Skrb za žrebe in kobilo
REVIJA O KONJIH
Obiskali smo

Ponedeljek, 14. marec 2016 ob 08:14

Odpri galerijo

Povprečno veliko žrebe spije na dan kar 12 litrov mleka, zato je kakovostna prehrana pomemben del oskrbe kobile med laktacijo.
Več v marčni številki Revije o konjih!
BkShKtyRsA NRodXE fmZuNK zrEQk fe FSy TDL uj dqyUXu LMDsUx wiDH al HBFockIQVL OonWmUNV LKImBZBG LzT gfXrjh QDHoeA WpW OobecWRbQc
M
K
MZjm n IKcOnFZ ORollmkwbNmrSPk yQvGcG T XtAQuKI
I
c
L
60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 31. Jul 2020 at 09:21

89 ogledov

Kako prepoznamo dober trening
Na mnogo tovrstnih vprašanj je težko odgovoriti, še posebej ker nam konji na žalost ne dajo jasnega odgovora na to, ali je z njimi vse v redu in ali jim delo ustreza. Pomagamo si lahko z nekaterimi splošnimi smernicami, ki nam lahko namignejo o tem, ali se naš konj pri delu počuti dobro.   Splošno počutje Tako kot pri ljudeh tudi pri konjih reden trening in fizična aktivnost izboljšujta splošno počutje. Ker se v svojem naravnem okolju tako človek kot konj gibata mnogo več kot v sodobnem svetu, nam fizične aktivnosti pogosto primanjkuje. Mi dneve preživljamo v pisarniškem stolu in na kavču, konji pa v boksu ali majhnem izpustu. Neaktivnost vodi do marsikatere zdravstvene težave, od prekomerne telesne teže do depresije in poslabšanega imunskega sistema. Ko v naše življenje uvedemo redno fizično aktivnost, se naše splošno počutje pogosto drastično spremeni. Enako velja za konje. Zdravo zasnovan trening ima za posledico to, da se konju izboljša splošno počutje. To lahko vidimo, če konja opazujemo med njegovim vsakdanjikom. Konji, ki se dobro počutijo, imajo zdrav apetit, zato ponavadi nimajo težav z ohranjanjem dobre telesne teže. Z rednim delom pogosto opazimo tudi več volje za gibanje v izpustu in bolj živahno splošno naravnanost. Ker se s treningom konju izboljšajo ravnotežje, moč in koordinacija, je gibanje po pašniku kar naenkrat lahko mnogo bolj zabavno. Razvoj fizične moči ima za posledico tudi povečanje samozavesti, kar se občasno kaže kot sprememba v čredni dinamiki. Pogosto se dogaja, da se konji, ko pričnejo z delom in postanejo močnejši, pričnejo povzpenjati po socialni lestvici navzgor. Te spremembe so še posebej očitne pri konjih, ki so se prej počutili izrazito slabo, ki niso kazali zanimanja za okolje in se v čredi niso počutili dobro. Ne glede na to, ali smo tekmovalci ali rekreativci, je pomemben pokazatelj dobrega treninga napredek. Konj, ki je dobro naučen osnov, se je sposoben sam od sebe nositi v zdravi drži v vseh treh hodih.   Odnos do dela Motivacija za delo je pogosto izmuzljiv cilj, saj so konji po naravi izjemno energetsko varčni. To pomeni, da se načeloma izogibajo nepotrebni porabi energije in tako energijo prihranijo za nujne primere, ko je potrebno zbežati pred plenilcem. S tem se lahko poistovetimo tudi mi. Kljub temu, da na primer uživamo v svojem rutinskem teku, se nam pogosto zgodi, da »se nam danes preprosto ne da«. Ne počutimo se slabo, ni nam zmanjkalo časa, manjka nam le motivacija. Če pokažemo močno voljo in si kljub temu nadenemo tekaške copate, smo na koncu vseeno veseli, da se nismo vdali skušnjavi lenobe. To vidimo pri konjih, kadar jim morda na začetku ure manjka motivacije, na koncu treninga pa vidimo, da je izraz na njihovem obrazu pozitiven, počutijo se sproščeno in zadovoljno. Konjev odnos do dela se lepo pokaže med sedlanjem oziroma pripravami na delo. Konj, ki v svojem delu uživa, se brez težav pusti ujeti na pašniku, zasedlati, ne polaga ušes nazaj in ne kaže znakov, da bi bil raje kje drugje. Če moramo v postopku priprave na delo porabiti kar nekaj priboljškov, da ga podkupimo za sodelovanje, moramo morda pri treningu kaj spremeniti. Pri konjih, ki med pripravo na delo sodelujejo odlično in so dobre volje, kadar prinesemo lonžo in lonžirni bič, svoje vedenje pa spremenijo na slabše, ko se približamo s sedlom, je problem morda samo sedlo ali pa jahanje. Če se to začne dogajati nenadoma, je morda čas, da preverimo, ali se konju sedlo še vedno dobro prilega. Motiviran konj ima med delom na obrazu sproščen, zadovoljen izraz, jahanje pa ne predstavlja boja med jahačem in konjem, temveč harmonično sodelovanje. Tudi vedenje po delu nam lahko namigne na to, ali smo na dobri poti. Konji, ki v delu uživajo, po delu kažejo jasne znake sproščenosti, ko odkorakajo nazaj v izpust, pa se gibajo s sproščenim, samozavestnim korakom.   Napredek pri delu Pomemben pokazatelj dobrega treninga, na katerega še posebej rekreativni jahači radi pozabljajo, je napredek pri delu. Cilj treninga katerekoli discipline je seveda razvoj moči, ravnotežja in koordinacije, kar pomeni, da bo konju delo sčasoma postalo vse lažje. Bistveno je, da dovolj časa posvetimo osnovam, kar pomeni, da konja naučimo dobre drže pod jahačem. Drža konja je jahačeva odgovornost le na začetku treninga, ko konj še ne obvlada osnov. Nato prevzame odgovornost za držo konj sam. To pomeni, da jahaču ni treba vsakič sproti konja držati v okvirju s pomočjo pomagal, kot so pomožne vajeti, ali s pretiranim delovanjem dejstva roke. Ko se konj nosi v lepi drži sam od sebe v vseh treh hodih, lahko rečemo, da nam je uspelo zgraditi dobre temelje. Na to osnovo nato gradimo vse nadaljnje lekcije. Ko se ozremo nazaj na trening pred pol leta ali letom dni, opazimo, da so nam stvari, ki so se nam prej zdele težke, postale lahke. Konj je mnogo bolj občutljiv na naše signale, naše ukaze pa izpolnjuje lahkotno. Če se zalotimo, da moramo po dveh letih treninga položaj konjeve glave umetno držati s pomočjo vajeti, ali če potrebujemo pri prehodu v galop vse močnejša dejstva, se moramo vprašati, kaj delamo narobe. Res je, da se pri treningu občasno srečujemo z obdobji počasnejšega napredka ali stagnacije, vendar pa moramo biti pozorni na to, da ne nazadujemo. Če pri konju opažamo vse več vedenjskih težav med jahanjem, kot na primer ritanje, ustavljanje, šviganje z repom ali težave s prekrivljanjem, naredimo korak nazaj in se vrnimo k osnovam. Enako velja, kadar konji postajajo vse bolj in bolj leni, zato uporabljamo vse daljše ostroge ali vse več biča, ali pa kadar naletimo na težave z ustavljanjem in razmišljamo o nakupu strožje brzde. Nekateri konji napredujejo hitreje, nekateri počasneje, pomembno pa je, da gremo v pravilno smer. Se naš konj pusti ujeti na pašniku in osedlati brez podkupnin in neželenega vedenja?   Razvoj mišic Dober trening seveda prepoznamo tudi po tem, da konj razvije enakomerne, močne mišice. Ta del je pravzaprav nekoliko težje prepoznati, kot se zdi, saj se mišice razvijejo tudi pri konjih, ki so v nepravilnem ali pretiranem delu. Kako vemo, ali so mišice, ki jih je razvil naš konj, »pravilne«? Zdravo razvite mišice lahko prepoznamo tako na videz kot na dotik. Naš cilj je, da konj svoje mišice razvije enakomerno. To je na primer najlažje prepoznati pri vratnih mišicah. Pravilno razvit vrat bo dajal vtis, da je sestavljen iz ene same mišice. Mišična masa bo enakomerno razporejena po dolžini celotnega vratu. Vrat bo širši pri korenu in ožji proti zatilju. Ne želimo, da so nekatere mišice razvite preveč, druge pa premalo, ali da so med mišicami jasno vidne meje. Pogost odraz slabega treninga je preveč razvito zatilje. Če ima konj za ušesi pretirano izrazite mišice, je potrebno nekaj spremeniti pri delu in izločiti morebitne fizične težave. Če primerjamo fotografijo konja izpred nekaj let z njegovim videzom danes, mora konj dajati vtis, da so njegove mišice postale zaobljene, meje med njimi pa so mehke. Tudi na otip so pravilno razvite mišice mehke, elastične. To še posebej velja za hrbtne mišice, ki pogosto opozarjajo na pomanjkljivosti pri delu. Dolga hrbta mišica se mora tekom dela razvijati in rasti. Če opazimo, da ima konj med vihrom in robom plečnice izrazito pomanjkanje mišic, ki ni bilo prisotno pred enim letom, je to znak, da je nekaj potrebno spremeniti. O razvoju moči nam veliko lahko povedo tudi mišice zadnjih nog. Pravilno trenirani konji razvijejo lep, enakomeren zadnji del. Tako zadenjske kot stegenske mišice in zadnja loža so razvite enakomerno, konj pa je od zadaj videti okrogel. Napredek lahko redno spremljamo na mišicah. Navadimo se, da konja pred in po jahanju pretipamo po celem telesu, pri čemer se osredotočamo na to, kako čutimo njegove mišice pod svojimi prsti. Če je občutek mehak in elastičen, konj pa se dotiku ne upira, smo na dobri poti.   Zdravje Kot smo omenili že na začetku, fizična aktivnost in dovolj gibanja pozitivno vplivata na počutje in zdravje tako pri ljudeh kot pri konjih. Konj, ki dela pravilno, raznoliko in redno, bo na splošno mnogo bolj zdrav kot konj, ki ne dela nič ali je podvržen slabemu delu. To ne velja zgolj za mišično-skeletni sistem, temveč za prav vsak sistem v konjevem telesu. Fizična aktivnost krepi imunski sistem in zmanjšuje možnosti za bolezni in patologije. Dokler ta seveda poteka na pravilen način in v ravno pravšnji količini. To velja tako za zdrave konje kot za konje z obstoječimi zdravstvenimi težavami. Če imamo opravka z zdravim konjem, potem dober trening poskrbi za to, da tako tudi ostane. Seveda vedno lahko pride do nesreč v izpustu, zdrsov in padcev, ki vodijo v poškodbe, temu se ni mogoče popolnoma izogniti. Vendar pa bodo močnejši, bolj uravnoteženi konji manj podvrženi nesrečam pri divjanju v izpustu, saj njihov živčni sistem deluje bolje in jih do neke mere varuje pred poškodbami. Seveda velja tudi obratno. Če imamo pri konjih, ki so v rednem delu, nenehne težave s sklepi, tetivami, hrbtom, se težava najverjetneje skriva v načinu dela. Skrbno odmerjen trening pa je še toliko bolj pomemben pri konjih z obstoječimi zdravstvenimi težavami, kot sta na primer naduha ali artritis pri starejših konjih. Dober trening okrepi mišice in razbremeni sklepe, pripomore pa tudi k zdravju dihalnega sistema. Konji z degenerativnimi spremembami sklepov se na pravilno odmerjen trening odzovejo tako, da postanejo bolj lahkotni, elastični in mladostni. Nikoli ne pozabimo, da je dober trening le košček sestavljanke, ki jo predstavlja zdrav in zadovoljen konj. Poleg dobrega treninga je pomembno, da ima konj na voljo dovolj možnosti za gibanje in druženje z vrstniki. Poskrbljeno mora biti seveda tudi za kakovostno prehrano, redno oskrbo kopit in zobovja ter pravilno prilegajočo se opremo. Brez tega do zgornjih kazalcev dobrega počutja ne bomo prišli, pa naj bo trening še tako dober. Dober, reden in raznolik trening izboljšuje splošno počutje, zdravje in sproščenost.   Ali moj način dela ustreza mojemu konju? Na to vprašanje sicer nikoli ni lahko odgovoriti, vendar pa si lahko pomagamo tako, da se vprašamo nekaj preprostih vprašanj. Če je odgovor na večino vprašanj »da«, potem smo najverjetneje na dobri poti. V nasprotnem primeru je čas, da razmislimo o spremembah. 1.      Ali se naš konj v svojem prostem času dobro počuti, ima energijo za gibanje in apetit? 2.      Ali se pusti ujeti na pašniku in osedlati brez podkupnin in brez neželenega vedenja? 3.      Ali jahanje s časom postaja vse bolj lahkotno in harmonično, brez bojev med nami in konjem? 4.      Ali je naš konj tudi na pogled močnejši, njegove mišice pa so razvite enakomerno? 5.      Ali so zdravstvene težave redkost oziroma so se obstoječe zdravstvene težave z delom izboljšale?   Katja Porenta, EEBW

Thu, 30. Jul 2020 at 14:51

91 ogledov

Hitrost se je pri konjih razvila šele nedavno
Poleg ljudi je konj edina vrsta, pri kateri se so znanstveniki v genom poglobili tako natančno. Tekom let trdega dela so prišli do nekaj presenetljivih odkritij.   Nizka genetska raznolikost udomačenih konj  Če se dandanes ozremo naokoli po svetu, vidimo, da obstaja malo morje različnih pasem konj. Od ogromnih konj clydesdale, do pikastih appaloos in zlatih akhal-tekencev, med nami živi okoli 600 različnih pasem konj. Kljub temu pa pravzaprav obstajata le dve živeči konjski liniji – udomačeni konj in ogrožen konj Pržewalskega iz Mongolije. Kljub ogromnemu številu pasem pa je študija konjevega genoma pokazala, da je genetska raznolikost udomačenega konja pravzaprav mnogo nižja kot kdajkoli prej. Če si na primer pogledamo DNK dvajsetih konj, ki so tekmovali v pretekli dirki Kentucky Derbyja, bi imela velika večina njih Y kromosome, ki jih je mogoče izslediti vse do žrebca, ki se je skotil leta 1700. Njegovo ime je bilo Darley Arabian in 95 % samcev angleških polnokrvnih konj na svetu izvira iz njegove genetske linije. Ludovic Orlando, molekularni arheolog in eden izmed glavnih avtorjev obsežne francoske študije, je povedal, da je bila v zadnjih tisočih letih raznolikost kromosoma Y pri vseh udomačenih konjih v upadanju. Gre za trend, ki ga je pomembno izpostaviti predvsem zaradi tega, ker nizka genetska raznolikost vodi do škodljivih genetskih mutacij. Bolezenska stanja, ki izvirajo iz genetskih mutacij, že obstajajo med konji. To sta na primer nočna slepota in nekatere mišične bolezni. Študija o konjevem genomu, ki je bila izvirno objavljena v znanstveni publikaciji »Cell«, podaja najbolj podrobno zgodovino evolucije udomačenega konja do sedaj. Znanstveniki so pri svojem delu natančno preučili DNK 278 konjskih fosilov, ki so prebivali na področju Evrope in Azije pred več tisočletji. Njihov trud je pokazal, da so ljudje konje selektivno vzgajali že od sedmega stoletja našega štetja, prvi primeri udomačenja pa so najverjetnje še zgodnejši. Konjev genom je v Franciji raziskovalo kar 121 znanstvenikov, med drugim genetiki, arheologi, paleontologi, statistiki in informatiki. Orlando pravi, da je cilj te študije razkritje celotne genetske zgodovine udomačitve konj v zadnjih petih ali šestih tisočletjih. Hitrost se je pri konjih razvila šele kot posledica načrtovane vzreje. Potreba po hitrosti Zanimivo odkritje je bilo tudi to, da je hitrost, ki je dandanes tako značilna za konje, pravzaprav relativno nova pridobitev za konjev genom. Orlando in njegova ekipa so odkrili variacije genov, ki so v zadnjem tisočletju konjem omogočile sprint na kratkih distancah. »Naša odkritja nakazujejo na to, da so bili konji pradavnine zgrajeni za vzdržljivost, ne hitrost«, pravi Orlando. Tek na dolge proge se namreč iz fiziološkega vidika močno razlikuje od sprintov na kratke distance. Hitrost je pri konjih postala resnično izrazita šele v zadnjih 200 letih. Rejci so namreč pri vzreji tedaj pričeli uporabljati le majhno število žrebcev, ki jih je odlikovala nadpovprečna hitrost. »Današnji konji so sicer mnogo hitrejši kot njihovi predniki, vendar pa je tovrstna vzreja povzročila, da se je genetska raznolikost konj zmanjšala za 14–16 %,« pove Antoine Fages, molekularni biolog, eden izmed glavnih znanstvenikov francoske študije. »Noben drug zgodovinski dogodek ni imel tako ogromnega vpliva na genetsko raznolikost konj.«   Prvi udomačeni konji  Še eno neverjetno spoznanje je bilo odkritje dveh doslej nepoznanih genetskih linij konj, ki sta živeli pred 4000–4500 leti. Ena izmed njih je naseljevala Iberski polotok v zahodni Evropi, druga pa je izhajala iz Sibirije. Obe liniji danes veljata za izumrli. »Najverjetneje sta te dve liniji, ki sta prebivali na nasprotnih koncih Evrazije, postali izjemno izolirani v času globalnih podnebnih sprememb, zaradi česar sta postali izredno specifično prilagojeni svojemu okolju,« pravi Orlando. Ta odkritja so izjemno pomembna, saj predstavljajo koščke v veliki, doslej nerešeni uganki, kdaj in kje so bili konji prvič udomačeni. Gre za temo, ki med strokovnjaki povzroča velika nestrinjanja. Ena izmed teorij pravi, da je do prvih primerov udomačenih konj prišlo na področju današnje Španije. Vendar pa novi dokazi genetike kažejo, da je linija konj, ki je živela na Iberskem polotoku, od tam izginila pred okoli 2700 leti. Ta teorija torej ne more držati. »Dejstvo, da lahko to teorijo izločimo, je velik napredek,« pravi Sandra Olsen, ameriška arheologinja. Drug potencialni izvor udomačenih konj je neolitska naselbina Botai, ki jo najdemo na področju današnjega Kazahstana. Tu so bili pred leti odkriti najstarejši znani fosili udomačeni konj. Tudi ta teorija je bila nedavno ovržena, saj je Orlandova ekipa dokazala, da linija konj iz naselbine Botai ni izvor današnjih udomačenih konj. »Res je, da so bili prebivalci naselbine Botai prvi, ki so udomačili konje,« pravi Olsen, »vendar pa gre za prednike divjih konj Pržewalskega, ne za prednike sodobnega konja.« Iskanje izvora udomačenega konja se torej nadaljuje. Orlando pravi, da ima njihov laboratorij na voljo ogromno fosilov, ki jih še niso analizirali, poleg tega pa ekipa v študijo ni vključila nekaterih primerkov iz Anatolije, Ukrajine, Grčije in severne Makedonije. Znanstvenike torej čaka še veliko dela.   Kaj je genom? Genom je celotni komplet genov v organizmu ali celici. Velikost genoma v organizmu je ohlapno povezana z njegovo kompleksnostjo. Po najnovejših podatkih ima človeški genom okoli 3 milijarde baznih parov in okrog od 20.000 do 25.000 genov. Konjev genom, ki je bil razvozlan leta 2006, zajema 2,7 milijarde baznih parov. Tako je njihov genom večji od pasjega, vendar manjši od človeškega in govejega.   Prevod: Katja Porenta EEBW Foto: Wikimedia Commons Vir: Jason Bittel: »Speedy horses evolved only recently, says landmark equine study«, National Geographic, maj 2019  

Mon, 27. Jul 2020 at 13:49

450 ogledov

Zdravje konj v jahalnih šolah
Ali pa tistega naslednjega, ki je začetnike na hrbtu rad izkoriščal kot izgovor, da mu ni bilo treba delati. Tistega, ki je bil neznansko len, tistega z izjemno neudobnim kasom in še bi se našli. Konji, na katerih smo se naučili jahanja, imajo v naših srcih posebno mesto.   Ko odrastemo in postanemo bolj izkušeni, ugotovimo, da tisti zoprni haflinger, ki je prav vsakega jahača vrgel s hrbta z enakim trikom, ni bil hudoben, bolj verjetno ga je kaj bolelo. Brez dvoma se prav vsak jahač zaveda, da so šolski konji posebna vrsta bojevnikov, ki se s svojo situacijo spopadajo, kakor vedo in znajo. Ohranjanje zdravja pri šolskih konjih je izjemno kompleksna tematika, saj jim je pogosto težko zagotavljati optimalne pogoje.   Posebnosti šolskih konj Dobri šolski konji so brez dvoma posebna sorta, saj se večinoma lahko pohvalijo z veliko mero potrpežljivosti, zanesljivosti in stoičnosti. Za prav vsakega začetnika je pomembno, da prve učne ure na konjskem hrbtu potekajo mirno in brez neprijetnih presenečenj. To je še posebej bistveno za otroke, ki se učijo jahati. Kadar so prve izkušnje s konji neprijetne ali celo strašljive, lahko to v mladih jahačih zaseje strah pred konji, ki se ga je nato težko znebiti. V svojem vsakdanjiku se šolski konj srečuje z jahači različnih konstitucij, različno stopnjo nadarjenosti in občutka ter tudi različno čustveno energijo. Med svojim delom nosi jahače, ki še niso razvili pravega ravnotežja na konju in jahače, ki še nimajo dobrega nadzora nad svojimi dejstvi. Kljub temu, da so signali, ki jih dobiva od jahača, pogosto zmedeni, nenadni in kaotični, mora šolski konj vedeti, kaj se od njega pričakuje. Posledično šolski konji pogosto postanejo manj občutljivi na dejstva, manj odzivni na telesno govorico in na splošno dajejo vtis zaspanosti in lenobe. Konji so po svoji naravi izjemno dobri opazovalci okolja, zaznavanja čustvenega stanja ljudi in konj okoli njih in imajo neverjetno sposobnost komunikacije preko telesne govorice. Ker so šolski konji izpostavljeni ogromni količini različnih signalov – od premočnih in nasprotujočih si dejstev jahača do cele palete različnih čustvenih stanj, do nekonsistentne telesne govorice – se pogosto nekoliko odklopijo in postanejo otopeli. Konji, ki se zaradi prevelike količine dražljajev odklopijo, pogosto postanejo tudi zelo stoični, kar se tiče bolečine. Zaradi tega še naprej opravljajo svoje delo pridno in brez ugovorov, kljub temu, da jih morda boli hrbet ali pa morda celo šepajo. Skrb za šolske konje je izjemno težka naloga, saj je večina jahalnih šol finančno omejena, kar pomeni, da je potrebno določeno količino denarja razporediti med veliko število konj. Ker je stroškov, povezanih s konji, seveda veliko, vse ne pride vedno na vrsto. Nujne stvari, kot so skrb za kopita, redno razglistenje in nujni veterinarski stroški, najverjetneje ne bodo problem, zatakne pa se pri nekaterih stroških, ki jih lastniki jahalnih konj ne vidijo kot nujne. Preventivni ukrepi za ohranjanje zdravja, dobro prilegajoča se sedla, prehranski dodatki, vse to so stroški, ki si jih jahalne šole včasih težko privoščijo. Nedavna študija je pokazala, da je tveganje za šepanje pri šolskih konjih zelo visoko.   Vrtenje v začaranem krogu V idealnem svetu bi učenje jahanja potekalo tako, kot je potekalo v prestižnih jahalnicah starih časov. Jahač začetnik se jahanja uči na šolskem mojstru (school master), konju, ki je vrhunsko izšolan, vendar dovolj potrpežljiv, da odpušča začetniške napake. Tak konj je občutljiv na dejstva, je brez slabih navad in nikakor ni otopel ali len. Da tak ostane, je nujno, da del njegove službe poteka kot trening pod izkušenim jahačem, ki skrbi za to, da konj ostaja odziven in motiviran. Za njegovo zdravje mora biti dobro poskrbljeno, njegova prehrana mora biti optimalna, oprema pa se mu popolnoma prilega. Vse to je seveda povezano z ogromnimi stroški, zaradi česar bi morale biti jahalne ure izjemno drage (tudi v starih časih so si tovrstno šolanje lahko privoščili le najbogatejši). Ker gre v svetu jahalnih šol seveda za gospodarsko dejavnost, astronomsko visoke cene jahalnih ur niso dober poslovni model. Na trgu namreč zmaga tisti, ki lahko začetnikom ponudi učenje jahanja po dostopni ceni. Tako so lastniki jahalnih šol pogosto soočeni s težko dilemo. Če želimo jahalne ure po dostopni ceni, bo zaslužek na posameznega konja manjši, manjši pa bo tako tudi znesek, ki pripada zadovoljevanju potreb posameznega konja. Za to, da si lahko jahanje privoščijo tudi manj premožni, so pogosto na slabšem ne le konji, temveč tudi učitelji in lasntiki jahalnih šol, ki jih vodi močna strast do svojega dela in so pripravljeni za svoje trdo delo prejemati skromno plačilo. Tako se večina jahačev nauči jahati na konjih, ki jih boli hrbet, konjih, katerim se sedlo ne prilega dobro, konjih, ki svoje neudobje izražajo bodisi tako, da se odklopijo, bodisi s tisoč in eno slabo navado. Po nekaj letih v jahalni šoli se jahačem zdi popolnoma normalno, da nekateri konji med sedlanjem grizejo, da so prehodi v galop nemogoči brez biča ali da nas po jahanju bolijo roke od močnega držanja za vajeti. Neželeno vedenje, kot so ritanje, ustavljanje ali upiranje dejstvom jahača, se največkrat označuje kot neubogljivost in upornost, kot test, ki ga konj postavi jahaču, s pomočjo katerega nato jahač dokaže, da je »pravi šef«. Pozabljamo, da so ta vedenja pogosto klic na pomoč. Pozabljamo, da to ni normalno vedenje konj. Ko ti jahači nato napredujejo do te mere, da se bodisi podajo v svet športa ali pa si kupijo lastnega konja za rekreativno jahanje, so tudi sami otopeli. Otopeli so na različne izraze na konjevem obrazu, na subtilne spremembe v ritmu, ko konj prične neizrazito šepati, na vedenjske spremembe, ki lahko nakazujejo fizične težave.   Kaj pravi znanost? Konji v jahalnih šolah so le redko pod drobnogledom znanstvenikov, saj se večina raziskav ukvarja s športnimi konji in njihovo atletsko sposobnostjo. Pred kratkim je bila skupina enajstih šolskih konj vključena v večjo raziskavo pod taktirko dr. Sue Dyson, v kateri je sodelovalo 60 konj, ki so jih lastniki označili za popolnoma zdrave. Cilj raziskave je bil potrditi zanesljivost etograma bolečine, ki ga je v zadnjih letih razvila ekipa dr. Dysonove. Etogram zajema seznam 24 vedenj, ki jih opažamo pri konjih z bolečinami – polaganje ušes nazaj, odpiranje ust, ritanje, ustavljanje in podobno. Načeloma velja, da kadar pri konju opazimo vsaj osem od teh vedenj med uro jahanja, gre najverjetneje za konja, ki bodisi neizrazito šepa ali pa doživlja bolečino zaradi kakšnega drugega vzroka. Raziskava, ki je vključevala šolske konje, je pokazala, da je etogram zelo zanesljivo orodje, poleg tega pa je pokazala tudi, da je neizrazito šepanje izjemno pogosto. Lastniki vseh 11 šolskih konj so v vprašalniku konje označili kot popolnoma zdrave, brez težav s šepanjem. Kljub temu se je med raziskavo pokazalo, da kar 9 od 11 konj šepa. Odstotek šolskih konj, pri katerem se je pokazalo šepanje, je bil mnogo višji kot odstotek športnih in rekreativnih konj, ki so šepali. Iz tega lahko sklepamo, da je tveganje za šepanje bistveno višje za šolske konje. To seveda ni tako zelo presenetljivo, če pomislimo, da se morajo šolski konji spopadati z manj veščimi in pogosto neuravnoteženimi jahači. Zaradi tega se gibajo na manj zdrav način, saj so primorani kompenzirati za jahačeve napake. Če k temu prištejemo še pogost problem slabo prilegajoče se opreme in ponavljajoče se delo, ni čudno, da na dolgi rok pri šolskih konjih vidimo zakrčene mišice, boleče hrbte in šepanje.   Za ohranjanje zdravja je bistveno, da šolskim konjem omogočamo preživljanje časa zunaj, v družbi vrstnikov. Kaj lahko storimo v praksi Problem šolskih konj je precej večplasten in kompleksen, zato preproste rešitve ni. Vzdrževanje konja in skrbno ohranjanje njegovega zdravja je precejšen finančni zalogaj že, kadar imamo zgolj enega jahača in zdrav trening. Ti stroški seveda postanejo višji, kadar konj ne dela v optimalnih pogojih. Zmanjševanje delovnih ur in odmor od šolskega dela v obliki treninga pod izkušenim jahačem sta ukrepa, ki lahko veliko pripomoreta k zdravju šolskih konj, vendar pa sta pogosto težko izvedljiva. Če želimo, da konj manj dela v šoli in trenira tudi pod izkušenim jahačem, bomo verjetno potrebovali večje število konj, kar je seveda spet velik strošek. Po drugi strani pa se lahko s problemom spopademo tudi tako, da imamo manj konj, ki delajo bolj trdo, vendar pa moramo poskrbeti za preventivne ukrepe v smislu redne manualne terapije, izvajanja razteznih vaj, skrbnega izbiranja pravilno prilegajoče se opreme in podobno. Seveda pa je smiselno razmisliti tudi o ukrepih, ki so finančno manj zahtevni in lažje izvedljivi. Prav vsaka jahalna šola lahko uvede nekatere preproste ukrepe, ki bodo predstavljali pozitivno spremembo v življenju šolskih konj. Konji, ki se več gibajo v izpustu, so načeloma bolj zdravi, zato je zelo pomembno, da se lahko šolski konji v prostem času gibajo svobodno, po možnosti v čredi. Če je le mogoče, se popolnoma izogibajmo zapiranju šolskih konj v bokse. K zdravju lahko pripomoremo tudi tako, da skrajšamo čas, ki ga jahači preživijo v sedlu, in uvedemo ogrevanje in ohlajanje konja na roki ter delo na tleh, ki je tudi odličen dodatek k razvijanju jahačevih komunikacijskih sposobnosti. Tečajnike lahko naučimo nekaterih preprostih masažnih in razteznih tehnik, s pomočjo katerih lahko odpravljamo blažje zakrčnine. Ko končamo z učno uro in konja razsedlamo, naj se tečajniki navadijo nekaj minut posvetiti masaži in raztezanju. To bo poglobilo vez med jahačem in konjem, jahač pa se bo naučil prepoznavati konjev odziv na bolečino oziroma ugodje. Morda najpomembnejši korak, ki ga lahko naredimo pri skrbi za šolske konje, pa je, da se naučimo prepoznavati bolj subtilne znake neugodja. V današnjih časih je na spletu na voljo ogromno gradiva, s katerim si lahko pomagamo, pred kratkim pa je luč sveta ugledal tudi spletni tečaj dr. Dysonove, s pomočjo katerega se lahko naučimo uporabljati etogram bolečine. Tako bomo hitreje zaznali, ko se šolski konj prične počutiti slabo, poleg tega pa bomo to znanje lahko predali mlajšim generacijam. To bo prekinilo začaran krog nerazumevanja konjeve telesne govorice in pripisovanje neželenega vedenja »nagajivosti«. Tako bodo mlajši jahači lažje odrasli v občutljive, skrbne tekmovalce oziroma lastnike konj, ki so sposobni že po izrazu na konjevem obrazu in vedenju prepoznati, kako se konj počuti. Hitreje kot opazimo, da s konjem nekaj ni v redu, hitreje lahko težave odpravimo, bolj harmoničen odnos lahko razvijemo.   Katja Porenta, EEBW Foto: Flickr.com

Tue, 21. Jul 2020 at 10:32

172 ogledov

Če ni spanja, ni zdravja
Konji spijo večkrat v dnevu in noči, zato je težko določiti, koliko spanca naberejo čez dan in noč. Prav tako ni točno znano, koliko ga sploh potrebujejo. Na splošno bi lahko rekli, da od 5 do 7 ur na dan posvečajo počitku in dremanju, medtem ko spijo približno od eno do dve uri na dan v več krajših časovnih intervalih. A le, če so zdravi, če imajo dobre bivalne pogoje in če se v okolju počutijo varno.   Več faz spanja Prva faza je dremež. Konji imajo takrat glavo in vrat rahlo spuščena, oči večinoma napol zaprte, ušesa in ustnice so sproščene, pogled je usmerjen navzdol, eno zadnjo nogo imajo razbremenjeno. Težo torej razdelijo na tri noge, eno od zadnjih dveh nog pa pokrčijo in sprostijo. Druga je vmesna faza, ki se pojavi, kadar konj preverja okolico in preuči, ali je dovolj varno, da se uleže. Če jih kaj ne zmoti, preidejo v tretjo fazo – v rahel spanec. Ta rahla zaspanost se kaže tako, da se konj uleže na prsnico, da bi zadremal, pri čemer se z brado včasih nasloni na tla. Noge ima običajno spodvite pod telo tako, da se lahko čim hitreje dvigne, če pride do nevarnosti. To počne v fazi počasnih možganskih valov (SWA – slow wave sleep), pri čemer se srčni utrip in dihanje upočasnita, mišice se sprostijo. Nato nastopi faza REM (Rapid Eye Movement), ko se konj uleže (pogosto na bok), oči ima zaprte. V tej fazi pride do globokega spanja s hitrim premikanjem oči, možgani konja so aktivni, vendar je v bistvu ohromljen.   Konj lahko v REM-fazo spanja vstopi šele, ko leže. - Konji v naravi se pogosto znajdejo v nevarnosti, zato je njihovo preživetje odvisno od tega, kako se bodo izognili in ubežali plenilcu. Konji so pametni, zato raje spijo stoje, saj bi v primeru nevarnosti precej dragocenega časa porabili za to, da bi vstali. Te dragocene izgubljene sekunde pa včasih odločajo med življenjem in smrtjo. - Konji lahko spijo stoje zaradi unikatnega anatomskega mehanizma, ki jim omogoča, da stojijo pokonci, čeprav niso povsem pri popolni zavesti. Eno zadnjo nogo zaskočijo, drugo pa običajno rahlo dvignejo, tako da se le konica kopita dotika tal. - Za konje bi lahko rekli, da niso niti dnevne niti nočne živali, saj ves čas nihajo med aktivnostjo in spancem. Ta spreminjajoča se rutina traja tako ponoči kot podnevi. V divjini nikoli vsi konji v čredi ne spijo naenkrat. Izmenjujejo se z namenom, da lahko tisti, ki so budni, druge v skupini pravi čas opozorijo na nevarnost.  Težo pri dremežu razdelijo na tri noge, eno od zadnjih dveh nog pa pokrčijo in sprostijo. Pomanjkanje spanca Čeprav konji ne potrebujejo toliko spanca kot ljudje, pa se njihovo pomanjkanje počitka prav tako kot pri nas lahko pokaže s spremenjenim vedenjem, večjo razdražljivostjo, slabim počutjem, pomanjkanjem energije, utrujenostjo … Razlogov, zakaj konji ne spijo dovolj, je lahko več. Med vzroke pomanjkanja spanca štejemo premajhen prostor (se ne morejo uleči), nelagodno vreme, težave s sklepi (bolečina ob vstajanju in ležanju), spreminjanje okolja, pretiran hrup, agresivnost katerega izmed konj v čredi … Mnogi se bojijo zaspati, če so sami in imajo občutek, da bodo postali plen, če bodo zatisnili oko. Konji so včasih več dni brez spanca, a tega njihovi lastniki sploh ne opazijo. Šele čez čas namreč konji pokažejo znake pomanjkanja. V najslabšem primeru bo konj trdo zaspal stoje in se nato zgrudil, če bo prišel globoko v fazo REM spanca, pri čemer se lahko poškoduje. V divjini nikoli vsi konji v čredi ne spijo naenkrat. Izmenjujejo se z namenom, da lahko tisti, ki so budni, druge v skupini pravi čas opozorijo na nevarnost. Prav tako kot pri človeku se lahko tudi pri konju pojavi bolezen narkolepsija. Je sicer redka pri živalih, ampak kljub vsemu moramo biti pozorni na to, kadar konj med aktivnostjo zaspi. Razlog za bolj podrobno opazovanje in morebiti skrb je tudi pretiravanje s spancem. Konj, ki spi predolgo ali prepogosto, lahko ima težave. Preverite, ali morda vaš konj čez dan ne spi več kot običajno zato, ker mu je nekaj kratilo spanec ponoči in ima pomanjkanje spanca REM. Nasvet je, da konja snemate štiriindvajset ur na dan ves teden, da se lahko prepričate, koliko vaš konj dejansko spi. Če bo spanca preveč, potem naj veterinar pregleda vašega konja in mu po potrebi naredi fizični pregled, nevrološke preiskave, krvne preiskave, magnetno resonanco in druge preiskave, da odkrije diagnozo. Konji potrebujejo od tri do pet ur počitka na dan. Dobro počutje konj je odvisno ne le od njegovega spanca, temveč tudi od udobja pri počitku. Konji se sicer stoje spočijejo, še vedno pa potrebujejo globok spanec leže. Omogočite mu, da bo imel dovolj prostora, da mu bo udobno, poskrbite za mirno okolje in njegovo varnost.   P. M. Foto: Freepik.com in Pixabay

Wed, 15. Jul 2020 at 09:05

135 ogledov

Trening brez sedla
Delo na tleh ima veliko pozitivnih učinkov: konj bo postal bolj gibčen, dobil bo boljšo muskulaturo in boljši občutek za svoje telo. Izboljšali se mu bosta gibljivost in koordinacija, tudi zato, ker lahko konju na tleh jasneje pokažemo, s katero nogo naj dela ali kam naj se premakne, kot pa če smo na njem. Delo na tleh pripomore k zaupanju med konjem in jahačem, prav tako bo konj dobil občutek poslušnosti, bolj se bo zanesel na jahača. Pri vajah je pomembno, da program individualiziramo za konjevo stanje in neprestano med treningom opazujemo, kako se konj vede – nekateri konji se učijo hitreje in zato potrebujejo stalno nove izzive. Za te vaje potrebujete oglavnik in od tri do štiri metre dolgo vrv.   VAJA 1: OBČUTEK ZA TELO Najprej se poskusimo z vrvjo umirjeno, z malo pritiska dotakniti konjevega celega telesa – najprej po vratu, potem plečih in tako dalje do zadnjih nog – tako bo dobil konj občutek, kje je njegovo telo. Ko smo to opravili, naredimo enako še na drugi strani. Konj se pri tej vaji ne sme umikati. Če se konj premakne, ga postavimo na začetno mesto, ga umirimo z besedami in vajo ponovimo – če je konj bolj plašen, potem tolikokrat ponovimo vajo, da se ne bo več  bal. Karkoli naredimo, ne smemo vleči konja za povodec, saj bo to jemal kot kazen.   VAJA 2: PREMAGAJMO STRAH Ker je konj v naravi plen, je zato zelo plašna žival. S konjevega stališča je lahko na vsakem vogalu nevarnost – skozi navajanje na različne zvoke, barve in materiale lahko konja odvadimo od prenagljenih reakcij, tako da bo trening bolj varen za konja in jahača. Pri delu na tleh smo pri tej vaji lahko zelo kreativni: folije, dežniki, baloni, celo zvočniki nam lahko pomagajo pri tem treningu na tleh. Nek predmet (folija, žoga …) položimo na tla in se s konjem počasi približamo. Najprej pustimo, da povoha, potem se ga lahko tudi dotakne ali pa ga prehodi. Če ga je strah, ga ne smemo vleči za povodec, ampak se mu približamo, ga pomirimo in poskusimo znova. Če nam konj dovolj zaupa, mu pokažemo, da ni nevarnosti (gremo čez folijo ali rahlo brcnemo žogo) in bo hitreje izgubil strah. Pomembno je tudi, da ga po uspešno končani vaji nagradimo, mu damo priboljšek – tako bo z večjo zagnanostjo in motivacijo opravljal naloge.   VAJA 3: USKLAJEVANJE KONJA IN JAHAČA Pri hoji se naše telo od pasu navzgor za malo premakne naprej –  ta signal mora konj prepoznati in se nam prilagoditi. Najprej se lahko zelo izrazito nagnemo naprej, s čimer konju pokažemo, da bomo se premaknili z mesta v korak. Ko stojimo v maneži s konjem, se rahlo nagnemo naprej in začnemo hoditi. Konj prepozna naš signal za hojo in se nam vzporedno priključi – če še vedno stoji na mestu, ga rahlo potegnemo za povodec, ampak ne preveč, da ne bo tega jemal kot kazen. Konjev tempo se mora prilagoditi našemu in ne obratno. Če konj zaostaja za nami, ga poskusimo vzpodbuditi z glasom ali rahlo z občutkom zamahnemo z vrvjo proti konjevemu zadnjemu delu, pri čemer se ga ne smemo dotakniti. Če ima konj hitrejši tempo kot mi, potem naredimo mali krog tako, da je konj na zunanji strani. Pri tej vaji je pomembno, da naše gibanje uskladimo s konjevim, prav tako mora konj hoditi sproščeno, z rahlo povešeno glavo. Hojo po maneži popestrimo s kavaletami, slalomom ali drugimi triki. Ko želimo menjati tempo, se rahlo napnemo in podaljšamo korak. Če konj ne želi pospešiti tempa, ga vzpodbudimo z besedami ali rahlo zamahnemo s povodcem. Če konj prehitro skoči naprej ali želi zagalopirati, se mu za nekaj korakov prilagodimo, da ga ne cuknemo, in potem rahlo napnemo celo telo ter ga začnemo umirjati. Cilj vaje je, da nam konj sledi, da nas ne prehiteva in da tekoče menjuje hode. Da ohranimo konjevo koncentracijo, vsakih nekaj minut menjamo potek vaje (kavalete, slalom, serpentine …).   VAJA 4: PREPOZNAVANJE SIGNALOV Najprej vadimo ''STOJ'' iz koraka. Tudi pri tej vaji mora biti povodec sproščen, za koncentracijo pa pomaga tudi nekaj minut premora od vaj. Naredimo se velike, potisnemo ramena nazaj in trdno stojimo na tleh – to je znak za ''STOP''. Za pomoč mu lahko tudi rečemo stoj ali kak drug ukaz, za začetek mu lahko pot blokiramo tudi s roko. Če ne dosežemo želene reakcije, ga lahko z občutkom z vrvjo potrepljamo po prsih. Po uspešnem treningu ga seveda nagradimo in mu popustimo povodec. Tako se bo naš konj naučil brati govorico našega telesa, ne da bi mu kaj rekli, kar še posebej pride prav na različnih prireditvah, kjer je veliko vizualnih in zvočnih motenj. Ker je konj po naravi zelo plašna žival, je pomembno, da zaupa jahaču, saj bodo treningi in tekme tako postali lažji.   Priredba in foto: Gal Mlaker

Mon, 13. Jul 2020 at 12:45

143 ogledov

Sklenjen krog – s konji v meditacijo in z meditacijo do boljšega jahanja
Prisotni smo s telesom, vendar so naše misli, čustva in pozornost pogosto popolnoma drugje. Poleg tega, da se ne prepustimo sedanjemu trenutku zaradi vsega, kar nosimo s sabo, smo obteženi s tem, kaj bi morali narediti, kaj bi morali doseči s konjem, kaj pričakujemo, in tako ne začutimo v polnosti tega, kar je in se dogaja v posameznem trenutku. Namesto prisotnosti, polnosti in bogastva vsakega trenutka pogosto čutimo nezadovoljstvo, ker realnost ni v skladu z našimi pričakovanji. Pa vendar, če pomislimo, vsak trenutek s konjem je poseben, unikaten in čudovit. Praksa meditacije pa pripomore k temu, da smo bolj v polnosti prisotni v vsakem trenutku s konji ter zato boljši konjarji in boljši jahači. Ravno konji pa nam lahko močno pomagajo pri praksi meditacije. Konjevo naravno stanje je stanje prisotnosti in čuječnosti.   Kaj imajo konji skupnega z meditacijo?   Konji so bitja, ki živijo v trenutku. Vsak trenutek so polno prisotni v sedanjosti. Ne obremenjuje jih preteklost (razen v primeru travmatičnih izkušenj), ne obremenjuje jih prihodnost. Ne obremenjujejo se s tem, kaj bi »morali«, ne obremenjujejo jih pričakovanja. Če dobro pomislimo, so konji mojstri prisotnosti, čuječnosti in meditacije – vedno so polno prisotni v trenutku, čuječe se ga zavedajo in niso obremenjeni z mislimi, pričakovanji, predsodki … Zato se lahko v njihovi prisotnosti, z njihovim zgledom in povezani z njihovo energijo lažje tudi mi naučimo biti bolj prisotni v trenutku, bolj zavedni, čuječi ter biti v meditativnem stanju – biti to, kar smo, v naši biti. Ključ, na primer zenovske meditacije, je čuječno zaznavanje in spoznavanje sebe, s spuščanjem vseh zahtev in ovir našega ega. Z opazovanjem konj in s povezovanjem z njimi, z njihovim naravnim stanjem prisotnosti in čuječnosti pa tudi mi lažje pridemo v stik s sedanjim trenutkom in s seboj, pravim seboj – brez pričakovanj, brez predsodkov, brez predrazumevanj, obarvanih s preteklimi izkušnjami. Umaknemo se sami sebi s poti, da smo lahko v vsakem trenutku prisotni in to, kar smo, ter da počnemo le to, kar počnemo v tem trenutku. Ne da bi se  obremenjevali s prej in s potem ter ne da bi želeli doseči enega izmed naših »moramo«. V takem stanju duha pa se posledično tudi veliko lažje povežemo s konji, saj smo v svoji naravnanosti in energiji veliko bližje njihovi. Zavedati pa se je potrebno, da v jahanje oziroma v celoten odnos s konji, prinašamo cele sebe, cel naš način življenja in ne samo znanja in trenutkov, povezanih s konji. Naš odnos s konji in naše jahanje nam odzrcali celo naše življenje in stanje našega duha: odnose, misli, čustva, konflikte in v končni fazi tudi dogajanje okrog nas, v našem ožjem in širšem svetu. Zato je pomembno, kako živimo vsak dan, da umirjamo naše misli ves čas, da smo čim bolj prisotni v trenutku ves čas, da smo čuječi čim več časa in ne, da to poskušamo doseči samo, ko smo s konji. In bolj kot bomo umirjeni in v stiku s sabo, z manj napora se bomo povezovali in komunicirali tudi s konji. S povezovanjem s konji se uskladimo z njihovo energijo.   Vpliv meditacije na jahalne spretnosti Steber zenovske meditacije je prakticirati »delati nič« in biti popolnoma umirjen ne glede na vse, kar se dogaja v nas in okrog nas. Gre za to, da čim bolj izključimo svoje telo in svoje misli. Da misli, ki se pojavijo, čim prej spustimo, da odidejo. V prvih poskusih meditacije se skoraj vsak sooči s tem, kako se naše misli borijo proti umirejnosti in tišini v glavi ter proti temu, da bi samo bili v tem trenutku. Z meditacijo šele v polnosti začutimo in doživimo, kako zelo viharno in megleno je v naših glavah zaradi obilice misli, ki nam švigajo skozi možgane. In seveda, ob vseh teh mislih, ki se pojavljajo ves čas, smo težko polno prisotni s konji v vsakem trenutku in imamo zato nemalo težav v komunikaciji z njimi, saj poleg želenega konjem sporočamo še vse tisto, kar se dogaja v nas. Zaradi preobilice misli pa med jahanjem tudi počnemo preveč, smo premalo sproščeni, premalo v toku in premalo povezani s konjevim gibanjem. Konji nam to ves čas odslikavajo. Sporočajo nam, da nas ne razumejo, da so zmedeni zaradi tolikih, pogosto tudi nasprotujočih, informacij. Sporočajo nam, da nismo osredotočeni, da smo razpršeni. Vendar jih pogosto ne slišimo, kar je zopet posledica preveč pestrega dogajanja v nas in nejasnih misli. Če temu prištejemo še izredno senzibilnost konj, ki začutijo vsa naša notranja dogajanja, lahko razumemo, kako zmedeni so lahko ob vsem tem in se zavedamo, da nam je lahko meditacija v izredno pomoč pri umirjanju naših misli in s tem pri jasnejšemu komuniciranju s konji ter tako pri boljšemu jahanju. Meditacija v družbi konj    Brez umirjenih misli je tudi umirjanje našega telesa na konju brezpredmetno, saj misli vplivajo na naše telo in na naša sporočila konju. Ko pa nam uspe umiriti naše misli, je naša osredotočenost veliko boljša ter sporočila, ki jih želimo izraziti, veliko bolj jasna in natančna ter s tem razumljiva konju. Hkrati pa smo, ko nam uspe umiriti naše misli, veliko bolj v našem telesu, v vsakem trenutku in s tem veliko bolj v stiku s sabo in posledično s konjem. Če redno meditiramo, se veliko bolje začutimo in spoznamo. Naučimo se biti osredotočeni v trenutku in jasnih misli. Tako se veliko bolje razumemo, nadzorujemo svoje misli in svoje telo ter veliko bolj jasno komuniciramo s konji, seveda tudi med jahanjem. Kot je rekel Alois Podhajsky, olimpijec, ki je bil 26 let direktor Španske jahalne šole na Dunaju: »Obstaja  princip, ki ne bi smel biti nikoli spregledan, in sicer, da se mora jahač najprej naučiti nadzorovati sebe, da lahko nadzoruje konja. Človek je lahko mojster svojega konja šele, ko je mojster samega sebe in svojih dejanj.« Preko boljšega stika s sabo do boljšega stika s konjem Se kdaj zalotite, da se vprašate: »Zakaj danes tega moj konj ne naredi, pa čeprav mu dajem enake znake kot vedno in vedno naredi, kar želim od njega?« Ko se vam to zgodi, se vprašajte: »Kaj je danes v meni drugače kot običajno? Sem pod stresom, vznemirjen, jezen, z mislimi drugje, nestrpen …?« Ugotovili boste, da se vzrok za konjevo nesledenje vašim znakom pogosto skriva v tem, da je v vas nekaj drugače kot običajno, drugačno je vaše stanje duha in konji ga vedno zaznajo in se odzivajo nanj.   Zenovski mojster Geoffrey Shugen Arnold Sensei je v pogovoru z Jec Ballou (uspešna trenerka jahanja in avtorica knjig o treningu konj), ki je bila pri njem na praksi zenovske meditacije, dejal, da naj bi dober trener jahanja svoje učence spretno vodil do tega, da bi sami ugotovili, katere lekcije morajo osvojiti. Najbolje se namreč naučimo takrat, ko védenje pride iz nas in ga začutimo. Delo učitelja naj bi bilo pomagati učencu, da spusti vse tisto, kar ga ovira na njegovi poti učenja. Pogoj za to pa je, da je učenec na takšno učenje pripravljen.   mag. Karin Bojc Foto: Luca Photography

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Skrb za žrebe in kobilo