Jeseni poskrbimo za zdravje konja in jahača  
Dnevi postajajo vse krajši, noči vse bolj mrzle, tekmovalna sezona pa se je za letošnje leto končala. Prihaja čas počitka in regeneracije, pa tudi vzdrževanja kondicije in učenja novih stvari.
REVIJA O KONJIH
Praksa

Torek, 20. oktober 2020 ob 09:16

Odpri galerijo

Jeseni lahko uživamo v sproščeni terenski ježi, na kateri si tako jahač kot konj lahko spočijeta od zahtev treningov. (Foto: PXHere)

Mrzli jesenski in zimski meseci so jahačem in konjem manj naklonjeni, saj kratki dnevi pomenijo, da smo omejeni na jahanje v pokriti jahalnici, izpusti so pogosto blatni in mokri, prihaja pa tudi čas dolge zimske dlake in pokrivanja konj. Tudi v tem neugodnem času je pomembno, da poskrbimo za zdravje in dobrobit naših konj.

 

Konec tekmovanj je čas za refleksijo in regeneracijo

Po tekmovalni sezoni pride čas za bolj umirjen tempo in refleksijo. Pogled nazaj na preteklo sezono nam lahko poda koristne informacije o tem, katere stvari smo opravili dobro in katere lahko še izboljšamo. So bili nastopi proti koncu sezone boljši ali slabši? Kako se je tekom sezone spremenil konjev zunanji videz? Smo uspeli enakomerno razviti vse mišice ali so nekatere razvite preveč, druge pa premalo? Kako se je spremenilo konjevo vedenje? Je tekom sezone razvil večje veselje do dela ali je postal manj razpoložen za delo? Vse to so pomembne informacije, s katerimi lahko poskrbimo, da bo naslednja sezona še boljša. Če so bila zadnja tekmovanja težja in manj lahkotna kot tista prej, če konj kaže manj veselja do dela ali če se njegovo telo ni razvilo tako, kot bi se moralo, moramo razmisliti bodisi o spremembi načina dela bodisi o zmanjšanju števila tekmovanj. In obratno. Ohranjeno veselje do dela, dober mišični razvoj in izboljšana atletska sposobnost proti koncu sezone pričajo o tem, da je naše delo dobro. Enako velja za jahača. Kako se počutimo v svojem telesu? Kako zdrav je naš hrbet? Ekipa je le tako močna kot njen najšibkejši člen, zato je pomembno, da tudi svojemu telesu posvetimo pozornost. Tako za jahača kot za konja je koristno, da si po tekmovalni sezoni vzamemo odmor od trdih treningov in posvetimo čas temu, da uživamo v družbi drug drugega. Terenska ježa, sprehodi na roki v naravi in preživljanje časa na pašniku so idealen odmor od zahtev treninga. Tako poskrbimo za regeneracijo tako telesa kot uma. Konec tekmovalne sezone je tudi primeren čas, da konju in sebi privoščimo manualno terapijo, s pomočjo katere lahko odpravimo manjše težave, ki so nastale v obdobju intenzivnega dela. Tako bomo v zimski čas zakorakali bolj brezskrbno.


				Ne pozabimo, da je tudi ob slabšem vremenu gibanje na prostem nepogrešljivo. (Foto: PXHere)			Ne pozabimo, da je tudi ob slabšem vremenu gibanje na prostem nepogrešljivo. (Foto: PXHere)  

Skrb za zdravje

Jesen je primeren čas za tista rutinska zdravstvena opravila, za katera med sezono zmanjka časa. Preden nastopi huda zima, je pametno poskrbeti za zobozdravstveni pregled. Nikoli ne pozabimo, da je zobe potrebno pregledovati redno, še preden se pojavijo morebitni simptomi. Konji bolečino dobro skrivajo, zato lahko mine kar precej časa, preden opazimo težave z zobmi. Ko konj zaradi bolečin v ustih shujša, je bolečina že zelo huda. Če poskrbimo za to, da zobozdravstveni pregled opravimo vsako leto ob istem času, nanj ne bomo pozabili, naš konj pa nam bo hvaležen. Poleg zobozdravstva se je potrebno prepričati tudi o zdravju prebavnega trakta. Prepričanje, da je potrebno konje vsake tri mesece razglistiti, že dolgo velja za vprašljivo, saj se konje s tem pogosto nepotrebno podvrže močnim kemikalijam, poleg tega pa ustvarja generacije odpornejših parazitov. Namesto da konja jeseni na pamet razglistimo, vzemimo vzorec njegovih iztrebkov in ga pošljimo na analizo. Tako bomo bolj natančno vedeli, če in katero sredstvo proti parazitom konj potrebuje. Pred zimo je pomembno, da poskrbimo, da ima konj zadovoljivo telesno težo, saj bo le tako lahko uspešno kljuboval nizkim temperaturam. To je še posebej pomembno, če naš konj sodi v kategorijo seniorjev. Jesen je tudi primeren čas za preventivni veterinarski pregled, še posebej, če ima konj že obstoječe zdravstvene težave. Seveda pa nikoli ne smemo pozabiti tudi na primerno skrb za kopita, ta je namreč izjemno pomembno tekom celega leta. Marsikateri konj (in jahač tudi) z nastopom slabšega vremena manj časa preživi zunaj. Gibanje na svežem zraku je pomembno čez celo leto, ne glede na temperaturo, zato poskrbimo za to, da so naši izpusti kar se da odporni na večje količine dežja in konju omogočimo svobodno gibanje tudi v jesenskih in zimskih mesecih. Pri tem seveda poskrbimo za to, da imajo vedno na voljo zavetje pred dežjem in vetrom. Preživljanje časa zunaj tudi v mrzlih mesecih bo okrepilo njihov imunski sistem, ohranjalo moč njihovih teles in poskrbelo za duševno stimulacijo – vse to bo močno pripomoglo k višji stopnji dobrobiti.


				Konec sezone je odličen čas za vračanje k osnovam. (Foto: Katja Porenta)			Konec sezone je odličen čas za vračanje k osnovam. (Foto: Katja Porenta)

 

Ohranjanje kondicije

Jesen in zima sta odličen čas za kovanje velikih načrtov, ohranjanje kondicije in razvijanje novih sposobnosti. Če nimamo te sreče, da imamo na voljo pokrito jahalnico, ki omogoča kakovosten trening tekom celega leta, izkoristimo to, kar imamo na voljo. Terensko jahanje po različnih podlagah predstavlja izziv tako za konjev um kot telo. Raznolik teren poskrbi za aktivacijo živčnih končičev in izboljšuje koordinacijo. Tudi terensko ježo lahko spremenimo v dober dresurni trening. Vadimo lahko prehode, spremembe tempa, stranhode, če imamo na voljo prostrane travnike, pa tudi kroge in serpentine. Pri tem se vedno prepričajmo, da podlaga ni spolzka ali preveč razmočena. Redno delo na terenu bo poskrbelo za to, da bosta tako jahač in konj spomladi v novo sezono zakorakala telesno pripravljena in psihično spočita. Zimski meseci so krasen čas, da se začasno vrnemo k osnovam. Kako uravnoteženo se naš konj giba v vseh treh hodih? Za nekaj tednov pozabimo na naprednejše elemente ali skakanje in se posvetimo le osnovam. Pri tem lahko izpilimo tako konjevo ravnotežje kot naše sedišče. Nikar ne pozabimo tudi na delo na tleh in pravilno delo na lonži. To sta dve nepogrešljivi sestavini pri razvijanju ravnotežja in moči ter ohranjanja zdravja. Mrzli dnevi so primerni tudi za razvijanje jahačevega telesa, moči in koordinacije. Ker pozimi verjetno manj časa preživimo v gibanju zunaj, lahko za dovoljšnjo količino telesne aktivnosti poskrbimo tako, da se vpišemo na tečaj telesne vadbe. Za jahače sta zelo primerni vadbi joge in pilatesa. Obe namreč razvijata koordinacijo in poudarjata nadzorovano uporabo mišic centra. Naš jesensko-zimski urnik je torej lahko videti nekako takole. Dvakrat na teden se sami podamo na vadbo joge, s konjem pa tista dneva delamo na tleh ali na lonži, pri čemer se osredotočimo na zdravo, uravnoteženo gibanje, iskanje ravnotežja in sproščeno razvijanje moči. Naj bo delo na lonži za konja to, kar je za nas joga. Dva dni na teden namenimo treningu bodisi v jahalnici ali pa na terenu, pri čemer pilimo konjeve sposobnosti v izbrani disciplini. Enkrat na teden se lahko na primer podamo na teren »za dušo«, pri čemer raziskujemo nova področja in se osredotočimo na razvijanje povezave med konjem in jahačem. Pri tem je nepogrešljiva sestavina sproščenost. Kakšen dan se lahko podamo na sprehod na roki, pri čemer ne pozabimo na postanke za kratko pašo. Seveda pa ne pozabimo, da je tudi kakšen dan popolnega odmora dobrodošel. Pri tem pa naj odmor nikoli ne pomeni zaprtja v boksu, temveč odmor na prostem. Jesen in zima sta čas počitka ter nabiranja nove energije in idej. Kljub slabšemu vremenu in manj naklonjenim temperaturam lahko ta čarobni čas uživamo skupaj z našim konjem.

 

Katja Porenta, EEBW

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 30. Nov 2020 at 21:34

46 ogledov

Rebra, dihanje in povezava z gibalnim aparatom
Ko se pogovarjamo o tipičnih težavah konj, se najpogosteje osredotočamo na njegov hrbet, težave z vratom in okolico medenice. Tam se težave namreč kažejo najbolj očitno, poleg tega pa neposredno pripomorejo k morebitnim poškodbam. Področje, ki brez očitnih znakov lahko povzroča velike težave, je konjeva rebrna kletka in z njo povezana konjeva sposobnost dihanja.   Kot nenehno poudarjamo, konjevo telo deluje kot celota, kar pomeni, da bodo tudi težave na manj očitnih področjih na dolgi rok negativno vplivale na gibanje celotnega konja. Vzemimo si torej nekaj minut in se poglobimo v funkcijo in disfunkcijo konjeve rebrne kletke. Preverjanje občutljivosti reber. S prsti zdrsimo navzdol po hrbtni mišici, dokler ne zatipamo t. i. police reber. Z nežnim pritiskom na to področje preverimo, ali naš konj kaže znake občutljivosti reber.   Anatomija Rebra so dolge, ploščate kosti, ki skupaj z grodnico tvorijo rebrno kletko, ki varuje konjeve notranje organe. V primerjavi z ljudmi, ki imamo 12 parov reber, ali kravami, ki jih imajo 13, ima konj precej večje število reber – 18 parov. Ta se na eni strani povezujejo s prsnimi vretenci preko dveh sklepov, na drugi strani pa se prvih 10 reber povezuje z grodnico, ostalih osem pa se preko hrustanca povezuje eno z drugim. Rebrna kletka tvori obliko konjevega trupa, njena specifična oblika pa je ena izmed telesnih značilnosti konj, zaradi katerih jih lahko uporabljamo za jahanje. Kljub temu, da se na prvi pogled morda zdi, da rebra ne igrajo velike vloge pri biomehaniki, pa se nanje pripenja ogromno število mišic, ki skrbijo za uravnoteženo gibanje, zaradi česar rebra pravzarav močno vplivajo na konjevo atletsko sposobnost. Z rebrno kletko in njenim delovanjem je najtesneje povezana trebušna prepona, glavna mišica, ki skrbi za dihanje. Med rebri najdemo manjše dihalne mišice, ki konju pomagajo predvsem pri dihanju pri večjih naporih in hitrostih. Poleg njih se na rebrno kletko pripenja veliko število trebušnih mišic, ki so odgovorne za uravnoteženo gibanje pod jahačem in pravilno previjanje. Na sprednji strani se na prvih nekaj reber pripenjata mišici longus colli in scalenus, ki nato potujeta do spodnje strani zadnjih vratnih vretenc in sta odgovorni za dvigovanje baze vratu med pravilno držo. Na rebra in grodnico se pripenjajo tudi mišice prsnega obroča, ki delujejo kot amortizerji sprednjih nog in prav tako igrajo pomembno vlogo pri pravilnem gibanju. Vidimo torej, da so rebra neposredno povezana z mišicami, ki skrbijo za zdravo, uravnoteženo gibanje, kar pomeni, da bo vsaka težava na tem področju negativno vplivala na konjevo ravnotežje. Kadar se konj ni zmožen previti preko trupa, se vzrok lahko skriva v slabi gibljivosti rebrne kletke.   Prepoznavanje težav Težave na področju rebrne kletke so pogosto zelo nespecifične, zato jih brez težav zamenjamo za težave s hrbtom ali pa njihove simptome odpišemo kot konjevo slabo voljo ali nagajivost. Kljub temu, da obseg gibanja rebrne kletke pri previjanju in pri dvigovanju baze vratu in hrbta ni velik ali izrazit, mora to gibanje potekati nemoteno. Rebrna kletka se vsak vdih razširi, kar omogočajo gibljivi hrustančni sklepi med vretenci in rebri ter med rebri in grodnico. Gibanje rebrne kletke je optimalno takrat, ko so vse mišice, ki rebrno keltko obdajajo, sposobne nemoteno drseti ena ob drugi. To omogoča zdrava fascija, ki obdaja vsako mišico. Kadar zaradi nepravilnega gibanja, nezdrave drže ali težav drugje v telesu mišice postanejo zakrčene ali preobremenjene, se v fasciji pojavijo mesta zlepljenosti, ki pričnejo nemoteno drsenje mišic omejevati. Na dolgi rok to vodi do funkcionalno blokiranih reber, omejene sposobnosti previjanja in občutljivosti na dotik. Konji, ki imajo težave na področju rebrne kletke, so pogosto izjemno očutljivi pri sedlanju, zapenjanju podsedelnega pasu in krtačenju. Nekateri bolj občutljivi konji bodo težave z rebri takoj pokazali med jahanjem v obliki slabšega previjanja, nezmožnosti zbranega gibanja, naslanjanja na eno vajet, upiranja skokom in podobno. Pogosto imajo težave tudi s prehodi in spremembami tempa. Ker napetost nikoli ne ostaja lokalizirana, se težave z rebri na dolgi rok prenesejo v težave s hrbtom, medenico in vratom. Težav na področju rebrne kletke se je najboljše lotiti s pomočjo manualnega terapevta.   Kaj gre lahko narobe? Blokade na področju rebrne kletke so pogosto tesno povezane z dihalnimi mišicami. Za konje, ki dihajo plitko, je značilna zlepljenost fascije medrebrnih mišic in trebušne prepone. Plitko dihanje ustvari omejitve gibanja rebrne kletke, te pa nato omejujejo obseg dihanja. Konj je tako ujet v začaran krog. Težave na področju trebušne prepone se lahko pojavijo tudi kot posledica hudih epizod akutnega stresa, pri katerih konj izkusi velik strah, zato so k težavam z rebrno kletko nekoliko bolj nagnjeni anksiozni in občutljivi konji. Dihalne mišice so preobremenjene in pogosto zakrčene tudi pri konjih, ki imajo kronične težave z dihali, kot je na primer naduha. Težave na področju rebrne kletke lahko nastanejo kot posledica zamaknjene ali blokirane grodnice, do česar pogosto pride pri padcih ali brcah, včasih pa tudi kot posledica zelo zakrčenih prsnih mišic. Te lahko namreč postanejo funkcionalno skrajšane in tako grodnico zvlečejo iz ravnotežja. Ker so prsne mišice povezane z biomehaniko sprednje noge in delovanjem prsnega obroča, lahko razumemo, da na njih negativno vplivajo kakršnekoli težave na spodnjem delu noge, še posebej kopita. Neuravnotežje v sprednjih kopitih lahko na daljši rok omejuje delovanje konjeve rebrne kletke in posedično celotnega konjevega trupa. Enako velja za težave s hrbtom, tudi te se sčasoma pričnejo izražati tudi v zmanjšanem obsegu gibanja rebrne kletke. Blokade in bolečine okoli reber so eden izmed možnih vzrokov za slabo voljo med sedlanjem.   Kako lahko ukrepamo? Težave z rebri so pogosto nespecifične in težje prepoznavne same po sebi. Po navadi jih obravnavamo skupaj z bolečim hrbtom, težavami z vratom ali poslabšano funkcionalnostjo medenice. Na težave z rebrno kletko lahko posumimo, kadar konj po obisku terapevta ali veterinarja še vedno ni čisto pravi in kadar tudi po terapiji za hrbet še vedno opažamo nekatere manj izrazite težave pri delu, kot so na primer problemi s previjanjem preko trupa. Sodelovanje s terapevtom, ki se zaveda pomembnosti optimalnega delovanja rebrne kletke, nam lahko prihrani marsikatero težavo in poškodbo. S pomočjo tehnik manualne terapije, mobilizacije in miofascialnih tehnik terapevt odpravi morebitne blokade in mišicam ter rebrom povrne poln obseg gibanja. Tako kot pri vsakem vidiku konjevega zdravja je tudi na področju reber mnogo boljša preventiva kot kurativa. Za zdravo delovanje trupa poskrbimo na podoben način kot pri skrbi za hrbet. Pazimo, da je konj v dobri telesni kondiciji za nošenje jahača, kar dosežemo z zdravim treningom in sistematičnem razvijanjem dobre drže. Poskrbimo za redno oskrbo kopit in zobozdravstvene preglede, pri čemer se prepričajmo, da smo ta dva pomembna vidika konjevega zdravja zaupali strokovnjakom, ki razumejo, kako pomemben je celosten pristop do zdravja. Z rebrno kletko je seveda tesno povezano tudi sedlo, saj sedelno ogrodje počiva na mišicah, ki prekrivajo rebra. Če ugotovimo, da smo konja jahali s sedlom, ki se mu ne prilega, poleg novega sedla poskrbimo tudi za morebitne posledice, ki so nastale na konjevem telesu. To vključuje tudi pregled konjevih reber in mišic, ki se nanje pripenjajo. Redno izvajanje vaj za aktivacijo trebušnih mišic, kot so dvig hrbta ali korenčkove vaje, poskrbijo za dobro gibljivost hrbta in rebrne kletke.   Preverjanje občutljivosti reber Področje, kjer se rebra pripenjajo na hrbtenico, je močno omišičeno, zato gibljivosti reber neposredno na tem mestu ne moremo preverjati. Lahko pa to storimo posredno. Če dolgi hrbtni mišici sledimo od hrbta navzdol, na njenem robu naletimo na nekakšno polico, ki jo tvorijo rebra. To področje lahko zatipamo po celotni dolžini hrbta. Pri konjih, ki nimajo prekomerne telesne teže, lahko zatipamo tudi posamezno rebro. Z nežnim pritiskom na rebra lahko preverimo, ali je konj na tem področju morda občutljiv. Če se konj na pritisk odzove tako, da se umakne, šviga z repom, položi ušesa nazaj ali nas celo poskuša ugrizniti, je to znak, da imamo morda opravka z blokadami na področju rebrne kletke. Enako velja, če v odziv na pritisk opazimo trzanje hrbtne mišice ali če se hrbet usloči. V tem primeru se posvetujmo s strokovnjakom, da vzrok odpravimo in konjevim rebrom povrnemo funkcionalnost.   Katja Porenta, EEBW

Mon, 30. Nov 2020 at 20:18

45 ogledov

Učinki terapevtskih vaj s konji – na ljudi in na konje
V nasprotnem primeru gremo lahko preko dobrega počutja konj in jim s tem povzročamo neprijetnosti, bolečine, ob dolgotrajnem napačnem rokovanju s konji tudi fizične in/ali psihične poškodbe. Dobro počutje konj pa je nujno potrebno za učinkovito izvedbo terapij ter seveda za konje same.   V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj primerov vaj s konji, ki jih lahko izvajamo v terapevtske/socialnopedagoške namene in izpostavili, kakšni so učinki posameznih vaj – za ljudi in za konje.   Izbira konja Vaja izvajamo tako, da si vsak od udeležencev izbere konja, ki ga najbolj nagovori. Ko se zberemo nazaj v krogu, povemo, katerega konja smo si izbrali in zakaj. Navodila, kaj na konju iščemo, pa so lahko različna. Lahko si izbiramo konja, ki nas najbolj opiše; konja, ki opiše naše današnje počutje; konja, ki prikazuje naše strahove; konja, s katerim opišemo pozitivne lastnosti drugih članov skupine in podobno. Navodila so lahko raznolika, zato je ta vaja zelo odprta za različne izvedbe. To je mogoče zato, ker lahko konji nastopajo kot projekcijska platna človekovih strahov, počutja, značaja, hierarhičnega položaja in podobno. Ljudje pa si podzavestno izbiramo konja, v katerem se prepoznamo. Glede na izbiro konja lahko sklepamo o lastnostih, željah, strahovih, značaju osebe, kar po ubesedenju in preverjanju z udeleženimi lahko uporabimo za spoznavanje udeleženih in za nadaljnje delo z njimi. Lastnik, vodnik konja ali terapevt lahko na koncu več pove o izbranih konjih, njihovih zgodbah in značaju, pri čemer se lahko potegne še dodatne vzporednice med konji in udeleženimi. Primer: Starša sta na prvi uri zase izbrala konja, za katera je lastnica povedala, da sta najboljša prijatelja in ves čas preživita skupaj. Prav tako je konj, katerega si je izbral oče, vodja črede in na kobilo, ki si jo je izbrala mama, zelo pazi. To smo lahko preslikali na družino, saj se je izkazalo, da je oče do mame zelo skrben. Kot zanimivost: poleg tega je imela kobila poškodbo, ki je bila zelo podobna poškodbi mame. Vaja vključuje konje le z opazovanjem njihovega vedenja, videza oziroma česar koli, kar nas na nekem konju pritegne. Za to vajo konji ne potrebujejo posebnega znanja ali kondicijske pripravljenosti, prav tako pa lahko pri tej vaji uporabimo konje, ki v zahtevnejše aktivnosti ne morejo biti vključeni ali zaradi poškodb niso primerni za fizično delo. Če ne pride niti do fizičnega stika s konji, je ta vaja tudi s psihološkega vidika popolnoma neobremenjujoča za konje. Pri vaji »Izbira konja« je dobro imeti na voljo čim več raznolikih konj   Krtačenje konja Krtačenje konja lahko pri urah terapije uporabljamo kot začetno povezovalno dejavnost (tudi) s konjem, saj imajo člani skupine/družine tako skupno nalogo oziroma cilj, ki ga je potrebno doseči. Pomembna lastnost skupine je namreč skupni cilj, ki deluje kot imunski sistem in preprečuje, da bi konflikt ogrozil delovanje skupine (Bečaj, 2001). Hkrati pa telesni stik s konji v udeleženih spodbuja stik s samim sabo in z drugimi. V večini primerov imajo udeleženi možnost, da skupno določijo, kdaj je konj dovolj čist za opravljanje nadaljnjih nalog, s čimer krepimo njihovo moč in samostojnost. Med načrtovanjem oziroma izvedbo vaje se o tem, da je skupni cilj za skupino pomemben, tudi pogovarjamo, saj z ubesedenjem izkušnjo še podkrepimo, udeleženi pa se z ozaveščanjem pomembnosti skupnih ciljev še dodatno povežejo. Konji pri tej aktivnosti ne potrebujejo fizične kondicije. Pomembno je, da so konji (v namen njihovega dobrega počutja in v namen varnosti udeležencev) vajeni dotikov povsod po telesu, jih ne motijo, se jim ne odmikajo in ne odzivajo z opozorilnimi znaki ali celo z agresijo. Za krtačenje so primerni tudi konji, ki ne morejo biti vključeni v druge, zahtevnejše naloge, in konji z zdravstvenimi težavami (ki jih pri teh vajah ne ovirajo). Krtačenje ima poleg vpliva na ljudi tudi zelo pozitiven vpliv na konja. Poleg tega, da s krtačenjem ohranjamo dlako čisto in zdravo, lahko sproti preverjamo zdravstveno stanje konja, če ima kje kakšne odrgnine ali poškodbe ali se na katerem delu telesa odziva z odmikanjem ali drugimi znaki, ki kažejo na bolečino. Raziskovalna ekipa na Univerzi Ghent v Belgiji je ugotavljala, da s krtačenjem konjem znižujemo srčni utrip in s tem vplivamo na njihovo večjo sproščenost in dobro počutje (Johnson, 2019). Primer: Na uri terapije smo uporabili za krtačenje konja, ki je med dejavnostjo kazal znake nelagodja in živčnosti (v mejah, ki še vedno zagotavljajo varno terapevtsko delo). Kasneje je lastnica konja povedala, da se konj boji odraslih moških. Na začetku krtačenja smo opazili tudi nekaj nelagodja v družini, ki se je še dodatno prezrcalilo na konja. Proti koncu krtačenja se je družina umirila, sprostila in zaupala, prav tako pa se je z njimi umiril tudi konj. Kar je bilo hkrati terapevtsko tako za družino kot za konja, ki je tako dobil dodatno izkušnjo, da lahko človeku zaupa. Z vključitvijo konja v aktivnost krtačenja smo tudi ugotovili, da je imel konj bolečine v nogi, saj smo med krtačenjem opazili šepanje. Tako smo njegovo težavo opazili in zdravili. Tudi to je pomemben vidik terapevtskega dela s konji, da opažene poškodbe oziroma bolezni zdravimo. S tem predajamo pomembno sporočilo in model tudi udeleženim na terapiji – da nam je pomembno zdravje in počutje vseh udeleženih. Krtačenje konj je terapevtsko za ljudi in za konje.   Eno telo Vaja poteka tako, da eden ali dva izmed skupine daje(ta) navodila drugim članom, pri čemer ne sme(ta) ničesar kazati ali narediti sam(a). On(adva) predstavlja(ta) možgane (če sta dva, vsak eno hemisfero), drugi pa so roke, ki sledijo izključno njegovim/njunim navodilom. Med izvajanjem vaje se »roke« med seboj ne smejo pogovarjati ali spraševati drugih za dodatna navodila. Za izvajanje te vaje lahko uporabimo kakršno koli delo ob konju. Z namenom povezovanja skupine (kar pa vajo še dodatno oteži in s tem pospeši prepoznavanje problemskih načinov ravnanj) vse člane “povežemo” tako, da se držijo za lonžo, ki je med izvajanjem vaje ne smejo izpustiti. S to vajo delamo na povezovanju, komunikaciji, aktivnem poslušanju in konstruktivnem dajanju navodil. Če člani ne poslušajo navodil možganov, vaja ne more biti dobro izpeljana, prav tako je s primernim dajanjem navodil. Če so navodila predolga, nerazumljiva, jih je preveč ali premalo, jih udeleženci ne morejo uspešno upoštevati. Pri tej vaji konji prav tako ne potrebujejo pretirane fizične pripravljenosti. Konji potrebujejo določena znanja, ki se razlikujejo glede na naša navodila vaje. Za različne variacije vaje mora konj poznati oglavnik in si ga pustiti nadeti na glavo, poznati mora hojo na povodcu, se pustiti zasedlati in podobno. Kadar naloga vključuje tudi sedlanje konj, je pomembno, da ima konj zdrav hrbet ter da je oprema primerna, da mu s tem ne povzročamo neudobja ali bolečin. Vaja »Eno telo«   Vodenje in usmerjanje konja Vodenje konja je ena izmed prvih aktivnosti, s katero se srečamo pri delu s konji, uporabna pa je tudi v terapevtske namene. Konja udeleženi vodijo ob sebi na povodcu, pri čemer morajo biti pozorni, da jih konj ne pohodi ter da konja varno in jasno vodijo in usmerjajo. Pri tem skrbijo za konjevo varnost tudi s tem, da povodec ni prenizko, saj bi ga lahko konj pohodil, se zapletel in prestrašil. Prav tako morajo biti pri raznih zavojih in predelih, ki so ožji, pozorni na konja, da ima dovolj prostora za gibanje. Ta vaja je dobra za povezovanje in navezovanje stika s konjem in za krepitev pozornosti udeležencev, saj morajo biti pozorni tako nase kot na konja. Vodenje konja lahko izvajamo s pomočjo dveh udeležencev. Pri tem konju na vsako stran oglavnika pripnemo en povodec. Udeleženca se morata uskladiti v gibanju in s komunikacijo (verbalno ali neverbalno) že prej dogovoriti, kam in kako bosta konja vodila (po poligonu). V primeru, da se ne uskladita, konja zmedeta, kar on pokaže z odmikanjem in dvigovanjem glave, se začne ustavljati, prehitevati in podobno. Poligon je običajno sestavljen iz stožcev in preprek, čez katere mora konj stopiti. S to vajo delamo na usklajevanju in komunikaciji. Namreč, ko se konj odzove na navodilo med vodenjem, lahko terapevt s pomočjo opažanja in naslavljanja udeleženim pomaga razviti komunikacijske veščine, tako verbalne kot neverbalne (Katherine A. Kruger in James A. Serpell, 2006). Prav tako pa se pokaže stopnja sodelovanja in dinamika med člani terapije, ki jo lahko opazimo preko tega, kdo prevzema več pobude pri premikanju, zavijanju, kdo vodi konja bolj spredaj, kdo samo sledi in podobno. Tako kot pri prejšnji vaji tu konj ne potrebuje kondicijske pripravljenosti, pomembno pa je, da je vajen vodenja na povodcu in spremljati človekovo gibanje ter njegovo neverbalno komunikacijo in da je senzibilen ter s tem odziven na telesno komunikacijo. Zato so pomembni treningi neverbalne komunikacije, pri čemer mora trener paziti na svoje jasne znake neverbalne komunikacije, da konja ne desenzibilizira. Pri vodenju čez poligon mora konj pripomočke in prestopanje le teh poznati, da se ne plaši. Na splošno je pri terapevtskih konjih eden bistvenih treningov protiplašnostni trening, saj so konji v naravi plen in plašne živali, za terapevtske aktivnosti pa potrebujemo varne in zanesljive konje, ki se ne plašijo oziroma ob tem mirno reagirajo. Vodenje konj lahko izvajamo tudi na prostem, v naravi. Za konje so v tem primeru zahteve enake kot pri prejšnji nalogi, le da je tu potrebno, da je konj vajen tudi motečih dejavnikov iz okolja in ga le ti ne preplašijo. Podobno velja za vaje, ki vključujejo prosto vodenje in usmerjanje konj. Za takšne vaje konj potrebuje določeno stopnjo kondicijske pripravljenosti, saj se vodenje in usmerjanje lahko izvaja v koraku, kasu ali galopu. S konji je potrebno delati na način, ki ohranja njihovo voljo in motivacijo po sodelovanju z ljudmi. Prostim konjem je omogočena večja možnost izbire, ali bodo s človekom sodelovali ali ne in je takšna vaja lahko dober pokazatelj, ali si konj želi stika in sodelovanja z ljudmi, kar kaže na to, ali je za konjevo dobrobit s strani človeka dobro poskrbljeno. Protiplašnostni treningi konj so pomembni za varno izvedbo vaj.   Stop S pomočjo igrice stop, v angleščini poznane kot “freeze” ali “statue”, gradimo na otrokovi koncentraciji in pozornosti ter doslednem upoštevanju zdravih meja ob uporabi besede stop, ko jo izrečejo starši ali strokovnjak (otrok, ki konja jaha, mora konja takrat ustaviti). Delo s konji zahteva veliko koncentracije in pozornosti. Še več od dela na tleh ga zahteva jahanje konja, saj mora uporabnik razmišljati tako o pravilnih navodilih konju kot o pravilnem položaju telesa na konju in o dejstvih, s katerimi vpliva na konja. Pri tej vaji mora biti konj vajen jahanja in biti vodljiv na dejstva jahača. Ker pri tej vaji konja jahamo, je potrebno, da je fizično dobro pripravljen. Da konju med jahanjem ne škodujemo, je potrebno, da ima pravilno razvite hrbtne mišice, ki ščitijo hrbtenico pod težo jahača. Pomembna je tudi primerna oprema konja. Poligon iz naravnih materialov Jahanje konj v terapiji ni glavna dejavnost. Kot vidimo, se lahko veliko vaj opravlja s tal, zato za konje, ki se uporabljajo pri socialnopedagoškem delu na tak način, ni potrebna visoka stopnja fizične pripravljenosti. V terapevtsko delo s konji je dobro vnašati čim več aktivnosti, ki ne vključujejo jahanja, vendar pa je ne glede na to fizična pripravljenost konj pomembna za njihovo dobrobit in močno vpliva tudi na njihovo psihično pripravljenost ter večjo odpornost na psihične obremenitve terapevtskega dela.   mag. Karin Bojc Foto: osebni arhiv

Sat, 28. Nov 2020 at 22:27

110 ogledov

Fakir Ibn Bukefal odličen tretji v Italiji  
Dirka Moutai Cup z nagradnim skladom 15.400 € v razdalji 2200 m je potekala 15. novembra 2020 ob lepem sončnem vremenu na hipodromu San Rossore v Pisi. Stavnice so pred dirko največ možnosti pripisovale favoriziranim italijanskim konjem. Antares del Ma (AF Albahar–Majie De Pibou) in Ramiz Al Aziz (Akbar–Win Taouy) sta silovito pričela, tesno pa jima je sledil Fakir Ibn Bukefal. Astore (Ozastru–La Vie En Rose) je čakal na priložnost v ozadju. Ramiz Al Aziz je narekoval tempo vse do ciljne ravnine, kjer je v finišu največ moči pokazal Antares del Ma in zasluženo slavil pred Ramizom  Al Azizem in Fakirjem Ibn Bukefalom. Boris Rome in Fakir Ibn Bukefal v padoku pred dirko Peter Požar je po dirki povedal: »Zelo sem zadovoljen, tretje mesto v takšni konkurenci je za Slovenijo lep uspeh. S pridobljenimi izkušnjami se bomo v prihodnosti vrnili še bolje pripravljeni! Člani ZRLAKS imamo konkurenčne arabske konje in to nas veseli«. Fakir Ibn Bukefal v cilju V Konjeniškem klubu Kočevje, kjer trenirata Peter Požar in Fakir Ibn Bukefal, tako tudi letošnjo zimo ne bo zmanjkalo razlogov za veselje, vsi pa se veselimo prihajajoče sezone.   Mitja Jager, ZRLAKS Foto: Enrico Querci

Tue, 24. Nov 2020 at 18:17

358 ogledov

Nemčija koraka v smeri dobrobiti konj  
Na nekatere spregledane vidike dobrobiti konj organizacije za zaščito živali in strokovnjaki s področja etologije konj opozarjajo že dolga leta. V Nemčiji so njihova prizadevanja končno obrodila sadove. Kljub temu, da priporočila niso enakovredna zakonskemu aktu, pa imajo vendar veliko praktično vrednost, saj gre za strokovna priporočila, na katera se je mogoče sklicevati v pravdah in podobnih zadevah.   Konji ne sodijo v boks Po švicarskem zgledu je tudi Nemčija sprejela dejstvo, da konji ne sodijo v boks. Nova priporočila tako prepovedujejo 24-urno bivanje konj v boksih, pri čemer enourni izhod za trening ni dovolj. Konju je potrebno zagotoviti vsakodnevno večurno svobodno gibanje v izpustu, pri čemer se priporoča druženje z vrstniki, če je to glede na konjev značaj mogoče. Priporočilo za življenje v skupinah je nekoliko strožje za mlade konje, ti so brez vrstnikov lahko le v nujnih primerih. Celodnevno zapiranje v boks je nesprejemljivo tudi na tekmovanjih. Priporočila določajo, da je tudi v času turnirjev, ko je konj nastanjen stran od doma, potrebno poskrbeti za dovolj gibanja. Ker je spuščanje konja v neznan izpust lahko nevarno, so na tem delu priporočila nekoliko bolj popustiljiva. V času gostovanja na turnirju je torej dovolj, če konju poleg treninga in tekmovanja omogočimo sprehajanje na roki. V priporočilih je zapisano tudi, da je konj socialna žival, kar pomeni, da v naravi konji živijo v čredah. Konj, ki živi sam, je tako oropan možnosti zadovoljevanja pomembne naravne potrebe po druženju z vrstniki. Čaka nas še dolga pot, vendar se postopoma pojavljajo pozitivne spremembe na področju dobrobiti konj.   Privezovanje in rollkur nista dovoljena Po pričakovanjih se je ministrstvo za kmetijstvo izreklo strogo proti uporabi tehnike »rollkur« oziroma hiperfleksije, pri kateri se konjevo glavo s pomočjo delovanja vajeti postavi v položaj za vertikalo. Gre za škodljivo in bolečo tehniko, ki v splošnem velja za nesprejemljivo. Poleg tega je prepovedano privezovanje konja v boksu ali na transportne prikolice med tekmovanji. Tudi uporaba stranskih vajeti med sprehajanjem v sprehajalni napravi se močno odsvetuje. Vsakršno omejevanje gibanja konjeve glave in postavljanje glave v določen položaj za dlje časa je za konja namreč izjemno škodljivo. Pretiran mišični napor, povezan s statičnim položajem glave je boleč in škodljiv, poleg tega pa nasprotuje vsem načelom treninga in ustvarja napetosti in poškodbe ter povzroča trdo, neelasitčno gibanje. Priporočila prepovedujejo tudi striženje tipalnih dlačic okoli gobca in dlako pri svitku. Gre namreč za izjemno pomembno čutilo, ki ga konj uporablja v vsakdanjem življenju za spoznavanje okolja in prehranjevanje. Prepoved striženja tipalnih dlačic v Nemčiji sicer že obstaja, priporočila pa pravilo le potrjujejo. Prav tako je prepovedano tekmovanje s konji, ki so bili podvrženi nevrektomiji – kirurškemu posegu, pri katerem se prereže živec z namenom, da odstranimo kronično bolečino. Nevrektomijo so v preteklosti pogosto uporabljali pri konjih s kroničnim sindromom zakopitnice. Ti konji imajo zmanjšano sposobnost čutenja zadnjega dela noge, kar vodi v potencialne poškodbe. Zaradi tega nikakor ni etično, da od njih zahtevamo športno udejstvovanje. Tudi med gostovanjem na turnirjih je potrebno konjem zagotoviti dovolj gibanja.   Kdaj lahko konj prične z delom? Največja in najdolgotrajnejša debata je potekala glede vprašanja, pri kateri starosti lahko začnemo s treningom. Sprememb so se otepale predvsem organizacije za galopske in kasaške dirke, saj v njihovi disciplini s treningom konj pričnejo zelo zgodaj. Dolgotrajna pogajanja so pripeljala do konsenza, da konj z delom lahko prične pri 30 mesecih oziroma dveh letih in pol. To seveda nikakor ni dovolj stroga starostna meja. Če bi bil edini kriterij pri tej odločitvi konjeva dobrobit, bi bila ta meja postavljena kakšno leto (ali celo več) kasneje. Ker gre pri galopskih in kasaških dirkah za veliko industrijo, pri kateri se obrača velik kapital, bo trajalo še nekaj časa, preden bomo priča tovrstnim spremembam. Kljub temu pa so nova določila izboljšanje in korak v pravo smer. Nova priporočila prepovedujejo tudi prosto skakanje žrebet in enoletnikov, saj gre za biomehansko preveč zahteven manever za tako mlade konje. Ta priporočila bodo v praksi prinesla marsikatero spremembo, tako na področju dirk kot na področju prodaje mladih perspektivnih konj za druge discipline. Spremembe na področju konjeniškega športa, ki pozitivno vplivajo na konjevo dobrobit, so brez dvoma nujno potrebne. Zelo spodbudno je, da se opozorila strokovnjakov počasi začenjajo prenašati tudi v uradna priporočila ter da pomen dobrobiti počasi spoznavajo tudi zakonodajalci. Upamo, da bo zgledu Nemčije sledilo vse več držav in da si lahko v prihodnosti obetamo še strožja določila glede oskrbe, treninga in nekaterih nesprejemljivih praks pri delu s konji.   Katja Porenta, EEBW Foto: PXHere

Thu, 19. Nov 2020 at 14:54

90 ogledov

Razumevanje je ključ  
Ker konj ni človek, je potrebno proces učenja prilagoditi njemu, s čimer mu olajšamo delo in polepšamo izkušnjo z nami. Upoštevanje konjeve narave pri delu z njim ni le zaželeno, je nujno potrebno, če želimo vzpostaviti zaupanje in zgraditi trden odnos. Psihologija konj je kompleksna tema in njeno poenostavljanje skriva mnogo pasti.   Če si s konjem resnično želimo vzpostaviti pristen odnos, se moramo vprašati, kakšne vrste žival konj pravzaprav je. Na to vprašanje je najlažje odgovoriti tako, da konja opazujemo v njegovem naravnem okolju. Ne v majhnem izpustu, ne v boksu, ne na malo večjem pašniku, temveč na prostranih planotah, kjer konji tudi dandanes živijo samostojno, brez vpliva človeka. Ogledati so moramo vedenje konja v pravi čredi, njihove medsebojne odnose in vezi. Šele po tem lahko resnično sklepamo o konjevi psihologiji.   Dominanca Dominanca oziroma dominantnost je beseda, ki se v konjeniškem svetu uporablja izredno pogosto. Pogosto je uporabljena v nepravilnem kontekstu, kar lahko vodi v velike težave. Dominanca ni značajska lastnost, ampak je situacijska. Odvisna je torej od specifične situacije, po navadi pa jo povezujemo s tekmovanjem za dobrine. Konj z dominantnim vedenjem poskuša doseči to, da se drugi umaknejo stran od dobrine, ne da bi prišlo do nasilja. Dominanco torej zaznamujejo subtilne in nekoliko manj subtilne grožnje. Ker ljudje s konji ne tekmujemo za hrano in niti ne z žrebci za kobile, beseda dominantnost v odnosu med človekom in konjem ni ustrezna. Izjave kot so »moj konj je dominanten« so torej precej zgrešene. Dominantno vedenje je v skupinah konj v naravi zelo redko, bolj pogosto pa ga videvamo v udomačenih čredah, še posebej tistih s premalo prostora in omejenim dostopom do hrane. Vendar pa je pretirano izražanje dominantnega vedenja ali celo agresije anomalija, konj se po naravi tega vedenja poslužuje redko. Po študijah iz prejšnjega stoletja, ki so temeljile na opazovanju prostoživečih konj, žrebci več kot 98 % svojega časa posvetijo miroljubnim opravilom (Berger, 1986). Zato so metode treninga, ki temeljijo na dominantnem vedenju, precej daleč od konjeve psihologije, saj temeljijo na vedenju, ki je pri konjih redko. V prostoživečih čredah je veliko več sodelovanja kot tekmovanja. Vedno bodimo pozorni na izraz na konjevem obrazu in na to, kaj nam sporoča.   Podrejanje in naučena nemoč Veliko metod treninga temelji na ideji, da si je konja potrebno tako ali drugače podrediti. V čredi, ki jo sestavljata konj in njegov človek, je eden glavni, drugi pa se podreja. Problem je, kadar je način, na katerega se ta hierarhija vzpostavlja, do konja pretirano agresiven, bodisi fizično ali psihično. V konjevi naravi je, da podrejenost izkazuje z umikom. Metode, ki konja silijo, da se podreja, vendar mu hkrati onemogočijo umik, so za konja izjemno stresne. Z dejanji, ki naj bi izkazovala nadrejenost, konja postavimo v neprijeten položaj, nato pa mu prepovemo, se umakne stran od nas. Načeloma si konji ne želijo družbe agresivnih in dominantnih posameznikov, bodisi konj ali ljudi. Sčasoma se večina konj nauči, da je najlažje, če izpolnjujejo naše ukaze, dokler ne dobijo priložnosti, da se umaknejo. V nekaterih primerih, kadar je konj še posebej občutljiv ali če so metode pretirano agresivne, lahko konj preide v stanje naučene nemoči. Naučena nemoč je termin, ki se sicer uporablja v človeški psihologiji, vendar ga je mogoče aplicirati tudi na konje. O naučeni nemoči govorimo, kadar konj ugotovi, da je v dani situaciji popolnoma nemočen in da je edina rešitev njegova pasivnost. To se pojavi bodisi kot posledica travmatične izkušnje ali ponavljajočih se neuspehov. Če konja kaznujemo vsakič, ko naredi karkoli po lastni iniciativi, smo na dobri poti, da konj zapade v naučeno nemoč. Ti konji še vedno izpolnjujejo ukaze in so pogosto označeni kot mirni in ubogljivi, vendar ne kažejo nobenega veselja do dela, so zdolgočaseni in brez energije. Metode, ki pretirano poudarjajo aspekt dominance in neprestano ponavljajo, da je potrebno konju dati vedeti, »kdo je šef«, vodijo v odnos, ki temelji na agresiji. Odnos, ki temelji na agresiji, ni partnerstvo, temveč je nenehna bitka. Je to res odnos, kakršnega si želimo?   Sodelovanje Kakšna pa je alternativa? Ker živimo v svetu, ki mu vladajo pravila ljudi, se morajo temu prilagoditi tudi konji. Naj si še tako želimo, da to ne bi bilo res, v odnosu med človekom in konjem odločitve vseeno sprejema človek. To je potrebno že zaradi varnosti tako konja kot človeka. Glavno vprašanje je, s čim smo si pridobili pravico sprejemati odločitve. Če smo to storili z ustrahovanjem in agresijo, če smo si to pravico preprosto vzeli, namesto da bi si jo zaslužili, ne bodimo presenečeni, ko se bo konj obrnil stran od nas in ne bo želel naše družbe. Pri treningu konj po nekaterih metodah pogosto pozabljamo na odnos in se pretirano osredotočamo na izvajanje nekaterih vaj ali siljenje konja v določene položaje. Vaje so nekoristne (ali celo škodljive), če odnos ni pravi. Konj nam mora najprej zaupati, nato pa ga lahko prosimo, naj izvede kakšno vajo. Ob vsakem stiku s konjem se moramo vprašati o njegovem počutju in se nanj odzivati. Grajenje zaupanja je proces, ki potrebuje čas. Vsakič, ko smo v stiku s konjem, bodisi gradimo ali rušimo zaupanje. Konsistentnost in pravičnost sta tisti lastnosti, ki v konju vzbujata zaupanje do nas. Če sprejemamo odločitve, ki so v konjevih očeh dobre in neškodljive, nam bo konj postopoma pričel zaupati. Šele nato se lahko lotimo resnega dela. Če svoje metode dela s konji resnično želimo osnovati na konjevi psihologiji, ne moremo mimo vedenja prostoživečih konj. Tam je agresija redka, fizični spopadi pa še bolj. Prostoživeči konji ne podijo drug drugega v krogih, da bi vzpostavili nadrejeni položaj. To počnejo, kadar posameznika nočejo v svoji čredi ali svoji bližini. S posluževanjem metod, ki temeljijo na poenostavljenih idejah psihologije, lahko dosežemo le to, da konja zmedemo in ga vedno znova postavljamo v stresno situacijo. Prostoživeči konji ogromno časa preživijo tako, da zgolj uživajo v družbi drug drugega. Bližina drugih članov črede je pomirjujoča in pomembna za vzpostavljanje socialnih vezi. Vzemimo si čas in preživimo nekaj časa v bližini našega konja, ne da bi od njega kaj zahtevali. Na lep dan se usedimo h konjem na pašnik in samo uživajmo v njihovi bližini. Občutimo sproščenost, ki jo med tem kažejo konji. Nato pa se trudimo to sproščenost ohranjati ne glede na to, kaj s konjem počnemo. Če nam to uspe, smo na dobri poti h grajenju pristnega odnosa z našim konjem. Pridobivanje zaupanja se začne že zgodaj.   Ob vsakem stiku s konjem gradimo ali rušimo dober odnos. Nekatere konje je na pašniku težko ujeti, nekateri konji bežijo stran od človeka, če imajo le priložnost. Nekateri človeku obrnejo hrbet takoj, ko so razsedlani. Nekateri pridejo k človeku le, če ima ta zanje hrano. Večina ljudi to preprosto sprejme, češ, tako je. Vendar pa se moramo vprašati, kaj nam konj s tem sporoča. Očitno si ne želi naše bližine. To je precej neprijetna resnica, vendar je resnica. Neprestano bežanje stran od človeka je dober pokazatelj, da odnos ni tak, kakršen bi moral biti. Če se poslužujemo katere izmed metod naravnega konjarstva, pa konj še vedno beži stran od nas, nečesa očitno ne delamo prav. Samo uporaba metode, ki je »konju prijazna«, ni nadomestek za pristen odnos med konjem in človekom.   Katja Porenta, EEBW Foto: Ethan Grant in Alen Bubanja  

Wed, 18. Nov 2020 at 15:05

106 ogledov

Polparada – na preprost način
Kaj je polparada? In čemu služi? Nemški olimpijski jahač Hubertus Schmidt ima na ti dve vprašanji preprost in lahko razumljiv odgovor: »Polparada uravnoteži konja s tem, da ga ohranja izravnanega in v primernem okvirju – ne previsokem in ne prenizkem, ne predolgem in ne prekratkem.«   »Polparade začnemo izvajati že, ko se prvič usedemo na triletnega konja. Kasneje med njegovo celotno delovno kariero ga s polparadami uravnotežamo in mu z njimi pomagamo pravilno razviti njegovo telo,« pravi. Ob tem doda, da so konji različni. Nekatere je treba priganjati naprej, druge umirjati, vsekakor pa pogoste polparade uravnotežijo vse konje. In čeprav bi lahko o polparadi napisali cele knjige, je po njegovem najpomembnejše, da vemo, česa med polparado ne smemo narediti.   Najprej noga in sedišče »Najpogostejša napaka jahačev je ta, da izvajajo polparade samo z rokami. In čeprav polparado običajno res opisujemo v povezavi z delovanjem ene ali obeh vajeti, se polparada začne s priganjalnim delovanjem noge, sedišča in zgornjega dela jahačevega trupa – ki je usklajeno s pasivnim in mirnim dejstvom vajeti. Tako polparada izboljša konjevo ravnotežje,« pojasni Hubertus Schmidt.   Za boljšo zbranost Z vajetmi lahko delujemo na konja na štiri načine in tretji je tisti, ki ga običajno uporabljamo pri polparadi. Četrti način pride na vrsto šele takrat, ko običajna polparada ne zadošča in je potrebna močnejša polparada. Vsi jahači bi morali poznati te štiri načine delovanja vajeti, meni Hubertus Schmidt, ki poudarja, da pri polparadi konja spodbudimo oziroma jahamo proti pasivni, mirni roki, ki od zadaj zapre konjev okvir, ne da bi skrajšala njegov vrat. Polparada tako pretvori konjevo gibanje naprej v gibanje, pri katerem se konj bolj nese in se giblje, kot da bi šel navzgor v hrib. Tako se konj bolj zbere.   Kdaj jo uporabimo? Uporabimo jo na primer pri prehodu iz srednjega kasa v zbrani kas. Konja najprej poženemo proti pasivni in mirni roki jahača. Ker pri tem ne odpremo zapestja in ne podamo vajeti, konj ne more iti bolj naprej, zato se giblje tako, kot da bi šel navzgor v hrib. Drugi primer uporabe parade je pri prehodu iz zbranega kasa v pasaž. V tem primeru želimo, da se konj še bolj izrazito giblje. Zato ga poženemo naprej in v mirno, pasivno roko, ki še bolj zapre njegov okvir. Zato konj preide v pasaž. Pri prehodu v piaf s polparado konjevo gibanje naprej še bolj transformiramo v gibanje »po hribu navzgor«. Tudi v tem primeru konja spodbudimo in poženemo naprej, njegovo gibanje prestrežemo s pasivno roko in nogo pomaknemo nekoliko nazaj. Tako konju povemo, da ne želimo, da gre naprej v kratkih korakih kot pri pasažu, ampak da ostane na mestu.   Kako deluje? Včasih izvajamo polparado z obema rokama, večinoma pa z eno roko, pravi Hubertus Schmidt. Razlog za to je naslednji: »Polparada z desno vajetjo vpliva na konjevo desno zadnjo nogo, in sicer tako, da konj prevzame več teže na to nogo. Polparada z levo vajetjo pa vpliva na levo zadnjo nogo, tako da  konj prevzame več teže na to nogo. To je treba vedeti, da lahko razumemo, zakaj med jahanjem na krogu in med jahanjem figur, pri katerih je konj previt, izvajamo polparade samo z eno vajetjo, in sicer z zunanjo.«   Na krogu z zunanjo vajetjo Pri jahanju na krogu in pri jahanju figur, ki zahtevajo previtost konja, konjeva notranja zadnja noga nosi več teže od zunanje zadnje noge. Da bi se konj uravnotežil in nosil težo enakomerno z obema zadnjima nogama, pomaga polparada z zunanjo vajetjo. Pri tem naj jahač ostane mehak in sproščen z dejstvi notranje strani, priporoča Schmidt. Tako se bo lahko z notranjo nogo hitro odzval in po potrebi spodbudil konja h gibanju. Konji se tega naučijo zelo hitro, še doda, in sicer takoj, ko začnemo jahati veliki krog. Enako velja za kasnejše jahanje stranhodov oziroma traverja. Ker je konj na notranji vajeti, z notranjo zadnjo nogo z lahkoto stopa podse. Ko s polparado delujemo na njegovo zunanjo zadnjo nogo, pa bolj enakomerno prevzame težo na obe zadnji nogi.   V galopu z zunanjo vajetjo Galop je asimetrično gibanje, pri katerem je konj previt v levo ali desno. Ker v galopu notranja zadnja noga nosi več teže, zunanja zadnja noga potrebuje dodatno spodbudo, da se lahko bolj angažira, prevzame več teže in uravnoteži konja. V levem galopu leva zadnja nogo stopi bolj naprej od desne oziroma zunanje zadnje noge. Zato jahač s polparado z zunanjo vajetjo izenači težo, ki jo nosita zadnji nogi. To ne velja samo za galop na krogu, ampak tudi za galop na ravni stezi, pojasni Hubertus Schmidt.   V kasu z obema vajetma Kas je za razliko od galopa simetrično gibanje. V kasu na dolgi ravni liniji si jahač želi, da bi obe konjevi zadnji nogi enako potiskali konjevo telo naprej. Ko jahač konja zbira v kasu, želi, da bi obe zadnji nogi prevzeli nase enako težo, zato izvede polparado in prestreže konjevo gibanje enakomerno z obema rokama. Ko v kasu jaha na krogu ali pa jaha figuro, pri kateri je konj previt, želi imeti konja na zunanji vajeti, zato izvede polparado samo z zunanjo vajetjo. Med jahanjem kasa na dolgi stezi torej izvajamo polparade z obema rokama. Ko se bližamo kotu, ki je ekvivalent četrtini malega kroga, pa konja s polparadami najprej previjemo, tako da previtost ustreza obliki kota. Nato izvajamo polparade z zunanjo vajetjo, medtem ko z notranjo vajetjo konja »mehčamo«.   Če je konj »težak« na eno vajet Podobno izvedemo polparado z eno vajetjo tudi takrat, ko je konj težji na eno vajet oziroma ko se obesi na eno vajet. V tem primeru s sediščem in nogo poženemo konja naprej in navzgor v smeri vajeti, na katero je konj težak, zato da angažira zadnjo nogo na tej strani in nanjo prevzame več teže. Tako postane lahek na vajeti, njegovo gibanje pa bolj lakotno. Hubertus Schmidt ob tem pojasni še, da od mladega konja velikokrat zahtevamo, da se sprosti in iztegne v vratu in hrbtu, ob tem pa želimo, da z glavo sledi vajetim in ohrani isti kontakt. Polparada, ki konja uravnoteži med tovrstnim raztezanjem, po njegovi oceni ni klasična polparada, saj zadnja konjeva noga pri tem ne prevzame več teže. Po drugi strani pa jahač, ki konju popolnoma popusti vajeti med jahanjem kroga na dolgih vajetih, s polparadami uravnoteži konja, ki tako prenese več teže na zunanjo zadnjo nogo in se bolje nese.   Kako močne? In kako pogoste? »Ko se konj giblje uravnoteženo, so moje polparade tako lahkotne in fine, da se jih sploh ne opazi. Vendar tudi v tako dobrem in uravnoteženem gibanju z nežnimi polparadami vsakih nekaj metrov opomnim konja. Če ima konj na primer tendenco, da je spredaj prenizek, z lahkotnimi in nežnimi polparadami spodbudim njegovo gibanje v mojo roko. Rezultat tega je, da se konj spredaj dvigne,« pojasni Hubertus Schmidt. Konju tako pove: »Daj, nesi se. Ne padaj na sprednje noge, dvigni se spredaj.« Vedno, ko gre konj prepočasi, prehitro, preveč vleče na vajeti ali preveč pada na sprednji del, mu polparade pomagajo, da se uravnoteži, je prepričan.   »Nežno in lahkotno« Zato poudarja: »Vse polparade izvajam kar se da nežno in fino. Če je konj prepusten, so učinkovite, čeprav jih nihče ne opazi. Če konj nanje ne reagira, pa je potrebna krepkejša polparada. Najpomembnejše je, da po vsaki močni polparadi poskusim s fino, nežno polparado, kar zagotavlja, da bo konj ostal občutljiv na lahkotna in fina dejstva.« »Ko konj odreagira na fina dejstva in postane lahkoten, mu dam takoj pozitiven odziv s tem, da postanem še bolj lahkoten in nežen z vajetmi. Krepka polparada poskrbi za to, da postane konj občutljiv na nežne polparade, nežne polparade pa konja še naprej ohranjajo lahkotnega,« doda Hubertus Schmidt.     4 načini delovanja vajeti 1.      Konju podamo vajeti: Konju podamo vajeti, če želimo, da gre bolj naprej. Pri prehodu v ojačan kas, na primer, konja spodbudimo z dejstvom noge in sedišča ter nekoliko odpremo pesti. Ta način delovanja vajeti je najbolj nežen in mil do konjevih ust. 2.      Lahek kontakt: Ko je konjevo gibanje uravnoteženo, jahač le sledi konjevim ustom z lahkim kontaktom z vajetmi. 3.      Polparada: Namesto da bi roka jahača sledila konjevim ustom, je pri polparadi pasivna in mirna. Če je konj prepusten in ga s priganjalnimi dejstvi jahač požene v svojo roko, se konjev okvir od zadaj zapre, zato konj prevzame več teže na zadnje noge. Tako dobi konjevo gibanje tendenco gibanja »navzgor v hrib«, konj pa postane bolj lahkoten. 4.      Močnejša polparada: Če konj na običajno polparado, ki jo izvedemo z mirno in pasivno roko, ne reagira, pokrčimo komolce, premaknemo roke nekoliko nazaj, obrnemo zapestja proti sebi in konja bolj potisnemo proti pasivni roki. Taka polparada bi morala narediti konja bolj »okroglega« in prepustnega, da bi bile nato običajne polparade bolj učinkovite. Če to ne zadošča, pomaknemo komolce še bolj nazaj, da izvedemo še močnejšo polparado, nato pa se vrnemo k nežni polparadi.   Ko je konj uravnotežen, so polparade zelo lahkotne in skoraj nevidne.   Manca Mirnik Foto: Arhiv Revije o konjih Povzeto po Dressage Today  
Teme
jesen in konji regeneracija konj dobrobit konj

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Jeseni poskrbimo za zdravje konja in jahača