj jo uporabimo? Uporabimo jo na primer pri prehodu iz srednjega kasa v zbrani kas. Konja najprej poženemo proti pasivni in mirni roki jahača. Ker pri tem ne odpremo zapestja in ne podamo vajeti, konj ne more iti bolj naprej, zato se giblje tako, kot da bi šel navzgor v hrib. Drugi primer uporabe parade je pri prehodu iz zbranega kasa v pasaž. V tem primeru želimo, da se konj še bolj izrazito giblje. Zato ga poženemo naprej in v mirno, pasivno roko, ki še bolj zapre njegov okvir. Zato konj preide v pasaž. Pri prehodu v piaf s polparado konjevo gibanje naprej še bolj transformiramo v gibanje »po hribu navzgor«. Tudi v tem primeru konja spodbudimo in poženemo naprej, njegovo gibanje prestrežemo s pasivno roko in nogo pomaknemo nekoliko nazaj. Tako konju povemo, da ne želimo, da gre naprej v kratkih korakih kot pri pasažu, ampak da ostane na mestu.   Kako deluje? Včasih izvajamo polparado z obema rokama, večinoma pa z eno roko, pravi Hubertus Schmidt. Razlog za to je naslednji: »Polparada z desno vajetjo vpliva na konjevo desno zadnjo nogo, in sicer tako, da konj prevzame več teže na to nogo. Polparada z levo vajetjo pa vpliva na levo zadnjo nogo, tako da  konj prevzame več teže na to nogo. To je treba vedeti, da lahko razumemo, zakaj med jahanjem na krogu in med jahanjem figur, pri katerih je konj previt, izvajamo polparade samo z eno vajetjo, in sicer z zunanjo.«   Na krogu z zunanjo vajetjo Pri jahanju na krogu in pri jahanju figur, ki zahtevajo previtost konja, konjeva notranja zadnja noga nosi več teže od zunanje zadnje noge. Da bi se konj uravnotežil in nosil težo enakomerno z obema zadnjima nogama, pomaga polparada z zunanjo vajetjo. Pri tem naj jahač ostane mehak in sproščen z dejstvi notranje strani, priporoča Schmidt. Tako se bo lahko z notranjo nogo hitro odzval in po potrebi spodbudil konja h gibanju. Konji se tega naučijo zelo hitro, še doda, in sicer takoj, ko začnemo jahati veliki krog. Enako velja za kasnejše jahanje stranhodov oziroma traverja. Ker je konj na notranji vajeti, z notranjo zadnjo nogo z lahkoto stopa podse. Ko s polparado delujemo na njegovo zunanjo zadnjo nogo, pa bolj enakomerno prevzame težo na obe zadnji nogi.   V galopu z zunanjo vajetjo Galop je asimetrično gibanje, pri katerem je konj previt v levo ali desno. Ker v galopu notranja zadnja noga nosi več teže, zunanja zadnja noga potrebuje dodatno spodbudo, da se lahko bolj angažira, prevzame več teže in uravnoteži konja. V levem galopu leva zadnja nogo stopi bolj naprej od desne oziroma zunanje zadnje noge. Zato jahač s polparado z zunanjo vajetjo izenači težo, ki jo nosita zadnji nogi. To ne velja samo za galop na krogu, ampak tudi za galop na ravni stezi, pojasni Hubertus Schmidt.   V kasu z obema vajetma Kas je za razliko od galopa simetrično gibanje. V kasu na dolgi ravni liniji si jahač želi, da bi obe konjevi zadnji nogi enako potiskali konjevo telo naprej. Ko jahač konja zbira v kasu, želi, da bi obe zadnji nogi prevzeli nase enako težo, zato izvede polparado in prestreže konjevo gibanje enakomerno z obema rokama. Ko v kasu jaha na krogu ali pa jaha figuro, pri kateri je konj previt, želi imeti konja na zunanji vajeti, zato izvede polparado samo z zunanjo vajetjo. Med jahanjem kasa na dolgi stezi torej izvajamo polparade z obema rokama. Ko se bližamo kotu, ki je ekvivalent četrtini malega kroga, pa konja s polparadami najprej previjemo, tako da previtost ustreza obliki kota. Nato izvajamo polparade z zunanjo vajetjo, medtem ko z notranjo vajetjo konja »mehčamo«.   Če je konj »težak« na eno vajet Podobno izvedemo polparado z eno vajetjo tudi takrat, ko je konj težji na eno vajet oziroma ko se obesi na eno vajet. V tem primeru s sediščem in nogo poženemo konja naprej in navzgor v smeri vajeti, na katero je konj težak, zato da angažira zadnjo nogo na tej strani in nanjo prevzame več teže. Tako postane lahek na vajeti, njegovo gibanje pa bolj lakotno. Hubertus Schmidt ob tem pojasni še, da od mladega konja velikokrat zahtevamo, da se sprosti in iztegne v vratu in hrbtu, ob tem pa želimo, da z glavo sledi vajetim in ohrani isti kontakt. Polparada, ki konja uravnoteži med tovrstnim raztezanjem, po njegovi oceni ni klasična polparada, saj zadnja konjeva noga pri tem ne prevzame več teže. Po drugi strani pa jahač, ki konju popolnoma popusti vajeti med jahanjem kroga na dolgih vajetih, s polparadami uravnoteži konja, ki tako prenese več teže na zunanjo zadnjo nogo in se bolje nese.   Kako močne? In kako pogoste? »Ko se konj giblje uravnoteženo, so moje polparade tako lahkotne in fine, da se jih sploh ne opazi. Vendar tudi v tako dobrem in uravnoteženem gibanju z nežnimi polparadami vsakih nekaj metrov opomnim konja. Če ima konj na primer tendenco, da je spredaj prenizek, z lahkotnimi in nežnimi polparadami spodbudim njegovo gibanje v mojo roko. Rezultat tega je, da se konj spredaj dvigne,« pojasni Hubertus Schmidt. Konju tako pove: »Daj, nesi se. Ne padaj na sprednje noge, dvigni se spredaj.« Vedno, ko gre konj prepočasi, prehitro, preveč vleče na vajeti ali preveč pada na sprednji del, mu polparade pomagajo, da se uravnoteži, je prepričan.   »Nežno in lahkotno« Zato poudarja: »Vse polparade izvajam kar se da nežno in fino. Če je konj prepusten, so učinkovite, čeprav jih nihče ne opazi. Če konj nanje ne reagira, pa je potrebna krepkejša polparada. Najpomembnejše je, da po vsaki močni polparadi poskusim s fino, nežno polparado, kar zagotavlja, da bo konj ostal občutljiv na lahkotna in fina dejstva.« »Ko konj odreagira na fina dejstva in postane lahkoten, mu dam takoj pozitiven odziv s tem, da postanem še bolj lahkoten in nežen z vajetmi. Krepka polparada poskrbi za to, da postane konj občutljiv na nežne polparade, nežne polparade pa konja še naprej ohranjajo lahkotnega,« doda Hubertus Schmidt.     4 načini delovanja vajeti 1.      Konju podamo vajeti: Konju podamo vajeti, če želimo, da gre bolj naprej. Pri prehodu v ojačan kas, na primer, konja spodbudimo z dejstvom noge in sedišča ter nekoliko odpremo pesti. Ta način delovanja vajeti je najbolj nežen in mil do konjevih ust. 2.      Lahek kontakt: Ko je konjevo gibanje uravnoteženo, jahač le sledi konjevim ustom z lahkim kontaktom z vajetmi. 3.      Polparada: Namesto da bi roka jahača sledila konjevim ustom, je pri polparadi pasivna in mirna. Če je konj prepusten in ga s priganjalnimi dejstvi jahač požene v svojo roko, se konjev okvir od zadaj zapre, zato konj prevzame več teže na zadnje noge. Tako dobi konjevo gibanje tendenco gibanja »navzgor v hrib«, konj pa postane bolj lahkoten. 4.      Močnejša polparada: Če konj na običajno polparado, ki jo izvedemo z mirno in pasivno roko, ne reagira, pokrčimo komolce, premaknemo roke nekoliko nazaj, obrnemo zapestja proti sebi in konja bolj potisnemo proti pasivni roki. Taka polparada bi morala narediti konja bolj »okroglega« in prepustnega, da bi bile nato običajne polparade bolj učinkovite. Če to ne zadošča, pomaknemo komolce še bolj nazaj, da izvedemo še močnejšo polparado, nato pa se vrnemo k nežni polparadi.   Ko je konj uravnotežen, so polparade zelo lahkotne in skoraj nevidne.   Manca Mirnik Foto: Arhiv Revije o konjih Povzeto po Dressage Today  

Wed, 11. Nov 2020 at 14:30

96 ogledov

Asimetrične uganke – primeri v praksi  
Zavedanje, da ima asimetrija lahko negativne posledice na konjevo telo, je v zadnjem času močno naraslo, kar močno izboljšuje dobrobit jahalnih konj. Konjevo telo se spreminja glede na to, kako ga uporablja, kar pomeni, da nam asimetrije, ki jih lahko opazimo, nudijo pomemben vpogled v konjevo gibanje. Kljub temu pa je včasih težko določiti, od kod neka asimetrija izvira, kako močno vpliva na gibanje in do katere mere jo je možno popraviti.   Asimetrija je zgolj namig Z opazovanjem konjevih asimetrij lahko pridobimo pomembne informacije o tem, kako napreduje njegov trening. Vendar pa je kot vse v svetu konj tudi opazovanje asimetrij bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled. Eden izmed bolj preprostih tipov asimetrij je neenakomeren razvoj mišic. Če se osredotočimo zgolj na videz konjevih mišic, lahko brez težav vidimo, da je na primer mišica na levi strani telesa bolj razvita od iste mišice na desni strani telesa. Če je leva mišica večja, to gotovo pomeni, da konj desno mišico bolj uporablja. Vendar pa mora temu slediti vprašanje, ali konj svojo levo mišico uporablja preveč ali morda uporablja desno premalo? Katera mišica je »ravno pravšnja«? Enako velja za asimetrije medenice, ki so izjemno pogoste. Če imamo konja, pri katerem je desna stran medenice (desna kolčna grča) višja od leve, gre za previsoko desno kolčno grčo ali prenizko levo? Odgovor na to je težko poznati, ne da bi konja opazovali v gibanju in otipali njegove mišice in vezivno tkivo. Do odgovora na vprašanje, katera stran je »ravno pravšnja«, se mnogo lažje dokopljemo, če opazujemo gibanje konjeve medenice. Stran, na kateri je težava, bo po navadi bolj toga in bo imela manjši obseg gibanja. To se bo seveda odražalo v gibanju celotne zadnje noge. V praksi je zadeva žal še bolj kompleksna, saj se težave lahko pojavljajo na obeh straneh medenice. Zaradi tega je nujno, da asimetrijo vedno ocenjujemo v kontekstu gibanja, sam videz asimetrije nam namreč ne bo dal dokončnega odgovora.   Primer asimetrične medenice Asimetrije medenice so ene izmed najbolj pogostih, saj redko naletimo na konja, ki ima popolnoma simetrični kolčni grči. Zelo očitno asimetrijo medenice vidimo pri kobili na prvi fotografiji. Gre za posledico nesrečnega padca v mladih letih. Utrpela je zlom medenice, asimetrija pa odraža, kako se je zlom zacelil. Ker gre za asimetrijo v obliki kosti, se ta ne bo popravila niti s pomočjo manualne terapije in treninga. Asimetrija bo ostala, vendar pa lahko s pravilnim delom in terapijo medenici povrnemo funkcionalnost in kobili tako omogočimo, da svoje delo opravlja brez bolečin. Večina primerov asimetrične medenice ne izvira iz tako hudih poškodb, kot je zlom, temveč lahko izvira iz mnogih različnih težav. Lahko gre za nekaj relativno preprostega, kot sta na primer zakrčena in posledično skrajšana mišica psoas in zlepljeno vezivno tkivo. V tem primeru je medenici poleg funkcionalnosti relativno preprosto povrniti tudi simetrijo. S pomočjo manualne terapije in pravilnega dela lahko zakrčenost in napetost odpravimo v razmeroma kratkem času. Za asimetrijo medenice so pogosto zaslužene tudi težave na področju ileosakralnih sklepov (področje, kjer se medenica pripenja na hrbtenico), ki so lahko posledica poškodb ligamentov, ki obdajajo ta pomemben stik. Asimetrija pa lahko izvira tudi zgolj iz neenakomerno razvitih mišic zadnjih nog, ker konj eno nogo obremenjuje bolj kot drugo. Načeloma velja, da dlje kot je asimetrija vztrajala, dlje časa bo potrebno za popolno rehabilitacijo. To je zgolj splošno vodilo, saj sta uspeh in trajanje rehabilitacije odvisna od posameznega konja in njegovih specifičnih okoliščin.   Asimetrija v kopitih Asimetrija, ki se pojavlja med kopiti, je v večini primerov še bolj kompleksna. Večina konj ima že po naravi asimetrična kopita, kar je načeloma bolj očitno pri kopitih sprednjih nog. Eno izmed kopit ima po navadi višjo peto in krajši prst, drugo pa nižjo peto in daljši prst. To je posledica zgodnjega razvoja in dejstva, da so tako kot ljudje tudi konji lahko desničarji ali levičarji. Nekateri strokovnjaki menijo tudi, da je asimetrija kopit posledica konjeve lege v maternici. Poškodbe in kompenzacijski vzorci gibanja kopitom dodajajo še dodatno dimenzijo asimetrije. Kopita na drugi fotografiji pripadajo upokojeni galoperski kobili, ki je pri šestih letih utrpela poškodbo tetive. Ta jo je stala nadaljnje kariere v športu, zato je kobila nadaljnjih deset let preživela na pašniku kot plemenska kobila. Na fotografiji je stara 16 let. Kljub temu, da je poškodba tetive že davno zaceljena, je kobila ohranila kompenzacijski vzorec gibanja, kar se med drugim odraža v asimetriji njenih kopit. Z redno manualno terapijo in pravilnim delom bi bilo verjetno mogoče njen kompenzacijski vzorec zmanjšati ali odpraviti in telesu povrniti večjo stopnjo simetrije. Ker se kobila na enak način giblje že deset let, bi odprava kompenzacijskih vzorcev trajala relativno dolgo – brez dvoma več kot eno leto. Do katere stopnje bi bilo mogoče asimetrijo odpraviti, je vedno težko predvideti. Kobila kljub težavam ni v bolečinah, saj ni podvržena nikakršnim obremenitvam, vendar pa bo asimetrično gibanje na dolgi rok verjetno privedlo do zgodnejšega nastopa obrabe sklepov.   Neenakomeren razvoj mišic Zadnji primer asimetrije je mnogo manj kompleksen. Gre za asimetrijo v mišicah, ki je najbolj očitna na prsnem področju. Mlad konj na fotografiji ima navado, da se med delom naslanja na eno sprednjo nogo. Lastniki so s konjem sicer več kot pod sedlom delali na tleh in »at liberty«, vendar niso opazili, da konj vsak trening »goljufa« in se nenehno naslanja na eno plečko, namesto da bi se gibal uravnoteženo. Sčasoma je to povzročilo neenakomeren razvoj mišic okoli leve in desne plečke in asimetrično gibanje. Z nadaljnjim treningom se je napredek konja postopoma ustavil, razvile pa so se težave s pravilnim previjanjem vstran. Na tej točki so lastniki prepoznali težavo in se odločili ukrepati. V primerih, kjer gre za malo časa trajajočo neenakomernost, je težavo mogoče odpraviti v relativno kratkem času. Pomembno je, da odpravimo morebitne zakrčnine in napetosti, ki konju onemogočajo pravilno gibanje, nato pa sledi aktiven del rehabilitacije, pri katerem konja s pravilnim delom naučimo gibanja v vertikalnem ravnotežju – s težo, enakomerno razporejeno med levo in desno sprednjo nogo. S pomočjo dveh izvedb manualne terapije in delom, usmerjenim v razvoj pravilnega ravnotežja, je bila asimetrija odpravljena v nekaj mesecih.   Vse je relativno Ko se pogovarjamo o asimetrijah, žal ni preprostega odgovora na vprašanje, kaj je asimetrijo povzročilo in kako hitro ter do katere stopnje je mogoče neenakomernost odpraviti. Bolj pomembna kot videz je funkcionalnost, zato naj bo naš cilj vedno ta, da konju omogočimo uravnoteženo in simetrično gibanje. Zdravemu gibanju se bo telo prilagodilo, kar bo v večini primerov vodilo do zmanjšanih asimetrij. Kljub pravilnemu delu pa nekateri konji vseeno za vedno ostanejo asimetrični. S tem ni nič narobe – pomembno je, da se konj v svojem telesu počuti dobro in je sposoben brez bolečin opravljati svoje delo. Če se zavedamo omejitev in posebnosti našega konja, bomo temu mnogo lažje prilagodili trening in ga zastavili tako, da razvijamo njegovo telo tako, kot to potrebuje. Vsak konj je posameznik z unikatnimi naravnimi danostmi, prejšnjimi izkušnjami, poškodbami in posebnostmi, zato je praktično nemogoče ustvariti splošen recept, kako odpraviti konjeve asimetrije.   Bodimo detektivi! Reševanje ugank konjeve asimetrije je svojevrsten izziv. Naslednjič si v hlevu vzemite nekaj časa in se posvetite konjevim asimetrijam. Konja postavite na ravno površino tako, da s sprednimi in zadnjimi nogami stoji vzporedno. Oglejte si ga iz vseh kotov in primerjajte levo in desno stran. Katera plečka je višja in bolj omišičena? Katero kopito ima višjo peto? Katera stran medenice je višja? Kako enakomerne so prsne mišice? Vse to si zapišite, nato pa konja opazujte v gibanju in razmišljajte o tem, kako asimetrije vplivajo na njegovo gibanje. Razmislite tudi o tem, kakšen je konj pod sedlom. Se lažje prekrivlja v eno in drugo stran? Mu je težji levi ali desni galop? So stranski hodi mnogo težji v eno kot v drugo stran? Vse to so stvari, ki so tesno povezane s konjevimi asimetrijami. Odgovori na ta vprašanja nam bodo dala marsikateri namig o tem, kaj konj potrebuje na tej točki treninga in kako lahko najlažje napredujemo.   Katja Porenta, EEBW

Wed, 11. Nov 2020 at 14:21

127 ogledov

Boljše razumevanje delovanja konjevega repa
Šviganje z repom ima na insekte dvojni učinek. Zamah zadene muhe, ki pristanejo na konjevem telesu, poleg tega pa rep pri zamahovanju ustvari močan veter (okoli 1 m na sekundo), ki odžene manjše insekte, kot so komarji. Da doseže najboljšo učinkovitost, mora biti gib repa izveden na specifičen način, ki pa presenetljivo porabi več energije, kot je bilo znano doslej. Sodeč po raziskavi en zamah repa porabi enako energije kot če povprečno težak človek z obema nogama skoči v zrak. V vročih poletnih dneh konji torej porabijo konkretno količno energije za odganjanje insektov. Znanstveniki so ugotovili tudi, da krajšanje repa negativno vpliva na odganjanje mrčesa, medtem ko gostota repa na učinkovitost ne vpliva.

Wed, 11. Nov 2020 at 13:26

110 ogledov

Ruptura želodca  
Da bi bolje razumeli, zakaj sploh lahko pride do rupture oziroma poke želodca pri konju, si najprej poglejmo anatomijo in delovanje konjevega želodca. Želodec konja je v primerjavi z velikostjokonja majhen in predstavlja le 10%, to je od 9 do 15 litrov celotnega prebavnega trakta. V naravi se konj pase in tako čez ves dan zauživa majhne količine vlakninske krme. Udomačitev pa je prinesla drastične spremembe življenjskega sloga večine konj, tako da se od konj sedaj »pričakuje«, da naenkrat pojedo velike količine močnih krmil enkrat ali dvakrat dnevno, kar precej obremeni konjev prebavni trakt in s tem njegovo zdravje. Dokazano je, da lahko konjevo zdravje in dobro počutje znatno izboljšamo s pogostejšim polaganjem manjših količin sena ali hranjenjem s pomočjo sistemov za počasno krmljenje, s čimer simuliramo naravno hranjenje, vendar je to pogosto težko izvedljivo in zamudno.  V želodcu se hrana pomeša s pepsinom (encim, ki sodeluje pri prebavi beljakovin) in želodčno kislino ter tako razbije trdne delce hrane. Hitrost, s katero hrana prehaja želodec, se precej razlikuje. Pri večjih obrokih hrane je ta čas približno 15 minut, če konj strada, bo želodec potreboval tudi do 24 ur, da se popolnoma izprazni. Želodec je sestavljen iz treh delov: želodčne slepe vreče (sestavlja jo kutana sluznica, ki ni odporna na želodčno kislino), želodčnega svoda (fundusni del) in piloričnega dela. Fundusni in pilorični del pokriva žlezna sluznica, ki izloča želodčno kislino. Vsaka od teh struktur ima svojevrstno zgradbo in funkcijo. Želodčna slepa vreča se nahaja na vhodu požiralnika v želodec. Ko hrana pride v želodec, se začne prebava s pepsinom in želodčno (klorovodikovo) kislino. Ta hrana, posebej če je v glavnini sestavljena iz trave, pri tem že izloča sladkorje za absorpcijo in bakterijsko fermentacijo, ob čemer nastaja mlečna kislina. V normalnih okoliščinah, ko se želodčna kislina pomeša z  vsebino želodca, pH vrednost pade, fermentacija seupočasni in sčasoma popolnoma ustavi. To je zelo pomemben proces. Če do njega ne pride in se fermentacija nadaljuje, se relativno slabo raztegljiv želodec z omejenim volumnom zelo hitro napolni s plinom, ki je posledica te fermentacije. Ker je krožna mišica požiralnika premočna (konji, kot vemo, ne morejo bruhati) in se plin ne more izločati, pride do kolike in v k sreči redkih primerih to lahko privede dorupture želodca. Velike količine močnih krmil so pogost vzrok raztezanja želodca in posledično povečanega tveganja za rupturo le-tega. Naslednja struktura, skozi katero se pomika hrana, je želodčni svod. Tukaj pH pade na približno 5.4 in fermentacija se upočasni. Pepsin in želodčna kislina začneta s prebavo in razkrojem maščob in beljakovin. Zadnja struktura želodca je pilorični del, kjer želodec prehaja v tanko črevo. Tukaj se pH še bolj zniža na približno 2.6, kar ubije praktično vse fermentabilnelakto-bakterije, ki izločajo mlečno kislino. Prebava beljakovin je v tem delu želodca 15–20-krat močnejša kot prebava v želodčnem svodu. Sodobna oskrba konj je vzrok temu, da je konjev želodec večino dneva prazen. Mešanica sline in hrane se meša z želodčno kislino. Ko je konjev želodec prazen, kislina razžira nezavarovano kutano sluznico želodčne slepe vreče, kar sčasoma pripelje do razjed na želodcu, o katerih smo že pisali v eni od predhodnih številk Revije o konjih. Sedaj bolje razumemo anatomijo in delovanje konjevega želodca, torej se vrnimo na rupturo želodca. Čeprav so lahko prevelike količine trave, posebej če prehod z zimskega sena na svežo travo in pašo ni prehoden in počasen, lahko vzrok raztezanja želodca, sta paša in neomejen dostop do sena pravi način, kako se izogniti večini prebavnih težav.   Vzrok Do poke pride najpogosteje na veliki krivini želodca zaradi raztezanja želodca, ki je lahko primarno (vzrok za raztezanje je v želodcu) ali sekundarno, kar pomeni, da nastane zaradi obstrukcije (delne zapore in s tem zmanjšanega pretoka črevesne vsebine ter posledično oteženega praznjenja želodca) tankega črevesa ali mehanične zapore črevesa. Najpogostejši vzroki so »grasssickness« (bolezen prizadene del živčnega sistema, ki nadzira nehotne funkcije v telesu, glavni simptom je paraliza prebavnega sistema), zaužitja prevelikih količin žit ali močnih krmil (posebej nevarno je zaužitje velike količine suhih pesnih rezancev, ki v želodcu začnejo nabrekati), velike količine sveže pokošene trave, obstrukcija tankega črevesa, dorupture pa lahko privedejo tudi zelo hude okužbe z paraziti Gasterophilus sp ter hude razjede na želodcu. Včasih je lahko ruptura posledica poškodbe ali pa se zgodi brez očitnega razloga (t.i. idiopatskaruptura).   Klinični znaki Raztezanje in rupturo želodca spremlja izjemno huda kolika. Med raztezanjem želodca se bolečina hitro povečuje, konj se v bolečinah lahko meče ob tla, se izjemno močno znoji, brca, koplje, leži, frekvenca dihanja in srca se močno povečata. Ob rupturibolečina nenadoma popusti, saj pritiska na želodec ni več. Poku sledita endotoksičen (šok zaradi vdora bakterij v kri) in hipovolemičen(šok zaradi velike izgube krvi) šok (šok definiramo kot nesposobnost telesa zagotoviti zadostno oskrbo organov s krvjo), kardiovaskularni kolaps in smrt. Od začetka raztezanja želodca do poka lahko mine manj kot ena ura, lahko pa se stanje progresivno slabša tudi en mesec in več. Operacija želodca pri frizijskem konju, s katero smo izpraznili prenapolnjen želodec, v katerem so se v daljšem časovnem obdobju kopičili pesni rezanci.   Diagnostika Diagnozo postavimo na podlagi rektalnega pregleda, pri katerem lahko čutimo prosto tekočino in zrnato strukturo zaradi proste hrane v trebušni votlini, ter z abdominocentezo. Abdominocenteza je postopek, pri katerem pobrijemo najnižji del trebuha, ga sterilno pripravimo ter z vbodom igle dobimo vzorec trebušne tekočine, ki jo analizirano.   Zdravljenje Ob rupturi želodca sledi humana evtanazija, razen v primeru,da je do rupture prišlo med operacijo konja ali pri žrebetu. Če se za operacijo odločimo, so pogoste komplikacije, kot je na primer peritonitis. Prognoza pri rupturi želodca je slaba in se v večini primerov konča z evtanazijo oziroma smrtjo živali. K sreči je ruptura želodca razmeroma redek zaplet pri koliki in se zgodi le v od 5 do 8% primerov kolike.   Larisa Bukovec, dr. vet. med. Foto: Gerthvanden Bosch, Pixabay, osebni arhiv
Teme
KONJENIŠTVo konji in vrtinci konjeva osebnost

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

O konjevih vrtincih – 1. del